Gostovanji Dragonsov v Medvodah in Novi Gorici – 1991/92

Dodali smo fotografije iz našega arhiva iz sezone 1991/92 z dveh gostovanj Green Dragonsov – v Medvodah in Novi Gorici.

O gostovanju v Medvodah v 17. krogu takratne 1. SNL so v svojem biltenu Prva petletka zapisali: “Kakih 70 nas je dvignilo pokonci celo mesto (beri: vas), ljudje pa so nas debelo gledali z balkonov, kot da bi padli z Marsa. Na sami tekmi smo zelo dobro navijali in naredili kar lepo dimnado + dve bakli. S sabo smo imeli tudi dokaj veliko zastavo, ki je prekrila vseh 70.”

O gostovanju v Novi Gorici pa: “Gostujemo v Gorici. Okrog 100 nas da dosti dela goriški policiji, Terror Boysi se nas ful ustrašijo in zbežijo stran, ko pa vidijo, da jim nič nočemo in da jih imamo za prijatelje, se pa kar okorajžijo in dobro navijajo ter naredijo lepo dimnado. Mi zažgemo osem bakel. Na koncu tekme skupaj s Terror Boysi pritečemo na igrišče in ustvarimo prekrasno sceno. Lepo je bilo, ni kaj.”

1991/92: Nafta-Izola v Lendavi

V fotogaleriji Gorgon iz sezone 1991/92 smo objavili dve fotografiji po koncu tekme med Nafto in Izolo, ki je bila odigrana v lendavskem Športnem parku, 10. maja 1992.

Mestni stadion Izola

V začetnih krogih prvega nogometnega prvenstva slovenske nogometne lige leta 1991 je bila NK Izola celo na vrhu razpredelnice. Takrat je izolski nogometni stadion postajal drugo središče Izole in zahodna tribuna, pod katero so že takrat zaživeli poslovni prostori, je stala že nekaj let. Na tekmah in treningih nogometašev Izole se je zbiralo precej ljubiteljev nogometa, zelo obiskani so bili derbiji med Izolo in sosednjim Koprom, ki so po vzdušju in obiskanosti spominjali na derbije največjih slovenskih klubov Olimpije in Maribora.

Izola, obmorsko mesto, šteje po zadnjem popisu več kot 10.000 prebivalcev, celotna občina pa približno 15.000 prebivalcev. Do tekme s slovito lizbonsko Benfico je Izola spominjala na nogometno pravljico. Vendar se je pravljica prehitro končala. Izolski nogomet si ni opomogel še do današnjih dni.

ZGODOVINA

Izolski stadion stoji v Cankarjevem drevoredu, ki pelje proti centru Izole, že skoraj štirideset let. Vzhodna tribuna bi naj bila prvič zgrajena leta 1976. Ko se je takratni izolski prvoligaš NK Izola uvrstil v Pokal UEFA (nasprotnik Benfica), je moral klub zaradi zahtev po nastopanju v evropskih pokalih kapaciteto tribun povečati in skupna kapaciteta bi (naj menda) morala po nekaterih dosegljivih virih znašati vsaj 5.000. Tako je nastala vzhodna tribuna, ki je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju, čeprav Izolani dodajajo, da bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, katera od tribun (zahodna – vzhodna, oz. kaj vse še poleg tribun) je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju.

Izolski nogomet je doživel velik uspeh že z uvrstitvijo v nekdanjo medrepubliško jugoslovansko ligo, kjer so svoje zametke našli tudi izolski navijači Ribari. Ribari bodo predvidoma meseca julija praznovali 20 let obstoja in čeprav na velikem nogometu niso aktivni, so danes izredno aktivni na malem nogometu.

Starejšo zahodno tribuno so zgradili v letih 1988/1989 v takratni medrepubliški ligi. Pred njo je na istem mestu stala manjša tribuna (s približno petimi vrstami), zgrajena iz betonskih kock, ki so jih povezovale betonske plošče.

V začetku 90. let je bila velika težava pomanjkanje pomožnega nogometnega igrišča – posledično je bilo glavno igrišče močno preobremenjeno. Po prvem prvenstvu je bil izolski nogomet v velikem zagonu, sledil je evropski obračun z veliko Benfico, po tem pa se je izolski nogomet pričel potapljati. Na takratne čase veličastvenih derbijev proti največjemu tekmecu sosednjemu Kopru, Olimpiji in Mariboru ter Benfici nas spominjata le še obe tribuni.

