Fazanerija Murska Sobota
November 9, 2009 by admin
V kategoriji Novice, Ocenjevanje stadionov, Stadioni
Comments Off on Fazanerija Murska Sobota
Ime Fazanerija ima v Soboti zelo določen pomen, ki ni samo seštevek tamkajšnjih vsebin. Gre za lepo gozdno površino na severozahodnem robu Sobote, kjer sta že pred drugo svetovno vojno našli prostor nogometno igrišče in kopališče. Fazanerija je danes parkovni gozd, v času Szaparyjevega fevdalnega gospodarstva pa je služila kot živalski vrt. Sobočani so kmalu po tistem, ko je dal grof Szapary odstraniti ograjo okrog svojega lovišča, Fazanerijo vzeli za svojo. V sklopu Fazanerije je nogometni stadion še danes in ravno po njem je Fazanerija v slovenskem merilu najbolj znana.
Murska Sobota je tudi za slovenske razmere majhno mesto s približno 12.500 prebivalci in nekaj večjo regijo, ki predstavlja – kakor koli obračamo številke – relativno majhen bazen potencialnih navijačev Mure, saj moramo odšteti pretežni del desnega brega Mure (štajerski del Pomurja in Prlekija) ter Beltince in Lendavo z njuno okolico, ki seveda ne dihajo za črno-belo barvo.
ZGODOVINA
Izgradnja igrišča na tem mestu sega v trideseta leta prejšnjega stoletja, čeprav so nogomet v Murski Soboti igrali tudi že dolgo pred ustanovitvijo kluba leta 1924. Arhitekt Franc Novak si je podobo mesta, rekreacijski del na zahodni strani in industrijski na nasprotni strani, verjetno zamislil še kot študent na Dunaju. Zato leta 1934, ko so mu kot pogodbenemu arhitektu občine naročili, naj izdela še načrte za kopališče in stadion, ni potreboval veliko časa. Atletska proga, ki bo obkrožala nogometno igrišče in atletske naprave, bo dolga 380 metrov in pokrita z lešem. Stadion bo varovala visoka lesena ograja, vhod bosta krasila dva stolpa, v katerih bo blagajna. Slovesna otvoritev stadiona z delno pokrito tribuno je bila v nedeljo, 28. junija 1936. Nosil je naziv Stadion Viteškega kralja Aleksandra I. Zedinitelja in je bil med najlepšimi v državi. Pri gradnji stadiona so se s prostovoljnim delom še posebej izkazali nogometaši, ki so ravno tako delovali kot sekcija v SK Mura. Z zbiranjem prostovoljnih prispevkov, s tombolo in tedenskimi čajankami so zbrali precej sredstev. (Povzeto po časopisu Vestnik, 21. septembra 2006.)
Leta 1983 je bila zgrajena nova tribuna (danes imenovana “glavna” tribuna) ob zahodnem robu igrišča. Svojo prvotno podobo je sicer stadion obdržal bolj ali manj vse do leta 1991, ko ga je začel nogometni klub Mura temeljito obnavljati in posodabljati. Leta 1994 so izgradili severno in južno tribuno (najprej brez povezave med glavno in južno tribuno). Leta 2001 je bila izvedena nadstrešitev tribun.
Nogometni klub Mura je spomladi leta 1992 prenovil tudi bivše klubske prostore na vzhodni strani igrišča, ki bodo kmalu stari 70 let. Opravljena so bila obsežna gradbena in inštalacijska dela. V objektu so prenovili pisarniške prostore, v katerih so bili v 90. letih klubski prostori, ter gostinski lokal, ki je verjetno edini tovrstni v Sloveniji. Pravi navijaški, odet in opremljen z najrazličnejšimi navijaškimi artikli, originalnimi dresi Mure, s številnimi navijaškimi fotografijami, seveda vse v Murinih črnobelih barvah.
OPIS STADIONA
Danes je Fazanerija na pol (ne)dokončan projekt, ki so ga vedno tudi zidali le toliko, kolikor je bilo denarja ter brez dolgoročne vizije in skrbi za enotno obliko. Zato lahko na Fazaneriji vidimo neenotne tribune, ki so k sreči vsaj enotno nadstrešene. Na stadionu ni sodobnemu stadionu primernega sektorja za gostujoče navijače.
Stadion obkrožajo najobsežnejša izmed vseh – južna tribuna (za njo je glavni vhod na stadion), na zahodni strani glavna tribuna (ki je povezana z južno), ob potoku Ledava severna tribuna ter ob mestnem kopališču vzhodna tribuna – stojišče ter stara zgradba, v kateri je gostinski lokal. Za glavno tribuno so novi klubski prostori, pod njo pa garderobe, prostori za sodnike in ostalo osebje tekme.
KAPACITETA IN OBISKANOST
Osrednja – glavna tribuna ima kapaciteto 593 sedežev, od tega novinarski del 24 ter VIP loža 165. Južna tribuna je sestavljena iz pet sektorjev, njena skupna kapaciteta je 2.442 sedežev. Severna tribuna, na kateri je napis “MURA 05”, je sestavljena iz treh sektorjev. Na njej je skupno 747 sedišč in 125 stojišč (stojišča so podobno kot na izolskem stadionu zarisana) za domače navijače v ločenem delu tribune, ki pa lahko na derbijih predvsem na račun širokih stojišč tudi podvoji kapaciteto. Na vzhodni strani so betonska stojišča za dobrih 1.000 gledalcev (zaradi širokih stopnic bi bilo tudi tu možno podvojiti kapaciteto), vključno s kletko za gostujoče navijače. Skupna kapaciteta sedišč (plastični sedeži z naslonjali) je tako 3.782 sedežev. V kletko za gostujoče navijače se lahko narine tudi 200 ali več navijačev, čeprav je potrebno priznati, da so tako številna gostovanja v Murski Soboti prava redkost.
V času pisanja tega članka je Mura 05 odigrala štiri domače tekme, na katerih se je zbralo skupaj 6.150 gledalcev, kar je skoraj 1.600 na tekmo. Uradni podatki NZS kažejo seveda drugačno sliko. Navajajo kar 10.000 gledalcev oziroma 2.000 na tekmo. Športnih časopisov ne bomo omenjali, ker so s svojo neobjektivnostjo izven konkurence. Približno 1.600 gledalcev na tekmo v II. ligi je izjemen uspeh. Samo Maribor v I. ligi je uspel zbrati več gledalcev na svojih domačih tekmah. Glede na ponovno zelo težko situacijo, v kateri se je znašel klub, utegnejo postati te številke za dlje časa nedosegljive. Če osvežimo podatke z naslednjih domačih tekem, dobimo nekoliko manj optimistične podatke. Na še dveh domačih prvenstvenih tekmah (kar tri zaporedne tekme je Mura 05 odigrala v gosteh) se je zbralo skupaj 1.600 gledalcev, kar v dosedanjem delu prvenstva da 7.750 gledalcev oziroma približno 1.292 na tekmo. To so številke, ki močno prakašajo vseh preostalih devet prvoligašev (razen Maribora, seveda).
Največji obisk Fazanerije je verjetno neznana številka. Po novinarskih ocenah ta znaša celo 6.000 in 7.000, bolj verjetno pa je, da je realna številka okrog 5.000. V preteklih časih so bili najbolj obiskani derbiji proti Beltincem, Olimpiji in Mariboru ter evropske tekme. V novejši zgodovini pa sta to nedvomno tekma med Slovenijo in Madžarsko ter prijateljska med Muro in Crveno zvezdo, tudi proti Hajduku, še v časih Georga Subana.
