Nogometni štadion Ajdovščina

Primorje iz Ajdovščine se je v vseh letih slovenske lige izkazalo kot stabilen prvoligaš, ki je na svojih tekmah gostil številne gostujoče navijaške skupine. Ajdovski stadion je bil v preteklosti zagotovo en najslabših, če ne najslabši, na katerem so se v zadnjih letih igrale tekme prve lige (vmes tudi eno leto tekme druge lige). Mesto Ajdovščina nima niti 6.500 prebivalcev, s številnimi okoliškimi vasmi pa nabere že skoraj zavidljivih 20.000 prebivalcev, kar pa je kljub vsemu dosti premalo za potencialno velik bazen navijačev. In res se na stadionu Primorja zbira zanemarljivo majhno število navijačev. Ne glede na to, koliko navijačev obiskuje tekme v Ajdovščini, smo se razveselili otvoritve obnovljenega stadiona.

Bistveni razlog in cilj Občine Ajdovščina za projekt obnove stadiona je pridobiti športni objekt, ki bo sodoben, katerega igralna površina bo uporabna v različnih pogojih, s primernimi pogoji za oglede tekem in ki bo dosegal standarde za igranje prvoligaških tekem in za tekmovanja UEFA. Stadion je 2. septembra 2010 uspešno prestal tehnični pregled in pridobil pravnomočno uporabno dovoljenje. Zgrajen je bil slab mesec pred rokom, ki ga je določala konec avgusta 2009 podpisana pogodba z izvajalcem del, podjetjem Primorje. (Vir: Spletna stran Občine Ajdovščina)

ZGODOVINA

Stadion Primorja je bil zgrajen leta 1929, ko so hoteli Italijani pridobiti na svojo stran čim več mladih, med katerimi bi lahko širili duh fašizma. Iz tistega časa je tudi pokrita tribuna. Ker je bilo igrišče ob Goriški cesti po vojni zapuščeno in neprimerno, se je aktivnost odvijala na Policah. Leta 1948 se je začela obnova današnjega igrišča, ekipa pa je medtem trenirala na travnati površini na letališču. Veliko sta prispevala SGP Primorje in takratni predsednik Friderik Pavlič. (Povzeto po spletni strani NK Primorje.)

Naslednja dograditev je potekala v zgodnjih osemdesetih letih, ko so klubi uspešno prebrodili znamenite portoroške sklepe, v Ajdovščini pa se je začel nov zagon tudi z gradnjo prizidka k prvotni tribuni iz časov fašizma. Nova prelomnica je bila seveda osamosvojitev Slovenije, nove dograditve pa so potekale leta 1995 in 1998, to je bilo tudi obdobje odmevne zmage proti švedskemu AIK Solni. Načrti za popolno prenovo objekta so se porajali že takrat, nazadnje je bilo potrebno celo desetletje, da se je vodstvo občine odločilo sprejeti izziv in začeti dober milijon evrov vredno naložbo. Poti nazaj ni bilo več, kmalu je padel dolgoletni zaščitni znak – Mussolinijeva tribuna. (Vir: Sandi Škvarč, Ekipa, 8. 9. 2010)

Stadion je pozicioniran na obrobje mesta v smeri proti Novi Gorici, vpet pa med letališče in pokopališče. In prav ta dva kraja sta v zgodovini dajala stadionu poimenovanja. Ob zmagah je bil stadion poimenovan kot »STADION OB LETALIŠČU«, ob porazih pa »STADION OB POKOPALIŠČU«. Domači nogometni navdušenci pa velikokrat vzpodbujajo domače nogometaše s tem, da jih usmerjajo in sicer proti »BATIČU« ali »LOKAVCU«. (Povzeto po spletni strani NK Primorje)

OPIS STADIONA

Prenovljeni stadion Primorja ima dve tribuni – glavno zahodno in vzhodno tribuno.

Glavna – zahodna tribuna je danes enovita, za razliko od nekdanje, ki je bila sestavljena iz stare, t. i. Mussolinijeve tribune – zgrajene leta 1929 – ter novejšega prizidka. Slednjega so ohranili, staro tribuno podrli ter namesto nje postavili novo, ki z nekdanjim prizidkom sestavlja enovito tribuno. Zahodna tribuna je delno pokrita s konzolno streho, pod katero so prostori za novinarje in snemalce ter VIP-goste. Urejen je brezplačen wireless (brezžični) dostop do interneta. Ohranili so prizidek nekdanje glavne tribune. Pod sedanjo glavno tribuno so urejeni dodatni prostori in sodobne garderobe. Preurejeni ali na novo urejeni so vsi klubski prostori v zgornjem nadstropju zaprtega dela zahodne tribune ter vsi potrebni pomožni prostori za izvedbo tekem v spodnjem nadstropju. Klopi za trenerje, rezervne igralce in četrtega sodnika so tik pred glavno tribuno.

Vzhodna tribuna je v celoti pokrita in zaprta ter nudi zaščito pred burjo in tudi akustično zaščito. Prejšnjo vzhodno tribuno so sestavljale štiri vrste sedežev po celotni dolžini tribune, od teh so ohranili tri in jih še nadgradili s tremi vrstami – torej danes vzhodno tribuno sestavlja šest vrst sedežev.