Stadion je bil večkrat posodobljen. Prvič ob izgradnji nove tribune za nastope v evropskih pokalih, nato še nekajkrat. Vidnejši se je zgodil v sezoni 2007/2008 ob zamenjavi in dodanih novih plastičnih sedežih ter ureditvi slačilnic in travnate površine.

OPIS STADIONA

Izolski stadion sestavljata starejša zahodna in mlajša vzhodna tribuna. Na vzhodni tribuni so pred nekaj leti namestili plastične sedeže z naslonjali. Za goloma ni tribun, je pa za severnim golom stojišče, po katerem pa zaradi stanja izolskega nogometa ni nobene potrebe.

Vzhodno tribuno sestavlja sedem sektorjev, na srednjih treh so v večjem delu nameščeni plastični sedeži, pod tribuno pa najdemo prostore, v katerih je oprema namenjena vzdrževanju stadiona. Za vzhodno tribuno je izolsko pokopališče.

Zahodna tribuna zelo spominja na sosednjo koprsko tribuno na Bonifiki. Sestavlja jo šest sektorjev, vendar na nobenem izmed teh niso nameščeni plastični sedeži. Pod tribuno so številni poslovni prostori, na račun katerih tudi izolski stadion vsakodnevno zaživi.

Za severnim golom ni tribun, čeprav so bili nekoč smeli načrti za dodatno tribuno za severnim golom, dokler se izolska pravljica ni neslavno končala. Je pa zato za golom asfaltirana pot, ki povezuje zahodno in vzhodno tribuno. Vsekakor je dovolj prostora za dodatno tribuno, le potrebe in denarnih sredstev ni.

Južna stran stadiona je obrnjena proti notranjosti Obale. Na tej strani ni prostora namenjenega gledalcem, je pa vsekakor dovolj prostora, da bi tudi na tej strani zgradili dodatno tribuno, če bi bila potreba.

Kolikor je potrebno, se izolski stadion vzdržuje, vsaj najbolj funkcionalni deli stadiona. Žal pozorno oko naključnega obiskovalca izolskega stadiona hitro odkrije, da za investicijske namene ni nobenih denarnih sredstev, tudi nekateri drobni posegi bi bili nujni, a ob našem obisku niso bili opravljeni (npr. potrgane mreže za golom na južni strani).

So pa zato dobro posrbeli za pomožna igrišča, ki jih najdemo za zahodno tribuno.

KAPACITETA IN OBISKANOST

VZHODNA TRIBUNA

Ob preselitvi mladega kluba Bonifika Izola iz koprske Bonifike na izolski stadion so na “mlajši” vzhodni tribuni namestili 729 sedežev z naslonjali v modri barvi. Sedeži so razvrščeni na osrednjem delu vzhodne tribune, preostali tretjini tribune, tako na severnem kot na južnem koncu, pa sta še vedno brez pravih sedežev, samo z zarisanimi sedišči na betonskih tribunah. Poleg plastičnih sedežev je tako zarisanih še 1.740 sedišč. Če bi namestili prave sedeže še po vsej preostali tribuni, bi bila kapaciteta tribune zagotovo manjša, vsekakor pa bi se kapaciteta gibala okrog 2.000 sedišč. Plastični sedeži namreč “poberejo” nekaj več prostora kot zgolj zarisana sedišča.

ZAHODNA TRIBUNA

Na “starejši” zahodni tribuni pravih sedežev ni, so samo zarisana sedišča oziroma stojišča na betonu. Na zahodni tribuni je zarisanih 2.617 sedišč. Če bi namestili prave sedeže, bi bila kapaciteta zahodne tribune zagotovo manjša kot je danes in bi bila približno primerljiva s kapaciteto vzhodne tribune – torej okrog 2.000 sedišč.

Skupna kapaciteta izolskega stadiona je zaokrožena na 6.000 gledalcev. Od tega premore starejša zahodna tribuna 2.617 zarisanih sedišč na betonu, mlajša vzhodna tribuna 1.740 zarisanih sedišč na betonu in 729 plastičnih sedežev z naslonjalom. Gledalci lahko spremljajo tekmo še iz severnega stojišča, kjer je urejena asfaltirana pot v polkrožni obliki in predstavlja prehod med obema tribunama. Skupaj torej 729 plastičnih sedežev, 4.357 zarisanih sedišč na betonu (skupaj 5.085 takšnih ali drugačnih sedišč) in veliko stojišč na različnih delih stadiona.

