Športni park Nova Gorica

Največji stadion severne Primorske najdemo v središču Nove Gorice. Goriški stadion, lep in privlačen na pogled, ima skrbne lastnike oziroma upravljalce. Obiskanost stadiona pa ne opravičuje velikih investicij v stadion. Nova Gorica, kraj s približno 13.500 prebivalci (ožja regija jih ima približno 36.000) je lahko ponosna na svoj klub, ne glede na to, da je trenutna uvrstitev na lestvici prve lige zelo zaskrbljujoča.

ZGODOVINA

Novogoriška ekipa svoje tekme vse od leta 1963, ko je prišlo do preselitve iz Šempetra v mesto vrtnic, igra na stadionu v Športnem parku, ki je v desetletjih razvoja močno spreminjal svojo podobo. Če je bila tedanja postavitev stadiona skoraj na obrobju mesta, pa se danes objekt nahaja v samem mestnem središču.

Prvi večji poseg se je na stadionu zgodil leta 1977, ko je bila za državno prvenstvo Jugoslavije v atletiki zgrajena prva tribuna s prostorom za okrog 600 obiskovalcev. V osemdesetih letih je bila povsem prenovljena. Preostala publika je tedaj športne dogodke spremljala s travnate grive. Dograditev je stadion doživel v letu 1993, ko so odprli novi del oz. podaljšek prvotne tribune. Otvoritveno tekmo 13. oktobra med mladinskima (U-18) reprezentancama Slovenije in Italije si je tedaj ogledalo več kot 3000 ljubiteljev nogometa. Končni rezultat je bil 6:3 za Italijane, pri katerih sta igrala tudi zvezdnika svetovnega nogometa Francesco Totti (dosegel je gol) ter Marco Di Vaio. Čast domačega kluba je na tekmi branil le takrat 17-letni Marko Vogrič. Tako na starem kot na novem delu tribune so namestili 2250 sedežev.

Leta 1994 je stadion dobil povsem novo atletsko stezo, šest let pozneje pa še sodobno travnato površino, ki se je v vsem tem obdobju izkazala kot zelo kakovostna. Medtem so za potrebe novinarskega dela postavili montažne prostore. Februarja 2003 je stadion v športnem parku s prijateljsko tekmo med članskima reprezentancama Slovenije in Švice, ki so jo s 5:1 dobili gostje, pozdravil krst nove umetne razsvetljave in po Ljubljani, Mariboru ter Velenju kot četrti stadion v naši domovini dobil možnost igranja nočnih tekem.

Za potrebe tekmovanja v kvalifikacijah za Ligo prvakov so v poletnih mesecih 2004 stare sedeže nadomestili z novimi sedeži z naslonjali, popolnoma prenovili in povečali slačilnice za goste ter postavili semafor. Leto zatem so novo podobo dobile tudi slačilnice za domačo ekipo. Glavna tribuna pa se je s težko pričakovano streho predstavila marca 2007. Stadion je v lasti mestne občine Nova Gorica, njegov upravljavec pa je Športni zavod Nova Gorica.

Kratki kronološki pregled posodobitev in dograditev:
1964 – vzpostavitev igrišča in atletske steze
1977 – zgrajena prva tribuna, ob cilju atletske steze
1993 – dograjen večji del glavne tribune
1994 – popolna prenova atletske steze
2000 – povsem nova nogometna površina
2003 – februarja otvoritev umetne razsvetljave
2004 – julija zamenjava sedežev in postavitev semaforja; pridobitev licence Evropske nogometne zveze UEFA
2007 – spomladi postavitev strehe nad glavno tribuno in ureditev okolice

Opomba: ZGODOVINA povzeta po spletni strani ND Gorica.

OPIS STADIONA

Stadion sestavljata glavna tribuna na zahodni strani ter stojišča (z nekaj mini sektorji sedišč) preko glavne tribune, na vzhodni strani stadiona. Na mini sektorjih sedišč so nameščeni plastični sedeži z naslonjali. Notranji del ograje vzhodnega stojišča je pobarvan v klubskih barvah – belo in modro.

Za goloma ni tribun, niti stojišč. Ves prostor zasede atletska steza. Za golom na južni strani je majhen semafor. Za golom na severni strani – v kotu, ob pomožnem vhodu na stadion, je prostor za gostujoče navijače.

