Kotiček za navijače – 7. 10. 1999

1.4. 2016 od  
V kategoriji Novice

Comments Off on Kotiček za navijače – 7. 10. 1999

Izid: 7. 10. 1999.

KZN_7-10-1999_1600px

Pogovor z Ormožani

11.3. 2016 od  
V kategoriji Novice

Comments Off on Pogovor z Ormožani

Ormožani so slovenski navijaški sceni manj poznana skupina. V svojih začetkih, v času navijaškega buma v Sloveniji, so bili ustanovljeni še z imenom Gušterji, vendar ime kmalu spremenijo. Navijajo za Rokometni klub Jeruzalem Ormož, ki je stabilen prvoligaš in glede na to, da nogometni klub iz Ormoža ni igral na najvišji tekmovalni ravni, jih razumljivo nogometno obarvana slovenska ultras scena ne pozna dovolj dobro. Največjo pozornost v Ormožu je že od nekdaj pritegnil lokalni derbi proti sosedom iz Velike Nedelje in dokler se sosedi ne vrnejo v najvišji rang rokometnega tekmovanja pri nas, dvomimo, da bodo tekme proti kateremu koli nasprotniku še kdaj v sebi nosile takšen naboj. Ormožani pripravljajo v kratkem tudi svojevrstno presenečenje. Več v tokratnem pogovoru z navijači iz Ormoža.

Kdaj je bila ustanovljena vaša skupina? Kakšni so bili začetki?

Navijaška skupina Ormožani je bila ustanovljena 1. aprila 1992. Prvotno ime skupine je bilo Gušterji, saj se nas je lokalnem derbiju proti Veliki nedelji takrat prvič zbralo 20 mladih navijačev, zato smo nekako izbrali to ime. Pozneje, ko je skupina pridobila več članov, smo ime spremenili v Ormožani.

Ste aktivni oziroma ste bili aktivni v različnih športih?

Nekdaj, pred 10. leti, smo navijali tudi v nogometu, drugače pa smo rokometna navijaška skupina, saj je rokomet v Ormožu tradicija in navijamo s srcem za naš RK Jeruzalem Ormož, ki že 14 let uspešno igra v 1. slovenski rokometni ligi.

08

S katerimi težavami se v vašem okolju soočate?

Kot navijaška skupina nimamo v našem okolju nikakršnih težav, ravno obratno, ljudje nas podpirajo in so ponosni, da ima tako malo mesto kot je Ormož eno najboljših navijaških rokometnih skupin v Sloveniji.

Kakšni so odnosi z vodstvom kluba?

Odnosi z vodstvom kluba so zelo dobri, organiziramo avtobusne prevoze na gostovanja, na sestankih uprave je prisoten predstavnik navijačev in upamo, da bo tudi v nadaljnje tako.

Ormozani

Kakšna je navijaška scena v vaši regiji?

Občina Ormož spada v mariborsko regijo. Tu so Viole, ki sicer ne navijajo na rokometu, včasih kakšen del podmladka, zato jih pogrešamo, sploh ob štajerskih derbijih, saj ko Ormož igra na gostovanjih v Mariboru, se v dvorani Tabor v veliki meri sliši le naše navijanje. Včasih so bili na Ptuju navijači Kuranti (oz. Modri kurenti, op. a.), ki so navijali za Dravo Ptuj. Smo pa tukaj mi ORMOŽANI, ki se trudimo in dokazujemo, da ima naša regija močno navijaško skupino v rokometu.

Kakšen je utrip v Ormožu, kako ljudje dojemajo šport, obiskovanje tekem, pripadnost klubu?

Utrip v mestu Ormož glede rokometa je zelo pozitiven, tukaj je rokomet tradicija, ljudje živijo z klubom in komaj čakajo, da pride sobota, ko lahko gredo na tekmo. Vzdušje v dvorani je vroče, saj naša dvorana Hardek slovi kot neosvojiva trdnjava, kjer gostujoča moštva res težko zmagajo. Mesto Ormož slovi kot mesto vina in rokometa, imamo pa tudi eno prvih alternativnih klubov v Sloveniji Klub Unterhund, kjer večinoma zahajamo na koncerte in se družimo.

