Stadion Bonifika

June 10, 2011 by  
V kategoriji Novice, Ocenjevanje stadionov, Stadioni

Koprska Bonifika je po zlatih 80. letih doživela občasna precej sušna obdobja v naslednjih 20. letih, tudi izpad iz prve lige. Prestižni imidž, ki si ga je pridobila v časih medrepubliške lige z dobrimi igrami in izjemno obiskanostjo stadiona, je več ali manj uspešno zapravila med životarjenjem v obdobju samostojne slovenske lige. Tudi infrastruktura – zelo solidna v primerjavi z drugimi stadioni takratnih slovenskih prvoligašev v začetku 90. let – je medtem zastarala in postala neprimerna, neprivlačna in nefunkcionalna. Lansko jesen pa je Bonifika spet doživela preporod. Prenovljen, zelo lep stadion in dobre predstave svojih nogometašev.

Glavni vhod

Pogled na stadion iz improviziranega stolpa, ki je namenjen snemalcem ob televizijskih prenosih

ZGODOVINA

Prvotni objekt v Kopru je bil zgrajen malce po drugi svetovni vojni. Stari Bonifiki je bila kmalu pridodana tudi atletska steza, ki je renoviranje doživela leta 1985. V zlatih časih koprskega nogometa se je znalo stisniti na veliki nepokriti tribuni in okoli stadiona tudi do 8.500 gledalcev. Največjo čast so doživeli, ko so lahko gostili v začetku novega tisočletja prijateljsko člansko srečanje med Slovenijo in atraktivnim Urugvajem (0:2). Koprski objekt, ki se je ponašal s slovesom ene najslabših travnatih površin v zgodovini prvoligaškega tekmovanja, je vendarle obrnil nov list v zgodovini. Tako je oktobra ugledal luč nov objekt (nogometaši Kopra so pred tem slabo leto domače tekme igrali v Novi Gorici) z dvema modernima tribunama v obliki črke L. (Vir: Sportal)

OPIS STADIONA

Stadion Bonifika je del Športno rekreativnega centra Bonifika. Stadion sestavljajo prenovljena vzhodna (nekoč poimenovana glavna – in takrat tudi edina prava tribuna) ter nova južna (VIP) tribuna, na severni in zahodni strani pa še štiri montažne tribune; na vsaki strani po dve. Glavni vhod na stadion je na jugovzhodni strani, še en pa na severozahodni strani (bolj znan kot vhod za domače navijače). Službena vhoda sta dva, prvi za južno (VIP) tribuno ter drugi na jugozahodni strani. Pomembna pridobitev za koprski stadion so reflektorji, stadion pa ima tudi poseben vhod za invalide. Velik ekran je lociran za eno izmed montažnih tribun na severni strani stadiona.

Pogled na stadion iz zahodne strani

Glavna (vzhodna) tribuna

Prenovljena glavna tribuna je dobila povsem nov izgled in streho, na njej je sedem sektorjev sedežev. V zadnji vrsti osrednjega sektorja so locirani novinarji. Resda pa smo glede na prenovo stadiona pričakovali od tega sektorja občutno več.

Glavna (vzhodna) tribuna

Pod glavno tribuno ni slačilnic, temveč predvsem trgovski in gostinski lokali. Po prenovi se kapaciteta glavne tribune ni bistveno spremenila – malenkostno se je povečala.

Južna (VIP) tribuna

Tribuno za pomembne gledalce so v Kopru žal zgradili za golom in tako verjetno za dlje časa preprečili možnost, da bi koprski stadion nekoč zgledal, kot bi naj pravi nogometni stadion zares izgledal in bil hkrati varen za različne kategorije obiskovalcev tekem. Ker pa je današnje stanje popolnoma neprimerljivo z izgledom prejšnjega stadiona, ne bomo iskali dlake v jajcu.

Nova južna - VIP tribuna ima po vzoru sodobnih stadionov v ozadju zastekljen prostor za VIP goste

V zadnjih vrstah nove južne tribune je poskrbljeno tudi za najbolj izbirčne obiskovalce nogometnih tekem. Izbirčneži so deležni udobja najsodobnejših kino dvoran – je pa tudi res, da ti sedeži, kakor tudi pretežni del večine ostalih tribun, bolj kot ne, na tekmah samevajo.

Del južne tribune ponuja udobje iz kino dvoran

Severna tribuna

Na severni strani stadiona sta dve identični montažni tribuni, od katerih šteje vsaka po 264 sedežev, skupaj torej 528. Za prvo tribuno najdemo velik ekran, druga pa je namenjena gostujočih navijačem.

Novi severni tribuni

V severozahodnem kotu stadiona je vhod za domače navijače, sicer pa je na severni strani več kot dovolj prostora, da bi lahko enkrat v prihodnosti zgradili pravo tribuno za navijače, čeprav trenutno glede na obiskanost tekem za to ni potrebe.

Ozadje severnega dela stadiona

Zahodna tribuna

Vsaka izmed obeh montažnih tribun na zahodni strani Bonifike šteje 336 sedežev, skupaj torej štejeta zahodni tribuni 672 sedežev.

KAPACITETA IN OBISKANOST

Kapaciteta tribun:

Vzhodna (glavna) tribuna: 1.851 sedežev
Južna (VIP) tribuna: 996 sedežev
Zahodni tribuni: 672 sedežev
Severni tribuni: 528 sedežev
Skupaj 4.047 sedežev

Pred 20. leti smo lahko v športnih časnikih in revijah prebirali članke z naslovi “Pravo južnoameriško vzdušje na Bonifiki”, “Bonifika kakor pekel” … in res se je takrat na tekmah Kopra zbiralo ogromno število navijačev. Ekipa (22. 10. 1991, str. 26) navaja kot rekordni obisk Bonifike tekmo proti ljubljanski Olimpiji spomladi leta 1987, ko je vstopnico kupilo skoraj 7.200 gledalcev, kar pomeni, da je bil dejanski obisk še višji. Takrat na glavni tribuni še ni bilo sedežev, pa tudi sicer so v tistih časih gledalce na stadion natisnili kot sardine v konzervo. (Vir: članek ocenjevanja Bonifike)

Koprski nogometni klub je od prenovitve Bonifike na domačem igrišču odigral enajst prvenstvenih tekem, od tega tri tekme jeseni – slednje so bile nadpovprečno obiskane. Po podatkih delegatov si je omenjenih enajst tekem skupaj ogledalo 14.600 gledalcev, kar znaša 1.327 gledalcev na tekmo. Kot najbolj obiskano tekmo so ocenili prvo tekmo na prenovljeni Bonifiki, ko bi si naj tekmo proti Olimpiji ogledalo 4.500 gledalcev, kar je glede na dostopen material s tekme pretiran podatek. Koliko gledalcev si je enajst tekem na Bonifiki dejansko ogledalo, lahko le ugibamo, verjetno pa se obiskanost giblje pri približno tisoč gledalcih na tekmo. Pri uradnih ocenah števila gledalcev se zanašamo na zapis delegatov na tekmah, katerih podatki so še vedno bolj verodostojni in natančni glede na podatke (pogosto navijaško razpoloženih) novinarjev. Je pa res, da je na vsaki tekmi drug delegat in njihove ocene se znajo od tekme do tekme bistveno razlikovati. Nekateri so izjemno natančni, drugi površni.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 7 – povprečno

Sektor koprskih ultrasov je na zahodni tribuni. Nad pogoji spremljanja nogometne tekme se Tifozi zagotovo ne morejo pritoževati. Žal pa se zaradi omejenih finančnih sredstev in ne povsem domišljene gradnje stadiona sektor za domače navijače ne nahaja tam, kjer bi naj bil, kar je tudi njegova glavna slabost. V drugih pogojih bi torej pričakovali navijaški sektor za golom, pokrit s streho, s sedeži brez naslonjal in na pravi, ne zgolj na montažni tribuni. Pozitivno presenečenje je zagotovo dejstvo, da je sektor brez ograj, tako značilnih za navijaške kletke.

Sektor domačih navijačev šteje 75 sedežev, v primeru množično obiskane tekme pa se lahko navijaški sektor podaljša še po preostanku južnega dela zahodne montažne tribune, ki šteje 336 sedežev.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 7 – povprečno

Sektor za gostujoče navijače je lociran na montažni severni tribuni, diagonalno preko sektorja za domače navijače. Prednost sektorja – lokacija (bolj ali manj) za golom zna biti kdaj v prihodnosti tudi nevarnost, saj je vhod za domače navijače na severozahodnem robu stadiona in do kontakta med domačimi in gostujočimi navijači zna priti zelo hitro. Slabosti sektorja so identične tistim, ki smo jih pripisali že sektorju za domače navijače: ni strehe, sedeži z naslonjalom in namesto prave le montažna tribuna.

Montažna tribuna ima tri sektorje, na prvem je nameščenih 65, na drugem 134 ter na tretjem 65 sedežev z naslonjalom, skupaj torej 264 sedežev. V primeru obiska večje navijaške skupine je lahko navijaški sektor celotna severna tribuna, tudi obe montažni tribuni na severni strani, sicer pa le eden od posameznih sektorjev.

Izgled stadiona: ocena 8 – solidno

Bonifiko je pred prenovo dobesedno povozil čas, poleg tega je travnata površina slovela kot ena najslabših v Sloveniji. Ob napovedih izgleda stadiona pred prenovo smo se bali, da bo spet prišlo do številnih improvizacij in bližnjic pri gradnji stadiona, vendar danes lahko rečemo, da je Bonifika glede na gospodarske razmere in splošno stanje lep stadion. Montažne tribune v kontekstu izgleda stadiona niso preveč moteče, poskrbljeno je za koliko toliko enoten videz stadiona. Spremljanje tekem je za gledalce udobno, prijetno, svoje doda še igranje v večernem terminu pod reflektorji.

Skupna ocena: 7 – povprečno

Skupek ocen uvršča Bonifiko na zanesljivo tretje mesto, takoj za Ljudskim vrtom in celjsko Areno Petrol (pri tem še ne upoštevamo ljubljanskih Stožic, ki jih v člankih ocenjevanja stadionov še nismo predstavili). Vsekakor ima Bonifika v prihodnosti solidne možnosti, da ga izgradijo v pravi nogometni stadion.

Štiri tribune - dve na severni strani in dve na zahodni strani - so montažne, ki pa kljub temu s strani igrišča dajejo estetsko soliden videz

Montažne tribune so izdelali v begunjskem Elanu

Med glavno tribuno in igriščem je svojevrstna zanimivost - kanal, ki je zavarovan z ograjama na obeh straneh

Zdaj je v Sloveniji že nekaj stadionov, ki rezervnim igralcem in ostalemu osebju klubov ponujajo udobno spremljanje tekme

Zahodni del severne tribune na tekmah običajno sameva

Ozadje glavne, vzhodne tribune je povsem spremenjeno, spodnje dele glavne tribune še vedno zasedajo predvsem trgovski in gostinski lokali

Pred stadionom je na njegovi južni strani veliko parkirišče, ki je ob delavnikih modra cona

Nekoliko presenečni smo bili nad odsekom glavne tribune, ki je namenjen novinarjem. Glede na prenovo stadiona smo bili prepričani, da bodo imeli še boljše pogoje za delo in vsaj svoj ločen del na glavni tribuni; tako so pa locirani v zadnji vrsti sredi glavne tribune med ostalimi gledalci

Preberite tudi:

ocenjevanje stadiona Bonifika (8. 9. 2009)

kratka predstavitev stadiona na spletni strani FC Koper (6. 1. 2011)

Nogometni štadion Ajdovščina

October 22, 2010 by  
V kategoriji Novice, Ocenjevanje stadionov, Stadioni

Comments Off on Nogometni štadion Ajdovščina

Primorje iz Ajdovščine se je v vseh letih slovenske lige izkazalo kot stabilen prvoligaš, ki je na svojih tekmah gostil številne gostujoče navijaške skupine. Ajdovski stadion je bil v preteklosti zagotovo en najslabših, če ne najslabši, na katerem so se v zadnjih letih igrale tekme prve lige (vmes tudi eno leto tekme druge lige). Mesto Ajdovščina nima niti 6.500 prebivalcev, s številnimi okoliškimi vasmi pa nabere že skoraj zavidljivih 20.000 prebivalcev, kar pa je kljub vsemu dosti premalo za potencialno velik bazen navijačev. In res se na stadionu Primorja zbira zanemarljivo majhno število navijačev. Ne glede na to, koliko navijačev obiskuje tekme v Ajdovščini, smo se razveselili otvoritve obnovljenega stadiona.

Bistveni razlog in cilj Občine Ajdovščina za projekt obnove stadiona je pridobiti športni objekt, ki bo sodoben, katerega igralna površina bo uporabna v različnih pogojih, s primernimi pogoji za oglede tekem in ki bo dosegal standarde za igranje prvoligaških tekem in za tekmovanja UEFA. Stadion je 2. septembra 2010 uspešno prestal tehnični pregled in pridobil pravnomočno uporabno dovoljenje. Zgrajen je bil slab mesec pred rokom, ki ga je določala konec avgusta 2009 podpisana pogodba z izvajalcem del, podjetjem Primorje. (Vir: Spletna stran Občine Ajdovščina)

ZGODOVINA

Stadion Primorja je bil zgrajen leta 1929, ko so hoteli Italijani pridobiti na svojo stran čim več mladih, med katerimi bi lahko širili duh fašizma. Iz tistega časa je tudi pokrita tribuna. Ker je bilo igrišče ob Goriški cesti po vojni zapuščeno in neprimerno, se je aktivnost odvijala na Policah. Leta 1948 se je začela obnova današnjega igrišča, ekipa pa je medtem trenirala na travnati površini na letališču. Veliko sta prispevala SGP Primorje in takratni predsednik Friderik Pavlič. (Povzeto po spletni strani NK Primorje.)

Izgled stadiona v Ajdovščini pred zadnjo prenovo; foto: spletna stran NK Primorje

Naslednja dograditev je potekala v zgodnjih osemdesetih letih, ko so klubi uspešno prebrodili znamenite portoroške sklepe, v Ajdovščini pa se je začel nov zagon tudi z gradnjo prizidka k prvotni tribuni iz časov fašizma. Nova prelomnica je bila seveda osamosvojitev Slovenije, nove dograditve pa so potekale leta 1995 in 1998, to je bilo tudi obdobje odmevne zmage proti švedskemu AIK Solni. Načrti za popolno prenovo objekta so se porajali že takrat, nazadnje je bilo potrebno celo desetletje, da se je vodstvo občine odločilo sprejeti izziv in začeti dober milijon evrov vredno naložbo. Poti nazaj ni bilo več, kmalu je padel dolgoletni zaščitni znak – Mussolinijeva tribuna. (Vir: Sandi Škvarč, Ekipa, 8. 9. 2010)

Stadion je pozicioniran na obrobje mesta v smeri proti Novi Gorici, vpet pa med letališče in pokopališče. In prav ta dva kraja sta v zgodovini dajala stadionu poimenovanja. Ob zmagah je bil stadion poimenovan kot »STADION OB LETALIŠČU«, ob porazih pa »STADION OB POKOPALIŠČU«. Domači nogometni navdušenci pa velikokrat vzpodbujajo domače nogometaše s tem, da jih usmerjajo in sicer proti »BATIČU« ali »LOKAVCU«. (Povzeto po spletni strani NK Primorje)

Načrt prenove stadiona

OPIS STADIONA

Prenovljeni stadion Primorja ima dve tribuni – glavno zahodno in vzhodno tribuno.