Na južni strani vzhodne tribune so pomožni prostori, kjer bo tudi gostinski lokal, poleg tega pa še vhod na stadion, sanitarije, prostor za prodajo vstopnic in prostor za reševalce. Za v celoti novim mejnim zidom na južni strani stadiona je novo parkirišče s 100 parkirnimi mesti.

Na severni strani stadiona, kjer sta bili nekoč dve vrsti sedežev, na katerih so navijali domači ultrasi Red Devils, danes ni nobene infrastrukture. Takoj za golom na tej severni strani je manjša vzpetina, za obsežnim prostorom, travnato površino, ki lahko služi tudi za treninge, pa je ostal nekdanji zid, ki je omejeval stadion Primorja.

Naročnik izgradnje novega stadiona je bila Občina Ajdovščina, zato je stadion v barvah značilnih za ajdovsko občino in ne v barvah značilnih za NK Primorje – v rdečečrnih barvah. Izvajalec izgradnje stadiona je bilo domače podjetje Primorje, d. d. Pogodbena vrednost izgradnje stadiona je bila 1,040.239 EUR, projekt pa so financirali Občina Ajdovščina, Ministrstvo za šolstvo in šport, Fundacija za šport in drugi. Skrbnik stadiona je kar nogometni klub Primorje. Čeprav zaenkrat reflektorjev še niso postavili, je infrastruktura za njihovo postavitev urejena.

Vir nekaterih podatkov v Opisu stadiona je članek Navijačem je zaigralo srce …, avtorja Sandija Škvarča (Ekipa, 8. 9. 2010).

KAPACITETA IN OBISKANOST

Kapaciteta glavne tribune je 532 sedežev z naslonjali na osrednjem delu tribune, ki je namenjen običajnim gledalcem. Na vrhu tribune pa je v dveh sektorjih še v vsakem po 44 sedežev z naslonjali (skupaj 88). Skupna kapaciteta glavne tribune torej znaša 620 sedežev. Na manjši – vzhodni tribuni je nameščenih 1.062 sedežev z naslonjali v različnih odtenkih zelene barve. V primerjavi s kapaciteto te iste tribune pred prenovo je imela prejšnja tribuna štiri vrste sedežev po celotni dolžini, sedanja jih ima dve več, torej šest. Prejšnja kapaciteta je bila 800 sedežev, torej 262 manj kot danes.

Skupna kapaciteta stadiona je 1.682 sedežev z naslonjali. Ker uradno drugih kapacitet (stojišč) stadion nima, lahko štejemo kot uradno kapaciteto stadiona 1.682 gledalcev. Seveda si lahko stoje na različnih predelih (predvsem na glavni tribuni) stadiona ogleda tekme še več gledalcev. V že omenjenem članku v Ekipi je govora o 1.705 sedežih.

V tekoči sezoni so Ajdovci “prvo” domačo tekmo na prenovljenem stadionu, ki so jo bili prisiljeni zaradi burje in dežja prestaviti iz 18. 9. na 10. 10.,  odigrali proti CM Celju, na kateri se je po podatkih delegata NZS zbralo približno 500 gledalcev. Na kronološko gledano prvih dveh domačih tekmah proti Luki Koper (22. 9.) in Nafti (25. 9.) se je zbralo prvič 650 in drugič 550 gledalcev. Domača tekma proti Triglavu Gorenjski (16. 10.) je bila preložena. Tako se je na treh prvenstvenih tekmah zbralo približno 560 gledalcev na tekmo. Prva tekma sploh na prenovljenem stadionu v Ajdovščini je bila odigrana 5. septembra na turnirju primorskih moštev, na katerem sta glavno vlogo odigrala domače Primorje in sosed HIT Gorica. Na spletni strani Občine Ajdovščina pišejo o dvatisoč glavi množici, vendar žal najbolj obiskana tekma tega turnirja ni presegla števila 1.200, 1.300 gledalcev.

Revija SNL 2008/09 navaja kot rekordni obisk stadiona številko 3.200. Aprila 1996. leta je bilo na gostovanju v Ajdovščini skoraj 200 Goriških vrtnic, vsega skupaj pa bi naj bilo takrat v Ajdovščini  po  besedah Goričanov menda celo 2.000 pristašev Gorice. Nekdanja domača skupina Red Devils je spadala med manjše skupine, njihova največja številka nam ni znana. V intervjuju z njimi (revija Ultra, št. 3, februar 1996) smo lahko prebrali, da je štela skupina sredi leta 1995 približno 70 rednih navijačev. (Vir: članek Stadion Primorje – ocenjevanje stadiona, ki smo ga objavili 23. 11. 2009 na naši spletni strani)

Resda se iz današnje perspektive zdijo nekatere številke v prejšnjem odstavku pretirane, a dejstvo je, da jih  na obstoječem stadionu v Ajdovščini ne bodo zmogli preseči. Po eni strani zaradi premajhnega zanimanja širših množic za obisk nogometnih tekem v Ajdovščini, po drugi zaradi omejitve v smislu razpoložljive kapacitete stadiona. Ne verjamemo namreč, da bi v naslednjih verjetno nekaj deset letih prišlo do širitve stadiona oziroma gradnje novih tribun.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 6 – še prebavljivo