KAPACITETA IN OBISKANOST

Glavna tribuna sprejme 2.154 gledalcev (sedeži z naslonjali). Razdeljena je na tri večje sektorje: A (597), B  1 in B 2 (skupaj 1.112) in C (445). Na vzhodnem stojišču je nekaj mini montažnih tribun, ki lahko skupaj sprejmejo 156 gledalcev (sedeži), ostalo so stojišča. Za golom je še prostor za gostujoče navijače, z mini tribuno – stojišča. V klubu ocenjujejo kapaciteto teh stojišč na 100 gledalcev. Sicer za goloma ni prostora niti za stojišča. Skupna kapaciteta stadiona je 2.310 sedežev, če k temu dodamo še stojišča, lahko kapaciteto zaokrožimo na 3.000. Seveda pa bi lahko kot pri večini stadionov v Sloveniji v primeru potrebe kapaciteto občutno povečali.

V letošnji sezoni se je na šestih domačih tekmah po podatkih NZS zbralo skupaj 3.210 gledalcev (ravno za en poln stadion), kar je v povprečju 535 na tekmo. Vsekakor zelo slab obisk, sploh če upoštevamo netočnost teh podatkov.

Revija SNL (2008/2009) navaja kapaciteto stadiona 3.100 in največji obisk stadiona 3.000.

Kakor so nam pri predstavitvi stadiona v Spodnji Šiški z informacijami pomagali Green Dragonsi, tako so nam pri predstavitvi Športnega parka z informacijami pomagali novogoriški Terror Boysi … Največje število kakih tujih navijačev na stadionu je zagotovo število navijačev Rome na tekmi 1. kroga pokala UEFA septembra 2000, bilo jih je okrog 700, največje število slovenskih gostujočih navijačev pa pripada Tifozom iz Kopra, ki jih je bilo decembra 1991 v Novi Gorici približno 200-250. Največje število Goriških vrtnic se je zbralo maja 1996 na tekmi proti Olimpiji, bilo jih je 150-200 (takrat je bil s približno 4500 gledalci postavljen tudi rekord gledanosti novogoriškega stadiona), največje število Terror Boysov pa proti Kopru na zadnji tekmi sezone 2003/2004, ko se nas je zbralo približno 180.

Razmišljanje o razlogih nizke obiskanosti novogoriškega stadiona, ki ga lahko preberete v nadaljevanju tega članka, smo objavili v intervjuju s Terror Boysi (18. aprila 2009).

Na različnih mestih je že večkrat potekala debata, zakaj v Novi Gorici (pa tudi v nekaterih drugih slovenskih mestih) preprosto ni dovolj zanimanja za domači nogometni klub. Katere stvari so se spremenile od takrat, ko se je tudi v Novi Gorici znalo zbrati od 2000 do 3000 gledalcev? Lahko povzamete bistvene ugotovitve?

Terror Boys: “Najverjetneje je glavni problem v tem, da je Nova Gorica kot mesto v zadnjih letih postalo, če se nekoliko primitivno izrazimo, preveč šminkersko. Okolje z visokim življenjskim standardom, delovnimi mesti v casinojih in bogatimi ljudmi pač ni ravno idealno za popularizacijo nogometa. Poleg tega je publika postala preveč razvajena in zahtevna. Trije zaporedni naslovi prvaka so imeli za posledico, da je za novogoriško občinstvo slovenska liga postala dolgočasna in zdaj bi za večjo prisotnost publike naši nogometaši morali doseči že kak uspeh na višjem nivoju, npr. uvrstitev v skupine UEFA-e. Mnogi sicer omenjajo, da je problem tudi bližina Italije in s tem možnost neposrednega spremljanja precej bolj zanimive italijanske lige, zaradi česar trpi lokalni klub, a bržkone nimajo v celoti prav. Italija je bila namreč pred trinajstimi leti, ko je bilo na našem stadionu povprečno okrog 3000 gledalcev, prav tako blizu kot danes, tako da je verjetno problem bolj v prej omenjenih stvareh.”