Po dostopnih podatkih (vir: forum Šport in zabava) si je tekme Izole v prvi sezoni 1991/92 (20 tekem) ogledalo 21.100 gledalcev (1.055 na tekmo). Po gledanosti so zasedli 8. mesto. V drugi sezoni 1992/93 (17 tekem) samo še 13.000 gledalcev (764 na tekmo). Po gledanosti so takrat zasedli 11. mesto. V sezoni 1993/94 (15 tekem) si je tekme Izole ogledalo 11.000 gledalcev, kar znaša 733 na tekmo. V sezoni 1994/95 (15 tekem) je Izola zasedla predzadnje mesto, njene tekme pa si je ogledalo 6.750 gledalcev (450 na tekmo). V sezoni 1995/96 (18 tekem) je Izola zasedla zadnje 10. mesto. Njene tekme si je ogledalo 7.950 gledalcev – 467 na tekmo.

Po besedah Ribarov bi se naj rekordno število gledalcev na izolskem stadionu zbralo na tekmi Izola-Olimpija 3. maja 1992. Menda kar 5.000 gledalcev. Zelo obiskana tekma – dostopnih podatkov je zelo malo – Izole je bila tudi proti lizbonski Benfici. Sportske novosti navajajo številko približno 5.000 gledalcev. Po dostopnem materialu sicer ne verjamemo v to številko, je pa bil novinar kar malce razočaran, saj so si obetali višji obisk. Po dostopnih materialih zelo težko ocenimo točno število gledalcev na tekmah iz tistega obdobja, vsekakor pa so te številke občutno pretirane, za kar so v prvi vrsti “zaslužni” novinarji in uradno osebje tekem iz tistega obdobja, ki so v tem smislu zelo slabo opravili svoje delo.

Na omenjeni tekmi med Izolo in Olimpijo bi naj navijalo tudi približno 100 Green Dragonsov, kar bi naj bila najbolj obiskana tekma s strani gostujočih navijačev v Izoli. Dragonsi v svojem biltenu Prva petletka govorijo o 200 GD v Izoli. Po besedah Ribarov bi naj na omenjeni tekmi proti Olimpiji za Izolo navijalo približno 400 navijačev. Večina teh so bili Ribari, še boljše povedano, takrat so bili vsi Ribari. Šlo je tekmo vseh tekem in vrh izolske skupine, na tekmi je bila na isti tribuni konkurenčna navijaška skupina in Ribarom je uspelo k navijanju spraviti tudi ostale navijače/gledalce Izole.

Levi del zahodne tribune je bil navijaški del tribune, na katerem so navijali Ribari. Je pa res, da so bili Ribari takrat pogosto locirani tudi sredi zahodne tribune. Povprečno število Ribarov na domači tribuni je bilo sicer okoli 50.

POVZETEK

Če bi bil izolski stadion v obstoječem stanju opremljen do svojih skrajnih zmožnosti, bi se po kapaciteti najverjetneje trenutno uvrstil na tretje mesto v Sloveniji, takoj za obema največjima stadionoma (Ljudski vrt in Arena Petrol) in tik pred soboško Fazanerijo.

Glede na stanje nogometa v Izoli se zdijo načrti s stadionom neuresničljive želje. Želeli so namreč namestiti sedeže na obeh tribunah (kapaciteta naj bi takrat menda znašala dobrih 5.000 gledalcev), postaviti reflektorje, urediti okolico stadiona ter mogoče celo pokriti zahodno tribuno. Verjetno so trenutno te želje skrbno spravljene v predal in čakajo na boljše čase.

Čeprav izolski stadion ni premogel navijaških tribun za goloma v pravem pomenu besede, je bil eden najbolj zanimivih in eden najboljših tistega časa. Navijači so bili običajno nastanjeni na zahodni tribuni, ki takrat – kot tudi danes – ni imela sedežev, temveč zgolj betonska sedišča.

Ribari so bili v sezoni 1991/92 zanesljivo med najboljšo četverico navijaških skupin (poleg njih še Tifozi, Dragonsi in Viole). Glede na relativno majhen kraj se je na izolskem stadionu znalo zbrati veliko število gledalcev, še posebej na derbijih. Po podatkih športnih časopisov pa se je na “malih” tekmah kljub vsemu zbiralo dokaj nizko število gledalcev.

Žal je bilo zgodb in usod, kakršno je doživel izolski nogometni klub, v Sloveniji že kar nekaj. Propadanju se žal ni izognil niti izolski stadion.