Levi rob vzhodne tribune (na sliki zadnji sektor na desni) se zdi edini smiselni sektor, kjer bi lahko nastanili morebitne domače navijače, če bi se ti uspeli dogovoriti in organizirati. Nekako si ne predstavljamo, da bi jih namestili na glavno tribuno. Prednosti tega sektorja: gre za pravo in ne za montažno tribuno, tribuna je nadstrešena, iz sektorja je mogoče udobno in pregledno spremljati igro na igrišču. Sektorja ne obdaja (vsaj zaenkrat ne) kletka, zagotovo bi pa (podobno kot na sektorju za gostujoče navijače) namestili improvizirane ograje. Slabost je vsekakor že samo dejstvo, da ni tribun za golom, torej navijaških tribun in da so sedeži z naslonjali, ne brez naslonjal. Še ena slabost je dejstvo, da bi se tako sektor za domače kot sektor za gostujoče navijače nahajala na isti tribuni, kar je dodatno tveganje v smislu varnosti.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 6 – še prebavljivo

Žal se v Ajdovščini niso odločili za postavitev tribune za severnim golom, za katero je prostora več kot dovolj, denarnica Občine Ajdovščina pa je kot kaže preplitva za to dodatno investicijo. Desni rob vzhodne tribune (na sliki zadnji sektor na levi) je sektor namenjen gostujočim navijačem. Na tekmah med prvim in drugim sektorjem sedežev namestijo improvizirane ograje, ki fizično ločujejo gostujoče ultrase od ostalih gledalcev. Za ta sektor veljajo enake značilnosti kot za sektor za domače navijače.

Izgled stadiona: ocena 7 – povprečno

Kakor smo zapisali pri ocenjevanju lendavskega pa še katerega stadiona, lahko iste besede ponovimo … Ker gre za manjši stadion v manjšem kraju, seveda ob upoštevanju dejstva, da tribun za golom ni, je ocena 7 tudi maksimalna ocena, ki bi jo lahko dobil tovrstni stadion. Glede na majhnost kraja in regije pa so povezane tribune okrog celotnega igrišča nesmiselne. Čeprav kakovosti in funkcionalnosti garderob, travnate površine in tako naprej ne ocenjujemo, je bila prenova stadiona zelo pomembna tudi iz tega vidika. Bolj grdega in slabšega stadiona, kot je bil pred prenovo, si težko zamišljamo.

Skupna ocena: 6 – še prebavljivo

Še prebavljiva skupna ocena je predvsem posledica odsotnosti navijaških tribun. Če v tem trenutku v Ajdovščini ne obstaja ultras navijaška skupina, še ne pomeni, da se nekoč spet ne bo aktivirala, dosti bolj je pa pomembno, da Ajdovščina pogosto gosti ultrase iz drugih krajev. Stadion je sicer simpatičen, vendar redko kdaj naletimo na zares bizarno podrobnost, ki jo vidimo v Ajdovščini. Stadion v barvah občine in ne v barvah lokalnega kluba – v očeh navijača je ta poteza vredna vsakega obsojanja! Zanimanje za nogomet v Ajdovščini je premalo za večji stadion, saj bo težko napolniti že obstoječo kapaciteto. Še enkrat – simpatičen stadion, vendar smo prepričani, da bi se kljub težkim časom dalo iz prenove potegniti še kaj več.

Preberite tudi:

• Prenova stadiona Primorja v Ajdovščini (2. 9. 2010)
• Prenova stadiona v Ajdovščini (12. 6. 2010)
• Stadion Primorje (23. 9. 2009) – ocenjevanje stadionov

Tudi v Ljudskem vrtu gredo dela h koncu

Redni obiskovalci tekem v Ljudskem vrtu so seznanjeni z manjšimi posegi na vzhodni in severni tribuni Ljudskega vrta, ki gredo počasi h koncu. Ta faza del je zajemala namestitev novih sedežev na severni in vzhodni tribuni ter ureditev novega VIP prostora na vzhodni tribuni. Ker bo do prenovljene glavne – zahodne tribune preteklo še kar nekaj vode po Dravi, je bila smiselna tudi ureditev tega novega, manjšega VIP prostora.

Vzhodna tribuna, kjer domujejo poleg Viol najbolj zvesti privrženci Maribora, je imela na vrhu – takoj za zadnjimi sedeži – še nekaj prostora, kjer so zaradi dobrega pregleda nad igro običajno stali gledalci. Ti so pogosto radi zamenjali udobje sedeža za omenjena stojišča. Ker je šlo za dobra potencialna mesta za nove sedeže, se je upravitelj stadiona (klub NK Maribor je v Ljudskem vrtu najemnik) odločil, da na tem prostoru namesti nove dodatne sedeže. Prav tako tudi na severni tribuni. Severna tribuna, katere začetna sektorja A in B sta namenjena gostujočim navijačem, je v celoti popolnjena le na najpomembnejših tekmah, na preostalih tekmah pa večinoma sameva. Vendar so tudi za severno tribuno (izjema sta le začetna sektorja A in B) namestili nove sedeže. Tako je na severni tribuni na novo nameščenih 133 sedežev, popolnoma enakih kakršni so že dosedanji sedeži. Na vzhodni tribuni je na novo nameščenih 204 sedežev. Skupaj torej 337 novih sedežev, skupaj s sedeži v VIP sektorju pa je Ljudski vrt bogatejši za skupno 367 sedežev.