Celotni intevju najdete med aprilskimi članki: povezava.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 5 – navijaču neprijazna tribuna

Terror Boysi so navijali na majhnem sektorju preko glavne tribune. V klubu ocenjujejo kapaciteto sektorja na 120 sedišč – toliko namreč znaša število sedežev, ki jih je možno namestiti na ta sektor (in jih je verjetno toliko nekoč tudi bilo nameščenih). Danes je od 160 sedežev ostalo le še 91. Plusi sektorja: gre za navijaško tribuno, na sektorju ni kletke. Pomanjkljivosti: na sektorju so sedeži z naslonjali, montažna tribuna je brez strehe in ni za golom, med igriščem in tribuno je atletska steza.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 5 – navijaču neprijazna tribuna

Zadnje čase gostujoče navijače, vsaj take, ki bi po mnenju policije lahko bili “nevarni”, skoraj vedno namestijo v kot za golom pri pomožnem vhodu, kjer je zdaj standardno mesto za gostujoče navijače. Včasih so jih nameščali tudi na konec glavne tribune, na C sektor (kjer so nekajkrat bili nameščeni tudi Terror Boysi), kamor občasno še vedno namestijo t. i. “nenevarne navijače”, npr. Ravbarje ipd., čeprav zadnja leta tudi njih skoraj vedno namestijo na standardno mesto za gostujoče navijače. V začetku 90-tih, ko je bila glavna tribuna še precej manjša, so gostujoče navijače nameščali na vzhodno stran stadiona, kasneje je bila nekaj časa popularna majhna montažna tribuna ob glavni tribuni, katere sedaj ni več, nekajkrat do zdaj pa se je tudi v zadnjih letih zgodilo, da so zaradi varnostnih razlogov oziroma prevelikega števila gostov le-te namestili na vzhodno stran (npr. na tekmah Primorje-Dinamo, Gorica-Roma).

Mini tribuna za gostujoče navijače je pomaknjena bolj proti stranskemu vhodu na vzhodni strani, v kot, ker neposredno za golom prostora ni. Na tribuni ni sedežev. Kot smo zapisali že pri podatkih o kapaciteti, v klubu ocenjujejo kapaciteto tega stojišča na 100. Pomanjkljivosti stojišča: ni strehe, atletska steza med igriščem in tribuno, glede na njen izgled pa ji ne moremo reči niti, da je tribuna, ne glede na to, da je samo montažna. Pravzaprav je malce cinično ob običajno prazni veliki tribuni gostujoče navijače postavljati na oder, ki bi bil kvečjemu  primeren za pevski zbor. V Novi Gorici bi morali za gostujoče navijače neprimerno boljše poskrbeti.

Izgled stadiona: ocena 7 – povprečno

Novogoriški stadion je še en v vrsti kombiniranih – nogometnih in atletskih. Stadion so dogradili in potrebno je priznati, da je na prvi pogled všečen. Tudi za udobje gledalcev na glavni tribuni so poskrbeli. Vsakih nekaj let presenetijo s kakšno prenovo in po tej plati so lahko zgled lastnikom oziroma upravljalcem stadionov po Sloveniji. Moteča je atletska steza in odsotnost pravih navijaških tribun. Želimo si, da bi bila naslednja investicija usmerjena v izgradnjo navijaških tribun. Glede na slabo obiskanost tekem Gorice in majhnost kraja oziroma regije gradnja večjega stadiona ne bi bila rentabilna, niti smiselna. Goriški stadion prejme za izgled več ali manj maksimalno oceno – sedmico, ki bi jo lahko dodelili majhnim stadionom z enim (ali tudi kakšnim več) objektom.

Skupna ocena: 6 – še prebavljivo

Povprečje vseh treh ocen da zaokroženo slabo šestico. Izrekamo pohvale za redne dograditve in modernizacije stadiona. A z našega vidika do najbolj pomembne investicije in dograditve še vedno ni prišlo – prave navijaške tribune še vedno čakamo. Goriškemu stadionu skupno oceno močno zmanjšuje ravno odsotnost navijaških tribun. Izzivov za prihodnost torej ne manjka.