Mestni stadion Izola

V začetnih krogih prvega nogometnega prvenstva slovenske nogometne lige leta 1991 je bila NK Izola celo na vrhu razpredelnice. Takrat je izolski nogometni stadion postajal drugo središče Izole in zahodna tribuna, pod katero so že takrat zaživeli poslovni prostori, je stala že nekaj let. Na tekmah in treningih nogometašev Izole se je zbiralo precej ljubiteljev nogometa, zelo obiskani so bili derbiji med Izolo in sosednjim Koprom, ki so po vzdušju in obiskanosti spominjali na derbije največjih slovenskih klubov Olimpije in Maribora.

Izola, obmorsko mesto, šteje po zadnjem popisu več kot 10.000 prebivalcev, celotna občina pa približno 15.000 prebivalcev. Do tekme s slovito lizbonsko Benfico je Izola spominjala na nogometno pravljico. Vendar se je pravljica prehitro končala. Izolski nogomet si ni opomogel še do današnjih dni.

ZGODOVINA

Izolski stadion stoji v Cankarjevem drevoredu, ki pelje proti centru Izole, že skoraj štirideset let. Vzhodna tribuna bi naj bila prvič zgrajena leta 1976. Ko se je takratni izolski prvoligaš NK Izola uvrstil v Pokal UEFA (nasprotnik Benfica), je moral klub zaradi zahtev po nastopanju v evropskih pokalih kapaciteto tribun povečati in skupna kapaciteta bi (naj menda) morala po nekaterih dosegljivih virih znašati vsaj 5.000. Tako je nastala vzhodna tribuna, ki je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju, čeprav Izolani dodajajo, da bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, katera od tribun (zahodna – vzhodna, oz. kaj vse še poleg tribun) je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju.

Izolski nogomet je doživel velik uspeh že z uvrstitvijo v nekdanjo medrepubliško jugoslovansko ligo, kjer so svoje zametke našli tudi izolski navijači Ribari. Ribari bodo predvidoma meseca julija praznovali 20 let obstoja in čeprav na velikem nogometu niso aktivni, so danes izredno aktivni na malem nogometu.

Starejšo zahodno tribuno so zgradili v letih 1988/1989 v takratni medrepubliški ligi. Pred njo je na istem mestu stala manjša tribuna (s približno petimi vrstami), zgrajena iz betonskih kock, ki so jih povezovale betonske plošče.

V začetku 90. let je bila velika težava pomanjkanje pomožnega nogometnega igrišča – posledično je bilo glavno igrišče močno preobremenjeno. Po prvem prvenstvu je bil izolski nogomet v velikem zagonu, sledil je evropski obračun z veliko Benfico, po tem pa se je izolski nogomet pričel potapljati. Na takratne čase veličastvenih derbijev proti največjemu tekmecu sosednjemu Kopru, Olimpiji in Mariboru ter Benfici nas spominjata le še obe tribuni.

Stadion je bil večkrat posodobljen. Prvič ob izgradnji nove tribune za nastope v evropskih pokalih, nato še nekajkrat. Vidnejši se je zgodil v sezoni 2007/2008 ob zamenjavi in dodanih novih plastičnih sedežih ter ureditvi slačilnic in travnate površine.

OPIS STADIONA

Izolski stadion sestavljata starejša zahodna in mlajša vzhodna tribuna. Na vzhodni tribuni so pred nekaj leti namestili plastične sedeže z naslonjali. Za goloma ni tribun, je pa za severnim golom stojišče, po katerem pa zaradi stanja izolskega nogometa ni nobene potrebe.

Vzhodno tribuno sestavlja sedem sektorjev, na srednjih treh so v večjem delu nameščeni plastični sedeži, pod tribuno pa najdemo prostore, v katerih je oprema namenjena vzdrževanju stadiona. Za vzhodno tribuno je izolsko pokopališče.

Zahodna tribuna zelo spominja na sosednjo koprsko tribuno na Bonifiki. Sestavlja jo šest sektorjev, vendar na nobenem izmed teh niso nameščeni plastični sedeži. Pod tribuno so številni poslovni prostori, na račun katerih tudi izolski stadion vsakodnevno zaživi.

Za severnim golom ni tribun, čeprav so bili nekoč smeli načrti za dodatno tribuno za severnim golom, dokler se izolska pravljica ni neslavno končala. Je pa zato za golom asfaltirana pot, ki povezuje zahodno in vzhodno tribuno. Vsekakor je dovolj prostora za dodatno tribuno, le potrebe in denarnih sredstev ni.