Na osrednjem delu na vrhu vzhodne tribune so bili na pomembnih tekmah locirani kamermani. Danes je ta prostor preurejen in skorajda dokončan. V njem so namestili v dveh vrstah skupaj 30 udobnih sedežev, ki bodo služili potrebam VIP-a. V ozadju je nekaj miz z barskimi stoli ter dvigalo za prehod v spodnje nadstropje. Ko bo dokončana tudi glavna – zahodna tribuna, bo najverjetneje osrednji VIP prostor urejen na tej glavni tribuni. Po obnovi glavne tribune pa vsekakor ni pričakovati povečane  skupne kapacitete Ljudskega vrta, kvečjemu bo verjetno kapaciteta nekoliko nižja.

Spodnji zunanji prostori južne in severne tribune bodo v prihodnosti namenjeni zunanjim najemnikom, vendar zaenkrat teh prostorov še ne bodo urejali. Spodnji prostori vzhodne tribune pa bodo v celoti namenjeni potrebam športnih klubov – telovadnici, fitnes, garderobe, kotlovnica …

Mestni stadion Izola

V začetnih krogih prvega nogometnega prvenstva slovenske nogometne lige leta 1991 je bila NK Izola celo na vrhu razpredelnice. Takrat je izolski nogometni stadion postajal drugo središče Izole in zahodna tribuna, pod katero so že takrat zaživeli poslovni prostori, je stala že nekaj let. Na tekmah in treningih nogometašev Izole se je zbiralo precej ljubiteljev nogometa, zelo obiskani so bili derbiji med Izolo in sosednjim Koprom, ki so po vzdušju in obiskanosti spominjali na derbije največjih slovenskih klubov Olimpije in Maribora.

Izola, obmorsko mesto, šteje po zadnjem popisu več kot 10.000 prebivalcev, celotna občina pa približno 15.000 prebivalcev. Do tekme s slovito lizbonsko Benfico je Izola spominjala na nogometno pravljico. Vendar se je pravljica prehitro končala. Izolski nogomet si ni opomogel še do današnjih dni.

ZGODOVINA

Izolski stadion stoji v Cankarjevem drevoredu, ki pelje proti centru Izole, že skoraj štirideset let. Vzhodna tribuna bi naj bila prvič zgrajena leta 1976. Ko se je takratni izolski prvoligaš NK Izola uvrstil v Pokal UEFA (nasprotnik Benfica), je moral klub zaradi zahtev po nastopanju v evropskih pokalih kapaciteto tribun povečati in skupna kapaciteta bi (naj menda) morala po nekaterih dosegljivih virih znašati vsaj 5.000. Tako je nastala vzhodna tribuna, ki je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju, čeprav Izolani dodajajo, da bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, katera od tribun (zahodna – vzhodna, oz. kaj vse še poleg tribun) je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju.

Izolski nogomet je doživel velik uspeh že z uvrstitvijo v nekdanjo medrepubliško jugoslovansko ligo, kjer so svoje zametke našli tudi izolski navijači Ribari. Ribari bodo predvidoma meseca julija praznovali 20 let obstoja in čeprav na velikem nogometu niso aktivni, so danes izredno aktivni na malem nogometu.

Starejšo zahodno tribuno so zgradili v letih 1988/1989 v takratni medrepubliški ligi. Pred njo je na istem mestu stala manjša tribuna (s približno petimi vrstami), zgrajena iz betonskih kock, ki so jih povezovale betonske plošče.

V začetku 90. let je bila velika težava pomanjkanje pomožnega nogometnega igrišča – posledično je bilo glavno igrišče močno preobremenjeno. Po prvem prvenstvu je bil izolski nogomet v velikem zagonu, sledil je evropski obračun z veliko Benfico, po tem pa se je izolski nogomet pričel potapljati. Na takratne čase veličastvenih derbijev proti največjemu tekmecu sosednjemu Kopru, Olimpiji in Mariboru ter Benfici nas spominjata le še obe tribuni.

Stadion je bil večkrat posodobljen. Prvič ob izgradnji nove tribune za nastope v evropskih pokalih, nato še nekajkrat. Vidnejši se je zgodil v sezoni 2007/2008 ob zamenjavi in dodanih novih plastičnih sedežih ter ureditvi slačilnic in travnate površine.

OPIS STADIONA

Izolski stadion sestavljata starejša zahodna in mlajša vzhodna tribuna. Na vzhodni tribuni so pred nekaj leti namestili plastične sedeže z naslonjali. Za goloma ni tribun, je pa za severnim golom stojišče, po katerem pa zaradi stanja izolskega nogometa ni nobene potrebe.

Vzhodno tribuno sestavlja sedem sektorjev, na srednjih treh so v večjem delu nameščeni plastični sedeži, pod tribuno pa najdemo prostore, v katerih je oprema namenjena vzdrževanju stadiona. Za vzhodno tribuno je izolsko pokopališče.

Zahodna tribuna zelo spominja na sosednjo koprsko tribuno na Bonifiki. Sestavlja jo šest sektorjev, vendar na nobenem izmed teh niso nameščeni plastični sedeži. Pod tribuno so številni poslovni prostori, na račun katerih tudi izolski stadion vsakodnevno zaživi.