1992/93: Terror Boys-Red Tigers

Terror Boys:

Povezava do fotogalerije: Terror Boys

Red Tigers:

Povezava do fotogalerije: Red Tigers

Navijaški vodič po slovenskih stadionih

V kratkem bomo na fotoultras.si pričeli s predstavljanjem in ocenjevanjem slovenskih stadionov, vendar izključno iz oči navijača. V tem okviru smo si izposodili članek Navijaški vodič po slovenskih stadionih, ki je bil objavljen v prvem biltenu Green Dragonsov z imenom Prva petletka in je izšel oktobra 1993. Stadioni in igrišča v teh letih so bili neprimerno drugačni, slabši, brez skoraj kakršnega koli ugodja za gledalce (streha in plastični sedeži na stadionu so bili prava redkost), skratka ali razvaline ali skorajda vaška igrišča. Na tako drastično mnenje o slovenskih igriščih in stadionih je vplivalo  predvsem dejstvo, da so bili Dragonsi do takrat vajeni velikih stadionov nekdanje Jugoslavije – Koševa, Marakane, Kantride, kar so bili čez noč prisiljeni zamenjati za Zagorje, Dekane, Rogaško Slatino, Naklo, Ajdovščino in tako naprej.

Fotografije takratnih stadionov smo dodali iz lastnega arhiva. Fotografije so iz obdobja od leta 1989 do 1995. V oklepaju je pri nekaterih stadionih zapisana takratna kapaciteta stadiona; vir teh podatkov je revija e šport, posebna izdaja, april 1993.

Navijaški vodič po slovenskih stadionih

V bistvu je naslov za naše razmere rahlo neustrezen, saj bi bil ustreznejši opis “navijaški vodič po stadionih, travnikih in okoliških gričkih”. No ja, če bi bil zelo natančen, bi lahko uporabil tudi besede gradbišče, kurnik, jasa ob potoku in sorodne, vendar sem knjigo “Pri nas na vasi je lepo” izgubil v ranem otroštvu, prebitem v betonskem močvirju, kjer se mi z rodovitno grudo ni dalo ni dalo kaj preveč ukvarjati. Sicer pa si poglej, čemu pri nas pravijo stadion …

AJDOVŠČINA (Primorje): Tribuna je nekakšna čudna bajtica za vaško elito, kot gost imaš torej čast ogledati si tekmo pod, ob ali na ograji, ki ločuje igrišče od zunanjega sveta, ki je tam okoli zelo raznolik: na eni strani frčijo jadralci, zmajarji, padalaci in podobna bitja, na drugi je pa en povprečno velik britof. Če pade tekma na isti čas kot pogreb, moraš biti po moje bolj tiho, ker si ne predstavljam, da bi koga spravljali na drugi svet ob pesmih tipa “ale ale” ali ob skandiranju “Simke”. (Če ni šel ravno kakšen Simke v večna lovišča, rakom žvižgat, pod rušo in kar je še poetičnih izrazov za to, da nekdo “stegne papke”).

BELTINCI (Potrošnik): He, he. Igrišče je del rekreacijskega “kompleksa”, ki je zelo soroden ljubljanskemu Mostecu (igrišče, gostilna z lesenimi klopcami in odlično hrano – enolončnice!). Gostujoča “tribuna” je ravnina za golom, kjer raste tudi nekaj dreves – ste že gledali tekmo s kakšne bukove veje?

CELJE (Publikum): Dve tribuni, ena tribunica, parkirišče, hišica – preveč celovita in ljubka podoba to ni. Pri vstopu moraš paziti, da z glavo ne butneš ob rob – vhodi so delani za podpovprečno visoke obiskovalce.

DEKANI (Istragas Jadran): Tribuna, kakršne zidajo v Ljubljani balinarji (po obsegu) + hribček na drugi strani.

GORICA (HIT): Četrtinska tribuna, ki sega precej visoko proti (ponavadi jasnemu) nebu. Prizidek je v gradnji, gost spremlja tekmo z druge strani z (ne boste verjeli) zelenega grička – zaradi naklona terena je brez veze, da pobirate atletske ovire in druge pripomočke, ki ležijo naokoli.

IZOLA: Dve tribuni z velikim T, na žalost pa je okolica neurejena, tribuna za golom pa bo verjetno ostala le lepa želja. By the way – novejša tribuna je črna gradnja, upam, da je ne bodo podrli. (6.000)

KOPER: Tribuna je sestra dvojčica izolske, zraven je prijeten bife, ognjevitejši domorodci pa se zbirajo na montažni tribuni na drugi strani.