Gringosi še vedno držijo rekord iz leta 1995, ko se je na finalni pokalni tekmi med Muro in Publikumom zbralo med 350 in 400 Gringosov. Tej številki so se približali marca letos na tekmi proti Olimpiji (skoraj 250 Gringosov) ter na tekmi proti Primorju, ko se je zbralo približno 200 Gringosov. V zlatih letih navijanja na Fazaneriji se je na vzhodnem stojišču (1993-1996) na ligaških derbijih pogosto zbiralo med 150 in 250 Gringosov. Številka največjega obiska bi bila z lahkoto presežena, če se Gringosi ne bi vedno zapirali v kletko na severni tribuni. Če bi že takrat poskušali severno tribuno v celoti spremeniti v navijaško tribuno, bi jim to v veliki meri na derbijih uspelo. Pri tem ne pozabimo, da ima severna tribuna preko 700 sedišč. Za tako majhno mesto in regijo bi bil to fenomenalen dosežek.
PROJEKT FAZANERIJA
Preden preidemo na ocenjevanje, osvežimo spomin s projektom Fazanerija.
Prenovljeni stadion bi bil del celostnega projekta rekreacijskega centra Fazanerija, ki je bil zastavljen zelo ambiciozno. O tem pričata tudi predvidena drsalna dvorana in hotel, dimenzioniran na približno 200 postelj, ki sta bila zamišljena v neposredni soseščini nogometnega stadiona. Izgradnje stadiona bi se naj lotili jeseni 2008 oziroma najpozneje spomladi leta 2009. Zdaj je jasno, da o čem podobnem še lep čas ne bomo niti razmišljali. Gradbena faza stadiona bi naj sicer potekala predvidoma tri mesece.
Ob dograditvi stadiona bi naj nekoliko pomaknili igralno površino, ki bi naj bila ogrevana z geotermalno energijo, proti glavni tribuni, še vedno pa bi bil stadion brez atletske steze. Tudi če bi jo želeli, to ne bi bilo izvedljivo, saj za goloma za atletsko stezo ni prostora. Po načrtu tribune naj ne bi bile sklenjene na SV in JV, kjer bi postavili par reflektorjev, ki bi naj po trditvah strokovnjakov zadosti osvetljevala igrišče. V vsakem primeru pa tribune ne bodo oblikovale kroga, saj bi za slednje morali rušiti del severne in del južne tribune, kar pa po besedah snovalcev projekta niso želeli.
Kapaciteta dograjenega stadiona bi naj bila najmanj okrog 6.500 sedežev, možno pa je bilo celo, da bi se končna kapaciteta Fazanerije približala številki 8.000. Po načrtu bi naj imela nova vzhodna tribuna med 1.000 in 2.000 sedežev, severna tribuna okrog 1.000, povezava med severno in glavno tribuno med 1.300 in 2.000 ter južna 2.600 sedežev. Vsi sedeži na vseh tribunah bi naj bili v črni in beli barvi.
OCENJEVANJE
Sektor za domače navijače: ocena 8 – dobro, a lahko bi bilo boljše
Sektor za domače navijače je danes lociran na skrajnem zahodnem delu severne tribune, ki je na Fazaneriji znana kot tribuna z temperamentno in najbolj zvesto publiko. Na njej se zbirajo različni sloji gledalcev, dosti je nekdanjih Gringosov, ki so po “navijaški upokojitvi” izbirali med severno tribuno in vzhodnim stojiščem. Že od marca 2009 Gringosi ne navijajo v navijaški kletki, saj so se preselili na osrednji del severne tribune, na predel, kjer je s črnimi stoli izpisano ime MURA. Zaradi nove lokacije imajo večkrat težave z varnostno službo in policijo. Navijaška kletka na severni tribuni je pred leti služila tudi kot sektor za gostujoče navijače.
Plusi navijaškega sektorja: sektor je na tribuni, kar omogoča udobno navijanje oziroma spremljanje nogometa na igrišču, je za golom (resda ni neposredno za golom, ampak na zahodnem robu tribune), tribuna je pokrita s streho, sektor je brez sedežev, torej gre za pravi navijaški sektor. Pomanjkljivosti: pretirane ograje pričajo, da gre za navijaško kletko. Ob izgradnji Fazanerije je pogosto šlo bolj za improviziranje kot za profesionalni pristop k načrtovanju stadiona in izgradnje (stadion je bil dograjevan v več fazah), posledica tega je vidna vsakomur, ki obišče Fazanerijo. Na žalost je navijaški sektor vseeno preveč pomaknjen iz središča tribune.
Sektor za gostujoče navijače: ocena 5 – navijaču neprijazna tribuna
Sektor za gostujoče navijače je že bil na skoraj vseh mogočih lokacijah Fazanerije. Tudi na severni tribuni (tako na njenem zahodnem kot vzhodnem robu) in na vzhodnem stojišču (ob gostinskem lokalu in tam, kjer se nahaja danes).
Pomanjkljivosti sektorja so številne: betonske stopnice so že vidno obrabljene, prave tribune ni, ni strehe, gre za navijaško kletko, ni za golom, pred kletko je prehod za domače gledalce in navsezadnje glede na videno, zna biti sektor dokaj nevaren za vinjene ali kako drugače “obdelane” navijače, ki se pogosto usedejo zadaj na vrh obrabljene ograje. Na sektorju vsaj ni sedežev, torej gre za navijaško stojišče in čeprav je betonska podlaga že dokaj načeta, omogoča vsaj relativno dobro spremljanje igre.
Izgled stadiona: ocena 7 – povprečno
Za Fazanerijo bi lahko rekli, da je stadion nasprotij. Na eni strani nogometni stadion z dušo in temperamentnimi gledalci, tribune za goloma, kar ima redko kateri slovenski stadion, po drugi strani nepovezane tribune (razen povezanih juga ter glavne tribune) in praznine med tribunami ter zelo različnimi barvami in povsem neprimernemi sedeži na največjem sektorju – jugu. Medtem ko večina tribun še vedno izgleda solidno, skorajda kot novo, pa je npr. vzhodna tribuna potrebna prenove.
Zaenkrat so načrti o prenovi Fazanerije splavali po Ledavi. Za trenutno situacijo in potrebe je Fazanerija več kot dovolj dobra in velika (za novo lokacijo gostujočih navijačev pa bi ob prvi prenovi stadiona nujno morali poskrbeti, če ne zaradi česa drugega vsaj iz varnostnih razlogov).
Skupna ocena: 7 – povprečno
Fazanerija si je samo zaradi zaokroževanja ocen prislužila sedmico – zelo slabo sedmico. Verjetno je marsikdo pričakoval boljšo, manj obremenjujočo oceno za simpatični nogometni stadion, ki žal že nekaj let životari v tretji oziroma drugi ligi. Če bi ocenjevali vzdušje in obiskanost, bi se stadion uvrstil na zanesljivo drugo mesto, ne glede na životarjenje v II. ligi, po zvestobi gledalcev verjetno na prvo, vendar je resničnost – stanje in izgled Fazanerije – le na prvi pogled optimistična.
Če ne bi v naravno pot razvoja stadiona ob nepravem trenutku posegla država z novim zakonom o javnozasebnem partnerstvu in če ne bi prišlo do komunikacijskih ovir med najpomembnejšima človekoma, od katerih je odvisna usoda stadiona in kluba, bi danes lahko spremljali Muro v I. ligi na enem najsodobnejših in najlepših stadionov v državi. Do takrat pa bomo še vedno ob redkih prenosih v živo prisiljeni gledati strošeno 70-letno zgradbo namesto novih tribun, praznine med tribunami in na pol prazne tribune, ki so posledice dejstva, da tukajšnji ljubitelji nogometa v projekt Mura 05 ne verjamejo več. In ravno slednje je za Pomurce najbolj pomembno. Ni namreč toliko važno, ali njihov klub igra v I., II. ali še kakšni nižji ligi. Da napolnijo stadion, je pomembno, da verjamejo v projekt.
Športni park Nova Gorica
October 8, 2009 by admin
V kategoriji Novice, Ocenjevanje stadionov, Stadioni
Comments Off on Športni park Nova Gorica
Največji stadion severne Primorske najdemo v središču Nove Gorice. Goriški stadion, lep in privlačen na pogled, ima skrbne lastnike oziroma upravljalce. Obiskanost stadiona pa ne opravičuje velikih investicij v stadion. Nova Gorica, kraj s približno 13.500 prebivalci (ožja regija jih ima približno 36.000) je lahko ponosna na svoj klub, ne glede na to, da je trenutna uvrstitev na lestvici prve lige zelo zaskrbljujoča.