Glavna - zahodna tribuna

Glavna – zahodna tribuna je danes enovita, za razliko od nekdanje, ki je bila sestavljena iz stare, t. i. Mussolinijeve tribune – zgrajene leta 1929 – ter novejšega prizidka. Slednjega so ohranili, staro tribuno podrli ter namesto nje postavili novo, ki z nekdanjim prizidkom sestavlja enovito tribuno. Zahodna tribuna je delno pokrita s konzolno streho, pod katero so prostori za novinarje in snemalce ter VIP-goste. Urejen je brezplačen wireless (brezžični) dostop do interneta. Ohranili so prizidek nekdanje glavne tribune. Pod sedanjo glavno tribuno so urejeni dodatni prostori in sodobne garderobe. Preurejeni ali na novo urejeni so vsi klubski prostori v zgornjem nadstropju zaprtega dela zahodne tribune ter vsi potrebni pomožni prostori za izvedbo tekem v spodnjem nadstropju. Klopi za trenerje, rezervne igralce in četrtega sodnika so tik pred glavno tribuno.

Vzhodna tribuna

Vzhodna tribuna je v celoti pokrita in zaprta ter nudi zaščito pred burjo in tudi akustično zaščito. Prejšnjo vzhodno tribuno so sestavljale štiri vrste sedežev po celotni dolžini tribune, od teh so ohranili tri in jih še nadgradili s tremi vrstami – torej danes vzhodno tribuno sestavlja šest vrst sedežev.

Na južni strani vzhodne tribune so pomožni prostori, kjer bo tudi gostinski lokal, poleg tega pa še vhod na stadion, sanitarije, prostor za prodajo vstopnic in prostor za reševalce. Za v celoti novim mejnim zidom na južni strani stadiona je novo parkirišče s 100 parkirnimi mesti.

Skrajna severna stran je ostala več ali manj nespremenjena, tudi zid, ki omejuje področje stadiona in varuje pred burjo, je ostal nespremenjen

Skrajna severna stran je ostala več ali manj nespremenjena, tudi zid, ki omejuje področje stadiona in varuje pred burjo, je ostal nespremenjen

Na severni strani stadiona, kjer sta bili nekoč dve vrsti sedežev, na katerih so navijali domači ultrasi Red Devils, danes ni nobene infrastrukture. Takoj za golom na tej severni strani je manjša vzpetina, za obsežnim prostorom, travnato površino, ki lahko služi tudi za treninge, pa je ostal nekdanji zid, ki je omejeval stadion Primorja.

Naročnik izgradnje novega stadiona je bila Občina Ajdovščina, zato je stadion v barvah značilnih za ajdovsko občino in ne v barvah značilnih za NK Primorje – v rdečečrnih barvah. Izvajalec izgradnje stadiona je bilo domače podjetje Primorje, d. d. Pogodbena vrednost izgradnje stadiona je bila 1,040.239 EUR, projekt pa so financirali Občina Ajdovščina, Ministrstvo za šolstvo in šport, Fundacija za šport in drugi. Skrbnik stadiona je kar nogometni klub Primorje. Čeprav zaenkrat reflektorjev še niso postavili, je infrastruktura za njihovo postavitev urejena.

Nova travnata površina ima vgrajen drenažni sistem in elektronsko krmiljen namakalni sistem

Vir nekaterih podatkov v Opisu stadiona je članek Navijačem je zaigralo srce …, avtorja Sandija Škvarča (Ekipa, 8. 9. 2010).

Glavna tribuna - pogled z južnega dela tribune

KAPACITETA IN OBISKANOST

Kapaciteta glavne tribune je 532 sedežev z naslonjali na osrednjem delu tribune, ki je namenjen običajnim gledalcem. Na vrhu tribune pa je v dveh sektorjih še v vsakem po 44 sedežev z naslonjali (skupaj 88). Skupna kapaciteta glavne tribune torej znaša 620 sedežev. Na manjši – vzhodni tribuni je nameščenih 1.062 sedežev z naslonjali v različnih odtenkih zelene barve. V primerjavi s kapaciteto te iste tribune pred prenovo je imela prejšnja tribuna štiri vrste sedežev po celotni dolžini, sedanja jih ima dve več, torej šest. Prejšnja kapaciteta je bila 800 sedežev, torej 262 manj kot danes.

Skupna kapaciteta stadiona je 1.682 sedežev z naslonjali. Ker uradno drugih kapacitet (stojišč) stadion nima, lahko štejemo kot uradno kapaciteto stadiona 1.682 gledalcev. Seveda si lahko stoje na različnih predelih (predvsem na glavni tribuni) stadiona ogleda tekme še več gledalcev. V že omenjenem članku v Ekipi je govora o 1.705 sedežih.

V tekoči sezoni so Ajdovci “prvo” domačo tekmo na prenovljenem stadionu, ki so jo bili prisiljeni zaradi burje in dežja prestaviti iz 18. 9. na 10. 10.,  odigrali proti CM Celju, na kateri se je po podatkih delegata NZS zbralo približno 500 gledalcev. Na kronološko gledano prvih dveh domačih tekmah proti Luki Koper (22. 9.) in Nafti (25. 9.) se je zbralo prvič 650 in drugič 550 gledalcev. Domača tekma proti Triglavu Gorenjski (16. 10.) je bila preložena. Tako se je na treh prvenstvenih tekmah zbralo približno 560 gledalcev na tekmo. Prva tekma sploh na prenovljenem stadionu v Ajdovščini je bila odigrana 5. septembra na turnirju primorskih moštev, na katerem sta glavno vlogo odigrala domače Primorje in sosed HIT Gorica. Na spletni strani Občine Ajdovščina pišejo o dvatisoč glavi množici, vendar žal najbolj obiskana tekma tega turnirja ni presegla števila 1.200, 1.300 gledalcev.

Revija SNL 2008/09 navaja kot rekordni obisk stadiona številko 3.200. Aprila 1996. leta je bilo na gostovanju v Ajdovščini skoraj 200 Goriških vrtnic, vsega skupaj pa bi naj bilo takrat v Ajdovščini  po  besedah Goričanov menda celo 2.000 pristašev Gorice. Nekdanja domača skupina Red Devils je spadala med manjše skupine, njihova največja številka nam ni znana. V intervjuju z njimi (revija Ultra, št. 3, februar 1996) smo lahko prebrali, da je štela skupina sredi leta 1995 približno 70 rednih navijačev. (Vir: članek Stadion Primorje – ocenjevanje stadiona, ki smo ga objavili 23. 11. 2009 na naši spletni strani)

Domači navijači Red Devils na tekmi proti Olimpiji v sezoni 1995/96; po vstopu Primorja v I. ligo in otvoritvi novega stadiona smo kljub težkemu finančnemu stanju kluba pričakovali vrnitev Devilsov oziroma njihovih naslednikov; vendar je v Ajdovščini vse ostalo le pri dogovarjanju in besedah

Resda se iz današnje perspektive zdijo nekatere številke v prejšnjem odstavku pretirane, a dejstvo je, da jih  na obstoječem stadionu v Ajdovščini ne bodo zmogli preseči. Po eni strani zaradi premajhnega zanimanja širših množic za obisk nogometnih tekem v Ajdovščini, po drugi zaradi omejitve v smislu razpoložljive kapacitete stadiona. Ne verjamemo namreč, da bi v naslednjih verjetno nekaj deset letih prišlo do širitve stadiona oziroma gradnje novih tribun.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 6 – še prebavljivo

Levi rob vzhodne tribune (na sliki zadnji sektor na desni) se zdi edini smiselni sektor, kjer bi lahko nastanili morebitne domače navijače, če bi se ti uspeli dogovoriti in organizirati. Nekako si ne predstavljamo, da bi jih namestili na glavno tribuno. Prednosti tega sektorja: gre za pravo in ne za montažno tribuno, tribuna je nadstrešena, iz sektorja je mogoče udobno in pregledno spremljati igro na igrišču. Sektorja ne obdaja (vsaj zaenkrat ne) kletka, zagotovo bi pa (podobno kot na sektorju za gostujoče navijače) namestili improvizirane ograje. Slabost je vsekakor že samo dejstvo, da ni tribun za golom, torej navijaških tribun in da so sedeži z naslonjali, ne brez naslonjal. Še ena slabost je dejstvo, da bi se tako sektor za domače kot sektor za gostujoče navijače nahajala na isti tribuni, kar je dodatno tveganje v smislu varnosti.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 6 – še prebavljivo

Žal se v Ajdovščini niso odločili za postavitev tribune za severnim golom, za katero je prostora več kot dovolj, denarnica Občine Ajdovščina pa je kot kaže preplitva za to dodatno investicijo. Desni rob vzhodne tribune (na sliki zadnji sektor na levi) je sektor namenjen gostujočim navijačem. Na tekmah med prvim in drugim sektorjem sedežev namestijo improvizirane ograje, ki fizično ločujejo gostujoče ultrase od ostalih gledalcev. Za ta sektor veljajo enake značilnosti kot za sektor za domače navijače.

Izgled stadiona: ocena 7 – povprečno

Kakor smo zapisali pri ocenjevanju lendavskega pa še katerega stadiona, lahko iste besede ponovimo … Ker gre za manjši stadion v manjšem kraju, seveda ob upoštevanju dejstva, da tribun za golom ni, je ocena 7 tudi maksimalna ocena, ki bi jo lahko dobil tovrstni stadion. Glede na majhnost kraja in regije pa so povezane tribune okrog celotnega igrišča nesmiselne. Čeprav kakovosti in funkcionalnosti garderob, travnate površine in tako naprej ne ocenjujemo, je bila prenova stadiona zelo pomembna tudi iz tega vidika. Bolj grdega in slabšega stadiona, kot je bil pred prenovo, si težko zamišljamo.

Skupna ocena: 6 – še prebavljivo

Še prebavljiva skupna ocena je predvsem posledica odsotnosti navijaških tribun. Če v tem trenutku v Ajdovščini ne obstaja ultras navijaška skupina, še ne pomeni, da se nekoč spet ne bo aktivirala, dosti bolj je pa pomembno, da Ajdovščina pogosto gosti ultrase iz drugih krajev. Stadion je sicer simpatičen, vendar redko kdaj naletimo na zares bizarno podrobnost, ki jo vidimo v Ajdovščini. Stadion v barvah občine in ne v barvah lokalnega kluba – v očeh navijača je ta poteza vredna vsakega obsojanja! Zanimanje za nogomet v Ajdovščini je premalo za večji stadion, saj bo težko napolniti že obstoječo kapaciteto. Še enkrat – simpatičen stadion, vendar smo prepričani, da bi se kljub težkim časom dalo iz prenove potegniti še kaj več.

Novo parkirišče tik ob glavni tribuni

Novo parkirišče za južnim mejnim zidom

Novo parkirišče za južnim mejnim zidom




Preberite tudi:

Stadioni: Športni center Kranj

October 6, 2010 by  
V kategoriji Novice, Ocenjevanje stadionov, Stadioni

Športni center Kranj je znan tudi kot Stadion Stanka Mlakarja, na spletni strani kluba Triglav Gorenjska ga imenujejo tudi Orlovo gnezdo. Gre za manjši slovenski stadion, ki gostuje tako nogomet kot atletiko. Zanimanje za lokalni nogometni klub žal v Kranju in okolici ni tako veliko, da bi zgradili pravi nogometni stadion. Letos so dokončali gradnjo manjše vzhodne tribune, katere dodana vrednost ni le nova infrastruktura, ki bo omogočala gostujočim navijaškim skupinam udobnejšo namestitev v Kranju, saj je tudi pomembna pridobitev za kranjski nogometni podmladek. Mesto Kranj šteje po popisu iz leta 2002 35.587 prebivalcev in je četrto največje slovensko mesto. Mestna občina Kranj ima 51.225 prebivalcev.

Domača navijaška skupina Small Faces trenutno na tekmah Triglava Gorenjske ni aktivna, redno pa obiskujejo tekme slovenske reprezentance. Po besedah domačinov je nogomet v Kranju kar popularen, bi pa naj menda bilo kar nekaj nesoglasij med klubi samimi v Kranju in neposredni okolici. Tekme Triglava Gorenjske obiskuje zelo malo gledalcev iz okoliških krajev, saj so nedaleč Jesenice – hokej, ki potegnejo veliko potencialnih navijačev Triglava Gorenjske, Škofja Loka je nekako bolj navezana na Ljubljano, Tržič ima spet svojevrstno, specifično problematiko in tako naprej.

Glavna - zahodna tribuna

OPIS STADIONA
Športni center v Kranju bo kmalu star 50 let, osrednja, glavna tribuna pa od izgradnje v 60. letih ni bila kaj dosti posodobljena. Kako potrebna prenove je, se lahko popolnoma prepričate šele, ko se sprehodite po notranjosti objekta.

Osrednji sektor sedišč na glavni tribuni

Lani so zgradili, letos pa dokončali malo tribuno na vzhodni strani stadiona. Nekoč so ta del imenovali tudi Hribček. Na novi tribuni pred bolj rizičnimi tekmami iz varnostnega vidika priredijo, improvizirajo manjši sektor  za navijače. Pod tribuno so nove slačilnice in ostali prostori, v katerih domuje Nogometna gorenjska akademija.

Južni del stadiona

Sektor na severnem robu nove, vzhodne tribune

Prenova glavne tribune

Mestna občina Kranj je z gradbenim dovoljenjem v letu 2010, rušenjem stare tribune leta 2011 in izgradnjo nove do leta 2013 opredelila načrt in izvedbo projekta, ki ima zgodovinsko ozadje: če bo šlo po načrtih, bo nova tribuna z dvorano in ostalimi pripomočki končana 50 let po gradnji stare! Klub ob tem pridobva prostore pod tribuno za člansko selekcijo in potrebne pogoje za odigravanje vseh tekem v Kranju: “Jasno je, da ima tribuna smisel le ob prenovi zelene površine in ogrevanjem pod njo, da bodo tekme mogoče v slabih pogojih ter ob razsvetljavi. Ali bo to tudi dejansko bodoča oblast uresničila, bomo videli. Do zdaj je bilo obljub veliko, a načrt je narejen. Tudi javno-zasebno partnerstvo obeta izkoristek vseh prostorov. Naš klub si zasluži ustrezne pogoje, a je naložba usmerjena predvsem v pravo podobo športnega centra. Na tribuni bo 2.500 sedežev in skupaj z tribuno vzhod so pogoji za mednarodne tekme zagotovljeni,” je dejal direktor kluba Miran Šubic in dodal, “da vsa vsebina dela našega kluba jamči tudi ustrezen športni odziv.” (Povzeto po članku Načrt gradnje nove tribune v Kranju znan)

KAPACITETA IN OBISKANOST

Glavna tribuna je sestavljena iz petih sektorjev, od tega so osrednji trije večji in dva obrobna manjša. Na glavni tribuni je nameščenih skupaj 1.541 sedežev brez naslonjal. Na manjši vzhodni tribuni je 488 sedežev brez naslonjal. Skupna kapaciteta stadiona je tako 2.029 sedežev, vsi brez naslonjal, kar je svojevrstna zanimivost. Na stadionu načeloma ni nobenih stojišč namenjenih gledalcem, seveda če ne štejemo prostor, ki služi kot dostop na obe tribuni. V primeru potrebe bi organizator stojišča z določenimi posegi v prostor na stadionu lahko omogočil. S tem mislimo tudi prostor za goloma. V severozahodnem kotu stadiona so na primer v preteklosti že znali nastaniti gostujoče ultrase, kar pa je bila zgolj priložnostna in nekomfortna rešitev. Tako štejemo kot končno kapaciteto tega kranjskega stadiona 2.029 gledalcev.