LJUBLJANA (AM Cosmos): Najlepša slovenska tribuna + majhna betonska tribuna = nadpovprečno. (10.000)

LJUBLJANA (Slovan Mavrica): Park (športni) z na pol montažno tribuno in s peskom posuto “balinarsko” tribuno za sprehajanje psov. Dolgcajt. (3.000)

LJUBLJANA (Svoboda/Optimizem): Malo bolj neurejen park od Slovana. Tekmo lahko gledaš tudi pri znancih v bližnjih blokih. (3.000)

MARIBOR: Stadion! Tribuna okrog celega igrišča, velika centralna tribuna, vendar vse skupaj najeda zob časa: ograja (rjasta in ekstremno nabrušena) se lomi, cement na tribunah poka, kar pa niti ni slabo – okruški so idealni za obmetavanje.

MURSKA SOBOTA (Mura): Uprava je zelo podjetna, vendar se odloča le za korekturne popravke. Srednje majhna pokrita tribuna, hišica, nasip, ravnina, nekaj drevja. Posebnost je na pol usahel potoček za golom – na pol pozidana panonska ravnina torej.

NAKLO (Kranj): V Naklem je bil teren celo za naše rezmere neustrezen (atrakcija je bil lastnik hiše za golom, ki ni vračal žog). V Kranju, kjer se že eno leto žogajo Gorenjci, je lepa pokrita tribuna, ki pa si jo lahko ogledaš le z grička (že spet!) na drugi strani. V slabem vremenu obvezno poteptajte svoj ponos in obujte kakšne grde gumijaste (lahko ribiške) škornje. (6.000)

NOVO MESTO (Krka Novoterm): Igrišče je tik ob Krki, tribune so večinoma travnate (nadaljujejo se po hribu v gozd), erozija je zelo opazna. Za goste je rezerviran (travnat) ograjen boks, kjer raste tudi nekaj brez, kjer se lahko poščiješ. Zelo izvirna rešitev, čeprav bi bil mogoče kakšen velik hrast ustreznejši.

VELENJE (Rudar): Od industrijskega mesta bi pričakoval kaj ljubko železobetonskega (jeseniška Podmežakla), zato te ozelenjena okolica stadiona “Ob jezeru” (ne)prijetno preseneti (odvisno od vremena). Ne da pa se izogniti krajšemu sprehodu (od postaje javnega avtobusnega prometa je igrišče malce odmaknjeno. Pol ure, recimo …).

Iz napisanega ste verjetno že razbrali, da je vse skupaj, bolj vljudno rečeno, revščina, ob kateri mirno lahko pozabimo, koliko časa že obljubljajo stole za Bežigradom. Ostane nam torej le upanje na boljše čase, do takrat bo treba kdaj pa kdaj očistiti “martense” in oprati “bomberje”, da ne bo videti, kot da smo čreda Robinov Hoodov, ki se blatna klati po Golovcu, Rožniku in drugih okoliških vzpetinah. Je pa res, da je shit, če greš na tekmo, prideš pa tak, kot da bi nabiral gobe na obronkih Šmarne gore.

Avtor: “Vodič Jak”

Največja ironija zgornjega članka je, da so do leta 2009 preživeli prav vsi vaški stadioni, igrišča, hribčki in doline, dobesedno vse, od koder so bili prisiljeni takratni navijači spremljati nogomet, le naš takrat največji stadion, dom Green Dragonsov, stadion za Bežigradom na žalost ne.

Intervju s Terror Boysi

Tudi v prihodnje bomo ostali aktivni na tekmah reprezentance

Če razdelimo Slovenijo na vzhodno in zahodno polovico, lahko rečemo, da je zahodni del ne le v krizi, ampak da vlada popolno mrtvilo, vsaj kar se pomembnejših ultras skupin v nogometu tiče. Gorenjske po odhodu kranjskih Small Facesov praktično več ni na zemljevidu ultras nogometnih skupin. Če se preselimo južno oziroma jugozahodno, ni situacija nič boljša. Nad krsto ajdovskih Red Devilsov pajki že več let pletejo mreže, Tifoze bi verjetno lahko prebudil samo močan šok, kakršno je bilo npr. finale pokala v sezoni 2006/07, ko se jih je na Areni Petrol v Celju zbralo presenetljivo mnogo (vsaj glede na takratno stanje navijaštva na Bonifiki), o Terror Boysih pa nas večina zgolj ugiba, ali so klinično mrtvi, ali pa je še kaj upanja za oživljanje z elektrošokom. O vseh ostalih slovenskih skupinah izvemo vsak teden več kot dovolj; slika in video posnetek namreč povesta več kot 1000 besed. Naš tokratni sogovornik – Terror Boys Nova Gorica.