Za severnim golom ni tribun, čeprav so bili nekoč smeli načrti za dodatno tribuno za severnim golom, dokler se izolska pravljica ni neslavno končala. Je pa zato za golom asfaltirana pot, ki povezuje zahodno in vzhodno tribuno. Vsekakor je dovolj prostora za dodatno tribuno, le potrebe in denarnih sredstev ni.

Južna stran stadiona je obrnjena proti notranjosti Obale. Na tej strani ni prostora namenjenega gledalcem, je pa vsekakor dovolj prostora, da bi tudi na tej strani zgradili dodatno tribuno, če bi bila potreba.

Kolikor je potrebno, se izolski stadion vzdržuje, vsaj najbolj funkcionalni deli stadiona. Žal pozorno oko naključnega obiskovalca izolskega stadiona hitro odkrije, da za investicijske namene ni nobenih denarnih sredstev, tudi nekateri drobni posegi bi bili nujni, a ob našem obisku niso bili opravljeni (npr. potrgane mreže za golom na južni strani).

So pa zato dobro posrbeli za pomožna igrišča, ki jih najdemo za zahodno tribuno.

KAPACITETA IN OBISKANOST

VZHODNA TRIBUNA

Ob preselitvi mladega kluba Bonifika Izola iz koprske Bonifike na izolski stadion so na “mlajši” vzhodni tribuni namestili 729 sedežev z naslonjali v modri barvi. Sedeži so razvrščeni na osrednjem delu vzhodne tribune, preostali tretjini tribune, tako na severnem kot na južnem koncu, pa sta še vedno brez pravih sedežev, samo z zarisanimi sedišči na betonskih tribunah. Poleg plastičnih sedežev je tako zarisanih še 1.740 sedišč. Če bi namestili prave sedeže še po vsej preostali tribuni, bi bila kapaciteta tribune zagotovo manjša, vsekakor pa bi se kapaciteta gibala okrog 2.000 sedišč. Plastični sedeži namreč “poberejo” nekaj več prostora kot zgolj zarisana sedišča.

ZAHODNA TRIBUNA

Na “starejši” zahodni tribuni pravih sedežev ni, so samo zarisana sedišča oziroma stojišča na betonu. Na zahodni tribuni je zarisanih 2.617 sedišč. Če bi namestili prave sedeže, bi bila kapaciteta zahodne tribune zagotovo manjša kot je danes in bi bila približno primerljiva s kapaciteto vzhodne tribune – torej okrog 2.000 sedišč.

Skupna kapaciteta izolskega stadiona je zaokrožena na 6.000 gledalcev. Od tega premore starejša zahodna tribuna 2.617 zarisanih sedišč na betonu, mlajša vzhodna tribuna 1.740 zarisanih sedišč na betonu in 729 plastičnih sedežev z naslonjalom. Gledalci lahko spremljajo tekmo še iz severnega stojišča, kjer je urejena asfaltirana pot v polkrožni obliki in predstavlja prehod med obema tribunama. Skupaj torej 729 plastičnih sedežev, 4.357 zarisanih sedišč na betonu (skupaj 5.085 takšnih ali drugačnih sedišč) in veliko stojišč na različnih delih stadiona.

Po dostopnih podatkih (vir: forum Šport in zabava) si je tekme Izole v prvi sezoni 1991/92 (20 tekem) ogledalo 21.100 gledalcev (1.055 na tekmo). Po gledanosti so zasedli 8. mesto. V drugi sezoni 1992/93 (17 tekem) samo še 13.000 gledalcev (764 na tekmo). Po gledanosti so takrat zasedli 11. mesto. V sezoni 1993/94 (15 tekem) si je tekme Izole ogledalo 11.000 gledalcev, kar znaša 733 na tekmo. V sezoni 1994/95 (15 tekem) je Izola zasedla predzadnje mesto, njene tekme pa si je ogledalo 6.750 gledalcev (450 na tekmo). V sezoni 1995/96 (18 tekem) je Izola zasedla zadnje 10. mesto. Njene tekme si je ogledalo 7.950 gledalcev – 467 na tekmo.

Po besedah Ribarov bi se naj rekordno število gledalcev na izolskem stadionu zbralo na tekmi Izola-Olimpija 3. maja 1992. Menda kar 5.000 gledalcev. Zelo obiskana tekma – dostopnih podatkov je zelo malo – Izole je bila tudi proti lizbonski Benfici. Sportske novosti navajajo številko približno 5.000 gledalcev. Po dostopnem materialu sicer ne verjamemo v to številko, je pa bil novinar kar malce razočaran, saj so si obetali višji obisk. Po dostopnih materialih zelo težko ocenimo točno število gledalcev na tekmah iz tistega obdobja, vsekakor pa so te številke občutno pretirane, za kar so v prvi vrsti “zaslužni” novinarji in uradno osebje tekem iz tistega obdobja, ki so v tem smislu zelo slabo opravili svoje delo.