ZGODOVINA
Novogoriška ekipa svoje tekme vse od leta 1963, ko je prišlo do preselitve iz Šempetra v mesto vrtnic, igra na stadionu v Športnem parku, ki je v desetletjih razvoja močno spreminjal svojo podobo. Če je bila tedanja postavitev stadiona skoraj na obrobju mesta, pa se danes objekt nahaja v samem mestnem središču.
Prvi večji poseg se je na stadionu zgodil leta 1977, ko je bila za državno prvenstvo Jugoslavije v atletiki zgrajena prva tribuna s prostorom za okrog 600 obiskovalcev. V osemdesetih letih je bila povsem prenovljena. Preostala publika je tedaj športne dogodke spremljala s travnate grive. Dograditev je stadion doživel v letu 1993, ko so odprli novi del oz. podaljšek prvotne tribune. Otvoritveno tekmo 13. oktobra med mladinskima (U-18) reprezentancama Slovenije in Italije si je tedaj ogledalo več kot 3000 ljubiteljev nogometa. Končni rezultat je bil 6:3 za Italijane, pri katerih sta igrala tudi zvezdnika svetovnega nogometa Francesco Totti (dosegel je gol) ter Marco Di Vaio. Čast domačega kluba je na tekmi branil le takrat 17-letni Marko Vogrič. Tako na starem kot na novem delu tribune so namestili 2250 sedežev.
Leta 1994 je stadion dobil povsem novo atletsko stezo, šest let pozneje pa še sodobno travnato površino, ki se je v vsem tem obdobju izkazala kot zelo kakovostna. Medtem so za potrebe novinarskega dela postavili montažne prostore. Februarja 2003 je stadion v športnem parku s prijateljsko tekmo med članskima reprezentancama Slovenije in Švice, ki so jo s 5:1 dobili gostje, pozdravil krst nove umetne razsvetljave in po Ljubljani, Mariboru ter Velenju kot četrti stadion v naši domovini dobil možnost igranja nočnih tekem.
Za potrebe tekmovanja v kvalifikacijah za Ligo prvakov so v poletnih mesecih 2004 stare sedeže nadomestili z novimi sedeži z naslonjali, popolnoma prenovili in povečali slačilnice za goste ter postavili semafor. Leto zatem so novo podobo dobile tudi slačilnice za domačo ekipo. Glavna tribuna pa se je s težko pričakovano streho predstavila marca 2007. Stadion je v lasti mestne občine Nova Gorica, njegov upravljavec pa je Športni zavod Nova Gorica.
Kratki kronološki pregled posodobitev in dograditev:
1964 – vzpostavitev igrišča in atletske steze
1977 – zgrajena prva tribuna, ob cilju atletske steze
1993 – dograjen večji del glavne tribune
1994 – popolna prenova atletske steze
2000 – povsem nova nogometna površina
2003 – februarja otvoritev umetne razsvetljave
2004 – julija zamenjava sedežev in postavitev semaforja; pridobitev licence Evropske nogometne zveze UEFA
2007 – spomladi postavitev strehe nad glavno tribuno in ureditev okolice
Opomba: ZGODOVINA povzeta po spletni strani ND Gorica.
OPIS STADIONA
Stadion sestavljata glavna tribuna na zahodni strani ter stojišča (z nekaj mini sektorji sedišč) preko glavne tribune, na vzhodni strani stadiona. Na mini sektorjih sedišč so nameščeni plastični sedeži z naslonjali. Notranji del ograje vzhodnega stojišča je pobarvan v klubskih barvah – belo in modro.
Za goloma ni tribun, niti stojišč. Ves prostor zasede atletska steza. Za golom na južni strani je majhen semafor. Za golom na severni strani – v kotu, ob pomožnem vhodu na stadion, je prostor za gostujoče navijače.
KAPACITETA IN OBISKANOST
Glavna tribuna sprejme 2.154 gledalcev (sedeži z naslonjali). Razdeljena je na tri večje sektorje: A (597), B 1 in B 2 (skupaj 1.112) in C (445). Na vzhodnem stojišču je nekaj mini montažnih tribun, ki lahko skupaj sprejmejo 156 gledalcev (sedeži), ostalo so stojišča. Za golom je še prostor za gostujoče navijače, z mini tribuno – stojišča. V klubu ocenjujejo kapaciteto teh stojišč na 100 gledalcev. Sicer za goloma ni prostora niti za stojišča. Skupna kapaciteta stadiona je 2.310 sedežev, če k temu dodamo še stojišča, lahko kapaciteto zaokrožimo na 3.000. Seveda pa bi lahko kot pri večini stadionov v Sloveniji v primeru potrebe kapaciteto občutno povečali.
V letošnji sezoni se je na šestih domačih tekmah po podatkih NZS zbralo skupaj 3.210 gledalcev (ravno za en poln stadion), kar je v povprečju 535 na tekmo. Vsekakor zelo slab obisk, sploh če upoštevamo netočnost teh podatkov.
Revija SNL (2008/2009) navaja kapaciteto stadiona 3.100 in največji obisk stadiona 3.000.
Kakor so nam pri predstavitvi stadiona v Spodnji Šiški z informacijami pomagali Green Dragonsi, tako so nam pri predstavitvi Športnega parka z informacijami pomagali novogoriški Terror Boysi … Največje število kakih tujih navijačev na stadionu je zagotovo število navijačev Rome na tekmi 1. kroga pokala UEFA septembra 2000, bilo jih je okrog 700, največje število slovenskih gostujočih navijačev pa pripada Tifozom iz Kopra, ki jih je bilo decembra 1991 v Novi Gorici približno 200-250. Največje število Goriških vrtnic se je zbralo maja 1996 na tekmi proti Olimpiji, bilo jih je 150-200 (takrat je bil s približno 4500 gledalci postavljen tudi rekord gledanosti novogoriškega stadiona), največje število Terror Boysov pa proti Kopru na zadnji tekmi sezone 2003/2004, ko se nas je zbralo približno 180.
Razmišljanje o razlogih nizke obiskanosti novogoriškega stadiona, ki ga lahko preberete v nadaljevanju tega članka, smo objavili v intervjuju s Terror Boysi (18. aprila 2009).
Na različnih mestih je že večkrat potekala debata, zakaj v Novi Gorici (pa tudi v nekaterih drugih slovenskih mestih) preprosto ni dovolj zanimanja za domači nogometni klub. Katere stvari so se spremenile od takrat, ko se je tudi v Novi Gorici znalo zbrati od 2000 do 3000 gledalcev? Lahko povzamete bistvene ugotovitve?
Terror Boys: “Najverjetneje je glavni problem v tem, da je Nova Gorica kot mesto v zadnjih letih postalo, če se nekoliko primitivno izrazimo, preveč šminkersko. Okolje z visokim življenjskim standardom, delovnimi mesti v casinojih in bogatimi ljudmi pač ni ravno idealno za popularizacijo nogometa. Poleg tega je publika postala preveč razvajena in zahtevna. Trije zaporedni naslovi prvaka so imeli za posledico, da je za novogoriško občinstvo slovenska liga postala dolgočasna in zdaj bi za večjo prisotnost publike naši nogometaši morali doseči že kak uspeh na višjem nivoju, npr. uvrstitev v skupine UEFA-e. Mnogi sicer omenjajo, da je problem tudi bližina Italije in s tem možnost neposrednega spremljanja precej bolj zanimive italijanske lige, zaradi česar trpi lokalni klub, a bržkone nimajo v celoti prav. Italija je bila namreč pred trinajstimi leti, ko je bilo na našem stadionu povprečno okrog 3000 gledalcev, prav tako blizu kot danes, tako da je verjetno problem bolj v prej omenjenih stvareh.”