Zakaj ste “izginili” iz tribune?

O tem bi lahko veliko govorili, a bržkone bo čisto dovolj če povemo, da je bistvo problema v tem, da je pri nas enostavno premalo resnih ljudi s pravo mentaliteto, voljo in razčiščenimi pojmi o tem, kaj navijaštvo sploh je. Vsi problemi, s katerimi se je v zadnjih letih ubadala naša skupina (majhno število, slaba organizacija itd.), izvirajo bolj ali manj iz tega. Z omenjenimi težavami se je naša skupina sicer ubadala že vse od samih začetkov, ob zadnji menjavi generacije pred kakimi tremi leti pa so se stvari začele stopnjevati do te mere, da skupina danes ni več aktivna.

Nameravate narediti kakšno reorganizacijo?

Med mlajšimi člani je kar nekaj fantov, ki si želijo ponovne obuditve skupine in ti se sedaj nekaj dogovarjajo, da bi poskusili skupino ponovno aktivirati v naslednji sezoni. Težko pa je reči, ali se bo iz tega dejansko kaj izcimilo ali pa bo ostalo zgolj pri besedah.

Na različnih mestih je že večkrat potekala debata, zakaj v Novi Gorici (pa tudi v nekaterih drugih slovenskih mestih) preprosto ni dovolj zanimanja za domači nogometni klub. Katere stvari so se spremenile od takrat, ko se je tudi v Novi Gorici znalo zbrati od 2000 do 3000 gledalcev? Lahko povzameš bistvene ugotovitve?

Najverjetneje je glavni problem v tem, da je Nova Gorica kot mesto v zadnjih letih postalo, če se nekoliko primitivno izrazimo, preveč šminkersko. Okolje z visokim življenjskim standardom, delovnimi mesti v casinojih in bogatimi ljudmi pač ni ravno idealno za popularizacijo nogometa. Poleg tega je publika postala preveč razvajena in zahtevna. Trije zaporedni naslovi prvaka so imeli za posledico, da je za novogoriško občinstvo slovenska liga postala dolgočasna in zdaj bi za večjo prisotnost publike naši nogometaši morali doseči že kak uspeh na višjem nivoju, npr. uvrstitev v skupine UEFA-e. Mnogi sicer omenjajo, da je problem tudi bližina Italije in s tem možnost neposrednega spremljanja precej bolj zanimive italijanske lige, zaradi česar trpi lokalni klub, a bržkone nimajo v celoti prav. Italija je bila namreč pred trinajstimi leti, ko je bilo na našem stadionu povprečno okrog 3000 gledalcev, prav tako blizu kot danes, tako da je verjetno problem bolj v prej omenjenih stvareh.

Katere so bile najpomembnejše prelomnice Terror Boysov skozi zgodovino in kako se je gibala vaša številčnost?

Prelomnic je bilo kar nekaj. Začnemo lahko s samo ustanovitvijo skupine v jeseni 91. leta, ko se je kakih 30-40 zagretih fantov pričelo zbirati na vzhodni strani stadiona v Športnem parku. Njihovo navijanje je trajalo kaki dve leti, potem je počasi prišlo do nezainteresiranosti, pa tudi uprava jim je zaradi nekaterih manjših incidentov pričela metati polena pod noge in tako je prva generacija skupine prenehala z aktivnostmi. Potem je prišlo do ponovnih poskusov ustanovitve v obdobju, ko je naš klub prvič osvojil naslov prvaka, a so ti poskusi dokaj hitro klavrno propadli. Potem pa je prišlo leto 2001 in naša ponovna ustanovitev, ko se nas je na domačih tekmah v povprečju zbiralo okrog 50, v manjšem številu pa smo odhajali tudi na gostovanja. V sezoni 2002/2003 je nato sledil rahel padec, potem pa je prišla sezona 2003/2004, ki je bila definitivno najboljša v naši zgodovini. V jesenskem delu te sezone nas je bilo na domačih tekmah nekje 50-70, v spomladanskem delu pa 80-100, pa tudi gostovanja so bila dobro oddelana. Najboljša predstava te sezone, obenem pa verjetno tudi naša najboljša predstava vseh časov, pa je bila definitivno tista na zadnji domači tekmi proti Kopru, ko nas je skoraj 200 proslavilo prvi naslov prvaka po osmih letih, skupno pa drugi naslov. V sezoni 2004/2005 je naša številčnost nekoliko upadla, vendar smo tudi v tej sezoni uprizorili nekaj dobrih predstav. Izstopa predvsem gostovanje na finalu pokala v Celju, ki je bilo obenem naše najštevilčnejše gostovanje vseh časov. V Celju nas je takrat bilo kakih 130, poleg nas pa še kakih 500 simpatizerjev Gorice. V sezoni 2005/2006 je številčnost nato še bolj upadla, počasi se je zamenjala generacija, vendar smo bili še vedno konstantno prisotni na tekmah. V jeseni 2006 je sledila naša zadnja dobra predstava in sicer na tekmi proti Celju, ko smo z našo do sedaj največjo bakljado (naenkrat smo prižgali 80 bakel) proslavili 15. obletnico ustanovitve skupine. Po tej tekmi pa so šle stvari strmo navzdol, kar je sčasoma privedlo tako daleč, da sedaj že skoraj eno leto nismo več aktivni.