Južna stran stadiona je obrnjena proti notranjosti Obale. Na tej strani ni prostora namenjenega gledalcem, je pa vsekakor dovolj prostora, da bi tudi na tej strani zgradili dodatno tribuno, če bi bila potreba.

Kolikor je potrebno, se izolski stadion vzdržuje, vsaj najbolj funkcionalni deli stadiona. Žal pozorno oko naključnega obiskovalca izolskega stadiona hitro odkrije, da za investicijske namene ni nobenih denarnih sredstev, tudi nekateri drobni posegi bi bili nujni, a ob našem obisku niso bili opravljeni (npr. potrgane mreže za golom na južni strani).

So pa zato dobro posrbeli za pomožna igrišča, ki jih najdemo za zahodno tribuno.

KAPACITETA IN OBISKANOST

VZHODNA TRIBUNA

Ob preselitvi mladega kluba Bonifika Izola iz koprske Bonifike na izolski stadion so na “mlajši” vzhodni tribuni namestili 729 sedežev z naslonjali v modri barvi. Sedeži so razvrščeni na osrednjem delu vzhodne tribune, preostali tretjini tribune, tako na severnem kot na južnem koncu, pa sta še vedno brez pravih sedežev, samo z zarisanimi sedišči na betonskih tribunah. Poleg plastičnih sedežev je tako zarisanih še 1.740 sedišč. Če bi namestili prave sedeže še po vsej preostali tribuni, bi bila kapaciteta tribune zagotovo manjša, vsekakor pa bi se kapaciteta gibala okrog 2.000 sedišč. Plastični sedeži namreč “poberejo” nekaj več prostora kot zgolj zarisana sedišča.

ZAHODNA TRIBUNA

Na “starejši” zahodni tribuni pravih sedežev ni, so samo zarisana sedišča oziroma stojišča na betonu. Na zahodni tribuni je zarisanih 2.617 sedišč. Če bi namestili prave sedeže, bi bila kapaciteta zahodne tribune zagotovo manjša kot je danes in bi bila približno primerljiva s kapaciteto vzhodne tribune – torej okrog 2.000 sedišč.

Skupna kapaciteta izolskega stadiona je zaokrožena na 6.000 gledalcev. Od tega premore starejša zahodna tribuna 2.617 zarisanih sedišč na betonu, mlajša vzhodna tribuna 1.740 zarisanih sedišč na betonu in 729 plastičnih sedežev z naslonjalom. Gledalci lahko spremljajo tekmo še iz severnega stojišča, kjer je urejena asfaltirana pot v polkrožni obliki in predstavlja prehod med obema tribunama. Skupaj torej 729 plastičnih sedežev, 4.357 zarisanih sedišč na betonu (skupaj 5.085 takšnih ali drugačnih sedišč) in veliko stojišč na različnih delih stadiona.

Po dostopnih podatkih (vir: forum Šport in zabava) si je tekme Izole v prvi sezoni 1991/92 (20 tekem) ogledalo 21.100 gledalcev (1.055 na tekmo). Po gledanosti so zasedli 8. mesto. V drugi sezoni 1992/93 (17 tekem) samo še 13.000 gledalcev (764 na tekmo). Po gledanosti so takrat zasedli 11. mesto. V sezoni 1993/94 (15 tekem) si je tekme Izole ogledalo 11.000 gledalcev, kar znaša 733 na tekmo. V sezoni 1994/95 (15 tekem) je Izola zasedla predzadnje mesto, njene tekme pa si je ogledalo 6.750 gledalcev (450 na tekmo). V sezoni 1995/96 (18 tekem) je Izola zasedla zadnje 10. mesto. Njene tekme si je ogledalo 7.950 gledalcev – 467 na tekmo.

Po besedah Ribarov bi se naj rekordno število gledalcev na izolskem stadionu zbralo na tekmi Izola-Olimpija 3. maja 1992. Menda kar 5.000 gledalcev. Zelo obiskana tekma – dostopnih podatkov je zelo malo – Izole je bila tudi proti lizbonski Benfici. Sportske novosti navajajo številko približno 5.000 gledalcev. Po dostopnem materialu sicer ne verjamemo v to številko, je pa bil novinar kar malce razočaran, saj so si obetali višji obisk. Po dostopnih materialih zelo težko ocenimo točno število gledalcev na tekmah iz tistega obdobja, vsekakor pa so te številke občutno pretirane, za kar so v prvi vrsti “zaslužni” novinarji in uradno osebje tekem iz tistega obdobja, ki so v tem smislu zelo slabo opravili svoje delo.

