1992/93: dodane fotografije Celjskih grofov s tekme Publikum-Maribor

V fotogalerijo Celjskih grofov smo dodali fotografije s tekme med Publikumom in Mariborom iz sezone 1992/93. Fotogalerije si lahko pogledate s klikom na povezavo. Fotografije so iz našega arhiva, avtor fotografij nam ni znan.

Intervju s Celjskimi grofi

V Sloveniji se ne moremo pohvaliti z velikim številom ultras skupin. Na zemljevidu prvoligaških klubov je z vidika resnih navijaških skupin nekaj belih lis – Velenje, Ptuj, Nova Gorica, Domžale, Ljubljana (Interblock) in Koper. Poleg Viol, Green dragonsov in Gorgon so ena izmed aktivnih skupin še Celjski grofje. Čeprav so bili v letih od 1992 do danes večkrat ustanovljeni, hkrati so tudi večkrat razpadli, so danes konstantna ultras skupina, za katero je značilna ravno konstantnost. Preostale skupine so v relativno kratkem času znale potovati od maksimalnosti do povprečja, celo do minimalnosti. Za Grofe to vsaj v zadnjem času ne velja.

Celjski grofje ste bili ustanovljeni leta 1992, vendar skupina nekaj let ni bila aktivna. Kakšni so bili začetki navijanja na Skalni kleti in kaj je povzročilo vsakokratni začasni konec skupine?
Treba je omeniti, da začetki navijanja niso bili na Skalni kleti, ampak v hokejski dvorani. Kasneje se je navijanje prestavilo tudi na nogomet in sčasoma tudi na rokomet. Začetki skupine so bili zelo perspektivni, saj se je na tribunah Skalne kleti znalo zbrati tudi po 300 grofov, na rokometu celo 500. Prvotna skupina je delovala nekje do konca leta 1993, ko je zaradi neorganiziranosti same skupine, nesodelovanja z upravo ter predvsem zaradi preveč incidentov s policijo prenehala z delovanjem.

Leta 1995 sledi reorganizacija skupine, večinoma nove generacije, ki pa je šla po stopinjah svojih predhodnikov in delovala do konca leta 1996. Zadeva se je nato ponavljala do leta 2006, ko smo se prvič organizirali z namenom, da podpiramo svoj klub in širimo svoje ime po Sloveniji in Evropi ter da postanemo stalnica na slovenski navijaški sceni.

Koliko skupnega imate današnji člani skupine s skupino iz 90. let?

Današnjo skupino sestavljajo posamezniki iz vseh generacij CG92 (tudi iz 92. leta) in seveda novi člani.

Kako gledate v skupini na selitev iz Skalne kleti na Areno Petrol? Ste selitev izkoristili v tolikšni meri, kot ste želeli?

Glede udobnosti samega stadiona in pozicije stadiona v samem mestu smo lahko bolj zadovoljni kot prej na Skalni kleti, glede same velikosti stadiona oziroma naše tribune pa bi mogoče velikokrat marsikatera koreografija izpadla veliko boljše … da ne naštevamo varnostnih ukrepov, kamer itd. V tem primeru je bila Skalna klet sigurno privlačnejša.

Kakšno mesto je v navijaškem, športnem smislu Celje? A Celjane sploh zanima nogomet? Zakaj Arena Petrol na ligaških tekmah več ali manj sameva?
Sam obisk na Areni Petrol glede na rezultate samega kluba v zadnjih letih sploh ni bil slab, lahko bi rekli takoj za Mariborom (je pa razlika če je v Gorici na stadionu za 3.000 ljudi 1.500 gledalcev ali pa v Celju 2.500 gledalcev na stadionu za 13.400 gledalcev), v zadnjem letu pa so se v samem vrhu kluba dogajale svinjarije in občinstvo je to tudi čutilo ter odreagiralo tako kot pač je.

Kakšna je situacija v dvorani Zlatorog v zvezi z navijanjem za RK Celje? Ligaške tekme so slabo obiskane, na mednarodnih pa v dvorano Zlatorog prihajajo ljudje iz vseh koncev Slovenije? Je Celje v tem smislu športno mesto?
Za naše pojme RK Celje niti ni več tako celjski klub, ampak bolj klub ostalih prebivalcev Slovenije, ki se ga pridejo napit na Ligo prvakov, v domači ligi pa dvorana sameva, tako da ne vemo od kot medijem informacija, da je Celje rokometno mesto.