Celotni intevju najdete med aprilskimi članki: povezava.
OCENJEVANJE
Sektor za domače navijače: ocena 5 – navijaču neprijazna tribuna
Terror Boysi so navijali na majhnem sektorju preko glavne tribune. V klubu ocenjujejo kapaciteto sektorja na 120 sedišč – toliko namreč znaša število sedežev, ki jih je možno namestiti na ta sektor (in jih je verjetno toliko nekoč tudi bilo nameščenih). Danes je od 160 sedežev ostalo le še 91. Plusi sektorja: gre za navijaško tribuno, na sektorju ni kletke. Pomanjkljivosti: na sektorju so sedeži z naslonjali, montažna tribuna je brez strehe in ni za golom, med igriščem in tribuno je atletska steza.
Sektor za gostujoče navijače: ocena 5 – navijaču neprijazna tribuna
Zadnje čase gostujoče navijače, vsaj take, ki bi po mnenju policije lahko bili “nevarni”, skoraj vedno namestijo v kot za golom pri pomožnem vhodu, kjer je zdaj standardno mesto za gostujoče navijače. Včasih so jih nameščali tudi na konec glavne tribune, na C sektor (kjer so nekajkrat bili nameščeni tudi Terror Boysi), kamor občasno še vedno namestijo t. i. “nenevarne navijače”, npr. Ravbarje ipd., čeprav zadnja leta tudi njih skoraj vedno namestijo na standardno mesto za gostujoče navijače. V začetku 90-tih, ko je bila glavna tribuna še precej manjša, so gostujoče navijače nameščali na vzhodno stran stadiona, kasneje je bila nekaj časa popularna majhna montažna tribuna ob glavni tribuni, katere sedaj ni več, nekajkrat do zdaj pa se je tudi v zadnjih letih zgodilo, da so zaradi varnostnih razlogov oziroma prevelikega števila gostov le-te namestili na vzhodno stran (npr. na tekmah Primorje-Dinamo, Gorica-Roma).
Mini tribuna za gostujoče navijače je pomaknjena bolj proti stranskemu vhodu na vzhodni strani, v kot, ker neposredno za golom prostora ni. Na tribuni ni sedežev. Kot smo zapisali že pri podatkih o kapaciteti, v klubu ocenjujejo kapaciteto tega stojišča na 100. Pomanjkljivosti stojišča: ni strehe, atletska steza med igriščem in tribuno, glede na njen izgled pa ji ne moremo reči niti, da je tribuna, ne glede na to, da je samo montažna. Pravzaprav je malce cinično ob običajno prazni veliki tribuni gostujoče navijače postavljati na oder, ki bi bil kvečjemu primeren za pevski zbor. V Novi Gorici bi morali za gostujoče navijače neprimerno boljše poskrbeti.
Izgled stadiona: ocena 7 – povprečno
Novogoriški stadion je še en v vrsti kombiniranih – nogometnih in atletskih. Stadion so dogradili in potrebno je priznati, da je na prvi pogled všečen. Tudi za udobje gledalcev na glavni tribuni so poskrbeli. Vsakih nekaj let presenetijo s kakšno prenovo in po tej plati so lahko zgled lastnikom oziroma upravljalcem stadionov po Sloveniji. Moteča je atletska steza in odsotnost pravih navijaških tribun. Želimo si, da bi bila naslednja investicija usmerjena v izgradnjo navijaških tribun. Glede na slabo obiskanost tekem Gorice in majhnost kraja oziroma regije gradnja večjega stadiona ne bi bila rentabilna, niti smiselna. Goriški stadion prejme za izgled več ali manj maksimalno oceno – sedmico, ki bi jo lahko dodelili majhnim stadionom z enim (ali tudi kakšnim več) objektom.
Skupna ocena: 6 – še prebavljivo
Povprečje vseh treh ocen da zaokroženo slabo šestico. Izrekamo pohvale za redne dograditve in modernizacije stadiona. A z našega vidika do najbolj pomembne investicije in dograditve še vedno ni prišlo – prave navijaške tribune še vedno čakamo. Goriškemu stadionu skupno oceno močno zmanjšuje ravno odsotnost navijaških tribun. Izzivov za prihodnost torej ne manjka.
Spodnja Šiška Ljubljana
October 2, 2009 by admin
V kategoriji Novice, Ocenjevanje stadionov, Stadioni
Comments Off on Spodnja Šiška Ljubljana
Stadion v Spodnji Šiški je nekako iz drugega plana postal osrednji ljubljanski stadion. Z obnovo bežigrajskega se bolj skorajda ne bi moglo zaplesti, z izgradnjo novega stadiona v Stožicah zavlačevati, medtem pa Bežigrad danes spominja na neurejen travnik sredi ruševin, ostalim ljubljanskim stadionom pa niti ne moremo reči stadioni. Ne po izgledu ne po obisku. Po slednjem ne zmorejo konkurirati niti vaškim klubom. Stadion v Spodnji Šiški je pred kratkim doživel nekaj lepotnih sprememb, vendar – kako ironično – tisti, ki so na njem vedno igrali (NK Ljubljana oziroma njegovi predhodniki), so bili na nek način z njega izgnani (nekoč simbolično najemnino za NK Ljubljana so dandanes zamenjali občutno višji zneski) in igrajo četrtoligaške tekme na pomožnem igrišču, tisti, ki pa danes igrajo na njem (Interblock, Olimpija), čakajo na nova stadiona in ga, tako je videti že po odnosu navijačev, ki se v nizkih številkah podajajo na tekme v Spodnjo Šiško, ne vzamejo za svojega. Prvi klub je klub brez navijačev, ki navijajo za sendvič in pijačo, drugi klub pa skorajda ne zmore napolniti tribune s povprečno kapaciteto tudi za slovenske razmere. In če imate občutek, da je nogomet na stadionu v Spodnji Šiški neke vrste vsiljivec, se verjetno ne motite. Tu domuje atletika pa tudi igrišče je zelo kratko in na njem se je lažje braniti kot napadati. Da ni navijaških tribun za goloma, pa je itak odvečno navajati.
ZGODOVINA
Železniška uprava v Ljubljani, ki je bila že po svoji naravi dolžna pomagati svojemu železničarskemu klubu, se je leta 1929 odločila prepustiti klubu prostor v najem za izgradnjo igrišča. Klub je plačeval le simbolično najemnino. Železniška direkcija je s tem ogromno prispevala k napredku kluba. Načrte je pripravil inž. Bloudek, po njegovem predlogu so zgradili okoli normalno velikega nogometnega igrišča 400 metrov dolgo tekališče. Vse delo pri gradnji so opravili člani kluba sami s prostovoljnim delom in na lastne stroške.
Igrišče so do leta 1939 dopolnili s kolesarskim in motornim dirkališčem, ga opremili z najnujnejšimi garderobami, ograjami in podobnim. Želje vodstva in članstva pa so bile večje: igrišče so želeli preurediti in dozidati v stadion. Spomladi 1940 so začeli rušiti stare naprave in graditi nove. Stadion je obdajal najprej nasip, namenjen gledalcem, nato dirkališče za motorje in kolesa ter tekališče z lahkoatletskimi napravami, na severni strani igrišča so postavili zidano garderobo in leseno tribuno. ŽSK Hermes je tako dobil največjo športno napravo v Sloveniji.
Leta 1946 so začeli na FD Železničar pripravljati načrte za nov, razširjen stadion. Gradbeni odbor je pripravil perspektivni načrt za gradnjo velikega železničarskega športnega parka in leta 1949 so začeli z deli. Glavno pozornost so namenili gradnji velike zidane tribune, ki so jo dokončali 1953. Preuredili so nogometno igrišče ter atletske naprave, odstranili pa so dirkališče. Povečali in dopolnili so nasip okoli glavnega igrišča, tako da je stadion sprejel celo do 30.000 gledalcev. Pod tribuno so pridobili dovolj prostora za garderobe, sanitarije, sejne sobe itn. Stadion so temeljito posodobili leta 1990.