Na omenjeni tekmi med Izolo in Olimpijo bi naj navijalo tudi približno 100 Green Dragonsov, kar bi naj bila najbolj obiskana tekma s strani gostujočih navijačev v Izoli. Dragonsi v svojem biltenu Prva petletka govorijo o 200 GD v Izoli. Po besedah Ribarov bi naj na omenjeni tekmi proti Olimpiji za Izolo navijalo približno 400 navijačev. Večina teh so bili Ribari, še boljše povedano, takrat so bili vsi Ribari. Šlo je tekmo vseh tekem in vrh izolske skupine, na tekmi je bila na isti tribuni konkurenčna navijaška skupina in Ribarom je uspelo k navijanju spraviti tudi ostale navijače/gledalce Izole.

Levi del zahodne tribune je bil navijaški del tribune, na katerem so navijali Ribari. Je pa res, da so bili Ribari takrat pogosto locirani tudi sredi zahodne tribune. Povprečno število Ribarov na domači tribuni je bilo sicer okoli 50.

POVZETEK

Če bi bil izolski stadion v obstoječem stanju opremljen do svojih skrajnih zmožnosti, bi se po kapaciteti najverjetneje trenutno uvrstil na tretje mesto v Sloveniji, takoj za obema največjima stadionoma (Ljudski vrt in Arena Petrol) in tik pred soboško Fazanerijo.

Glede na stanje nogometa v Izoli se zdijo načrti s stadionom neuresničljive želje. Želeli so namreč namestiti sedeže na obeh tribunah (kapaciteta naj bi takrat menda znašala dobrih 5.000 gledalcev), postaviti reflektorje, urediti okolico stadiona ter mogoče celo pokriti zahodno tribuno. Verjetno so trenutno te želje skrbno spravljene v predal in čakajo na boljše čase.

Čeprav izolski stadion ni premogel navijaških tribun za goloma v pravem pomenu besede, je bil eden najbolj zanimivih in eden najboljših tistega časa. Navijači so bili običajno nastanjeni na zahodni tribuni, ki takrat – kot tudi danes – ni imela sedežev, temveč zgolj betonska sedišča.

Ribari so bili v sezoni 1991/92 zanesljivo med najboljšo četverico navijaških skupin (poleg njih še Tifozi, Dragonsi in Viole). Glede na relativno majhen kraj se je na izolskem stadionu znalo zbrati veliko število gledalcev, še posebej na derbijih. Po podatkih športnih časopisov pa se je na “malih” tekmah kljub vsemu zbiralo dokaj nizko število gledalcev.

Žal je bilo zgodb in usod, kakršno je doživel izolski nogometni klub, v Sloveniji že kar nekaj. Propadanju se žal ni izognil niti izolski stadion.

Zanimivosti: Največje tribune slovenskih stadionov

Pričenjamo z novo rubriko Zanimivosti, v kateri bomo predstavljali zanimive fotografije, dogodke, članke … iz sveta tribun in navijačev – tako iz Slovenije kot iz tujine.

Po predstavitvi slovenskih stadionov nas je zanimalo, katere so največje tribune v Sloveniji.  Kot spodnjo mejo smo tokrat določili kapaciteto 2.000 sedežev. V izbor je tako prišlo 10 tribun.

1. mesto – 4.884 sedežev: zahodna tribuna – Arena Petrol

2. mesto – 4.409 sedežev: vzhodna tribuna – Ljudski vrt

3. mesto – 4.068 sedežev: zahodna (glavna) tribuna – Ljudski vrt

4. mesto – 3.601 sedežev: vzhodna (glavna) tribuna – Arena Petrol

5. mesto – 2.981 sedežev: severna tribuna – Arena Petrol

6. mesto – 2.442 sedežev: južna tribuna – Fazanerija

7. mesto – 2.154 sedežev: zahodna (glavna) tribuna – Športni park Nova Gorica

8. mesto – 2.103 sedežev: zahodna (glavna) tribuna – Športni park Domžale

9. mesto – 2.033 sedežev: južna tribuna – Ljudski vrt Maribor

10. mesto – 2.004 sedežev: severna tribuna – Ljudski vrt Maribor

Mestni stadion Izola

V začetnih krogih prvega nogometnega prvenstva slovenske nogometne lige leta 1991 je bila NK Izola celo na vrhu razpredelnice. Takrat je izolski nogometni stadion postajal drugo središče Izole in zahodna tribuna, pod katero so že takrat zaživeli poslovni prostori, je stala že nekaj let. Na tekmah in treningih nogometašev Izole se je zbiralo precej ljubiteljev nogometa, zelo obiskani so bili derbiji med Izolo in sosednjim Koprom, ki so po vzdušju in obiskanosti spominjali na derbije največjih slovenskih klubov Olimpije in Maribora.

Izola, obmorsko mesto, šteje po zadnjem popisu več kot 10.000 prebivalcev, celotna občina pa približno 15.000 prebivalcev. Do tekme s slovito lizbonsko Benfico je Izola spominjala na nogometno pravljico. Vendar se je pravljica prehitro končala. Izolski nogomet si ni opomogel še do današnjih dni.