V kakšnih odnosih ste s Florijani?
Smešno …

Vas lahko v prihodnje pričakujemo navijati še za kakšen celjski klub, ali le izključno za NK CM Celje?
Sigurno na hokeju, takoj ko bo Celje dobilo spet člansko ekipo v državnem prvenstvu, kar se zna zgoditi zelo kmalu. Ostalo nas ne zanima.

Kako ocenjujete svoje navijanje in delovanje nasploh?
Sigurno bolj organizirano kot v preteklosti, vse skupaj se da seveda še izboljšati.

Nekaj časa je slovenska nogometna reprezentanca domače tekme igrala na celjski Areni Petrol. Zakaj niste želeli prevzeti vodenje navijanja združenih navijačev Slovenije?
Zaradi tega ker ni bilo iskrenega interesa iz strani vseh večjih grup v državi za podporo naši repki. Takrat smo bili v takšni situaciji, da smo se najprej morali ukvarjati z nemotenim delovanjem lastne grupe in ta peščica ljudi ni imela časa in energije, da se ukvarja še z vodenjem reprezentančnih tekem ter s scenami, ki se tam dogajajo in niso imele nič skupnega z podporo svoji državi. Vseeno se je organiziralo nekaj sestankov s predstavniki vseh navijaških skupin, ampak se ni našel skupni jezik.

Smo pa bili vedno prisotni na tekmah repke v Celju.

Boste spet aktivno navijali na tekmah reprezentance, če se bodo v prihodnosti tekme preselile v Ljubljano?
Mogoče ja, mogoče ne, odvisno od scene na tekmah repke. Predvsem pa je odvisno od tega, kam bo usmerjena energija slovenskih grup, ali v napade med sabo ali v skupno delovanje proti ostalim. Problem je v tem, da se lahko predstavniki zmenijo karkoli, vendar kaj razmišljajo člani navijaških skupin je pa druga zgodba. Ko se bo to dalo kontrolirati, bomo kot združeni slovenski navijači resnično močni in se bomo lahko začeli pogovarjati o pravi sceni na repki.

Koliko ljudi šteje jedro skupine?
Jedro skupine, to pomeni tistih, ki so prisotni na vseh tekmah, je okoli 30 ljudi.

Komentar slovenske navijaške scene in skupin …
Glede na tradicijo naše lige, starost samostojne države, tradicije naših klubov sploh ni tako slaba kot se trudijo prikazati nekateri. S povratkom Mure v prvo ligo in ostanku trenutnih klubov v prvi ligi ima vse skupaj potencial, da se scena zelo zelo dvigne. Vse pa je odvisno od peščice najbolj zagretih ljudi v vsaki grupi, da ne izgubijo volje in delajo dalje. Rezultati bodo prišli …

Kakšno je vaše stališče do (pod)grup večjih skupin v Celju pa tudi nasplošno? Kako gledate na dejstvo, da nekateri ne navijajo za klub v svojem mestu?
Ni problem v tistih, ki navijajo za nek tuj klub in dejansko hodijo na tekme tega kluba, problem je v tistih, ki se predstavljajo za nekaj, kar niso. Vsak ima pravico navijati za katerikoli klub si želi, dokler to drži za sebe. V nasprotnem primeru se stvar spremeni, določene še čaka …

Podgrup tujih skupin trenutno ni – so samo posamezniki. Poznamo ljudi, vemo, kam hodijo, kaj delajo ampak dokler to držijo za sebe, ne motijo našega mesta, našega kluba, naših članov, našega dela, nas to ne moti.

Kakšna je vaša vizija in katere cilje boste poskušali doseči?
Čimveč ljudi spraviti na tribuno, jim vcepiti pravo mentaliteto – ljubezen do kluba in svojega mesta, čimveč dobrih tekem, kakšna sezona v Evropi, sicer pa bo čas pokazal vse. Smo na dobri poti …

Navijaški vodič po slovenskih stadionih

V kratkem bomo na fotoultras.si pričeli s predstavljanjem in ocenjevanjem slovenskih stadionov, vendar izključno iz oči navijača. V tem okviru smo si izposodili članek Navijaški vodič po slovenskih stadionih, ki je bil objavljen v prvem biltenu Green Dragonsov z imenom Prva petletka in je izšel oktobra 1993. Stadioni in igrišča v teh letih so bili neprimerno drugačni, slabši, brez skoraj kakršnega koli ugodja za gledalce (streha in plastični sedeži na stadionu so bili prava redkost), skratka ali razvaline ali skorajda vaška igrišča. Na tako drastično mnenje o slovenskih igriščih in stadionih je vplivalo  predvsem dejstvo, da so bili Dragonsi do takrat vajeni velikih stadionov nekdanje Jugoslavije – Koševa, Marakane, Kantride, kar so bili čez noč prisiljeni zamenjati za Zagorje, Dekane, Rogaško Slatino, Naklo, Ajdovščino in tako naprej.