Opomba: ZGODOVINA povzeta po forumu Špediterjev Šiška.
OPIS STADIONA
Stadion danes sestavljata glavna tribuna ter mala pomožna, ki je preko glavne tribune. Glavno tribuno sestavlja več sektorjev, eden izmed njih je namenjen VIP-u.
Na mali tribuni so štiri betonske stopnice, na katerih so večinoma nameščeni plastični sedeži z naslonjalom, preostali del pa so stojišča oziroma sedišča (beton). Na koncu male tribune se nahaja manjši prostor za navijače (stojišča).
Za goloma ni tribun, bi pa lahko bila za nizko ograjo vsaj stojišča po celotni dolžini polkroga (asfalt) – za atletsko stezo. Takoj za tem je še nasip, prav tako po celotni dolžini polkroga. Podobno je za drugim golom. Za golom na južni strani je ogromen semafor.
V sklopu stadiona (na koncu tribun) je lokal.
KAPACITETA IN OBISKANOST
Na glavni tribuni je nameščenih skupno 1.885 plastičnih sedežev z naslonjalom, na mali tribuni pa 423 plastičnih sedežev z naslonjalom (beri sarkastično: zelo verjetno je, da se število sedežev na mali tribuni glede na situacijo od časa do časa malenkostno spremeni). Na stadionu je tako skupno 2.308 sedišč, kar uvršča stadion v Spodnji Šiški v veliko skupino manjših slovenskih stadionov. Nekaj stojišč je še na mali tribuni, tako da lahko kapaciteto stadiona zaokrožimo pri številki 2.500. Če bi bilo potrebno, bi lahko za goloma usposobili še dodatna stojišča, za skupno kapaciteto približno 3.000 gledalcev. Vendar stojišča za goloma v Spodnji Šiški niso v uporabi.
Novinarji, ki poročajo s stadiona v Spodnji Šiški, so večinoma eni tistih, ki občutno pretiravajo s številkami. Medtem, ko slovenski novinar v povprečju pretirava s podatkom o obiskanosti tekme za 1/3, se pretiravanje s številkami s tega stadiona zna tudi približati ali celo preseči 1/2. K sreči lahko v časopisu prebiramo tudi zapise s tekem, ko se poročevalci s Spodnje Šiške celo zmorejo približati realni številki. A to so le izjeme, ki potrjujejo pretiravanje (ki sicer velja več ali manj za vse slovenske stadione).
Uradni podatki delegatov Nogometne zveze Slovenije kažejo, da si je v tekoči sezoni šest tekem Olimpije (na katerih je igrala kot domačin) ogledalo skupaj 9.500 gledalcev oziroma 1.583 na tekmo. Istočasno si je v istem obdobju pet tekem Interblocka (na katerih je igral kot domačin) ogledalo skupaj 2.850 gledalcev oziroma 570 na tekmo. Podatki delegatov so običajno bolj realni od podatkov novinarjev, verjetno tudi zaradi nepristranskosti oziroma nenavijaštva za klub, ki je v vlogi domačina. Kljub temu so tudi ti podatki krepko pretirani, kar kaže na dejstvo, da so se poleg ljubiteljev nogometa deloma tudi delegati dali zavesti pretiravanju novinarjev. Še eno dejstvo pa je, da so le redki, ki vedo vsaj približno točne kapacitete sedišč slovenskih stadionov. Če bi poskušali ugibati o realni številki obiska v letošnji sezoni stadiona v Spodnji Šiški, bi zapisali, da si je šest tekem Olimpije ogledalo med 5.000 in 6.000 gledalci oziroma v povprečju med 800 in 1000 na tekmo, o Interblocku pa raje ne bomo niti ugibali, ker ga po obiskanosti prehitevajo tudi vaški petoligaški klubi. Domnevnih 570 gledalcev na tekmo Interblocka je tako le v domeni znanstvene fantastike.
Zanimiva je razlika med ogledi tekem Olimpije in Interblocka kot domačina (vmes sta bila že namreč dva mestna derbija). Resda drugačnega razmerja nismo niti pričakovali, je pa tudi to pokazatelj, kdo je izvirni klub s tradicijo in navijači v Ljubljani.
OCENJEVANJE
Sektor za domače navijače: ocena 6 – še prebavljivo
Navijači Olimpije Green dragonsi običajno navijajo na začetku glavne tribune (poleg sektorja VIP). Na tem sektorju je nameščenih 280 plastičnih sedežev z naslonjali. Plusi sektorja: gre za pravo tribuno s streho, na sektorju ni kletke, dvignjen položaj omogoča boljše spremljanje nogometa na igrišču. Pomanjkljivosti: na sektorju so sedeži z naslonjali, tribuna ni za golom, ni navijaška tribuna, med igriščem in tribuno je atletska steza.
Drugače pa Dragonsi svoje tribune na tem stadionu v bistvu nimajo, saj je stadion v Spodnji Šiški za njih le prehodni objekt. Na običajnih tekmah so nastanjeni na tribuni, ki jo predstavljamo v zgornjem odstavku (sektor desno od VIP-a), na večjih tekmah pa na dveh zadnjih sektorjih glavne tribune (zraven lokala, desno in levo od vhoda na tribuno – na zadnjem sektorju so pogosto nastanjeni gostujoči navijači). Na obeh zadnjih sektorjih je nameščenih skupno 737 sedežev.
Sektor za gostujoče navijače: ocena 7- povprečno
Gostujočim navijačem je načeloma namenjeno stojišče na mali tribuni (letos so bili tam nameščeni npr. Celjski grofje, kakor tudi Green dragonsi na mestnem derbiju med Interblockom in Olimpijo). Gostujoče navijače so do sedaj selili po stadionu. Viole npr. desno od VIP-a, ostale ob lokalu, sedaj pa skoraj izključno na tribuni – stojišču ob progi. Stojišče na mali tribuni ima metrsko ograjo s prednje strani, ki služi za oglaševanje. Krajša ograja je tudi z leve strani. Pomanjkljivosti stojišča na mali tribuni: ni strehe, ni za golom, atletska steza med igriščem in tribuno, je pa k sreči vsaj navijaška tribuna. Na sektorju poleg lokala na glavni tribuni je nameščenih 335 plastičnih sedežev z naslonjali. Če bi kot sektor za gostujoče navijače ocenjevali tega, bi prejel enako oceno kot sektor za domače navijače – šestico.
Zaradi prihajajočega derbija med Olimpijo in Mariborom (prvega na tem stadionu) se je upravljalec in lastnik stadiona (Zavod Tivoli) odločil gostujoče navijače namestiti na stojišču na mali tribuni, ki je temu namenu služilo že pred leti. Ko je recimo v prvi ligi igrala še NK Ljubljana, so bili Dragonsi na “gostovanju” vedno na tej tribuni. Pred derbijem z Mariborom pripravljajo celo dodatno kletko oz. visoke ograje na tem delu tribune. Upajmo, da le začasno, da nam ne bo potrebno v kratkem drastično nižati oceno stadiona.
Izgled stadiona: ocena 6 – še prebavljivo
V Sloveniji je kar nekaj stadionov, ki so kombinacija nogometnega in atletskega stadiona. Glavna, nedolgo posodobljena tribuna s streho, na drugi strani mala tribuna, seveda brez strehe, ogromen semafor, reflektorji (resda ne takšni kot na Areni Petrol ali v Ljudskem vrtu; za licenciranje za naslednjo sezono imajo premajhno moč), okrepčevalnica v sklopu stadiona – ena redkih na slovenskih stadionih, kjer obiskovalci lahko uživajo ob pogledu na – za oko privlačno igrišče. In atletska steza ter kratko igrišče. Navijaškim tribunam se lahko nadejamo šele v Stožicah. V Spodnji Šiški so sicer pred leti planirali prenovo, da bi pokrili malo tribuno in uredili tribuni za goloma v stojišča.