Na omenjeni tekmi med Izolo in Olimpijo bi naj navijalo tudi približno 100 Green Dragonsov, kar bi naj bila najbolj obiskana tekma s strani gostujočih navijačev v Izoli. Dragonsi v svojem biltenu Prva petletka govorijo o 200 GD v Izoli. Po besedah Ribarov bi naj na omenjeni tekmi proti Olimpiji za Izolo navijalo približno 400 navijačev. Večina teh so bili Ribari, še boljše povedano, takrat so bili vsi Ribari. Šlo je tekmo vseh tekem in vrh izolske skupine, na tekmi je bila na isti tribuni konkurenčna navijaška skupina in Ribarom je uspelo k navijanju spraviti tudi ostale navijače/gledalce Izole.

Levi del zahodne tribune je bil navijaški del tribune, na katerem so navijali Ribari. Je pa res, da so bili Ribari takrat pogosto locirani tudi sredi zahodne tribune. Povprečno število Ribarov na domači tribuni je bilo sicer okoli 50.

POVZETEK

Če bi bil izolski stadion v obstoječem stanju opremljen do svojih skrajnih zmožnosti, bi se po kapaciteti najverjetneje trenutno uvrstil na tretje mesto v Sloveniji, takoj za obema največjima stadionoma (Ljudski vrt in Arena Petrol) in tik pred soboško Fazanerijo.

Glede na stanje nogometa v Izoli se zdijo načrti s stadionom neuresničljive želje. Želeli so namreč namestiti sedeže na obeh tribunah (kapaciteta naj bi takrat menda znašala dobrih 5.000 gledalcev), postaviti reflektorje, urediti okolico stadiona ter mogoče celo pokriti zahodno tribuno. Verjetno so trenutno te želje skrbno spravljene v predal in čakajo na boljše čase.

Čeprav izolski stadion ni premogel navijaških tribun za goloma v pravem pomenu besede, je bil eden najbolj zanimivih in eden najboljših tistega časa. Navijači so bili običajno nastanjeni na zahodni tribuni, ki takrat – kot tudi danes – ni imela sedežev, temveč zgolj betonska sedišča.

Ribari so bili v sezoni 1991/92 zanesljivo med najboljšo četverico navijaških skupin (poleg njih še Tifozi, Dragonsi in Viole). Glede na relativno majhen kraj se je na izolskem stadionu znalo zbrati veliko število gledalcev, še posebej na derbijih. Po podatkih športnih časopisov pa se je na “malih” tekmah kljub vsemu zbiralo dokaj nizko število gledalcev.

Žal je bilo zgodb in usod, kakršno je doživel izolski nogometni klub, v Sloveniji že kar nekaj. Propadanju se žal ni izognil niti izolski stadion.

Intervju s Celjskimi grofi

V Sloveniji se ne moremo pohvaliti z velikim številom ultras skupin. Na zemljevidu prvoligaških klubov je z vidika resnih navijaških skupin nekaj belih lis – Velenje, Ptuj, Nova Gorica, Domžale, Ljubljana (Interblock) in Koper. Poleg Viol, Green dragonsov in Gorgon so ena izmed aktivnih skupin še Celjski grofje. Čeprav so bili v letih od 1992 do danes večkrat ustanovljeni, hkrati so tudi večkrat razpadli, so danes konstantna ultras skupina, za katero je značilna ravno konstantnost. Preostale skupine so v relativno kratkem času znale potovati od maksimalnosti do povprečja, celo do minimalnosti. Za Grofe to vsaj v zadnjem času ne velja.

Celjski grofje ste bili ustanovljeni leta 1992, vendar skupina nekaj let ni bila aktivna. Kakšni so bili začetki navijanja na Skalni kleti in kaj je povzročilo vsakokratni začasni konec skupine?
Treba je omeniti, da začetki navijanja niso bili na Skalni kleti, ampak v hokejski dvorani. Kasneje se je navijanje prestavilo tudi na nogomet in sčasoma tudi na rokomet. Začetki skupine so bili zelo perspektivni, saj se je na tribunah Skalne kleti znalo zbrati tudi po 300 grofov, na rokometu celo 500. Prvotna skupina je delovala nekje do konca leta 1993, ko je zaradi neorganiziranosti same skupine, nesodelovanja z upravo ter predvsem zaradi preveč incidentov s policijo prenehala z delovanjem.