Fotografije takratnih stadionov smo dodali iz lastnega arhiva. Fotografije so iz obdobja od leta 1989 do 1995. V oklepaju je pri nekaterih stadionih zapisana takratna kapaciteta stadiona; vir teh podatkov je revija e šport, posebna izdaja, april 1993.

Navijaški vodič po slovenskih stadionih

V bistvu je naslov za naše razmere rahlo neustrezen, saj bi bil ustreznejši opis “navijaški vodič po stadionih, travnikih in okoliških gričkih”. No ja, če bi bil zelo natančen, bi lahko uporabil tudi besede gradbišče, kurnik, jasa ob potoku in sorodne, vendar sem knjigo “Pri nas na vasi je lepo” izgubil v ranem otroštvu, prebitem v betonskem močvirju, kjer se mi z rodovitno grudo ni dalo ni dalo kaj preveč ukvarjati. Sicer pa si poglej, čemu pri nas pravijo stadion …

AJDOVŠČINA (Primorje): Tribuna je nekakšna čudna bajtica za vaško elito, kot gost imaš torej čast ogledati si tekmo pod, ob ali na ograji, ki ločuje igrišče od zunanjega sveta, ki je tam okoli zelo raznolik: na eni strani frčijo jadralci, zmajarji, padalaci in podobna bitja, na drugi je pa en povprečno velik britof. Če pade tekma na isti čas kot pogreb, moraš biti po moje bolj tiho, ker si ne predstavljam, da bi koga spravljali na drugi svet ob pesmih tipa “ale ale” ali ob skandiranju “Simke”. (Če ni šel ravno kakšen Simke v večna lovišča, rakom žvižgat, pod rušo in kar je še poetičnih izrazov za to, da nekdo “stegne papke”).

BELTINCI (Potrošnik): He, he. Igrišče je del rekreacijskega “kompleksa”, ki je zelo soroden ljubljanskemu Mostecu (igrišče, gostilna z lesenimi klopcami in odlično hrano – enolončnice!). Gostujoča “tribuna” je ravnina za golom, kjer raste tudi nekaj dreves – ste že gledali tekmo s kakšne bukove veje?

CELJE (Publikum): Dve tribuni, ena tribunica, parkirišče, hišica – preveč celovita in ljubka podoba to ni. Pri vstopu moraš paziti, da z glavo ne butneš ob rob – vhodi so delani za podpovprečno visoke obiskovalce.

DEKANI (Istragas Jadran): Tribuna, kakršne zidajo v Ljubljani balinarji (po obsegu) + hribček na drugi strani.

GORICA (HIT): Četrtinska tribuna, ki sega precej visoko proti (ponavadi jasnemu) nebu. Prizidek je v gradnji, gost spremlja tekmo z druge strani z (ne boste verjeli) zelenega grička – zaradi naklona terena je brez veze, da pobirate atletske ovire in druge pripomočke, ki ležijo naokoli.

IZOLA: Dve tribuni z velikim T, na žalost pa je okolica neurejena, tribuna za golom pa bo verjetno ostala le lepa želja. By the way – novejša tribuna je črna gradnja, upam, da je ne bodo podrli. (6.000)

KOPER: Tribuna je sestra dvojčica izolske, zraven je prijeten bife, ognjevitejši domorodci pa se zbirajo na montažni tribuni na drugi strani.

LJUBLJANA (AM Cosmos): Najlepša slovenska tribuna + majhna betonska tribuna = nadpovprečno. (10.000)

LJUBLJANA (Slovan Mavrica): Park (športni) z na pol montažno tribuno in s peskom posuto “balinarsko” tribuno za sprehajanje psov. Dolgcajt. (3.000)

LJUBLJANA (Svoboda/Optimizem): Malo bolj neurejen park od Slovana. Tekmo lahko gledaš tudi pri znancih v bližnjih blokih. (3.000)

MARIBOR: Stadion! Tribuna okrog celega igrišča, velika centralna tribuna, vendar vse skupaj najeda zob časa: ograja (rjasta in ekstremno nabrušena) se lomi, cement na tribunah poka, kar pa niti ni slabo – okruški so idealni za obmetavanje.