Tekma na kranjskem stadionu med domačim Triglavom in Interblockom v kvalifikacijah za igranje v 1. ligi

Potrebno je pripomniti, da je manjša vzhodna tribuna grajena tako, da prostor namenjen gledalcem gleda tako na glavno igrišče, kakor tudi na pomožno igrišče na drugi strani. Vendar je del, ki je obrnjen proti pomožnemu igrišču, majhen in ga ne prištevamo k skupni kapaciteti stadiona.

Domača navijaška ultras skupina Small Faces v svojih najboljših časih

NK Triglav je od osamosvojitve Slovenije naprej le redke sezone odigral v 1. ligi, tudi zato nogomet v Kranju ni tako množično priljubljen. Zaradi tega se zdijo razprodane tribune v Kranju ideal. Dobro popolnjene tribune so bile po res dolgem času na majski tekmi kvalifikacij za igranje v 1. ligi med Triglavom Gorenjsko in Interblockom. Na tekmi se je zbralo približno 1.800 gledalcev, čeprav so v nekaterih medijih občutno pretiravali (zapisnik tekme). Na tekmah drugega, četrtega in sedmega kroga v novem prvenstvu se je v Kranju po podatkih delegatov na vsaki od teh tekem zbralo približno 500 gledalcev (nasprotniki CM Celje, Primorje in Rudar). Na domači tekmi 9. kroga proti Olimpiji se je po podatkih delegata zbralo približno 700 gledalcev, na tekmi 10. kroga proti Mariboru prav tako 700 gledalcev, v 12. krogu proti Luki Koper pa 500. Tako znaša povprečni obisk na tekmi v tekoči sezoni 566 gledalcev, realno pa je zaradi že znane novinarske neobjektivnosti nekaj manjši.

Na tekmi kvalifikacij za vstop v 1. ligo maja letos se je zbralo približno 1.800 gledalcev, ki so skoraj napolnili glavno tribuno

Domačini pravijo, da slovi kot najbolj obiskana tekma tista, ki je bila v okviru pokalnega tekmovanja odigrana proti beograjskemu Partizanu – 29. avgusta 1984 (1/16-finala, Triglav-Partizan 0:4). Takrat bi naj padel rekord gledanosti Triglava na domačem stadionu – zbralo se je približno 3.000 gledalcev.

Utrinek s tekme med Triglavom in Partizanom; foto: Janez Pukšič (vir: Delo, 30. 8. 1984)

Gostje so zaigrali v postavi: Omerović, Marjanović, Rojević, Ješić, Kaličanin, Radanović, Popović, Varga, Mance, Dimitrijević, Klinčarski. Kot rezervi sta med igro vstopila še Đelmaš in Vermezović. Domači nogometaši so zaigrali v postavi: Petek, Gros, Doljak, Tkalec, Jakara, Vigec, Eržen, Belančič, Pavlin, Radosavljević in Česen. Zaigrala sta še Grubić in Lotrič. Novinar Jože Javornik je v Delu dan po tekmi zapisal: “Dvoboj kranjskih amaterjev s prekaljenimi profesionalci je bil velik nogometni dogodek za ljubitelje nogometa v Kranju, ki so do zadnjega kotička napolnili štadion pod Storžičem.”

Navijače domačega kluba so selili po različnih koncih stadiona

Small Facesi pravijo, da se jih je največ zbralo na tekmi proti Kopru – na zadnji tekmi pred prvim vstopom v prvo ligo. Žal ne razpolagamo z nobeno konkretno številko. Od gostujočih navijačev bi se naj zbralo največ Green Dragonsov na prvi medsebojni tekmi Triglava in Olimpije v prvi ligi (približno 60 Dragonsov ter 150 ostalih simpatizerjev Olimpije) ter Viol (približno 80 in približno 100 ostalih simpatizerjev Maribora).

Na majski tekmi kvalifikacij je bila solidno popolnjena tudi nova vzhodna tribuna

OCENJEVANJE

Športni center Kranj je še najbolj težaven za ocenjevanje – preprosto zaradi tega, ker lahko z veliko gotovostjo ocenimo le sektor za gostujoče navijače. Domači navijači na tekmah Triglava Gorenjske niso aktivni, v preteklosti pa so jih selili po stadionu. Na koncu so na  severnem robu takrat še hribčka (sedaj na tem mestu stoji vzhodna tribuna) naredili kletko med prvimi  v Sloveniji. Žalosto dejstvo je, da je bila kletka po besedah domačih ultrasov narejena prav za njih. Prav ironično je dejstvo, da so medtem gostujoče navijače nameščali na glavno tribuno, kjer so bili streha, senca, dostop do piva … Small Faces so se pozneje temu uprli in v kletko so od takrat naprej pošiljali gostujoče navijače.

Severozahodni rob stadiona, kamor so v preteklosti znali namestiti organizirane navijaške skupine

Na fotografiji se vidi, kje je včasih stala kletka; locirana je bila zadaj na hribčku

Sektor za domače navijače: ocena 6 – slabo

Domačih navijačev na tekmah Triglava organizirano ni, torej ne navijajo, kar pa še ne pomeni, da posamezniki iz vrst skupine Small Faces ne obiskujejo tekem Triglava. V primeru, da bi se skupina organizirala, verjetno ne bi bilo kakšne druge opcije, kot da jih organizator tekme locira na rob glavne tribune. Prednosti tega sektorja: sektor je na tribuni in ne kar nekje na stadionu, streha in dobra preglednost nad igriščem. Slabosti: če zanemarimo dotrajanost tribune, potem vsekakor vsaj še lokacija – tribuna ni navijaška in ni za golom.

Predvidevamo, da bi ob morebitnem aktiviranju domače navijaške skupine na klubskih tekmah domače navijače nastanili na obrobnem, južnem sektorju glavne tribune

Sektor za gostujoče navijače: ocena 7 – povprečno

Po dosedanjih izkušnjah bo kar skrajni južni sektor na manjši vzhodni tribuni služil gostujočim navijačem. Seveda ga zaradi varnostnih zahtev priredijo. Na tem majhnem sektorju je sicer 130 sedežev brez naslonjal, seveda pa lahko velikost sektorja prilagajajo potrebam. Prednosti: sedeži brez naslonjal, dobra preglednost, ni fiksne kletke, ki jih lahko žal vidimo na nekaterih drugih stadionih. Slabosti: na tribuni ni strehe, tribuna ni za golom in ni navijaška tribuna. Slednje sicer niti ni tako pomembno – vsaj glede na slab obisk stadiona na tekmah Triglava.

Izgled stadiona: ocena 5 – navijaču neprijazen stadion

Žal z izgledom stadiona v Kranju ne moremo biti zadovoljni. Dve tribuni, od tega glavna nujno potrebna prenove, nova vzhodna pa ni usklajena z glavno. Za goloma ni infrastrukture za gledalce.

Skupna ocena: 6 – slabo

Ker ne gre za klasični nogometni stadion – z propadajočo glavno tribuno, bi bila višja ocena nemogoča. V Kranju so se medtem že odločili za prenovo glavne tribune. To bi bilo glede na razmere tudi več kot zadovoljivo, saj je upanje na zgraditev vsaj ene navijaške tribune utopija.

Severovzhodni del stadiona

Parkirišče za severozahodnim robom stadiona ni asfaltirano in urejeno

Zadnji del glavne tribune kaže nekoliko lepšo podobo - glede na stanje notranjosti glavne tribune

Športni park Beltinci

March 27, 2010 by  
V kategoriji Novice, Ocenjevanje stadionov, Stadioni

Comments Off on Športni park Beltinci

Beltinci, kraj s približno 2.300 prebivalci, je po Sloveniji verjetno najbolj znan po Vladu Kreslinu in Beltinški bandi, po Folklornem festivalu in po gradu ter grofici Zichy. Tej trojici pa je potrebno dodati še beltinški nogomet. Natančneje NK Beltinci oziroma NK Potrošnik, saj so nekoč sloveli kot eden najbolj nogometnih krajev v Sloveniji. Klub je po kar nekaj blestečih sezonah v prvi nogometni ligi neslavno padal vsako leto v nižjo ligo, dokler ni na koncu povsem ugasnil.

Tribuna ob otvoritvi; vir fotografije: Feri Maučec - 50 let nogometa v Beltincih

Zanimanje za nogomet je v teh krajih še vedno zelo živo, zato so klub obudili, trenutno tekmuje v predzadnji – prvi medobčinski ligi Murska Sobota (peta liga), ambicije pa segajo še kakšno ligo višje. Ker se počasi daleč pride, se tega načela držijo tudi v Beltincih. Zaenkrat vidnejših investicij oziroma sanacij infrastrukture na stadionu še ni bilo zaslediti. Si je pa domovanje v Športnem parku v Beltincih poleg moškega nogometnega kluba našel tudi ženski nogometni klub, ki se je iz Filovcev preselil v Beltince.

Tribuno ob zahodnem robu igrišča so zgradili leta 1997

V sklopu beltinškega Športnega parka najdemo še manjše travnato igrišče, ki služi kot površina, namenjena treniranju, večfunkcionalno asfaltno igrišče, osvetljeno z manjšimi žarometi ter dve igrišči za odbojko na mivki. Ob desni strani vhoda v kompleks stadiona so klubski prostori.

Športni park v Beltincih

ZGODOVINA

Preden je nogomet v Beltincih dobil domovanje na sedanji lokaciji Športnega parka, se je nekajkrat preselil. Začetki segajo na zelenico pri cerkvi. Takrat še povsem ljubiteljski nogometaši so se zelo hitro preselili na majhen prostor na pašniku na južni strani sedanjega stadiona. Spet izredno hitro so se preselili na travnik pri Konjščaku ob cesti Beltinci-Gančani. Na tem igrišču so nogomet igrali do leta 1941, ko je nogomet v Beltincih za nekaj časa zamrl. Leta 1942 so razširili telovadišče za Šipoševo hišo ob cesti Beltinci-Gančani in tako so nogometaši dobili igrišče. Po drugi svetovni vojni so nogometašem omenjeno igrišče odvzeli in jim v zameno dali zemljišče v Cankarjevi ulici, kjer so nekaj časa igrali nogomet. Leta 1961 so začeli v beltinškem parku urejati nogometno igrišče, ki je bilo v slabem stanju. Leta 1969 so v beltinškem parku zgradili klubske prostore in s tem dobili boljše razmere za delo in tekmovanje. Sredi 80. let je bilo igrišče v zelo slabem stanju, zato so ga leta 1985 povsem obnovili. Leta 1993 so zgradili prizidek h klubskim prostorom, saj so bili obstoječi premajhni za potrebe tekmovanja v prvi ligi. Prav tako so okrog nogometnega igrišča in klubskih prostorov zgradili visoko ograjo. (Vir: Feri Maučec – 45 let nogometa v Beltincih, NK Beltinci: 1994)

V času tekmovanja v prvi državni nogometni ligi je NK Potrošnik nenehno dograjeval klubske prostore in urejal igrišče. Leta 1997 so zgradili nove tribune z VIP ložo. Na tribuni je tudi urejen prostor za novinarje in televizijske snemalce. Nove tribune, za katere je poleg kluba prispevala denar tudi Občina Beltinci, so zgradili v rekordnem času. (Vir: Feri Maučec – 50 let nogometa v Beltincih, NK Potrošnik Beltinci: 2001)

Tribuno so zgradili leta 1997

Tribuno so zgradili leta 1997; vir fotografije: Feri Maučec - 50 let nogometa v Beltincih

V Beltincih ima kultni status Štefan Škaper, sicer otrok Mure, danes trener tretjeligaške ekipe Odranci, ki je v Beltincih dosegel vrh svoje kariere. Svojo poslovilno tekmo je odigral na turnirju v Beltincih – 5. septembra 2004, na katerem so sodelovale štiri ekipe – zlata generacija NK Potrošnik (iz sredine 90. let), NK Mura, NK Beltinka (iz obdobja 1990/91) in takratni NK Beltinci. Škaper je po danih golih uvrščen na zelo visoko drugo mesto (s 130. goli je uvrščen takoj za murašem Ferijem Maučecom) in njegova fotografija, na kateri je ogrnjen v klubsko zastavo, še danes visi na vrhu tribun, resda zdelana od časa, vremenskih razmer in naključnih obiskovalcev tribune. Status Škaperja v Beltincih pa najboljše kaže ogromna slika Škaperja na zidu v notranjosti klubskih prostorov.

Na odločilni tekmi za obstanek v prvi ligi med Potrošnikom in Triglavom v Beltincih leta 1999 se je Markom pridružila navijaška skupina iz Turnišča; vir fotografije: Feri Maučec - 50 let nogometa v Beltincih

OPIS STADIONA

Na zahodni strani stadiona stoji glavna tribuna, na pol dokončana, saj je v uporabi le del tribune, ki je namenjen gledalcem. Pod tribunami je idealen prostor za slačilnice ter klubske prostore, žal pa je kriza zajela beltinški nogomet še preden so se uspeli lotiti dozidave spodnjega dela tribun. Neposredno pod in pred tribuno je tako še vedno na razpolago tudi stojišče za gledalce. Glavna tribuna bi že pred leti potrebovala nekaj manjših in večjih vzdrževalnih ter sanacijskih del; vprašanje je, če jih bo tudi dočakala.

Na zahodni strani prevladuje glavna tribuna, ki na sanacijska dela še čaka

Na vzhodni strani stadiona je še vedno betonsko stojišče, stojišče, ki je bilo v času nogometnega booma v Beltincih edina urejena infrastruktura namenjena gledalcem. Danes je stojišče že dodobra obrabljeno in potrebno prenove.

Stojišče na vzhodni strani stadiona, kjer se še vedno zbirajo najbolj zvesti simpatizerji kluba, je že vidno obrabljeno

Prostor za golom na severni strani stadiona je identičen prostoru za južnim golom. Na obeh straneh je po celotni dolžini stojišča nasip zemlje, ki gledalcem omogoča boljši pregled nad igro na igrišču. Kakšen meter za severnim golom teče tudi lokalna makadamska cesta, ki je bila v času tekme v 1. ligi za promet zaprta.

Pogled na glavno tribuno izza severnega stojišča, za katerim teče lokalna makadamska cesta

Nekaj časa so se navijači Potrošnika - Marki zbirali na nasipu za severnim golom

Za južnim golom je pas dreves, podaljšek beltinškega parka, za tem pasom pa nekoč pomožno igrišče, ki se je pred kratkim spremenilo v zaorano njivo.

Za južnim golom je skorajda identičen nasip zemlje, porasel s travo, kakršnega najdemo za severnim golom

Južna polovica igrišča

Južna polovica igrišča; za ograjo nasip zemlje, namenjen gledalcem ter pas dreves, ki zakrivajo pogled proti pomožnemu igrišču

Ob stičišču vzhodnega in severnega roba igrišča stoji objekt, v katerem so slačilnice, poleg stoji semafor, vse v značilnih rumeno-modrih barvah beltinškega kluba. Poskrbeli so za boljšo gostinsko ponudbo s postavitvijo šanka, ki je odprt v času tekem.