Leta 1995 sledi reorganizacija skupine, večinoma nove generacije, ki pa je šla po stopinjah svojih predhodnikov in delovala do konca leta 1996. Zadeva se je nato ponavljala do leta 2006, ko smo se prvič organizirali z namenom, da podpiramo svoj klub in širimo svoje ime po Sloveniji in Evropi ter da postanemo stalnica na slovenski navijaški sceni.

Koliko skupnega imate današnji člani skupine s skupino iz 90. let?

Današnjo skupino sestavljajo posamezniki iz vseh generacij CG92 (tudi iz 92. leta) in seveda novi člani.

Kako gledate v skupini na selitev iz Skalne kleti na Areno Petrol? Ste selitev izkoristili v tolikšni meri, kot ste želeli?

Glede udobnosti samega stadiona in pozicije stadiona v samem mestu smo lahko bolj zadovoljni kot prej na Skalni kleti, glede same velikosti stadiona oziroma naše tribune pa bi mogoče velikokrat marsikatera koreografija izpadla veliko boljše … da ne naštevamo varnostnih ukrepov, kamer itd. V tem primeru je bila Skalna klet sigurno privlačnejša.

Kakšno mesto je v navijaškem, športnem smislu Celje? A Celjane sploh zanima nogomet? Zakaj Arena Petrol na ligaških tekmah več ali manj sameva?
Sam obisk na Areni Petrol glede na rezultate samega kluba v zadnjih letih sploh ni bil slab, lahko bi rekli takoj za Mariborom (je pa razlika če je v Gorici na stadionu za 3.000 ljudi 1.500 gledalcev ali pa v Celju 2.500 gledalcev na stadionu za 13.400 gledalcev), v zadnjem letu pa so se v samem vrhu kluba dogajale svinjarije in občinstvo je to tudi čutilo ter odreagiralo tako kot pač je.

Kakšna je situacija v dvorani Zlatorog v zvezi z navijanjem za RK Celje? Ligaške tekme so slabo obiskane, na mednarodnih pa v dvorano Zlatorog prihajajo ljudje iz vseh koncev Slovenije? Je Celje v tem smislu športno mesto?
Za naše pojme RK Celje niti ni več tako celjski klub, ampak bolj klub ostalih prebivalcev Slovenije, ki se ga pridejo napit na Ligo prvakov, v domači ligi pa dvorana sameva, tako da ne vemo od kot medijem informacija, da je Celje rokometno mesto.

V kakšnih odnosih ste s Florijani?
Smešno …

Vas lahko v prihodnje pričakujemo navijati še za kakšen celjski klub, ali le izključno za NK CM Celje?
Sigurno na hokeju, takoj ko bo Celje dobilo spet člansko ekipo v državnem prvenstvu, kar se zna zgoditi zelo kmalu. Ostalo nas ne zanima.

Kako ocenjujete svoje navijanje in delovanje nasploh?
Sigurno bolj organizirano kot v preteklosti, vse skupaj se da seveda še izboljšati.

Nekaj časa je slovenska nogometna reprezentanca domače tekme igrala na celjski Areni Petrol. Zakaj niste želeli prevzeti vodenje navijanja združenih navijačev Slovenije?
Zaradi tega ker ni bilo iskrenega interesa iz strani vseh večjih grup v državi za podporo naši repki. Takrat smo bili v takšni situaciji, da smo se najprej morali ukvarjati z nemotenim delovanjem lastne grupe in ta peščica ljudi ni imela časa in energije, da se ukvarja še z vodenjem reprezentančnih tekem ter s scenami, ki se tam dogajajo in niso imele nič skupnega z podporo svoji državi. Vseeno se je organiziralo nekaj sestankov s predstavniki vseh navijaških skupin, ampak se ni našel skupni jezik.

Smo pa bili vedno prisotni na tekmah repke v Celju.

Boste spet aktivno navijali na tekmah reprezentance, če se bodo v prihodnosti tekme preselile v Ljubljano?
Mogoče ja, mogoče ne, odvisno od scene na tekmah repke. Predvsem pa je odvisno od tega, kam bo usmerjena energija slovenskih grup, ali v napade med sabo ali v skupno delovanje proti ostalim. Problem je v tem, da se lahko predstavniki zmenijo karkoli, vendar kaj razmišljajo člani navijaških skupin je pa druga zgodba. Ko se bo to dalo kontrolirati, bomo kot združeni slovenski navijači resnično močni in se bomo lahko začeli pogovarjati o pravi sceni na repki.