Skupna ocena: 6 – še prebavljivo
Povprečje vseh treh ocen da dobro šestico. Pohvale izrekamo za namestitev novih plastičnih sedežev. Ko bosta izgrajen stadion v Stožicah in obnovljen bežigrajski stadion, bomo na Spodnjo Šiško hitro pozabili. In tudi prva liga na tem stadionu bo verjetno za dolga leta nedosegljiva. Na stadionu domuje atletika. In prav je, da ji nogomet in prva liga čimprej vrneta štafetno palico.
Mestni stadion Ptuj
September 26, 2009 by admin
V kategoriji Novice, Ocenjevanje stadionov, Stadioni
Comments Off on Mestni stadion Ptuj
Najstarejše slovensko mesto ne slovi kot nogometno mesto. Ptujski nogometni klub Drava v slovenski ligi, če govorimo o obdobju po letu 1991, nima spoštovanja vredne tradicije, saj se je le kakšno leto prej, preden so iz prve lige izginili Olimpija, Mura in Ljubljana, pričel vzpon ptujskega ligaša. NK Maribor ima zelo širok bazen potencialnih pristašev kluba in v ta bazen sodi tudi Ptuj z okolico. Poleg tega ima v Ptuju kar nekaj pristašev tudi nižjeligaš s Ptuja – NK Rogoznica in mnogi med temi hkrati tudi ne navijajo za Dravo. To so zelo pomembni dejavniki, zaradi katerih je tudi izjemno redko popolnjen edini pravi ptujski stadion, čeprav bi Ptuj s svojimi več kot 18.000 prebivalci, z okolico je ta številka še višja, v nekaterih drugih okoliščinah predstavljal nogometni klub in hkrati stadion z zvestim in številčnim občinstvom.
OPIS STADIONA
Na Ptuju so leta 1950 obnovili stadion. Takrat je bilo na pokriti tribuni 490 sedežev. Nova montažna tribuna, ki jo je postavila Mestna občina Ptuj, pa je sprejela 598 sedežev.
Danes Mestni stadion na Ptuju sestavljata glavna tribuna na zahodni strani in pomožna (montažna) tribuna na vzhodni strani stadiona. Glavna tribuna je sestavljena iz starega in novega dela tribune. Izgradnjo slednje so dokončali leta 2005, denarna sredstva pa so zagotovili na Mestni občini Ptuj. Travnato igrišče obdaja atletska steza z različnimi atletskimi pripomočki, kar omogoča poleg nogometnih tekem tudi atletske prireditve.
Preden so postavili montažno tribuno, ki je načeloma namenjena gostujočim navijačem oziroma gledalcem, so gostujoče navijače občasno nastanjevali v pravi navijaški kletki. Tako obupnega sektorja za navijače v Sloveniji doslej še nismo videli. Ob našem zadnjem obisku mestnega stadiona na Ptuju sredi poletja je bila ena stranica kletke že odstranjena, čeprav je res, da kletka že nekaj časa ne služi namenu, zaradi katerega je bila postavljena.
Za glavno tribuno je pomožno igrišče z umetno travo in razsvetljavo, kakor tudi približno 100 parkirnih mest na asfaltnem parkirišču. Za golom na južni strani stadiona najdemo manjši semafor, kjer pa stojišč za gledalce ni. Prostora za gledalce ni tudi za golom na severni strani stadiona, kjer je še eno pomožno igrišče z razsvetljavo.
V načrtu bi naj bila gradnja še ene tribune, na mestu, kjer je danes montažna tribuna. Prav tako so v načrtu gradnje reflektorji, ki bi verjetno že osvetljevali igrišče med nočnimi tekmami, če bi se investitor že takoj odločil za take, ki ne bi bili moteči za bližnjo okolico stadiona.
KAPACITETA IN OBISKANOST
Glavna pokrita tribuna sprejme 1.609 gledalcev, montažna pa 598. Skupna kapaciteta tako znaša 2.207 sedežev, po potrebi je na voljo večja kapaciteta stojišč – na levi in desni strani pomožne tribune ter tudi ob glavni tribuni. Za obema goloma prostora za gledalce ni. Skupno kapaciteto lahko zaokrožimo na 3.000.
Po uradnih podatkih Nogometne zveze Slovenije si je tekme Laboda Drave v dosednjih štirih tekmah tekoče sezone na Ptuju ogledalo skupaj približno 2.650 gledalcev. Gre za zelo skromno številko. Stadion praviloma napolnijo le derbiji z NK Maribor. V SNL reviji (2008/09) navajajo kot rekordni obisk stadiona 2.800 gledalcev. Pa vendar jemljemo tovrstne številke z rezervo.
OCENJEVANJE
Sektor za domače navijače: ocena 6 – še prebavljivo
Navijači ptujske Drave – Modri kurenti – navijajo na južnem delu glavne tribune, torej na tisti strani glavne tribune, ki je bliže semaforju. Plusi glavne tribune: gre za pravo tribuno (ne montažno ali še kaj hujšega) s streho, na sektorju ni kletke, dvignjen položaj mogoča boljše spremljanje nogometa na igrišču. Pomanjkljivosti so več ali manj identične tistim na lendavskem in koprskem stadionu. Na sektorju so sedeži z naslonjali, tribuna ni za golom, ni navijaška tribuna, gre celo za glavno tribuno, med igriščem in tribuno je atletska steza.
Sektor za gostujoče navijače: ocena 5 – navijaču neprijazna tribuna
Gostujočim navijačem je načeloma namenjena montažna tribuna. Na njej je nameščenih skupno 598 plastičnih sedežev brez naslonjal. Nekateri bi dejali: boljše to kot nič. Na montažni tribuni vsaj ni neprimernih ograj. Pomanjkljivosti: (samo) montažna tribuna, ni strehe, ni za golom, ni navijaška tribuna, atletska steza med igriščem in tribuno. Do izgradnje prave tribune bo verjetno minilo še nekaj let. Obisk tekem na Ptuju je slab, vendar je potrebno poskrbeti tudi za gostujoče navijače. Napredek je že ta, da ni v uporabi več sramotna navijaška kletka. Če bi bila, bi bil verjetno ptujski stadion že vnaprej obsojen na zadnje mesto naše lestvice slovenskih stadionov.
Izgled stadiona: ocena 6 – še prebavljivo
Ptujski stadion je še eden v nizu nenogometnih stadionov. V bistvu gre za kombinacijo nogometnega in atletskega stadiona. Na prvi pogled stadion deluje lep, moderen, tudi zato, ker so ga pred nekaj leti prenovili, dogradili glavno tribuno, pa tudi atletska steza in pripomočki so kot novi. Vendar če za trenutek pozabimo na prvi vtis in po videnem potegnemo črto … Stadion nam na kratko nudi za nogometne navijače motečo atletsko stezo, samo eno pravo tribuno, na montažni tribuni, ki ji težko pravimo tribuna, ni strehe, manjkajo pravi navijaški sektorji za goloma. Premalo, da bi lahko bili zadovoljni.
Skupna ocena: 6 – še prebavljivo
Povprečje vseh treh ocen komaj daje slabo oceno 6. To je slovenska realnost. Šele v zadjih nekaj letih smo dobili dva stadiona, na katerih lahko brez sramu gostimo mednarodne tekme. Ocena ptujskega stadiona pade v sivo povprečje slovenskih stadionov. Majhna mesta, mala zainteresiranost za nogomet, premalo interesa pri tistih, ki lahko omogočijo gradnjo nogometne infrastrukture in omejen vir denarnih sredstev preprečujejo izgradnjo čeprav majhnih, vendar sodobnih in lepih stadionov v Sloveniji.