Klubske prostore so zgradili leta 1969, leta 1993 pa še prizidek h klubskim prostorom

Nogometno igrišče je nekaj časa zgledalo zanemarjeno, saj je bilo polno manjših neravnin, krti pa so stalni obiskovalci igrišča. Odkar so se nogometne zgodbe v Beltincih ponovno lotili, se je stanje vidno popravilo, še posebej pa ob preselitvi ženskega nogometnega kluba iz Filovcev v beltinški Športni park.

Pogled na severno stran igrišča

Če ne bi v naravno pot razvoja kluba po osamosvojitvi Slovenije presekale likvidnostne pa tudi kadrovske težave, bi ob nadaljevanju uspešne zgodbe nogometnega kluba iz Beltincev na območju Športnega parka imeli izvrstne možnosti za oblikovanje pravega nogometnega centra. Območje na jugozahodnem obrobju Beltincev (pa hkrati izrednu blizu središča kraja) ima številne prednosti in kapacitete.

VIP loža ter prostor za novinarje in TV snemalce

VIP loža ter prostor za novinarje in TV snemalce

KAPACITETA IN OBISKANOST

Na glavni (zahodni) tribuni je nameščenih 1.441 sedežev z naslonjali v rumeni in modri barvi – v barvah kluba. Stojišče na nasprotni strani lahko sprejme približno 1.500 gledalcev, zaradi širokih stopnic se lahko na stojišče nagnete tudi 2.000 gledalcev. Če uporabimo kriterije določanja kapacitete, ki so v rabi na strani stadioni.org, potem lahko pod glavno tribuno prištejemo še dodatnih 250 stojišč (zahodna stran), ter minimalno 100 stojišč tako za južnim kot za severnim golom. Za obema goloma sta v bistvu nasipa, kjer se je zlatih časih beltinškega nogometa brez težav znalo stisniti tudi 300 gledalcev samo za enim golom. Skupno kapaciteto stadiona bi lahko po teh kriterijih zaokrožili na 3.500, kakor pa velja za podobne stadione, ne bi bil poseben problem na stadion natisniti tudi 5.000 gledalcev. Je pa res, da bi bili v tem primeru pogoji za gledanje nogometa za večino obiskovalcev stadiona obupni.

V zlatih časih nogometa v Beltincih je stadion zaradi velikega obiska gledalcev velikokrat pokal po šivih – običajno na lokalnih derbijih s sosednjo Muro. Da ne gre za pretiravanje, je potrebno vedeti, da takrat glavne tribune na zahodni strani stadiona še ni bilo. Na tej strani je bila le manjša montažna tribunica (neke vrste zidarski oder), namenjena novinarjem. Nasplošno je bila bolj dostopna in obiskana le severna polovica zahodnega stojišča in na zahodni strani stadiona se je vedno zbiralo najmanj gledalcev. Vzhodno stojišče pa je bilo napolnjeno do zadnjih kapacitet pa tudi za obema goloma so gledalci lepo zapolnili proste kapacitete pred in na obeh nasipih.

Najbolj obiskani so bili derbiji z Muro; takrat je bilo vzhodno stojišče popolnjeno do zadnjega prostega mesta (na fotografiji lokalni derbi iz leta 1996)

Najbolj obiskani so bili derbiji z Muro; takrat je bilo vzhodno stojišče popolnjeno do zadnjega prostega mesta (na fotografiji lokalni derbi iz leta 1996)

Takrat smo lahko v časopisih prebirali novice o več tisoč gledalcih v Športnem parku. Nekatere številke pa so le bile pretirane in novinarjem so ušle izpod nadzora. Kolikšna je vsaj približna številka največjega obiska v Beltincih, širši javnosti ni znan podatek, predvidevamo, da okrog 3.000. Vsaj na podlagi neposrednih izkušenj in fotografij špekuliramo s to oceno, ki jo smatramo kot najbolj realno.

Vir fotografije: Feri Maučec - 50 let nogometa v Beltincih

Ko se ob nogometnem igrišču (in se samo enkrat) zbere več gledalcev kot šteje kraj prebivalcev, potem ta podatek gotovo pove, kaj nogomet v tem prelepem delu Slovenije pomeni. “Naj nogometna vas v Sloveniji” je torej kompliment in če k temu dodamo še, da se je v teh letih na teh prostorih igral lep, če ne tudi najlepši nogomet v ligi, potem ni kaj dodati,” je v uvodniku zbornika 50 let nogometa v Beltincih zapisal takratni predsednik NZS Rudi Zavrl.

Marki v svojem najboljšem obdobju pred domačim derbijem z Nafto

Marki v svojem najboljšem obdobju pred domačim derbijem z Nafto

Marki so bili manjša navijaška skupina, glede na velikost Beltincev resda velika, in lahko bi jih opisali kot neko vrsto mešanice fan in ultra stila. Kot največjo številko, kar se jih je kadar koli zbralo, so navajali številko okrog 120 navijačev in sicer na tekmi v Beltincih proti Muri v sezoni 1992/93 (vir: revija Ultra, št. 1).

Marki v največjem številu na domači tekmi proti Muri v sezoni 1992/1993

Marki v največjem številu na domači tekmi proti Muri v sezoni 1992/1993

Kot povprečno številko, v kateri so se zbirali na beltinškem stadionu v prvi polovici 90. let, navajajo številko 50 (vir: revija Ultra, št. 1).

Vir fotografije: Feri Maučec - 50 let nogometa v Beltincih

Na stadionu je le en prostor namenjen organiziranim navijačem. Žal gre za klasično “navijaško” kletko. Kletka je bila namenjena gostujočim navijačem, je pa potrebno poudariti, da v nekaj začetnih sezonah igranja v samostojni slovenski ligi kletke še ni bilo. Takrat so gostujoče navijače locirali na najrazličnejše dele stadiona, enkrat za južnim golom, drugič na stičišče juga in zahoda, tretjič na vzhodno stojišče itn. Domači navijači Marki so se standardno zbirali sredi vzhodnega stojišča, nekaj krat pa tudi za severnim golom.

"Navijaška" kletka ob južnem robu vzhodnega stojišča je služila gostujočim navijačem

Najbolj množičen obisk stadiona gostujočih navijačev zagotovo pripada sosedom iz Murske Sobote. Točna številka največjega obiska Gringosov ni znana, saj so se na gostovanje v bližnje Beltince le redko kdaj odpravili z organiziranim prevozom.

Gringosi na gostovanju v Beltincih februarja 1996

Takih gostovanj je bilo veliko, najbolj pa so v spominu ostala gostovanja, ko sta bili na tribunah prisotni obe navijaški skupini. Marki so namreč imeli več nihanj, dokler na koncu niso prenehali navijati. V sezoni 1992/1992 je po tekmi skorajda prišlo do pretepa na igrišču med obema skupinama. Od ostalih slovenskih skupin so se v večjem številu v Beltincih zbrale le še Viole, vse ostale skupine pa v bolj simboličnem številu. Pogosto je bila oddaljenost Beltincev dober izgovor za skromnejša gostovanja slovenskih skupin. Dober nogomet, vročekrvnost, navijaški izzivi v Beltincih namreč niso bili nikoli vprašljivi. Če boste vprašali nekdanje sodnike, kje je bilo eno najtežjih gostovanj, sojenj, bodo zagotovo omenili Beltince. Vročekrvna in zelo zahtevna je bila publika na celotnem stadionu.

Navijaška kletka, kapacitete 200-250 gledalcev, je na skrajnem južnem delu vzhodnega stojišča

FOTO UTRINKI

Nedaleč za južnim golom je bilo nekoč funkcionalno pomožno igrišče, čeprav v zadnjih letih zanemarjeno in neprimerno za treninge ...

... ki pa se je pred kratkim spremenilo v zaorano njivo

Ena zadnjih posodobitev na stadionu sta bili stranišči …

Stranišči prej ...

Stranišči prej ...

... in danes

Nekoč sedišča za nogometno osebje ob pomožnem igrišču so končala v kakšen meter oddaljenem jarku, tik ob (nekoč) pomožnem igrišču

Vhod na stadion prej ...

... in danes

... in pred kakšnim tednom

Pogled na zadnji del tribune

Prav bi bilo, da se legendi kluba poklonijo še enkrat - tokrat tako, da odstranijo ostanke njegove slike; v klubskih prostorih celotno steno krasi enaka slika

Prav bi bilo, da se legendi kluba - Škaperju - Pefu, poklonijo še enkrat - tokrat tako, da odstranijo ostanke njegove slike; v klubskih prostorih celotno steno krasi enaka slika

Zagotovo so že nekoč v klubu vsaj potiho razmišljali o nakupu zemljišča zahodno od kompleksa stadiona (za glavno tribuno), kjer bi lahko zrasel sodobni nogometni center; žal je od pravljice ostalo le pogorišče

Zagotovo so že nekoč v klubu vsaj potiho razmišljali o nakupu zemljišča zahodno od kompleksa stadiona (za glavno tribuno), kjer bi lahko zrasel sodobni nogometni center; žal je od pravljice ostalo le pogorišče

Marki na domačem derbiju proti Muri v sezoni 1992/93

Zlata generacija NK Potrošnika iz leta 1995

Zlata generacija NK Potrošnika iz leta 1995; vir fotografije: zloženka ob poslovilni tekmi Štefana Škaperja (5. 9. 2004)

Mestni stadion Izola

January 13, 2010 by  
V kategoriji Novice, Ocenjevanje stadionov, Stadioni

V začetnih krogih prvega nogometnega prvenstva slovenske nogometne lige leta 1991 je bila NK Izola celo na vrhu razpredelnice. Takrat je izolski nogometni stadion postajal drugo središče Izole in zahodna tribuna, pod katero so že takrat zaživeli poslovni prostori, je stala že nekaj let. Na tekmah in treningih nogometašev Izole se je zbiralo precej ljubiteljev nogometa, zelo obiskani so bili derbiji med Izolo in sosednjim Koprom, ki so po vzdušju in obiskanosti spominjali na derbije največjih slovenskih klubov Olimpije in Maribora.

Pogled na izolski stadion z zahodne tribune

Izola, obmorsko mesto, šteje po zadnjem popisu več kot 10.000 prebivalcev, celotna občina pa približno 15.000 prebivalcev. Do tekme s slovito lizbonsko Benfico je Izola spominjala na nogometno pravljico. Vendar se je pravljica prehitro končala. Izolski nogomet si ni opomogel še do današnjih dni.

Prostor med starejšo zahodno tribuno in igriščem dopušča precej prostora za potencialna stojišča na izolskem stadionu

ZGODOVINA

Izolski stadion stoji v Cankarjevem drevoredu, ki pelje proti centru Izole, že skoraj štirideset let. Vzhodna tribuna bi naj bila prvič zgrajena leta 1976. Ko se je takratni izolski prvoligaš NK Izola uvrstil v Pokal UEFA (nasprotnik Benfica), je moral klub zaradi zahtev po nastopanju v evropskih pokalih kapaciteto tribun povečati in skupna kapaciteta bi (naj menda) morala po nekaterih dosegljivih virih znašati vsaj 5.000. Tako je nastala vzhodna tribuna, ki je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju, čeprav Izolani dodajajo, da bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, katera od tribun (zahodna – vzhodna, oz. kaj vse še poleg tribun) je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju.

Nekdanji izled vzhodnega dela igrišča izolskega stadiona; foto: arhiv Ribarov

Izolski nogomet je doživel velik uspeh že z uvrstitvijo v nekdanjo medrepubliško jugoslovansko ligo, kjer so svoje zametke našli tudi izolski navijači Ribari. Ribari bodo predvidoma meseca julija praznovali 20 let obstoja in čeprav na velikem nogometu niso aktivni, so danes izredno aktivni na malem nogometu.

Starejšo zahodno tribuno so zgradili v letih 1988/1989 v takratni medrepubliški ligi. Pred njo je na istem mestu stala manjša tribuna (s približno petimi vrstami), zgrajena iz betonskih kock, ki so jih povezovale betonske plošče.

V začetku 90. let je bila velika težava pomanjkanje pomožnega nogometnega igrišča – posledično je bilo glavno igrišče močno preobremenjeno. Po prvem prvenstvu je bil izolski nogomet v velikem zagonu, sledil je evropski obračun z veliko Benfico, po tem pa se je izolski nogomet pričel potapljati. Na takratne čase veličastvenih derbijev proti največjemu tekmecu sosednjemu Kopru, Olimpiji in Mariboru ter Benfici nas spominjata le še obe tribuni.

Stadion je bil večkrat posodobljen. Prvič ob izgradnji nove tribune za nastope v evropskih pokalih, nato še nekajkrat. Vidnejši se je zgodil v sezoni 2007/2008 ob zamenjavi in dodanih novih plastičnih sedežih ter ureditvi slačilnic in travnate površine.

Še v začetku 90-letih je bila ena največjih težav izolskega stadiona obrabljenost igralne površine, ki je bila posledica preobremenjenosti igrišča, saj klub ni premogel pomožnega igrišča; nekaj časa so nogometaši Izole vadili na igrišču na drugi strani mesta - na igrišču kopališča v Simonovem zalivu; danes bi bila zgolj ta preobremenjenost sladka srkb

OPIS STADIONA

Izolski stadion sestavljata starejša zahodna in mlajša vzhodna tribuna. Na vzhodni tribuni so pred nekaj leti namestili plastične sedeže z naslonjali. Za goloma ni tribun, je pa za severnim golom stojišče, po katerem pa zaradi stanja izolskega nogometa ni nobene potrebe.

Vzhodno tribuno sestavlja sedem sektorjev, na srednjih treh so v večjem delu nameščeni plastični sedeži, pod tribuno pa najdemo prostore, v katerih je oprema namenjena vzdrževanju stadiona. Za vzhodno tribuno je izolsko pokopališče.

Mlajša vzhodna tribuna

Zahodna tribuna zelo spominja na sosednjo koprsko tribuno na Bonifiki. Sestavlja jo šest sektorjev, vendar na nobenem izmed teh niso nameščeni plastični sedeži. Pod tribuno so številni poslovni prostori, na račun katerih tudi izolski stadion vsakodnevno zaživi.

Starejša zahodna tribuna, pod katero so zaživeli poslovni prostori

Za severnim golom ni tribun, čeprav so bili nekoč smeli načrti za dodatno tribuno za severnim golom, dokler se izolska pravljica ni neslavno končala. Je pa zato za golom asfaltirana pot, ki povezuje zahodno in vzhodno tribuno. Vsekakor je dovolj prostora za dodatno tribuno, le potrebe in denarnih sredstev ni.

Severna stran stadiona

Južna stran stadiona je obrnjena proti notranjosti Obale. Na tej strani ni prostora namenjenega gledalcem, je pa vsekakor dovolj prostora, da bi tudi na tej strani zgradili dodatno tribuno, če bi bila potreba.

Južni del stadiona

Kolikor je potrebno, se izolski stadion vzdržuje, vsaj najbolj funkcionalni deli stadiona. Žal pozorno oko naključnega obiskovalca izolskega stadiona hitro odkrije, da za investicijske namene ni nobenih denarnih sredstev, tudi nekateri drobni posegi bi bili nujni, a ob našem obisku niso bili opravljeni (npr. potrgane mreže za golom na južni strani).