Kako uspešni ste (bili) na področju marketinga navijaških rekvizitov in kakšne odnose ste imeli (imate) z vodstvom kluba?

Kar se tiče marketinga smo v preteklih letih izdelali dve vrsti majic, šale in našitke. Kar se pa tiče odnosov z upravo kluba je bilo v preteklih letih kar precej iskric, ker naša uprava pač ni imela razumevanja za naš stil navijanja (tako kot nasploh v času t. i. modernega nogometa večina uprav klubov nima razumevanja za ultra stil navijaštva), mi pa prav tako nismo imeli razumevanja za določene njihove zahteve, na katere kot ultrasi pač nismo hoteli pristati (npr. personalizacija vstopnic itd.). Sicer menimo, da bi kot pravi ultrasi morali delovati neodvisno od uprave in tako ti konflikti na nas ne bi smeli preveč vplivati, vendar temu žal ni bilo tako. Že v odgovoru na prvo vprašanje smo namreč povedali, da je bil glavni problem, ki je od vsega začetka pestil našo skupino, pomanjkanje ljudi, ki bi imeli jasno razčiščene pojme o tem kaj je navijaštvo in bi temu primerno tudi delovali.

Nova Gorica je eno izmed slovenskih mest, kjer sta za lokalni klub navijali dve navijaški skupini različnih usmeritev, ultras in fan. Kakšni so bili vaši medsebojni odnosi v preteklosti in kakšni so danes (čeprav trenutno ne navija nobena skupina, se zagotovo srečujete)?

Tudi z Vrtnicami smo imeli v preteklosti precej sporov, ker smo pač gojili drugačen stil navijanja kot oni. No, mi smo že kmalu po naši ponovni ustanovitvi postali precej številčnejši in vplivnejši od njih, tako da nam preveč preglavic niso mogli povzročati. Trenutno ne mi ne oni nismo aktivni, zato tudi ne gojimo več nobenih odnosov oz. vsaj kot skupina sploh nimamo več kontaktov z njimi. V zasebnem življenju pa seveda obstajajo prijateljstva med posameznimi člani enih in drugih, saj nenazadnje živimo oboji v istem mestu in navijamo za isti klub. Ko smo že pri Vrtnicah, moramo povedati, da je bilo precej naših bivših članov v prvem šampionskem obdobju novogoriškega nogometa (95/96) med Vrtnicami, saj oni takrat še niti približno niso bili to, kar so bili v zadnjih letih. Takrat so namreč gojili neko mešanico ultra in fan stila, prižigali so pirotehniko, delali koreografije, bilo je tudi nekaj incidentov z ajdovskimi Red Devilsi (ti so bili takrat glavni rivali novogoriških navijačev, žal pa so hitro razpadli) in ljubljanskimi Green Dragonsi. V poznejših letih so žal preveč padli pod vpliv kluba, vsi, ki so nekaj dali na ultra stil, so skupino zapustili (kot smo že povedali se je nekaj teh ljudi kasneje pridružilo nam) in tako so počasi propadali in nazadnje tudi oni prenehali z aktivnostmi.

Vaše aktivnosti na tekmah slovenske reprezentance.