Bonifika Koper
September 8, 2009 by admin
V kategoriji Novice, Ocenjevanje stadionov, Stadioni
Comments Off on Bonifika Koper
Iz severovzhoda Slovenije na drug konec – koprska Bonifika. Koper, mesto s približno 24.000 prebivalci, kot občina pa s skoraj 50.000 prebivalci, je še danes v spominu starejših ljubiteljev nogometa zapisan kot kraj s temperamentnimi navijači in dobro obiskanim stadionom. Od takrat je preteklo mnogo vode po Badaševici pa tudi časi so se spremenili. Bonifika nekoč in Bonifika danes sta dva neprimerljiva pojma. Poglejmo zakaj …
Športni tednik Ekipa je septembra 1991 v sodelovanju z Nogometno zvezo Slovenije pričel z nagradno igro za svoje bralce “Iščemo najboljši stadion”. Komisija, ki so jo za vsak naslednji ocenjevani stadion sestavljali drugi člani komisije, je bila tričlanska. Ocenjevali so pet značilnosti: igrišče, tribune, slačilnice, varnost in obnašanje gledalcev (to se res sliši neverjetno, a je resnično) z ocenami od 1 do 10. V izbor za ocenjevanje je prišlo 15 takrat boljših stadionov po Sloveniji in prvo mesto je s 136 točkami osvojila Bonifika (z le točko manj je drugo mesto zasedel stadion v Spodnji Šiški v Ljubljani).
OPIS STADIONA
Stadion je dobil ime po mestnem predelu Bonifika in leži med starim mestnim jedrom ter ostalimi, od obale malce oddaljenimi predeli mesta. Stadion so na tem mestu zgradili leta 1962, vendar so ga večkrat obnovili. Leta 1986 so na vzhodni strani stadiona zgradili novo tribuno, pod njo pa so mesto našli zasebni lokali.
Pozneje so na tribuno namestili plastične sedeže. Na nasprotni, zahodni strani stoji še iz časov drugoligaške YU druščine montažna tribuna z ostankom iz preteklosti – stolpom za snemanje tekem, ki ga je dandanes moč srečati le še na vaških igriščih.
Za goloma podobno kot v Lendavi ni navijaških tribun. Za golom na severni strani je zagrajen prostor, ki lahko v primeru potrebe služi kot stojišče. Za južnim golom je nekoliko oddaljena zgradba, v kateri so med drugim tudi slačilnice. Na tej strani ni stojišč. Travnati del igrišča, ki slovi kot en najslabših v Sloveniji, obdaja atletska steza. Na stadionu poleg nogometašev Kopra domuje tudi atletski klub. Za zahodno, montažno tribuno so pomožna igrišča.
KAPACITETA IN OBISKANOST
Na glavni tribuni je nameščenih 1.829 plastičnih sedežev z naslonjalom, na skrajnem severnem delu glavne tribune je prostor za gostujoče navijače – stojišča, ki ga od preostalega dela tribune fizično ločuje ograja. Ob glavnem vhodu na stadion, za južnim delom glavne tribune, je manjše stojišče.
Na montažni tribuni je nameščenih 834 plastičnih sedežev brez naslonjala. Skupna kapaciteta stadiona je 2.683 sedežev. Če tej številki dodamo še danes razpoložljiva stojišča, lahko zaokrožimo kapaciteto stadiona na približno 3.000. Čeprav se na Bonifiki še iz časov nekdanje Jugoslavije navijači več ne zbirajo v ogromnih številkah, bi lahko, če bi bilo potrebno, ob manjših kozmetičnih popravkih nekajkrat povečali kapaciteto stojišč.
Pred 20. leti smo lahko v športnih časnikih in revijah prebirali članke z naslovi “Pravo južnoameriško vzdušje na Bonifiki”, “Bonifika kakor pekel” … in res se je takrat na tekmah Kopra zbiralo ogromno število navijačev. V tekoči sezoni je do zadnje tekme Kopra proti Olimpiji (29. avgusta 2009) Bonifika praviloma samevala. Ekipa (22. 10. 1991, str. 26) navaja kot rekordni obisk Bonifike tekmo proti ljubljanski Olimpiji spomladi leta 1987, ko je vstopnico kupilo skoraj 7.200 gledalcev, kar pomeni, da je bil dejanski obisk še višji. Takrat na glavni tribuni še ni bilo sedežev, pa tudi sicer so v tistih časih gledalce na stadion natisnili kot sardine v konzervo.
Po uradnih podatkih Nogometne zveze Slovenije si je tekme Kopra v tekoči sezoni na Bonifiki v štirih tekmah ogledalo skupaj približno 3.000 gledalcev. Od tega je bila samo zadnja tekma omembe vredna, ko se je približno 1.500 gledalcev po dolgem času spet zbralo na tribunah Bonifike. Na žalost so v zdaj že dolgoletno sivilo koprskega nogometnega vsakdana padli tudi njihovi navijači Tifozi, ki se zberejo le še ob izrednih priložnostih. Ultrasi po Sloveniji se sprašujejo, kako dolgo bo trajal njihov najnovejši povratek na zahod Bonifike.
OCENJEVANJE
Sektor za domače navijače: ocena 6 – še prebavljivo
Tifozi oziroma Dvanajsti Kopra se zbirajo na montažni tribuni ob zahodni strani igrišča. Navijače ločuje od igrišča običajna ograja. Sedeži so brez naslonjala. Tifozi običajno zasedejo sektor oz. delno kar dva, od katerih je na prvem nameščenih 112 sedežev, na drugem, ki je tik ob stolpu, pa 45 sedežev. Pomanjkljivosti: tribuna je montažna, ni strehe, tribuna ni za golom, čeprav je res, da tej montažni tribuni težko rečemo tribuna. Igrišče je nekoliko odmaknjeno od tribune zaradi moteče atletske steze.
Sektor za gostujoče navijače: ocena 7 – povprečno
Sektor za navijače na severnem robu glavne tribune je namenjen gostujočim navijačem. Moteča je kletka, ki kazi podobo tribune. Pogrešamo streho in lokacijo takšne tribune za golom. Navijači vsaj nimajo težav z nepotrebnimi sedeži. Lokacija na tribuni omogoča dober pogled na igrišče in spremljanje nogometa. Tovrstne navijaške kletke običajno nimajo težav s kapaciteto, saj se vanjo z lahkoto narine tudi večje število navijačev.
Izgled stadiona: ocena 6 – še prebavljivo
Bonifika je stadion, ki ga je čas že krepko povozil. Kar je zadostovalo potrebam v 80. letih prejšnjega stoletja, je danes daleč premalo. Potreben je nov stadion! S samo eno pravo tribuno pa še to brez strehe nad glavo ne nudi dovolj udobja zadnjici, niti očem gledalca. Navijaške tribune za goloma oziroma tribune okrog celotnega igrišča bodo še lep čas neizpolnjena želja. Moteča je tudi atletska steza. Prav smešno pa je dandanes videti stolp za snemanje tekme, ki služi tudi kot semafor, na prvoligaškem igrišču, kakor tudi slačilnice, ki so namesto pod tribunami v oddaljeni zgradbi. Bonifika si zasluži naš poklon in spoštovanje samo zaradi nekdanje slave.
Skupna ocena: 6 – še prebavljivo
Daleč so časi, ko se je na Bonifiki zbiralo več tisoč gledalcev, daleč je čas, ko je Bonifika imela dušo. Gradnja novega stadiona v Kopru je vse bolj farsa kot resnična prihodnost. Že dandanes se odhoda na Bonifiko veselimo samo še zaradi izleta na morje. Prijetne spomine na vzdušje iz tribun v 80. letih pa bomo obujali le še ob zbledelih fotografijah.
Športni park Lendava
September 3, 2009 by admin
V kategoriji Novice, Ocenjevanje stadionov, Stadioni
Comments Off on Športni park Lendava
Kot začetek na poti predstavitve slovenskih stadionov smo izbrali severovzhod Slovenije, stadion lendavske Nafte. Nafta je klub z zelo dolgo tradicijo – vse od leta 1903, je pa zato prenovljen stadion Športni park v Lendavi star šele tri leta.