Koliko ljudi šteje jedro skupine?
Jedro skupine, to pomeni tistih, ki so prisotni na vseh tekmah, je okoli 30 ljudi.

Komentar slovenske navijaške scene in skupin …
Glede na tradicijo naše lige, starost samostojne države, tradicije naših klubov sploh ni tako slaba kot se trudijo prikazati nekateri. S povratkom Mure v prvo ligo in ostanku trenutnih klubov v prvi ligi ima vse skupaj potencial, da se scena zelo zelo dvigne. Vse pa je odvisno od peščice najbolj zagretih ljudi v vsaki grupi, da ne izgubijo volje in delajo dalje. Rezultati bodo prišli …

Kakšno je vaše stališče do (pod)grup večjih skupin v Celju pa tudi nasplošno? Kako gledate na dejstvo, da nekateri ne navijajo za klub v svojem mestu?
Ni problem v tistih, ki navijajo za nek tuj klub in dejansko hodijo na tekme tega kluba, problem je v tistih, ki se predstavljajo za nekaj, kar niso. Vsak ima pravico navijati za katerikoli klub si želi, dokler to drži za sebe. V nasprotnem primeru se stvar spremeni, določene še čaka …

Podgrup tujih skupin trenutno ni – so samo posamezniki. Poznamo ljudi, vemo, kam hodijo, kaj delajo ampak dokler to držijo za sebe, ne motijo našega mesta, našega kluba, naših članov, našega dela, nas to ne moti.

Kakšna je vaša vizija in katere cilje boste poskušali doseči?
Čimveč ljudi spraviti na tribuno, jim vcepiti pravo mentaliteto – ljubezen do kluba in svojega mesta, čimveč dobrih tekem, kakšna sezona v Evropi, sicer pa bo čas pokazal vse. Smo na dobri poti …

Gorgone prvič na Fazaneriji

Prva sezona 1991/92 je bila sezona navijaškega booma po celotni Sloveniji. Navijaško skupino je dobil skorajda vsak klub izmed enaindvajsetih, ki so nastopali v I. ligi. Ena teh so bile tudi Gorgone, ki so konec aprila 1992 spremljali svoj klub Nafto na gostovanje v bližnjo Mursko Soboto. Na tekmi so navijali tudi Gringosi, takrat standardno na vzhodni strani.

Mura in Nafta se v vseh naslednjih sezonah v prvenstvenih obračunih skorajda nista več srečali, saj je Nafta po sezoni 1992/93 izpadla iz prvoligaške konkurence. Tako za medsebojne obračune nista imeli priložnosti niti navijaški skupini obeh klubov.

Povezava do fotogalerije Gringosov in Gorgon s te tekme.

Celjski grofje vs. Viole – 17. maj 1992

Daljnega 17. maja 1992 sta se na celjski Skalni kleti spopadli moštvi Publikuma in Maribora. Že utečenim in uveljavljenim navijaškim skupinam Green Dragons, Viole, Tifozi in Ribari so se zelo hitro približevale nekatere ostale skupine, ustanovljene še nedolgo nazaj. Ena teh, ki je danes aktivna, so bili tudi Celjski grofje.

Že pred tekmo je prišlo do incidenta, ko so Grofje poskušali zaustaviti avtobus Viol, ko je prišlo do manjšega pretepa med Grofi in policijo. Grofi so zavzeli položaj za golom in se zbrali za takratne razmere v visokem številu. V tistih začetnih letih je bila to standardna lokacija Grofov na Skalni kleti.

Po poročanju Sportskih novosti se je na tekmi zbralo rekordnih 1500 gledalcev, nekateri drugi viri navajajo tudi 2000 gledalcev.

Žal imamo v arhivu ohranjene le fotografije Celjskih grofov s te tekme, ne pa tudi fotografije Viol. Tudi kakšnega drugega zapisa iz navijaških virov o tej tekmi žal ni ohranjenega. V uredništvu nimamo podatkov o avtorju fotografij Celjskih grofov.

Poglejte tudi preostale fotografije s te tekme v fotogaleriji Celjskih grofov in predstavitev stadiona Skalna klet na strani www.stadioni.org.