MURSKA SOBOTA (Mura): Uprava je zelo podjetna, vendar se odloča le za korekturne popravke. Srednje majhna pokrita tribuna, hišica, nasip, ravnina, nekaj drevja. Posebnost je na pol usahel potoček za golom – na pol pozidana panonska ravnina torej.

NAKLO (Kranj): V Naklem je bil teren celo za naše rezmere neustrezen (atrakcija je bil lastnik hiše za golom, ki ni vračal žog). V Kranju, kjer se že eno leto žogajo Gorenjci, je lepa pokrita tribuna, ki pa si jo lahko ogledaš le z grička (že spet!) na drugi strani. V slabem vremenu obvezno poteptajte svoj ponos in obujte kakšne grde gumijaste (lahko ribiške) škornje. (6.000)

NOVO MESTO (Krka Novoterm): Igrišče je tik ob Krki, tribune so večinoma travnate (nadaljujejo se po hribu v gozd), erozija je zelo opazna. Za goste je rezerviran (travnat) ograjen boks, kjer raste tudi nekaj brez, kjer se lahko poščiješ. Zelo izvirna rešitev, čeprav bi bil mogoče kakšen velik hrast ustreznejši.

VELENJE (Rudar): Od industrijskega mesta bi pričakoval kaj ljubko železobetonskega (jeseniška Podmežakla), zato te ozelenjena okolica stadiona “Ob jezeru” (ne)prijetno preseneti (odvisno od vremena). Ne da pa se izogniti krajšemu sprehodu (od postaje javnega avtobusnega prometa je igrišče malce odmaknjeno. Pol ure, recimo …).

Iz napisanega ste verjetno že razbrali, da je vse skupaj, bolj vljudno rečeno, revščina, ob kateri mirno lahko pozabimo, koliko časa že obljubljajo stole za Bežigradom. Ostane nam torej le upanje na boljše čase, do takrat bo treba kdaj pa kdaj očistiti “martense” in oprati “bomberje”, da ne bo videti, kot da smo čreda Robinov Hoodov, ki se blatna klati po Golovcu, Rožniku in drugih okoliških vzpetinah. Je pa res, da je shit, če greš na tekmo, prideš pa tak, kot da bi nabiral gobe na obronkih Šmarne gore.

Avtor: “Vodič Jak”

Največja ironija zgornjega članka je, da so do leta 2009 preživeli prav vsi vaški stadioni, igrišča, hribčki in doline, dobesedno vse, od koder so bili prisiljeni takratni navijači spremljati nogomet, le naš takrat največji stadion, dom Green Dragonsov, stadion za Bežigradom na žalost ne.

Celjski grofje vs. Viole – 17. maj 1992

Daljnega 17. maja 1992 sta se na celjski Skalni kleti spopadli moštvi Publikuma in Maribora. Že utečenim in uveljavljenim navijaškim skupinam Green Dragons, Viole, Tifozi in Ribari so se zelo hitro približevale nekatere ostale skupine, ustanovljene še nedolgo nazaj. Ena teh, ki je danes aktivna, so bili tudi Celjski grofje.

Že pred tekmo je prišlo do incidenta, ko so Grofje poskušali zaustaviti avtobus Viol, ko je prišlo do manjšega pretepa med Grofi in policijo. Grofi so zavzeli položaj za golom in se zbrali za takratne razmere v visokem številu. V tistih začetnih letih je bila to standardna lokacija Grofov na Skalni kleti.

Po poročanju Sportskih novosti se je na tekmi zbralo rekordnih 1500 gledalcev, nekateri drugi viri navajajo tudi 2000 gledalcev.

Žal imamo v arhivu ohranjene le fotografije Celjskih grofov s te tekme, ne pa tudi fotografije Viol. Tudi kakšnega drugega zapisa iz navijaških virov o tej tekmi žal ni ohranjenega. V uredništvu nimamo podatkov o avtorju fotografij Celjskih grofov.

Poglejte tudi preostale fotografije s te tekme v fotogaleriji Celjskih grofov in predstavitev stadiona Skalna klet na strani www.stadioni.org.

Mura in skupina Black Gringos zmagovalci pokala 1995

Skupino Black Gringos so ustanovili leta 1991, zelo hitro, že štiri leta pozneje pa je bila odigrana verjetno najboljša tekma Gringosov do sedaj. Mura in Publikum sta odigrala na skoraj polni Fazaneriji povratno finalno pokalno tekmo. Gringosi so se namestili na takrat še nepokriti severni tribuni, nameščeni niso bili še niti plastični sedeži.