ZGODOVINA

Izolski stadion stoji v Cankarjevem drevoredu, ki pelje proti centru Izole, že skoraj štirideset let. Vzhodna tribuna bi naj bila prvič zgrajena leta 1976. Ko se je takratni izolski prvoligaš NK Izola uvrstil v Pokal UEFA (nasprotnik Benfica), je moral klub zaradi zahtev po nastopanju v evropskih pokalih kapaciteto tribun povečati in skupna kapaciteta bi (naj menda) morala po nekaterih dosegljivih virih znašati vsaj 5.000. Tako je nastala vzhodna tribuna, ki je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju, čeprav Izolani dodajajo, da bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, katera od tribun (zahodna – vzhodna, oz. kaj vse še poleg tribun) je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju.

Izolski nogomet je doživel velik uspeh že z uvrstitvijo v nekdanjo medrepubliško jugoslovansko ligo, kjer so svoje zametke našli tudi izolski navijači Ribari. Ribari bodo predvidoma meseca julija praznovali 20 let obstoja in čeprav na velikem nogometu niso aktivni, so danes izredno aktivni na malem nogometu.

Starejšo zahodno tribuno so zgradili v letih 1988/1989 v takratni medrepubliški ligi. Pred njo je na istem mestu stala manjša tribuna (s približno petimi vrstami), zgrajena iz betonskih kock, ki so jih povezovale betonske plošče.

V začetku 90. let je bila velika težava pomanjkanje pomožnega nogometnega igrišča – posledično je bilo glavno igrišče močno preobremenjeno. Po prvem prvenstvu je bil izolski nogomet v velikem zagonu, sledil je evropski obračun z veliko Benfico, po tem pa se je izolski nogomet pričel potapljati. Na takratne čase veličastvenih derbijev proti največjemu tekmecu sosednjemu Kopru, Olimpiji in Mariboru ter Benfici nas spominjata le še obe tribuni.

Stadion je bil večkrat posodobljen. Prvič ob izgradnji nove tribune za nastope v evropskih pokalih, nato še nekajkrat. Vidnejši se je zgodil v sezoni 2007/2008 ob zamenjavi in dodanih novih plastičnih sedežih ter ureditvi slačilnic in travnate površine.

OPIS STADIONA

Izolski stadion sestavljata starejša zahodna in mlajša vzhodna tribuna. Na vzhodni tribuni so pred nekaj leti namestili plastične sedeže z naslonjali. Za goloma ni tribun, je pa za severnim golom stojišče, po katerem pa zaradi stanja izolskega nogometa ni nobene potrebe.

Vzhodno tribuno sestavlja sedem sektorjev, na srednjih treh so v večjem delu nameščeni plastični sedeži, pod tribuno pa najdemo prostore, v katerih je oprema namenjena vzdrževanju stadiona. Za vzhodno tribuno je izolsko pokopališče.

Zahodna tribuna zelo spominja na sosednjo koprsko tribuno na Bonifiki. Sestavlja jo šest sektorjev, vendar na nobenem izmed teh niso nameščeni plastični sedeži. Pod tribuno so številni poslovni prostori, na račun katerih tudi izolski stadion vsakodnevno zaživi.

Za severnim golom ni tribun, čeprav so bili nekoč smeli načrti za dodatno tribuno za severnim golom, dokler se izolska pravljica ni neslavno končala. Je pa zato za golom asfaltirana pot, ki povezuje zahodno in vzhodno tribuno. Vsekakor je dovolj prostora za dodatno tribuno, le potrebe in denarnih sredstev ni.

Južna stran stadiona je obrnjena proti notranjosti Obale. Na tej strani ni prostora namenjenega gledalcem, je pa vsekakor dovolj prostora, da bi tudi na tej strani zgradili dodatno tribuno, če bi bila potreba.

Kolikor je potrebno, se izolski stadion vzdržuje, vsaj najbolj funkcionalni deli stadiona. Žal pozorno oko naključnega obiskovalca izolskega stadiona hitro odkrije, da za investicijske namene ni nobenih denarnih sredstev, tudi nekateri drobni posegi bi bili nujni, a ob našem obisku niso bili opravljeni (npr. potrgane mreže za golom na južni strani).

So pa zato dobro posrbeli za pomožna igrišča, ki jih najdemo za zahodno tribuno.

KAPACITETA IN OBISKANOST

VZHODNA TRIBUNA

Ob preselitvi mladega kluba Bonifika Izola iz koprske Bonifike na izolski stadion so na “mlajši” vzhodni tribuni namestili 729 sedežev z naslonjali v modri barvi. Sedeži so razvrščeni na osrednjem delu vzhodne tribune, preostali tretjini tribune, tako na severnem kot na južnem koncu, pa sta še vedno brez pravih sedežev, samo z zarisanimi sedišči na betonskih tribunah. Poleg plastičnih sedežev je tako zarisanih še 1.740 sedišč. Če bi namestili prave sedeže še po vsej preostali tribuni, bi bila kapaciteta tribune zagotovo manjša, vsekakor pa bi se kapaciteta gibala okrog 2.000 sedišč. Plastični sedeži namreč “poberejo” nekaj več prostora kot zgolj zarisana sedišča.

ZAHODNA TRIBUNA

Na “starejši” zahodni tribuni pravih sedežev ni, so samo zarisana sedišča oziroma stojišča na betonu. Na zahodni tribuni je zarisanih 2.617 sedišč. Če bi namestili prave sedeže, bi bila kapaciteta zahodne tribune zagotovo manjša kot je danes in bi bila približno primerljiva s kapaciteto vzhodne tribune – torej okrog 2.000 sedišč.