Skrajni južni del zahodne tribune je dober barometer stanja izolskega stadiona in izolskega nogometa; kakor je mrknilo podjetje Pomurka, tako je mrknil nogometni klub Izola - tudi po slabih 20. letih nič ne kaže na optimistično prihodnost

Še ena realnost ob zahodni tribuni - tudi odpadki očitno niso moteči

So pa zato dobro posrbeli za pomožna igrišča, ki jih najdemo za zahodno tribuno.

Pomožno igrišče za zahodno tribuno je le kakšen korak vstran od propadajočega južnega dela zahodne tribune

Še drugo pomožno igrišče za zahodno tribuno

KAPACITETA IN OBISKANOST

VZHODNA TRIBUNA

Ob preselitvi mladega kluba Bonifika Izola iz koprske Bonifike na izolski stadion so na “mlajši” vzhodni tribuni namestili 729 sedežev z naslonjali v modri barvi. Sedeži so razvrščeni na osrednjem delu vzhodne tribune, preostali tretjini tribune, tako na severnem kot na južnem koncu, pa sta še vedno brez pravih sedežev, samo z zarisanimi sedišči na betonskih tribunah. Poleg plastičnih sedežev je tako zarisanih še 1.740 sedišč. Če bi namestili prave sedeže še po vsej preostali tribuni, bi bila kapaciteta tribune zagotovo manjša, vsekakor pa bi se kapaciteta gibala okrog 2.000 sedišč. Plastični sedeži namreč “poberejo” nekaj več prostora kot zgolj zarisana sedišča.

Na mlajšo vzhodno tribuno so namestili 729 plastičnih sedežev z naslonjali

ZAHODNA TRIBUNA

Na “starejši” zahodni tribuni pravih sedežev ni, so samo zarisana sedišča oziroma stojišča na betonu. Na zahodni tribuni je zarisanih 2.617 sedišč. Če bi namestili prave sedeže, bi bila kapaciteta zahodne tribune zagotovo manjša kot je danes in bi bila približno primerljiva s kapaciteto vzhodne tribune – torej okrog 2.000 sedišč.

Starejša zahodna tribuna premore 2.617 začrtanih sedišč

Skupna kapaciteta izolskega stadiona je zaokrožena na 6.000 gledalcev. Od tega premore starejša zahodna tribuna 2.617 zarisanih sedišč na betonu, mlajša vzhodna tribuna 1.740 zarisanih sedišč na betonu in 729 plastičnih sedežev z naslonjalom. Gledalci lahko spremljajo tekmo še iz severnega stojišča, kjer je urejena asfaltirana pot v polkrožni obliki in predstavlja prehod med obema tribunama. Skupaj torej 729 plastičnih sedežev, 4.357 zarisanih sedišč na betonu (skupaj 5.085 takšnih ali drugačnih sedišč) in veliko stojišč na različnih delih stadiona.

Zahodna tribuna

Po dostopnih podatkih (vir: forum Šport in zabava) si je tekme Izole v prvi sezoni 1991/92 (20 tekem) ogledalo 21.100 gledalcev (1.055 na tekmo). Po gledanosti so zasedli 8. mesto. V drugi sezoni 1992/93 (17 tekem) samo še 13.000 gledalcev (764 na tekmo). Po gledanosti so takrat zasedli 11. mesto. V sezoni 1993/94 (15 tekem) si je tekme Izole ogledalo 11.000 gledalcev, kar znaša 733 na tekmo. V sezoni 1994/95 (15 tekem) je Izola zasedla predzadnje mesto, njene tekme pa si je ogledalo 6.750 gledalcev (450 na tekmo). V sezoni 1995/96 (18 tekem) je Izola zasedla zadnje 10. mesto. Njene tekme si je ogledalo 7.950 gledalcev – 467 na tekmo.

Za severnim golom je asfaltirana pot, ki povezuje vzhodno in zahodno tribuno

Po besedah Ribarov bi se naj rekordno število gledalcev na izolskem stadionu zbralo na tekmi Izola-Olimpija 3. maja 1992. Menda kar 5.000 gledalcev. Zelo obiskana tekma – dostopnih podatkov je zelo malo – Izole je bila tudi proti lizbonski Benfici. Sportske novosti navajajo številko približno 5.000 gledalcev. Po dostopnem materialu sicer ne verjamemo v to številko, je pa bil novinar kar malce razočaran, saj so si obetali višji obisk. Po dostopnih materialih zelo težko ocenimo točno število gledalcev na tekmah iz tistega obdobja, vsekakor pa so te številke občutno pretirane, za kar so v prvi vrsti “zaslužni” novinarji in uradno osebje tekem iz tistega obdobja, ki so v tem smislu zelo slabo opravili svoje delo.

Oddaljenost od severnega stojišča, ki sicer glede na stanje izolskega nogometa ni v uporabi, je od igralne površine v primerjavi z pravimi nogometnimi stadioni kar precejšnja

Na omenjeni tekmi med Izolo in Olimpijo bi naj navijalo tudi približno 100 Green Dragonsov, kar bi naj bila najbolj obiskana tekma s strani gostujočih navijačev v Izoli. Dragonsi v svojem biltenu Prva petletka govorijo o 200 GD v Izoli. Po besedah Ribarov bi naj na omenjeni tekmi proti Olimpiji za Izolo navijalo približno 400 navijačev. Večina teh so bili Ribari, še boljše povedano, takrat so bili vsi Ribari. Šlo je tekmo vseh tekem in vrh izolske skupine, na tekmi je bila na isti tribuni konkurenčna navijaška skupina in Ribarom je uspelo k navijanju spraviti tudi ostale navijače/gledalce Izole.

Ribari na znameniti tekmi proti Olimpiji; skrajno levo vidimo Green Dragonse; foto: arhiv Ribarov

Levi del zahodne tribune je bil navijaški del tribune, na katerem so navijali Ribari. Je pa res, da so bili Ribari takrat pogosto locirani tudi sredi zahodne tribune. Povprečno število Ribarov na domači tribuni je bilo sicer okoli 50.

Ribari na enem izmed domačih derbijev proti Kopru

Ribari na enem izmed domačih derbijev proti Kopru; foto: arhiv Ribarov

POVZETEK

Če bi bil izolski stadion v obstoječem stanju opremljen do svojih skrajnih zmožnosti, bi se po kapaciteti najverjetneje trenutno uvrstil na tretje mesto v Sloveniji, takoj za obema največjima stadionoma (Ljudski vrt in Arena Petrol) in tik pred soboško Fazanerijo.

Še vedno diši po navijačih

Glede na stanje nogometa v Izoli se zdijo načrti s stadionom neuresničljive želje. Želeli so namreč namestiti sedeže na obeh tribunah (kapaciteta naj bi takrat menda znašala dobrih 5.000 gledalcev), postaviti reflektorje, urediti okolico stadiona ter mogoče celo pokriti zahodno tribuno. Verjetno so trenutno te želje skrbno spravljene v predal in čakajo na boljše čase.

Odlična blagovna znamka na nesodobnem semaforju

Čeprav izolski stadion ni premogel navijaških tribun za goloma v pravem pomenu besede, je bil eden najbolj zanimivih in eden najboljših tistega časa. Navijači so bili običajno nastanjeni na zahodni tribuni, ki takrat – kot tudi danes – ni imela sedežev, temveč zgolj betonska sedišča.

Nekoč, v začetku 90. let, so imeli v Izoli smele načrte - tribuno na severni strani stadiona

Ribari so bili v sezoni 1991/92 zanesljivo med najboljšo četverico navijaških skupin (poleg njih še Tifozi, Dragonsi in Viole). Glede na relativno majhen kraj se je na izolskem stadionu znalo zbrati veliko število gledalcev, še posebej na derbijih. Po podatkih športnih časopisov pa se je na “malih” tekmah kljub vsemu zbiralo dokaj nizko število gledalcev.

Če bi bil izolski stadion dograjen in opremljen, kot je bil zamišljen, bi bil v samem vrhu slovenskih stadionov

Žal je bilo zgodb in usod, kakršno je doživel izolski nogometni klub, v Sloveniji že kar nekaj. Propadanju se žal ni izognil niti izolski stadion.

Pod zahodno tribuno so zaživeli poslovni prostori

Ljudski vrt Maribor

January 12, 2010 by  
V kategoriji Novice, Ocenjevanje stadionov, Stadioni

Ljudski vrt se je v kvalifikacijah za uvrstitev na svetovno nogometno prvenstvo v Južni Afriki izkazal kot odličen gostitelj. Zlati časi v 90. letih za Bežigradom se niso le ponovili, vzdušje je bilo v Ljudskem vrtu celo nadgrajeno. Za slovenske razmere je Ljudski vrt veličasten stadion, modernega a hkrati tradicionalnega izgleda, za razliko od preostalih slovenskih stadionov kot pozitivna sprememba – neklasičnih barv sedišč, iz našega vidika sta še posebej kakovostna oba navijaška sektorja.

Neznačilna barvna razporeditev sedežev v primerjavi z drugimi slovenskimi stadioni

Po zadnjem popisu ima mesto Maribor slabih 94.000 prebivalcev, mestna občina pa približno 110.500. Maribor je v tem trenutku edini klub v Sloveniji, ki lahko na tekmah napolni stadion. To veliko kapaciteto mu dajejo bogata tradicija, veliko mesto Maribor kot središče celotne regije, velika privrženost navijačev tako klubu kot mestu, nenazadnje pa tudi ogromno območje, ki navijaško gravitira ravno na Maribor – to območje pa se razteza od meje s sosedo Avstrijo na severu, skorajda do Celja na jugu, od Koroške na severozahodu pa vse do Zavrča na jugovzhodu. Pravzaprav lahko zatrdimo, da se navijači Maribora pravzaprav končajo tam, kjer ljudje navijajo za Celje oziroma za Muro.

Lepo, kvalitetno, moderno, uporabno ... Ljudski vrt

ZGODOVINA

Zgrajen leta 1962. Ime je stadion dobil po mariborskem javnem drevesnem parku (Volksgarten), ki je bil zasajen leta 1873 na zemljišču sedanjega stadiona. Park je bil kasneje preurejen v vojaško strelišče, leta 1920 pa je bilo na tem zemljišču urejeno prvo nogometno igrišče. Sedanje igrišče je bilo zgrajeno leta 1952 (travo so obnovili leta 1994 in 2000, povsem pa ob prenovi stadiona, namakalni sistem je bil narejen leta 2000). Nadmorska višina igrišča je 274,5 m. Tribuna v Ljudskem vrtu je bila zgrajena leta 1962, pokrita je v obliki loka, katerega središčna višina znaša 18,4 m, celotna dolžina pa 129,8 m.

Leta 1994 so lesene klopi zamenjali plastični stoli, leta 1999 je bila obnovljena loža, na pokriti tribuni so tudi mesta za novinarje. Leta 1998 so plastični stoli zamenjali tudi betonska stojišča na nepokritih tribunah, leta 1999 pa so povečali kapaciteto stadiona z izgradnjo treh novih vrst na nepokriti tribuni. Ljudski vrt je tako sprejel 10.030 gledalcev. Leta 1994 je Ljudski vrt dobil eno od največjih pridobitev, razsvetljavo igrišča. Na štirih stebrih višine 40 m je pritrjenih 216 reflektorjev. Prva tekma pod reflektorji v Ljudskem vrtu se je odigrala 24. avgusta 1994, ko je NK Maribor slavil rekordno zmago v evropskih tekmovanjih – Maribor – Norma (EST) 10:0.

Leta 1998 je bil na razpisu za obnovo stadiona sprejet projekt Ring, ki je predvideval obnovo severne, južne in vzhodne tribune. NK Maribor je s svojim vložkom v obnovo stadiona leta 1999 pokazal jasno namero, da prevzame upravljanje Ljudskega vrta.

Opomba: ZGODOVINA povzeta po spletni strani NK Maribor.

OPIS STADIONA

Stadion sestavljajo glavna – zahodna, vzhodna, južna in severna tribuna. Vse nove tribune – vzhodna, severna in južna so zgrajene po vzoru na najstarejšo zahodno tribuno, za katero je značilen visok in po celotni dolžini tribune obok. Na ta način so poskrbeli za enoten videz celotnega stadiona (žal v Sloveniji preostale stadione gradijo po etapah, posledica tega pa je neenoten izled), hkrati pa ohranili znamenitost nekdanjega Ljudskega vrta, po čemer je bil mariborski stadion poznan daleč naokrog. Zaenkrat je prenovljena travnata podlaga, glavna tribuna pa še čaka na prenovo. Pod novimi tribunami so prostori večinoma trenutno še prazni.

Vzhodna tribuna

Glavna - zahodna tribuna

Severna tribuna

KAPACITETA IN OBISKANOST

Na južni tribuni je nameščenih 2.033 sedežev brez naslonjala, na vzhodni 4.409 sedežev z naslonjalom, na glavni tribuni 4.068 sedežev z naslonjalom in na severni tribuni 2.004 sedežev (1.397 z naslonjalom in 607 brez). Skupna kapaciteta Ljudskega vrta tako znaša 12.514 sedežev in je trenutno drugi največji stadion v Sloveniji. Na celotnem stadionu je 2.640 sedežev brez naslonjala in 9.874 z naslonjalom. Zanimivo je, da uradni podatek o kapaciteti Ljudskega vrta govori o 12.436 sedežih, na stadioni.org najdemo podatek 12.437 sedežev, na spletni strani NZS pa podatek 12.435 sedežev. Predvidevamo, da do razlike z našimi podatki prihaja zaradi tega, ker so po prvem štetju sedežev v Ljudskem vrtu najverjetneje naknadno namestili še dodatne sedeže, vendar jih niso prešteli ponovno oziroma popravili številke. Kakor koli, glede na velikost stadiona ne gre za kakšno pomembno razliko, je pa res, da bi na vseh tekmah, ko je bil Ljudski vrt za vse zainteresirane premajhen, ljudje za te dodatne vstopnice plačevali tudi občutno višje cene, samo da pridejo do njih.

V jesenskem delu sezone je Maribor odigral doma dvanajst prvenstvenih tekem, od tega prvi dve proti Gorici in Nafti zaradi kazni disciplinskega sodnika NZS pred praznimi tribunami. Na preostalih desetih tekmah se je po uradnih podatkih NZS zbralo skupaj 20.500 gledalcev, torej v povprečju približno 2.050 na tekmo. Tudi tu je nemogoče ugotoviti popolnoma realno številko,  ki je zagotovo manjša, v vsakem primeru pa je bil Ljudski vrt v jesenskem delu sezone najbolj obiskan nogometni stadion v Sloveniji.

Ljudski vrt je bil od svoje uradne otvoritve leta 2007 že večkrat razprodan – torej lahko govorimo o največjem obisku približno 12.500 gledalcev. Zanimivo pa je, da je Ljudski vrt sprejel tudi že 15.000, omenja se celo številka 20.000 gledalcev, še v 60. letih na derbijih med Mariborom in Olimpijo. Ne pozabimo pa tudi tekme proti Beltincem leta 1997, ko je Maribor prvič v samostojni Sloveniji osvojil naslov državnega prvaka. Takrat bi naj bilo na tekmi okrog 14.000 gledalcev.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 10 – ultra

Končno navijaški sektor, kakršnega želimo videti po vseh slovenskih stadionih – sektor je za golom, na pokriti tribuni, ker si ne predstavljamo navijanja sede, hkrati pa bi bil dandanes sektor brez sedežev čuden, težave pa bi se pojavile predvsem na mednarodnih tekmah. Zato so sedeži brez naslonjala idealna rešitev za navijaški sektor. Odkar so odstranili, kot se je žal izkazalo na tekmi proti Celju, življenjsko nevarno ograjo z ostrimi žagicami, je južna tribuna dejansko popolna.