OPIS STADIONA
Leta 2006 so na mestu prejšnjega igrišča zgradili nov nogometni objekt. Prejšnja dotrajana tribuna je lahko sprejela približno 400 gledalcev. Takrat so bile slačilnice v zgradbi ob današnjem glavnem vhodu na stadion. Takratni in današnji stadion je skorajda nemogoče primerjati. Lendavčani so lahko upravičeno ponosni na prelep objekt sredi Lendave.
Stadion je sestavljen iz velike pokrite tribune na zahodni strani in manjše nepokrite na vzhodni strani. Žal se ob izgradnji stadiona niso odločili dolgoročno poskrbeti tudi za organizirane navijače. Tako danes za golom na severni strani stadiona (blizu glavnega vhoda na stadion) ni nobene tribune, ampak zgolj stojišča. Za južnim golom vedno locirajo gostujoče navijače, ki pa so si primorani ogledati tekmo iz enega najbolj sramotnih stojišč, ki jih na slovenskih stadionih sploh lahko najdemo. Kletka dostojna najbolj nevarnih živali in nobenega ugodja v smislu tribune, ampak zgolj terasasti hribčki, katerih edina prednost je, da so nekoliko dvignjeni nad tlemi, da je vsaj moč lažje spremljati nogomet na igrišču. Podaljšek glavne tribune je stojišče, ki skorajda meji na kletko za gostujoče navijače. Domači navijači Gorgone so danes locirani na manjši nepokriti tribuni, takoj na prvem sektorju tribune iz strani glavnega vhoda na stadion.
Glavna tribuna je sestavljena iz treh nadstropij. V pritličju so garderobni prostori s sanitarijami in umivalnicami, soba za prvo pomoč, garderobe za sodnike, soba za doping kontrolo, soba za novinarsko konferenco in dvig akreditacij, soba za delegata, pralnica, skladišče rekvizitov in prostor za rekreacijo. V prvem nadstropju so klubski prostor, čajna kuhinja za VIP goste, sanitarije za obiskovalce, sanitarije za VIP goste in novinarje. V drugem nadstropju so prostor za novinarje-reporterje, prostor za nadzor in prostor za TV kamere ter ploščad za novinarje.
Posebnost je seveda dvojezičnost (glede na velik delež Madžarov, ki živijo na tem obmejnem območju), kar lahko opazimo tudi na napisih na infrastrukturi, kakor tudi pri glavni spikerici tekme, ki komentira tekmo tako v slovenskem, kakor tudi v madžarskem jeziku. Nedostojno lepote in kvalitete stadiona je pomožno igrišče. Za glavno, zahodno tribuno, je fizično zavarovano parkirišče za osebje tekme. Urejena sta tudi dovozna pot in parkirišče za gostujoče navijače na vzhodni strani stadiona. V neposredni okolici stadiona so večji trgovski centri z velikim številom parkirišč.
KAPACITETA IN OBISKANOST
Glavna tribuna je sestavljena iz pet sektorjev. Na njej je nameščenih skupaj 1.252 plastičnih sedežev z naslonjalom. Manjša nepokrita tribuna sprejme 759 plastičnih sedežev z naslonjalom in je sestavljena iz prav tako pet sektorjev. Sedeži so razporejeni po sektorjih v plavi in rdeči barvi po celotnem stadionu. Skupna kapaciteta stadiona tako znaša 2.011 sedišč ter vsaj 500 stojišč. Skupaj tako lahko stadion sprejme zaokroženo približno 2.500 gledalcev, z lahkoto pa bi lahko na stadion nagnetli tudi 3.000 ali celo 4.000 gledalcev.
V tekoči sezoni je obisk slabši kakor lanska leta, kar ne čudi glede na rezultate in trenutno uvrstitev Nafte. Na tekmah tekoče sezone 2009/2010 se je število gledalcev ustalilo med 800 in 900. Kraj Lendava šteje približno 3.400 prebivalcev, celotna občina oziroma kraji, ki gravitirajo na Lendavo, kar je hkrati bazen potencialnih navijačev Nafte, pa slabih 12.000. To je, kakor koli obrnemo številke, tudi za slovenske razmere zelo malo. Če upoštevamo te podatke, potem lahko Lendavo uvrstimo med kraje z – v povprečju – izrednim številom ljubiteljev nogometa.
Po izgraditvi novega stadiona se je število gledalcev na stadionu Nafte močno povečalo. Rekordni tekmi po obiskanosti sta še danes tekmi proti Mariboru. Na prvi, ki je bila tudi otvoritev novega stadiona v Lendavi, se je zbralo (po naši oceni) med 2100 in 2300 gledalcev.
Tudi lanska tekma proti Mariboru (25. oktobra 2008) je bila zelo dobro obiskana. Takrat se je zbralo približno 2.200 gledalcev. Če bi v teh letih v prvi ligi še igrala Mura in Beltinci, bi na stadionu v Lendavi dejansko zmanjkovalo prostora, saj bi se število gledalcev v tem primeru znalo povišati proti številki 4.000.
OCENJEVANJE
Sektor za domače navijače: ocena 6 – še prebavljivo
Opis: Gorgone so danes locirane na prvem sektorju manjše nepokrite tribune, na kateri je 105 plastičnih sedežev z naslonjalom. Gre za manjšo tribuno, na kateri so sedeži v petih vrstah, sam sektor pa je blizu glavnega vhoda, torej potisnjen na severno stran vzhodne tribune. Pohvalno je, da je med tribuno in igriščem nameščena normalna ograja in ne kletka. Pomanjkljivosti: na tribuni ni strehe, tribuna ni za golom, ampak ob vzhodni strani igrišča, na tekmah se pogosto pred Gorgone postavijo običajni gledalci, ki jim je spodnja vrsta tribune tudi sprehajališče do ostalih sektorjev na tej manjši nepokriti tribuni. To pa kazi izgled sicer običajno lepe tribune Gorgon. Pogrešamo sedeže brez naslonjal, ali kar sektor brez sedežev.
Sektor za gostujoče navijače: ocena 3 – obupno
Tako obupnega sektorja za gostujoče navijače danes v Sloveniji skorajda več ne srečamo. Ocena 3 močno kvari skupno oceno sicer solidnega objekta v Lendavi. Edino kar lahko najdemo pozitivnega na sektorju za gostujoče navijače je, da je za golom in da je nekoliko (boljše povedano: nekajkrat) dvignjen, da omogoča bolj pregledno spremljanje nogometa na igrišču. Vse ostalo je obupno. Nekaj ograj, prava živalska kletka, gostujoči navijači lahko ob deževnem vremenu pridejo na tekmo kar v škornjih, ni strehe, ni tribune, kvečjemu terasasti hribčki, ki so lahko v deževnem vremenu tudi nevarni.
Izgled stadiona: ocena 7 – povprečno
Soliden nogometni stadion brez atletske steze, z lepima tribunama ob zahodni in vzhodni strani igrišča. Pogrešamo streho na vzhodni tribuni, pokriti navijaški tribuni za obema goloma, sodobna in gledalcem bolj prijazna parkirišča ob južni oziroma vzhodni strani stadiona in še kakšno, za ultrase nepomembno malenkost. Ker gre za manjši stadion v manjšem kraju, seveda ob upoštevanju dejstva, da tribun za golom ni, je ocena 7 tudi maksimalna ocena, ki bi jo lahko dobil tovrsten stadion. Glede na majhnost kraja in regije pa so povezane tribune okrog celotnega igrišča nesmiselne.
Skupna ocena: 5 – navijaču neprijazen stadion
Skupna zaokrožena ocena 5 kot povprečje vseh treh ocen (sektorja za domače navijače, sektorja za gostujoče navijače in izgleda stadiona) pomeni ne glede na dejstvo, da gre za všečen ter obiskan stadion z dušo še vedno za navijaču neprijazen stadion. Ko bodo v lendavskem proračunu spet našli našli denar za investiranje v stadion (žal verjamemo, da to ne bo tako kmalu), močno želimo, da bo prišla na vrsto predvsem gradnja obeh tribun za navijače.