Na tekmah reprezentance smo prisotni nekje od 95. leta dalje tako na domačih tekmah kot na večini gostovanj, število pa je bilo velikokrat odvisno od pomembnosti tekme. V največjem številu smo bili prisotni na domači tekmi proti Franciji in Hrvaški, ki sta se obe igrali v Ljubljani jeseni leta 2003. Na vsaki od teh dveh tekem nas je bilo okrog 80. Od gostovanj smo bili najštevilčnejši na prijateljski tekmi proti Italiji v Trstu leta 2002 in sicer nas je bilo tam okrog 100, v manjšem številu pa smo odhajali tudi na ostala gostovanja. V kvalifikacijah za SP 2010 smo bili v številu 20-30 prisotni na vseh domačih tekmah, štirje smo bili na Poljskem, 15 nas je bilo na Češkem, prav tako pa bomo prisotni tudi na naslednjih domačih tekmah (ne glede na rezultate, ki jih bodo dosegali naši reprezentanti), kot tudi na Slovaškem, na prijateljski tekmi proti Angliji v Londonu in v San Marinu. Ne glede na našo trenutno neaktivnost na tekmah Gorice nameravamo ostati prisotni na reprezentančni tekmi tudi v bodoče, ne glede na to ali se bodo tekme igrale v Ljubljani, Mariboru, Celju ali kjerkoli drugje.

Poročilo iz tekme proti Češki in iz gostovanja v Belfastu

Navijaški klub Slovenija supporters smo zaprosili za podatke o zadnji domači tekmi proti Češki ter o gostovanju v Belfastu.

Navijaški sektor Slovenija – Češka

Klub Slovenija supporters in Viole so skupaj poskrbele za organizacijo navijaškega sektorja na južni tribuni na tekmi z Češko. Še enkrat več se je pokazalo, da slovenska nogometna reprezentanca potrebuje organizirane navijače, ki dvignejo publiko in reprezentanci zagotovijo 12. igralca.

Klub Slovenija supporters je razdelil 1922 vstopnic med člane kluba Slovenija supporters in organizirane navijaške skupine. 1170 vstopnic je prejela domača navijaška skupina Viole, 300 vstopnic so prejeli člani kluba Slovenija supporters, 452 vstopnic pa organizirane navijaške skupine Gorgone, Black Gringos, Modri kurenti Ptuj, Ormožani, Križarji Prevalje, Velenjski knapi, Ultras Mirna, Nuclear Power Boys, Antikristi Metlika, Terror Boys Gorica, 12. Kopra, Ultras Jesenice, Trotters Novo mesto, Small Faces Kranj, Japodi Ilirska Bistrica.

Vstopnice so bile razdeljene skupinam iz prve slovenske lige in skupinam, ki so do sedaj redno obiskovale tekme slovenske nogometne reprezentance. V prihodnje pa bodo zaradi pravičnejšega razdeljevanja vstopnic gledali tudi na aktivnost skupin na tekmah domačih prvenstev in na udeležbo na gostovanjih reprezentance.

Gostovanje v Belfastu

Slovenski navijači so reprezentanco podprli tudi na gostovanju v Belfastu. V Belfast se je odpravilo kakih 250 slovenskih navijačev. S klubom Slovenija supporters je v Belfast odpotovalo 93 članov kluba, prav tako pa so v Belfast odpotovale tudi nekatere organizirane navijaške skupine: Viole Maribor, Japodi Ilirska Bistrica, Green Dragons Ljubljana, Small Faces Kranj, Antikristi Metlika. Kakih 100 navijačev pa je prispelo v Belfast v lastni režiji in z turistično agencijo.

Člani kluba in organizirane navijaške skupine so potovale v Belfast predvsem preko Londona iz letališč v Trstu in Ljubljani. Slovenski navijači pa so v Belfastu predvsem praznili kozarce v tamkajšnjih pubih. Pivo je stalo 3 funte. Problemov z domačimi navijači ni bilo, saj so jih pošteno prestrašili že poljski navijači, ki so gostovali v Belfastu v soboto. Sedaj pa večina slovenski navijačev že željno pričakuje gostovanje v Angliji.

Kratko reportažo o gostovanju v Belfastu boste lahko v prihodnjih dneh prebrali na spletnih straneh www.fotoultras.si in www.slo-support.si.

« Previous Page