Po ocenah se je takrat zbralo skoraj 400 Gringosov, ki so prikazali izredno navijanje, obogateno s preko 100 baklami, baloni, dimnimi bombami, veliko 20 m x 9 m zastavo za prekrivanje, trakovi in paper showom.

Če se v tem kontekstu ozremo na številčnost skupine na domačih tekmah, potem moramo omeniti tudi letošnjo tekmo proti Olimpiji, ko se je na severni tribuni zbralo približno 250 navijačev. Bo pa vsekakor ta tekma proti Olimpiji v zgodovino skupine zapisana kot ena najboljših vseh časov. Mura je v prvih 14. letih obstoja slovenske lige naredila ogromno, žal pa je osvojila samo eno lovoriko – naslov pokalnega zmagovalca tega leta – 1995.

V tem smislu imajo Gringosi pravzaprav še ogromno rezerv, saj se je klub redkokdaj do zadnjega boril za 1. mesto. Kaj bi šele bilo na Fazaneriji, če bi klub kdaj osvojil tudi naslov prvaka, ali celo večkrat?! Zdi se, da se je Mura vedno znašla na pravem mestu ob nepravem času. Za razliko od Gorice, Domžal in še kakšnega kluba, ki so pozneje znali izkoristili slabe čase Olimpije, Maribora in nenazadnje tudi Mure.

Na tekmi so navijali tudi navijači Publikuma, Florjani, ki pa niso bili deležni skoraj nikakršne pozornosti domače publike.

Preostale fotografije najdete v fotogaleriji Gringosov in fotogaleriji Florjanov.

Spodnje besedilo je zapisal takratni vodja navijaške skupine Black Gringos, ki je bilo objavljeno v reviji Ultra, št. 3:

Prva tekma finala je bila v Celju, od tam smo se vrnili v M. Soboto, čeprav vsi mokri, zelo veseli, saj smo tam odigrali za nas ugodno 1:1. Vsi smo bili prepričani, da bo Mura pokalni prvak, zato smo se na povratno tekmo še posebej (dolgo) pripravljali, saj je bila za nas to tekma življenja. Od uprave kluba smo dobili dovoljenje za navijanje na severni tribuni, na kateri smo imeli priložnost, ki smo jo izkoristili in pokazali, kdo in kaj smo. Papir smo začeli rezati že kar pred prvo tekmo finala, zato pa ga je tudi bilo za 6 velikih vreč – žaklov. Nabavili smo preko 600 trakov, kupili 120 bakel in 400 balonov. Zadnje dneve pred tekmo pa smo porabili za izdelavo zastave 20 m x 9 m, ki je res čudovita. Bližala se je tekma in postajali smo vse bolj nestrpni. Prišla je sreda, vreme je bilo sončno, mi smo bili žejni, naš del na severni tribuni pa je bil nabito poln, kot smo tudi pričakovali da bo, saj smo v tej tekmi videli priložnost za dokaz najboljših navijačev v Sloveniji, kar smo tudi v določenih elementih navijanja dokazali.

Navijanje je bilo dobro, glasno, stopnjevalo se je do gola Topića, ko smo dobesedno ponoreli. Pred tem smo izvedli enkraten paper show, razpotegnili zastavo, ki nas je prekrila, kar je tudi izpadlo zelo dobro, čeprav se je zastava preluknjala že pred začetkom tekme, ko smo prižgali več kot 100 bakel. S takšnim navijanjem, ki ga ne bomo videli prav na vsaki tekmi, smo Gringosi zagotovo pripomogli pri vzponu slovenskega navijanja. Pri golu se nehote vžgejo papirnati trakovi, ki smo jih vrgli že prej, zgoreli so nam tudi nekateri transparenti, nekatere pa smo uspeli pravočasno odstraniti. Končno smo dočakali tudi končni žvižg sodnika, nakar smo nekateri preskočili ograjo in odšli preko igrišča, kjer smo počakali izročitev pokala igralcem, nato pa skupaj z njimi tudi izpili šampanjec, poljubili pokal, odbežali časten krog in se odpravili za šank, proslavit zmago naše ekipe, predvsem pa to, da smo na finalu pokala dosegli to, kar smo si zadali, naredili pa smo še več.

« Previous Page