Pogled na navijaški sektor Viol iz zahodne strani

Na južni tribuni je 2.033 sedežev brez naslonjala. Viole se zbirajo za golom, na tekmah, po katerih je veliko povpraševanje, pa običajno zapolnijo več ali manj vse sektorje na svoji tribuni.

Na južni tribuni Ljudskega vrta so nameščeni v celoti samo sedeži brez naslonjala, natančneje 2.033 sedežev - kljub strogim kriterijem UEFE in FIFE gre za vzoren primer izgleda navijaških sektorjev

Na otvoritveni tekmi prenovljenega Ljudskega vrta so Viole napolnile svoj sektor

Sektor za gostujoče navijače: ocena 10 – ultra

Še en navijaški sektor za zgled. Sektor je na pokriti tribuni za golom, na ožjem navijaškem sektorju so nameščeni sedeži brez naslonjala. Ob velikem številu gostujočih navijačev jim je namenjen ves ali vsaj večinski del severne tribune, čeprav sta le dva začetna sektorja v popolnosti s sedeži brez naslonjal, preostali sektorji pa z običajnimi sedeži z naslonjali. Če bi iskali iglo v senu, bi lahko rekli, da je malce moteča pomaknjenost primarnega gostujočega sektorja iz središča severne tribune (kadar gostuje manj navijačev, jih namestijo v ta  začetni sektor na severni tribuni, ne pa neposredno za golom). Nekoliko moteče so tudi dodatne ograje v tem začetnem navijaškem sektorju, v primerjavi z ograjami na gostujočih navijaških sektorjih ostalih stadionov po Sloveniji pa kljub vsemu predstavljajo sprejemljivo rešitev varovanja pred gostujočimi navijači.

Skrajni zahodni del severne tribune je skoraj identičen južni tribuni, s to razliko, da je sever opremljen še z dodatno ograjo, sicer neprimerno bolj prijazno gledalcem kot na ostalih slovenskih stadionih

Pogled na igrišče iz navijaškega sektorja

Na dveh ožjih navijaških sektorjih severne tribune je nameščenih 607 sedežev brez naslonjala

Izgled stadiona: ocena 9 – zelo dobro

Ljudski vrt si zasluži maksimalno oceno za izgled in funkcionalnost novih treh tribun, dodatni zadnji plus je zmanjkal le pri glavni zahodni tribuni, ki še čaka na prenovo. Reflektorji že od leta 1994 osvetljujejo stadion pod Kalvarijo in so nasploh odlično postavljeni v okolje stadiona in so hkrati zelo funkcionalni, vsaj če se spomnimo reflektorjev po kakšnih drugih slovenskih stadionih, ali pa če se spomnimo na težave, s katerimi se ob načrtovanju reflektorjev ubadajo v nekaterih drugih slovenskih mestih.

Območje pod novimi tribunami v glavnem še ni zaživelo, številni prostori so še vedno v grobem stanju, v kakršnem so bili ob otvoritvi stadiona pred približno letom in pol

Skupna ocena: ocena 10 – ultra

Ljudskemu vrtu manjka še prenova glavne tribune pa seveda da prostori pod preostalimi tremi tribunami zaživijo. Pri ocenjevanju stadionov na fotoultras.si nas sicer bolj kot kaj drugega zanimajo tribune, še posebej navijaške. Iz tega vidika lahko rečemo, da je Ljudski vrt ponudil odlično rešitev te problematike, pika na i bo dana po prenovi glavne tribune, ko bo poskrbljeno tudi za enotni izgled vseh štirih tribun. In kar je zelo pomembno – mesto in regija živita s stadionom in s klubom. Za njih, kakor tudi za vso Slovenijo, lahko rečemo, da je Ljudski vrt pravo nogometno svetišče.

Z namestitvijo sedežev so v Mariboru presegli standardno nameščanje sedežev v (običajno) dveh barvah kluba, kot je v navadi drugod po Sloveniji, izognili pa so se tudi neokusnemu nameščanju sedežev različnih barv, kakršna je navsezadnje tudi mariborska glavna tribuna; verjamemo, da se bo po prenovi glavne tribune tudi ta odlično uskladila z videzom ostalih treh tribun

Ob jezeru Velenje

December 29, 2009 by  
V kategoriji Novice, Ocenjevanje stadionov, Stadioni

Comments Off on Ob jezeru Velenje

Velenje, najmlajše slovensko mesto, ki je mestne pravice dobilo šele leta 1959, je po številu prebivalcev (po zadnjem popisu približno 27.000, občina skoraj 35.000) kar na petem mestu – takoj za Ljubljano, Mariborom, Celjem in Kranjem. Kljub temu pa ima najmanjši stadion v prvi ligi po kapaciteti sedežev. Velenje kljub vsem potencialom ne štejemo za nogometno mesto, mesto niti ne premore ultras navijaške skupine.

Velenjski stadion Ob jezeru

ZGODOVINA

Stadion je bil izgrajen 3. julija 1955, pozneje je bil večkrat prenovljen. Zgrajen je bil s pomočjo Rudnika lignita Velenje ter s prostovoljnim delom občanov. Postal je pravi ponos mesta. Leta 1992 je bila zgrajena sodobna pokrita tribuna, atletska površina z osmimi stezami ter nova travnata površina. Leta 1998 – ob petdesetletnici nogometnega kluba Rudar – je stadion dobil še umetno razsvetljavo.

Kakovost iz izgled sedežev brez naslonjala na velenjskem stadionu se ne moreta ravno primerjati s sedeži v Ljudskem vrtu

OPIS STADIONA

Stadion premore eno tribuno na zahodnem delu igrišča ter kar tri navijaške sektorje. Na vzhodnem delu igrišča ni prostora namenjenega gledalcem. Za severnim golom je navijaški sektor, ki ga bodo odslej uporabljali le še redko, za severnim golom pa nov navijaški sektor. Še en navijaški sektor je tik ob glavni tribuni kot nekakšen podaljšek glavne tribune na severni strani. Igrišče obkroža atletska steza.

Tribuno v značilni zeleni barvi so zgradili leta 1992

Pod tribuno je fitnes. Sodobno urejene slačilnice ter garderobe so poleg igrišča v objektu, kjer je tudi pisarna nogometnega kluba. Igralci trenirajo na dveh pomožnih igriščih, eno je pokrito s travo, drugo pa z umetno travo, ki je bilo zgrajeno leta 2004.

Slačilnice in klubski prostori so v zgradbi na južni strani stadiona

KAPACITETA IN OBISKANOST

Na velenjski tribuni je nameščenih 1.247 plastičnih sedežev z naslonjali, v spodnjih petih vrstah pa še 470 sedežev brez naslonjala. Skupaj torej 1.717 sedežev. Podaljšek glavne tribune – navijaški sektor, ki je od glavne tribune vseeno fizično ločen z ograjo, premore v treh vrstah 105 sedežev brez naslonjala. Na velenjskem stadionu je tako nameščenih skupaj 1.822 sedežev. Gre za najmanjši stadion v prvi ligi po kapaciteti.

Velenjski stadion je edinstven tudi po kar treh navijaških sektorjih. Prvi je tik ob glavni tribuni, na katerem je 105 sedežev brez naslonjala, zaradi prostornosti ne bi bil problem v njega natlačiti tudi 500 navijačev, drugi sektor je za golom ob jezeru, kjer je nekaj stopnic, ki služijo kot stojišče.

Navijaški sektor ob glavni tribuni

Navijaški sektor na severni strani stadiona - na strani ob jezeru

Tretji, najnovejši sektor je za južnim golom, kjer so tudi samo stojišča. Za tem golom in novim navijaškim sektorjem je širok pas, ki zaenkrat ni urejen za spremljanje tekem. Če bi bile potrebe takšne, bi lahko zelo hitro velenjski stadion postal en večjih stadionov v Sloveniji.

Najnovejši navijaški sektor na južni strani stadiona

Velenjski stadion ima zaradi svoje prostornosti še veliko kapaciteto, vendar drugih sektorjev zaenkrat ne premore. Skupno kapaciteto stadiona lahko zaokrožimo na 2.500 gledalcev.

Ob vzhodnem robu igrišča ni prostora namenjenega gledalcem

Po uradnih podatkih NZS si je v jesenskem delu sezone 12 domačih tekem Rudarja ogledalo skupaj 17.600 gledalcev, kar znaša v povprečju 1.467 na tekmo. Tudi podatki z velenjskega stadiona so pretirani in na osnovi podatkov delegatov in novinarjev je težko postaviti realno oceno o obisku stadiona Ob jezeru. Vsekakor pa je v letošnji sezoni ravno stadion Rudarja eden najbolj obiskanih v Sloveniji, naša posplošena ocena je približno 1.000 gledalcev na tekmo v letošnji jeseni. To oceno temeljimo na podlagi ogleda različnega gradiva jesenskih tekem z velenjskega stadiona.

Velenjski knapi sredi 90. let, takrat še sredi glavne tribune

Velenjski knapi sredi 90. let, takrat še sredi glavne tribune

Revija Prva liga 2009/10 navaja kot rekordni obisk stadiona 5.000 gledalcev. Glede na to, da ne vemo, na katero tekmo se nanaša ta obisk, ga ne moremo komentirati. V novejših časih je bila najbolj obiskana tekma med Rudarjem in Crveno zvezdo, ki je bila odigrana julija 2009. Takrat so pripravili na južni strani stadiona dodatne montažne tribune. Po uradnih podatkih si je tekmo proti beograjski ekipi ogledalo 2.500 gledalcev. Povezava do kratkega videa s te tekme.

Stadion obkroža visoka ograja

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 5 – navijaču neprijazna tribuna

Velenjski stadion, ki premore kar tri navijaške sektorje, gosti domače navijače Velenjske knape na – nobenem izmed teh treh sektorjev – namesto tega kar na glavni tribuni. Ker so se kot kaže odločili gostujoče navijače gostiti za južnim golom, so sedaj domači navijači nastanjeni na zadnjem sektorju glavne tribune, na katerem je nameščenih 244 sedežev z naslonjalom. Slabosti sektorja: ni za golom, sektor je na glavni tribuni, na sektorju so nameščeni sedeži z naslonjalom, med njimi in igriščem je atletska steza, poleg pa še spodnji sektor glavne tribune, na katerem so sedeži brez naslonjala. Pa tudi sicer – ne samo zaradi atletske steze – je oddaljenost sektorja od igrišča že kar velika, kar vsekakor ne štejemo med pozitivne lastnosti.

Na zgornjem delu sektorja navijajo domači navijači Velenjski knapi

Sektor za gostujoče navijače: ocena 6 – še prebavljivo

V Velenju so odprli nov sektor za gostujoče navijače, ki je za južnim golom. Slabosti: sektor od igrišča loči atletska steza, tako da je sektor kar oddaljen od igrišča. Sektor nima nameščenih sedežev in je brez strehe.

Najnovejši navijaški sektor na južni strani stadiona

Navijaški sektor ob glavni tribuni

Navijaški sektor na severni strani stadiona

Izgled stadiona: ocena 6 – še prebavljivo

Velenjski stadion je še en v nizu atletsko-nogometnih stadionov. Urejen stadion, z reflektorji, nekaj navijaškimi sektorji, motečo atletsko stezo, majhno pokrito tribuno vsekakor ni presežek med stadioni v Sloveniji. Sliši se o gradnji novega nogometnega stadiona v Velenju, na katerega bi se naj preselil nogometni klub. Glede na obisk bi bil majhen, a všečen stadion več kot dovolj. Pod pogojem seveda, da bo za navijače ustrezno poskrbljeno.

Hortikulturno urejen semafor na jugovzhodni strani stadiona

Skupna ocena: ocena 6 – še prebavljivo

Velenjski objekt pada v povprečno sivilo slovenskih stadionov, po nekaterih kriterijih še nižje. Zdajšnji stadion ne izpolnjuje kriterijev UEFE in FIFE. V Velenju razmišljajo o novem pokritem nogometnem stadionu za 4.000 gledalcev, ki bo brez atletske steze, zdajšnji stadion Ob jezeru pa bi se posvetil atletiki. Stadion bi torej bil manjši, rekli bi ravno prave kapacitete, z dušo. Novi stadion bi stal tik ob sedanjem stadionu, kjer je danes igrišče z umetno travo. Predsednik kluba je za sportal povedal: “Na južni strani bi bili novi klubski prostori in servisni objekti, pisarne ter garderobe, na vzhodni strani ob štadionu pa atletska steza. Zadeva bi se dogajala etapno, predvsem zaradi finančnih vprašanj, ki raztezajo projekt. Računamo na izdatno pomoč evropskih sredstev, periodika in prioritetna lista objektov pa bo narejena kmalu”.

Pogled iz južne strani igrišča

Športni park Domžale

December 17, 2009 by  
V kategoriji Novice, Ocenjevanje stadionov, Stadioni

Comments Off on Športni park Domžale

Domžale nimajo dolge tradicije biti v vrhu slovenskega nogometa, so pa rezultatsko zelo uspešni. Znašli so se ob pravem času na pravem mestu in izkoristili slabe čase preostalih “velikih” slovenskih klubov. Obiskanost tekem je ena najslabših v ligi, kar pa ne bi smelo biti ovira, da klub v “ugodnih” časih v prihodnosti uresniči dograditev stadiona. Stadion Domžal sodi v veliko skupino manjših stadionov z dvema tribunama ob vzdolžni strani igrišča. Domžale štejejo približno 12.550 prebivalcev (občina jih šteje kar približno 34.000). S to kapaciteto bi lahko ob drugih okoliščinah in bogati tradiciji izdatneje polnili stadion, vendar žal ne sodijo v okolja, ki so to sposobni uresničiti.

Glavna tribuna domžalskega stadiona

ZGODOVINA

Štadion v Športnem parku Domžale je bil leta 1948 zgrajen po načrtih ing. Stanka Bloudka za nekdanjo Pollakovo usnjarno. Leta 1976 so bili prisiljeni zamenjati vrhnjo plast zemlje. Objekt je bil prvič resneje posodobljen leta 1997, nato pa še v letih 1999, 2004 in 2006. Domžalčani so 17. avgusta 1999 prvič slavnostno pozdravili mednarodno tekmo v zgodovini stadiona. V Športnem parku Domžale sta se pomerili mladi reprezentanci Slovenije in Albanije do 21 let. Uspešnejša je bila Slovenija s 3:1. Kasneje so odigrali še tekmi mladih reprezentantov in sicer proti Romunom (0:0 – leta 2001) in Izraelcem (1:2 – leta 2003).

Izgradnja nove tribune za več kot 2.000 gledalcev je potekala od oktobra 2003 do aprila 2004. Nova pokrita tribuna je lepa pridobitev za športne zanesenjake, ki lahko tekme tako spremljajo brez skrbi, da bi jih namočil dež. Tribuna, ki je nastala v sklopu hipermarketa Mercator, je vpisana kot lastnina domžalske občine. Uradno odprtje tribune je bilo pred tekmo 25. kroga lige Si.mobil Vodafone (tekmovalna sezona 2004/05), v kateri sta se pomerila Domžale in CMC Publikum (2:2). Leto kasneje so pridobili še težko pričakovano okrepitev – žaromete.