Skupna kapaciteta izolskega stadiona je zaokrožena na 6.000 gledalcev. Od tega premore starejša zahodna tribuna 2.617 zarisanih sedišč na betonu, mlajša vzhodna tribuna 1.740 zarisanih sedišč na betonu in 729 plastičnih sedežev z naslonjalom. Gledalci lahko spremljajo tekmo še iz severnega stojišča, kjer je urejena asfaltirana pot v polkrožni obliki in predstavlja prehod med obema tribunama. Skupaj torej 729 plastičnih sedežev, 4.357 zarisanih sedišč na betonu (skupaj 5.085 takšnih ali drugačnih sedišč) in veliko stojišč na različnih delih stadiona.

Po dostopnih podatkih (vir: forum Šport in zabava) si je tekme Izole v prvi sezoni 1991/92 (20 tekem) ogledalo 21.100 gledalcev (1.055 na tekmo). Po gledanosti so zasedli 8. mesto. V drugi sezoni 1992/93 (17 tekem) samo še 13.000 gledalcev (764 na tekmo). Po gledanosti so takrat zasedli 11. mesto. V sezoni 1993/94 (15 tekem) si je tekme Izole ogledalo 11.000 gledalcev, kar znaša 733 na tekmo. V sezoni 1994/95 (15 tekem) je Izola zasedla predzadnje mesto, njene tekme pa si je ogledalo 6.750 gledalcev (450 na tekmo). V sezoni 1995/96 (18 tekem) je Izola zasedla zadnje 10. mesto. Njene tekme si je ogledalo 7.950 gledalcev – 467 na tekmo.

Po besedah Ribarov bi se naj rekordno število gledalcev na izolskem stadionu zbralo na tekmi Izola-Olimpija 3. maja 1992. Menda kar 5.000 gledalcev. Zelo obiskana tekma – dostopnih podatkov je zelo malo – Izole je bila tudi proti lizbonski Benfici. Sportske novosti navajajo številko približno 5.000 gledalcev. Po dostopnem materialu sicer ne verjamemo v to številko, je pa bil novinar kar malce razočaran, saj so si obetali višji obisk. Po dostopnih materialih zelo težko ocenimo točno število gledalcev na tekmah iz tistega obdobja, vsekakor pa so te številke občutno pretirane, za kar so v prvi vrsti “zaslužni” novinarji in uradno osebje tekem iz tistega obdobja, ki so v tem smislu zelo slabo opravili svoje delo.

Na omenjeni tekmi med Izolo in Olimpijo bi naj navijalo tudi približno 100 Green Dragonsov, kar bi naj bila najbolj obiskana tekma s strani gostujočih navijačev v Izoli. Dragonsi v svojem biltenu Prva petletka govorijo o 200 GD v Izoli. Po besedah Ribarov bi naj na omenjeni tekmi proti Olimpiji za Izolo navijalo približno 400 navijačev. Večina teh so bili Ribari, še boljše povedano, takrat so bili vsi Ribari. Šlo je tekmo vseh tekem in vrh izolske skupine, na tekmi je bila na isti tribuni konkurenčna navijaška skupina in Ribarom je uspelo k navijanju spraviti tudi ostale navijače/gledalce Izole.

Levi del zahodne tribune je bil navijaški del tribune, na katerem so navijali Ribari. Je pa res, da so bili Ribari takrat pogosto locirani tudi sredi zahodne tribune. Povprečno število Ribarov na domači tribuni je bilo sicer okoli 50.

POVZETEK

Če bi bil izolski stadion v obstoječem stanju opremljen do svojih skrajnih zmožnosti, bi se po kapaciteti najverjetneje trenutno uvrstil na tretje mesto v Sloveniji, takoj za obema največjima stadionoma (Ljudski vrt in Arena Petrol) in tik pred soboško Fazanerijo.

Glede na stanje nogometa v Izoli se zdijo načrti s stadionom neuresničljive želje. Želeli so namreč namestiti sedeže na obeh tribunah (kapaciteta naj bi takrat menda znašala dobrih 5.000 gledalcev), postaviti reflektorje, urediti okolico stadiona ter mogoče celo pokriti zahodno tribuno. Verjetno so trenutno te želje skrbno spravljene v predal in čakajo na boljše čase.

Čeprav izolski stadion ni premogel navijaških tribun za goloma v pravem pomenu besede, je bil eden najbolj zanimivih in eden najboljših tistega časa. Navijači so bili običajno nastanjeni na zahodni tribuni, ki takrat – kot tudi danes – ni imela sedežev, temveč zgolj betonska sedišča.

Ribari so bili v sezoni 1991/92 zanesljivo med najboljšo četverico navijaških skupin (poleg njih še Tifozi, Dragonsi in Viole). Glede na relativno majhen kraj se je na izolskem stadionu znalo zbrati veliko število gledalcev, še posebej na derbijih. Po podatkih športnih časopisov pa se je na “malih” tekmah kljub vsemu zbiralo dokaj nizko število gledalcev.

Žal je bilo zgodb in usod, kakršno je doživel izolski nogometni klub, v Sloveniji že kar nekaj. Propadanju se žal ni izognil niti izolski stadion.