Opomba: ZGODOVINA povzeta po Sportalu (povezava)

Vstop na stadion za igralce je iz JV strani stadiona in sicer skozi tunel, ki je speljan pod glavno cesto, saj so slačilnice na drugi strani glavne ceste

OPIS STADIONA

Domžalski stadion sestavljata večja glavna in manjša tribuna. Obe tribuni sta pokriti. Večja tribuna se na zadnji strani naslanja na objekt trgovskega centra, zato so dostopi na tribune s prednje strani tribune. Stadion je lepo urejen, njegovo funkcionalnost pa povečujejo reflektorji.

Manjša tribuna ob vzhodnem robu igrišča

Manjša tribuna ob vzhodnem robu igrišča

Od 1. januarja 2008 naprej je upravljalec stadiona Zavod za šport in rekreacijo Domžale. V notranjosti stadiona se nahaja večje število montažnih skladišč za atletsko opremo in vzdrževanje nogometnega igrišča. Pokrita je tudi manjša montažna vzhodna tribuna. Na tem mestu bi naj bila zgrajena nova tribuna, predvsem zaradi pridobitve nujno potrebnih garderobnih in drugih pomožnih prostorov, potrebnih za izvedbo zahtevnejših nogometnih tekem in atletskih tekmovanj.

Dostop gledalcev do glavne tribune je s sprednje strani tribune

Južna stran stadiona nima prostora namenjenega gledalcem

Južna stran stadiona nima prostora namenjenega gledalcem

KAPACITETA IN OBISKANOST

Kapaciteta glavne tribune je natančno 2.103 sedežev. Sedeži so plastični z naslonjali, razen udobnih 44 sedežev v dveh vrstah na VIP tribuni. Kapaciteta male tribune je 623 sedežev, od tega je 20 sedežev namenjenih novinarjem na posebnem PRESS delu tribune. Skupna kapaciteta stadiona tako znaša 2.726 sedežev. Sektorja za stojišča z izjemo kletke za gostujoče navijače stadion ne premore, ga pa tudi ne bi bil problem urediti v primeru potrebe. Skupno kapaciteto stadiona lahko tako zaokrožimo na 3.000 gledalcev.

Manjša tribuna s sektorjem namenjenim novinarjem

Manjša tribuna s sektorjem namenjenim novinarjem, ki je v zadnji, zgornji vrsti

Po uradnih podatkih delegatov Nogometne zveze Slovenije si je tekme Domžal doma na enajstih tekmah v jesenskem delu sezone 2009/2010 ogledalo skupaj 5.250 gledalcev, kar znaša v povprečju 477 gledalcev na tekmo. Glede na znano pretiravanje in zaokroževanje s številkami je bolj verjetno, da znaša povprečen obisk domžalskega stadiona to jesen v povprečju žalostnih 300, največ 350 gledalcev na tekmo.

Tribune domžalskega stadiona bolj kot ne samevajo

Tribune domžalskega stadiona bolj kot ne samevajo

Revija Prva liga 2009/10 navaja kot rekordni obisk stadiona 3.100 gledalcev. To je številka, v katero močno dvomimo. Točne številke verjetno ne pozna niti klubski blagajnik.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 6 – še prebavljivo

Začetni sektor glavne tribune je zelo podoben sektorjem ostalih manjših slovenskih stadionov

Domači navijači Ravbarji navijajo na prvem sektorju glavne tribune. Ta sektor sovpada z ostalimi navijaškimi sektorji po slovenskih stadionih, ki smo jih že predstavili. Slabosti: ni za golom, sedeži z naslonjalom, atletska steza, ni navijaška tribuna, ampak celo del glavne tribune. Prednosti: streha nad tribuno in gre za pravo tribuno, ne za improvizirano tribuno.

Zadnji sektor glavne tribune - nekoč namenjen domačim ultrasom

Sektor za gostujoče navijače: ocena 3 – obupno

Sektor za gostujoče navijače

Navijaška kletka v Domžalah je ena najslabših v Sloveniji, vsekakor pa najbolj obupna. Improvizirana, montažna tribuna z lesenimi klopmi, ki navijačem služijo kot stojišče, je še nekako prebavljiva. Rešetke od vrha do dna pa so zares dno slovenskih navijaških sektorjev. Domžalski stadion obkroža atletska steza, sektor tudi ni za golom. Smo omenili kakšno dobro lastnost navijaške kletke? Streha in več vrst klopi, kar predstavlja dvignjen prostor za lažje spremljanje nogometne igre na igrišču, žal drugega ne najdemo.

Kletka od vrha do dna - premore infrastruktura na ostalih slovenskih stadionih še kaj bolj ponižujočega?!

Izgled stadiona: ocena 7 – povprečno

Očesu sicer lep športni objekt, predvsem zaradi glavne tribune, reflektorjev in urejenosti, ima dve črni piki. Kletka za gostujoče navijače, kakršna domuje na domžalskem stadionu, je brezpogojno sektor, ki na sodoben nogometni stadion ne sodi. Čimprej bo mala tribuna dobila naslednico v obliki prave tribune, prej bo za primerno nastanitev gostujočih navijačev poskrbljeno – vsaj upamo, da bodo imeli invetitorji in snovalci nove tribune v mislih tudi poseben sodobno zasnovan navijaški sektor, ki bo hkrati človeka dostojen. Če ga domači navijači ne potrebujejo, je za gostujoče navijače nujno potreben.

Prenove oziroma zamenjave bi lahko bil tudi semafor

Zamenjave bi lahko bil deležen tudi semafor

Posebnost domžalskega stadiona je lociranost slačilnic in klubskih prostorov. Ti so namreč čez cesto, tako da nogometaši pridejo na igrišče skozi poseben podhod pod cesto. Z morebitno novo tribuno bi lahko rešili tudi to nenavadnost.

Pričetek tunela, ki vodi nogometaše in sodnike do igrišča; skrajno desno razpoložljiv prostor kompleksa stadiona omejuje reka Kamniška Bistrica

Skupna ocena: ocena 5 – navijaču neprijazen stadion

Domžalski stadion je še en v nizu stadionov, na katerem je gledalcev vedno premalo. V tem kontekstu stadion ne potrebuje nobenih dozidav v smislu povečanja kapacitete sedišč, čeprav se je pred leti, ko je bil domžalski klub na vrhu slovenskega klubskega nogometa, govorilo o novi tribuni (celo o tretji tribuni je bilo slišati). Glede na dejstvo, da stadion ne premore posebnih navijaških tribun, sektor za gostujoče navijače je popolnoma neprimeren prostor, je skupna ocena stadiona pričakovana. Upamo na zvišanje ocene v prihodnjih letih!

Za manjšo vzhodno tribuno je še dovolj prostora za novo, večjo tribuno, čeprav na drugi strani razpoložljiv prostor omejuje Kamniška Bistrica

Za manjšo vzhodno tribuno je še dovolj prostora za novo, večjo tribuno, čeprav z zadnje strani razpoložljiv prostor omejuje Kamniška Bistrica

Tudi na južni strani stadiona je še nekaj prostora (tega ne omejuje Kamniška Bistrica, temveč glavna cesta) za morebitno novo tribuno

Tudi na južni strani stadiona je še nekaj prostora (tega ne omejuje Kamniška Bistrica kot na vzhodni strani stadiona, temveč glavna cesta) za morebitno novo tribuno; le severna stran stadiona ne dovoljuje nobene nove tribune

Arena Petrol Celje

December 3, 2009 by  
V kategoriji Novice, Ocenjevanje stadionov, Stadioni

Comments Off on Arena Petrol Celje

Stadion v športnem parku pod Golovcem, ki od leta 2005 nosi sponzorsko ime Arena Petrol, je naš največji stadion in hkrati tudi prvi sodoben stadion v Sloveniji. Graditi so ga pričeli leta 1999, z izgraditvijo zadnje severne tribune pa zaključili leta 2008. Prva tekma na stadionu je bila odigrana 9. septembra 2003 in sicer med mladima ekipama reprezentanc Slovenije in Francije.

Celje s približno 38.500 prebivalci (občina jih šteje že več kot 50.000) ne spada med nogometna mesta, o čemer priča skromen obisk tekem CM Celja, je pa pohvalno, da je Celje eno izmed mest, v katerem deluje aktivna ultras skupina in ki se lahko pohvali z lepim in zelo kakovostnim stadionom.

Pogled na Areno Petrol iz zraka iz južne strani; vir fotografije: spletna stran NK CM Celje

ZGODOVINA

Začetek gradnje stadiona v nekdanji zapuščeni Opekarniški jami sega v leto 1999, namenu pa je bil z izgradnjo glavne vzhodne tribune predan 9. septembra leta 2003, ko je bila na njem odigrana prijateljska tekma mladih reprezentanc Slovenije in Francije (0:0). Uradno odprtje stadiona je bilo tri dni kasneje, na prvenstveni tekmi med takratnim CMC Publikumom in Ljubljano (3:1), ko je Simon Sešlar tudi dosegel prvi gol na novem stadionu.

Gradnja severne tribune junija 2007

Stadion v športnem parku pod Golovcem se je potem postopoma dograjeval v naslednjih letih in svojo dokončno obliko dobil februarja leta 2008, ko je bila zgrajena še zadnja – severna tribuna stadiona. Od leta 2004 do lani je na njem večino prijateljskih in vse kvalifikacijske tekme igrala slovenska nogometna reprezentanca.

Opomba: ZGODOVINA povzeta po: spletni strani NK CM Celje.

OPIS STADIONA

Travnata površina je narejena po najsodobnejši tehnologiji, podobni kot so jo za svojo nogometno igrišče pripravili na olimpijskem stadionu v Muenchenu, kjer tekmece gostita Bayern in Muenchen 1860. Najsodobnejša tovrstna tehnologija omogoča segrevanje travne ruše v mrzlih in zimskih dneh, kar preprečuje zmrzovanje igrišča in skrbi za hitrejšo vegetacijo. Igrišče ima vgrajen tudi računalniško voden sistem zalivanja, ki omogoča, da se s posebnimi tipali meri vlaga in po potrebi avtomatsko dodaja. Odlika novega nogometnega stadiona v Celju so tudi sodobni žarometi z močjo 1.400 luxov, ki omogočajo varčno večstopenjsko jakost osvetlitve glede na različne priložnosti (tekme, treningi, koncerti ipd).

Glavna tribuna ponuja atraktiven VIP prostor, ki je v času neigranja tekem družabni prostor s privlačnim pogledom na nogometno igrišče in stadion

Stadion sestavljajo glavna vzhodna, zahodna, južna ter najnovejša severna tribuna. Glavna vzhodna pokrita tribuna je tudi t. i. poslovna tribuna, saj je izza steklenega pročelja okrog 3000 kvadratnih metrov poslovnih in službenih prostorov, del katerih uporablja tudi domači klub NK CM Celje. Pod glavno tribuno so urejene najsodobnejše slačilnice in vsi potrebni spremljajoči prostori za igranje tekem na najvišji ravni in ki ustrezajo tudi standardom Lige prvakov: soba za doping kontrolo, sodobno novinarsko središče, prostor za ločene televizijske intervjuje, prostor za medicinsko pomoč ipd. Glavna tribuna ponuja tudi atraktiven VIP prostor, ki je v času neigranja tekem družabni prostor s privlačnim pogledom na nogometno igrišče in stadion, ki se lahko koristi tudi za konferenčne in druge poslovne namene.

Glavna vzhodna tribuna, ki so jo predali namenu 9. septembra 2003

Zahodna tribuna stadiona v športnem parku pod Golovcem je tako kot južna tribuna umeščena v eno izmed nabrežin, ki so del naravnega amfiteaterskega okolja nekdanje Opekarniške jame. V tem delu stadiona pa je tudi prostor za televizijske ekipe, ki pripravljajo neposredne prenose ali posnetke tekem. Zahoda tribuna je bila prvič v uporabi na prijateljski tekmi proti Italiji, 9. oktobra 2004, ko je bila tudi razprodana.

Zahodna tribuna, s katere so si lahko gledalci prvič ogledali tekmo 9. oktobra 2004

Južna tribuna je namenjena gostujočim navijaškim skupinam. Svojo premiero je južna tribuna doživela na kvalifikacijski tekmi za svetovno prvenstvo leta 2006 v Nemčiji proti Norveški, 3. septembra 2005 (2:3), ko je bil dosežen tudi rekorden obisk v Areni Petrol, 10.055 gledalcev. Na tej tribuni je semafor z velikim videozaslonom.

Južna tribuna je namenjena gostujočim navijaškim skupinam

Še ena pokrita, severna tribuna stadiona in arhitekturno vpadljivi stekleni povezovalni del med severno in vzhodno tribuno sta zadnja zgrajena objekta, s čimer je nogometni stadion v športnem parku pod Golovcem dobil zaključeno podobo. V kompleksu steklenega objekta in stavbe severne tribune je skupaj na voljo 8.400 kvadratnih metrov površin, namenjenih poslovni, trgovski in gostinski dejavnosti. Severna tribuna je bila prvič odprta za gledalce 2. marca 2008 na prvenstveni tekmi proti Nafti.

Nova severna tribuna je pokrita, na njej so nastanjeni Celjski grofi

Opomba: OPIS STADIONA povzet po: spletni strani NK CM Celje.

KAPACITETA IN OBISKANOST

Skupna kapaciteta Arene Petrol znaša 13.006 sedežev. Severna tribuna ima natančno 2.981 sedežev, južna tribuna 1.540 sedežev, glavna 3.601 in zahodna 4.884 sedežev. Od tega je 6.556 sedežev pokritih (glavna – vzhodna in severna tribuna) ter 6.424 nepokritih. Različni elektronski mediji povzemajo število sedežev na Areni Petrol, najverjetneje kar po spletni strani NK CM Celje, ki pa je napačna. Najpogosteje se pojavlja številka 13.400, čeprav že seštevek kapacitet posameznih tribun, ki so podane na spletni strani kluba, da na koncu seštevek skoraj identičen našemu.

Spletna stran NK CM Celje navaja kot rekordni obisk stadiona 10.055 gledalcev, ki je bil dosežen 3. septembra 2005, na tekmi Slovenija – Norveška (2:3). Glede na dostopno gradivo s te tekme gre za močno pretirano številko.

Največje število Celjskih grofov na Areni Petrol je bilo na otvoritveni tekmi Arene in sicer menda celo do 300 Grofov proti NK Ljubljana leta 2003. Takrat je na stadionu stala samo vzhodna tribuna, Grofje pa so bili locirani skrajno desno na tribuni. (Vir podatkov: Celjski grofje)

Na velikih tekmah se zbere tudi do 130 Celjskih grofov, na manjših pa okrog 60

Na Areni Petrol se je največ gostujočih navijačev zbralo Norvežanov – dobršen del južne tribune (povezava do fotografije). Izmed domačih je bilo na Areni Petrol največ navijačev Maribora (med 2.000 in 2.500) na finalni pokalni tekmi med Mariborom in Koprom v sezoni 2006/2007, ko so zasedli polovico glavne tribune. Resda so pa bili takrat ultrasi pomešani z ostalimi navijači Maribora.

Najbolj množično ultras gostovanje na Areni Petrol pripada prav tako Mariborčanom in sicer v lanski sezoni – 2008/2009, ko se jih je zbralo skoraj 550 (povezava do fotografij). Izmed tujih navijačev pa so zabeležena še naslednja gostovanja: navijači Herthe – dobrih 120, Škripari Široki Brijeg – 60, ultrasi Zvezde – 50 (dvakrat), BBB – 250-300, Torcida – 50 … Po besedah Celjanov pa so največji pečat na Areni Petrol pustili nemški navijači na prijateljski tekmi med Slovenijo in Nemčijo. Njihovo število je težko ovrednotiti, vsekakor pa naj bi jih v Celju bilo vsaj 500, omenja se celo številko 1.000, od tega je bila v Celju samo Kategorie C prisotna z več kot 300 navijači. (Vir podatkov: Celjski grofje)

Navijači Maribora na finalni pokalni tekmi proti Kopru v sezoni 2006/2007

Slovenska nogometa reprezentanca v Areni Petrol

Od 31. 3. 2004, ko se je pomerila z Latvijo, je na celjskem stadionu večino svojih tekem igrala slovenska nogometna reprezentanca, prav vse pa je odigrala v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo leta 2006 v Nemčiji (World Cup 2006) in evropsko prvenstvo leta 2008 v Avstriji in Švici (EURO 2008). V prijateljskih in kvalifikacijskih tekmah so na Areni Petrol med drugim gostovale slovite reprezentance, kot so Italija, Nemčija, Nizozemska, Češka itn. (povzeto po spletni strani NK CM Celje).

Glavna tribuna med tekmo Slovenije in Romunije

Glavna tribuna med tekmo Slovenije in Romunije junija 2007

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 9 – zelo dobro

Odkar so izgradili zadnjo – severno tribuno, se domači navijači Celjski grofje zbirajo prav na tej tribuni in sicer na srednji tribuni, na kateri je nameščenih 362 sedežev. Severna tribuna je pokrita ter za golom in to so tudi največje prednosti tega sektorja.

Osrednji rumeni sektor severne tribune je sektor domačih ultrasov Celjskih grofov

Zaradi umeščenosti tribune v sektor ni potrebe po dodatnih ograjah, ki bi sektorju dajale izgled kletke. Slabost so plastični sedeži z naslonjali. Dosti bolj primerni bi bili sedeži brez naslonjala. Še bolj pomembna slabost je dejstvo, da je Arena Petrol za potrebe in zanimanje Celjanov za svoj lokalni klub preprosto prevelika. Na tribunah tega velikega objekta se očesu hitro porazgubi tudi večje število navijačev.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 8 – dobro, a lahko bi bilo boljše

Sektor za gostujoče navijače je bil nekoč sektor domačih navijačev Celjskih grofov. Južna tribuna je svojevrstna posebnost Arene Petrol. Z enajstimi vrstami sedežev ni potegnjena do roba igrišča, ampak na nek način nedokončana. Resda glede na število gledalcev na Areni Petrol ni nobene potrebe po podaljšanju tribune proti igrišču, se pa vseeno na ta način ruši boljši izgled celotnega stadiona. Vsekakor je boljše, če so ultrasi locirani bolj proti golu kot proti vrhu tribune. Slabosti sektorja sta še nepokritost tribune in sedeži z naslonjali.

Pogled na južno tribuno iz zahodnega roba igrišča

Izgled stadiona: ocena 9 – zelo dobro

Stadion je po zadnji izgrajeni severni tribuni dobil zelo lep izgled. Moteči sta pravzaprav dve stvari. Nepovezane in neenotne tribune (tako po videzu in obliki, kakor tudi po pokritosti – glavna in severna tribuna imata streho, južna in zahodna je nimata). Ob polni zasedenosti glavne tribune in nalivu se izkaže še ena pomanjkljivost – streha vzhodne tribune pred dežjem žal ne zaščiti spodnjih vrst tribune.

Med glavno in severno tribuno je zrasla velika poslovna zgradba

Nepovezane in neenotne tribune so slabost Arene Petrol

Skupna ocena: ocena 9 – zelo dobro

Arena Petrol je poleg Ljudskega vrta edini stadion v Sloveniji, na katerem lahko brez sramu gostimo največja evropska in svetovna moštva. Z ljubljanskim stadionom bodo sestavljali odlično trojico presežkov slovenskih stadionov, seveda ko bo ljubljanski stadion izgrajen. Tudi v Celju bi bilo izvedljivo povezati zahodno, severno in južno tribuno, govorimo seveda zgolj v smislu bolj dovršene oblike, izgleda stadiona, resda pa po tem ni nobene potrebe, dograditev niti ne bi bila finančno upravičena. Stadion za 13.000 gledalcev sodi med manjše  evropske in svetovne stadione (pri tem mislimo na Stadione, ne na vaška igrišča in na pol dograjene stadiončke), pa vendar je ta velikost Arene Petrol hkrati tudi njena slabost, saj je danes stadion za potrebe domačega kluba enostavno močno prevelik.

Arena Petrol je prvi stadion, ki je prejel zelo visoko oceno in vsaj v primerjavi med ostalimi slovenskimi stadioni in Areno Petrol je zelo velik razkorak. Arena Petrol je v dosedanjem teku ocenjevanja stadionov na fotoultras.si prvi stadion z veliko začetnico. In seveda šele ocena 9 je takšna, s katero smo lahko  več kot zadovoljni.

Pogled na zahodno tribuno iz tunela, skozi katerega vstopijo igralci na Areno Petrol, je res lep, hip zatem se očem odkrije vsa Arena

Stadion Primorje

November 23, 2009 by  
V kategoriji Novice, Ocenjevanje stadionov, Stadioni

Comments Off on Stadion Primorje

NK Primorje iz Ajdovščine se je v vseh letih slovenske lige izkazalo kot stabilen prvoligaš, ki je na svojih tekmah gostilo številne gostujoče navijaške skupine. To je tudi edini razlog, da smo stadion Primorja uvrstili med izbrane stadione, ki jih predstavljamo na fotoultras.si. Izgled stadiona v Ajdovščini namreč ne opravičuje mesto med ostalimi slovenskimi stadioni, čeprav je res, da se Slovenija (z dvema izjemama) ne more ravno pohvaliti na tem področju.

Mesto Ajdovščina nima niti 6.500 prebivalcev, s številnimi okoliškimi vasmi pa nabere že skoraj zavidljivih 20.000 prebivalcev, kar pa je kljub vsemu dosti premalo za potencialno velik bazen navijačev. In res se na stadionu Primorja zbira zanemarljivo majhno število navijačev. Kljub temu pa je razveseljiva novica vsaj ta, da se je v teh dneh pričela prenova stadiona.

Stadion Primorje

Stadion Primorja na fotografiji iz zraka; na levi strani je glavna tribuna, na desni vzhodna nepokrita, spodaj južni del, kjer sicer ni prostora za gledalce in zgoraj severna stran, kjer so nekoč navijali domači navijači Red devils; foto: spletna stran NK Primorje

ZGODOVINA

Stadion Primorja je bil zgrajen leta 1929, ko so hoteli Italijani pridobiti na svojo stran čim več mladih, med katerimi bi lahko širili duh fašizma. Iz tistega časa je tudi pokrita tribuna. Ker je bilo igrišče ob Goriški cesti po vojni zapuščeno in neprimerno, se je aktivnost odvijala na Policah. Leta 1948 se je začela obnova današnjega igrišča, ekipa pa je medtem trenirala na travnati površini na letališču. Veliko je prispeval SGP Primorje in takratni predsednik Friderik Pavlič.

Stadion je pozicioniran na obrobje mesta v smeri proti Novi Gorici, vpet pa med letališče in pokopališče. In prav ta dva kraja sta v zgodovini dajala stadionu poimenovanja. Ob zmagah je bil stadion poimenovan kot »STADION OB LETALIŠČU«, ob porazih pa »STADION OB POKOPALIŠČU«. Domači nogometni navdušenci pa velikokrat vzpodbujajo domače nogometaše s tem, da jih usmerjajo in sicer proti »BATIČU« ali »LOKAVCU«.

Opomba: ZGODOVINA je povzeta po spletni strani NK Primorje.

OPIS STADIONA

Stadion Primorja, kot smo ga poznali do sedaj, je bil verjetno najbolj obupen stadion v višjih ligah v Sloveniji. Glavna tribuna – relikt iz preteklosti – že leta ni primerna za spremljanje nogometa v prvi ligi (Primorje tekmuje letošnjo sezono v II. ligi) . V levo stran od glavne tribune (proti severu) se je drži novozgrajena nepokrita tribuna, sektor sedišč, na katerega so nameščeni zeleni plastični sedeži z naslonjalom.

Glavna tribuna je edina nadstrešena na celotnem stadionu

Glavna tribuna je edina nadstrešena na celotnem stadionu, takoj zraven z njene severne strani pa novo zgrajena nepokrita tribuna z zelenimi sedeži

Fotografije ne morejo razkriti, kako dotrajana in neprimerna kot objekt na stadionu je glavna tribuna

Desno od glavne tribune (proti jugu – v smeri proti Goriški cesti) je manjši sektor, nekaj betonskih plošč – sektor stojišč.

Desno od glavne tribune je manjši sektor, nekaj betonskih plošč - sektor stojišč

Še naprej v smeri proti severu najdemo sektor stojišč, skorajda identičen tistemu z desne strani glavne tribune. Takoj za njo pa se že prične sektor za severnim golom.

Pred sektorjem za severnim golom je še en sektor stojišč, skorajda identičen tistemu z desne strani glavne tribune

Začetek tega sektorja je v bistvu sektor za gostujoče navijaške skupine, kletka, ki je z ograjami tudi fizično ločena od preostalega sektorja za golom. Sektor za golom sestavljajo tri betonske stopnice, na višji dve so nameščeni plastični sedeži, od katerih jih je verjetno samo še slaba polovica primerna za spremljanje tekem. Na tem mestu so nekoč navijali ultrasi Primorja – Red devilsi.

Na vzhodni strani (nasproti glavne tribune) je sektor sedišč – podaljšan po celotni dolžini igrišča. Na tej strani so tudi klopi za rezervne igralce.

Sektor sedišč na vzhodni strani stadiona

Za golom na južni strani ni nobene infrastrukture namenjene gledalcem. Na tej strani je semafor.

Južna stran stadiona

Semafor

PROJEKT

Primorje je zadnjo tekmo v jesenskem delu prvenstva proti Šentjurju odigralo tudi zadnjo tekmo na obstoječem stadionu. Gradbena dela na stadionu so se namreč že začela. Najprej bo zgrajena vzhodna tribuna, nato bo “odrezan” južni del za golom, kjer bo parkirišče, spomladi bo podoba stadiona zaokrožena z izgradnjo zahodne tribune, prenovo zelenice in s postavitvijo reflektorjev. V spomladanskem delu prvenstva bo Primorje svoje domače tekme odigralo na katerem od sosednjih, bližnjih stadionov, ki izpolnjujejo pogoje za igranje v drugi ligi.

Opomba: PROJEKT povzet po Ekipi, 7. 11. 2009.

Načrt novega stadiona v Ajdovščini

Načrt novega stadiona v Ajdovščini, vir: forum nogomanie

KAPACITETA IN OBISKANOST

Stadion Primorja ima uradno kapaciteto 3.000 gledalcev. Kapaciteta sedišč je naslednja … Glavna tribuna lahko sprejme 125 gledalcev, njen prizidek (tribuna z zelenimi sedeži) 413 gledalcev in vzhodna tribuna 800 gledalcev. Na severni tribuni smo našteli približno 330 sedežev, od tega jih je polovica neuporabnih in nevarnih za sedenje. Skupno kapaciteto sedežev smo zaokrožili na 1.670 sedežev. Na stadionu je še kar nekaj prostora, ki bi ga lahko izkoristili za stojišča (poleg že omenjenih sektorjev stojišč), čeprav za to verjetno še lep čas ne bo nobene potrebe.

Domači navijači Red devils na tekmi proti Olimpiji v sezoni 1995/96

Domači navijači Red devils na tekmi proti Olimpiji v sezoni 1995/96

Revija SNL 2008/09 navaja kot rekordni obisk stadiona številko 3.200.

Aprila 1996. leta je bilo na gostovanju v Ajdovščini skoraj 200 Goriških vrtnic, vsega skupaj pa bi naj bilo takrat v Ajdovščini menda celo 2000 pristašev Gorice. Nekdanja domača skupina Red devils je spadala med manjše skupine, njihova največja številka nam ni znana. V intervjuju z njimi (revija Ultra, št. 3, februar 1996) smo lahko prebrali, da je štela skupina sredi leta 1995 približno 70 rednih navijačev.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 4 – za kurac

Sektor za domače navijače, ki v bistvu ni v uporabi, ni bil več primeren za spremljanje tekem

Sektor za domače navijače ni bil več primeren za spremljanje tekem

Primorje organiziranih navijačev že lep čas nima. Ko so Red devilsi še navijali, so bili locirani za golom. Ta sektor je danes zapuščen in zanemarjen. Sektor ni na tribuni, temveč na dveh betonskih stopnicah in kljub temu, da stadion nima atletske steze, je dosti preveč oddaljen od igrišča. Je brez strehe, na sektorju so še vedno nameščeni sedeži, od katerih jih je polovica celo nevarnih za morebitne gledalce na tem delu stadiona. Sektor niti nima oblike, ki bi bila primerna za organizirano navijaško skupino.

Sektor za domače navijače, kjer so nekoč navijali navijači Primorja Red devils

Sektor za gostujoče navijače: ocena 3 – obupno

Sektor za gostujoče navijače je vrinjen na začetek sektorja za (nekoč aktivne) domače navijače. Pravzaprav je na istih betonskih stopnicah kot preostali sektor za severnim golom, le da je od njega fizično ločen z ograjo. Gre za pravo navijaško kletko s tremi betonskimi stopnicami. Za ta sektor je težko najti kakšno dobro besedo.

Navijaška kletka

Izgled stadiona: ocena 3 – obupno

Kar je pozitivnega na stadionu, so tribune na vzhodni strani stadiona in prizidek glavne tribune. Ostalo so stare, strošene tribune, nekatere celo žaljive za obiskovalce stadiona, še posebej, če so prisiljeni spremljati nogomet iz tistih tribun. Res je bil skrajni čas, da stadion v Ajdovščini pokaže drug, nov obraz.

Nekdanji sektor za domače navijače mestu in klubu ni mogel biti v ponos

Nekdanji sektor za domače navijače mestu in klubu ni mogel biti v ponos

Del pokrite glavne tribune

Del pokrite glavne tribune

Skupna ocena: ocena 3 – obupno

Obstoječi stadion Primorja je izjema v slovenskem prostoru – v negativnem smislu. Posamezni vaški klubi v četrtih ligah imajo lepe in funkcionalne stadione v primerjavi z ajdovskim. Veseli nas dejstvo, da so se gradbena dela na stadionu že pričela in da bomo po dokončani prenovi ajdovskemu stadionu lahko pripeli neprimerno boljšo oceno. Resda ne bodo tribune na vseh štirih straneh, resda ne bo stadion po obiskanosti pokal po šivih, a ljubitelji nogometa v Ajdovščini in gostujoči navijači si zaslužijo spremljati nogomet na človeka dostojnem stadionu.

Prizidek glavne tribune z druge strani

Stadion Primorja vsaj s strani infrastukture čakajo v kratkem precej boljši časi

Naslednja stran »