Ormožani – fan ali ultras?

Ultras.

Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih?

Povprečna udeležba na domačih tekmah je okoli 50 navijačev. Zanimivost, bolje rečeno redkost, pa je, da nas je na gostovanjih več, saj se nam na gostovanjih pridružijo tudi drugi ljubitelji rokometa iz Ormoža ter okolice in vsi navijamo. Najštevilčnejša gostovanja so bila v Slovenj Gradcu, liga za prvaka (250 Ormožanov), Velenje – četrtfinale (300) in Maribor Final Four (350).

Na gostovanja potujemo redno, ponavadi z avtobusom. Gostovanja so res zanimiva, glasna in vesela, saj Prleki slovimo kot razigrani veseljaki. Kamorkoli pridemo, pustimo dober vtis pri domačinih. Moramo omeniti, da imamo zadnje čase probleme, da so nas večkrat po domače povedano vrgli iz dvorane. Razlog po mnenju pristojnih: neprimerno navijanje oziroma kletvice med navijanjem. Določeni sodniki in delegati v 1. rokometni ligi na žalost niso na ravni tekmovanja. Na rokometni zvezi bi se morali vprašati, zakaj se rokomet igra. Težava je tudi v tem, da v rokometu razen Ribarov in Ormožanov ni ultras skupin. Pogrešamo Red Tigerse, ki so včasih dobro navijali tudi na rokometu. Navijači ostalih klubov, Florjani, Velenjčani in ostali so fan navijači.

Kdo so pretežno navijači vaše skupine po spolu in po starosti?

Starostna struktura v navijaški skupini je nekje od 17 do 45 let, večinoma smo v skupini moški, imamo pa tudi ženske, ki navijajo z nami in redno hodijo tudi na gostovanja.

o6

Katere klube in navijače dojemate kot največje nasprotnike? Kateri klubi pritegnejo v Ormožu največ pozornosti?

Včasih, ko je Velika Nedelja še igrala v 1. ligi, so bili naši največji lokalni rivali, sedaj, na žalost, igrajo v 3. ligi. Upamo, da se kdaj vrnejo, saj so to bili res derbiji, kjer je na eni strani dvorane navijalo 300 Ormožanov, na drugi pa 300 Murv. Lahko bi rekel, da so danes rivali Mariborčani in Velenjčani. V Ormožu pa največjo pozornost pritegnejo klubi Celje Pivovarna Laško, Gorenje Velenje, Maribor Branik in Koper.

Če potegnemo črto pod odigranimi tekmami minule jeseni – kako ste zadovoljni z obiskom, s kakovostjo, s prikazanim. Kaj ste pokazali na tribunah?

Z obiskom tekem smo zadovoljni. Ormoška trdnjava Hardek je na večini tekem lepo napolnjena, kakovost rokometa in navijanja je odlična, ponavadi na koncu tekem vstane dvorana na noge in ustvarimo peklensko vzdušje. Ormožani uprizarjamo tudi različne koreografije na tribuni, naša posebnost je paper show pa tudi kartonov, balonov in ostalega ne manjka. Včasih tudi bengalke.

Se udeležujete reprezentančnih nogometnih in rokometnih tekem?

Ormožani se udeležujemo že od vsega začetka reprezentančnih tekem doma in na gostovanjih. Navijamo za nogometno reprezentanco, smo člani Slovenija Supporters. Za rokometno reprezentanco, kjer smo prisotni na domačih tekmah v kvalifikacijah in na evropskih in svetovnih prvenstvih, navijamo pa tudi za košarkarsko in hokejsko reprezentanco.

o9

Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov v zadnjem obdobju? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?

Na področju marketinga smo bili to sezono kar dejavni, saj smo naredili nove majice, puloverje, mikice in navijaške šale. Imamo bobne, zastave, transparente, v glavnem vse kar potrebuje dobra navijaška skupina. Trenutno pa delamo na velikem projektu, namreč prvi navijaški CD oziroma zgoščenko v rokometu v Sloveniji. Pri snemanju zgoščenke sodelujejo Združeni lokalni glasbeniki iz bendov Selotejp, Pridigarji ter pihalni orkester in tudi pevski zbor Glasbene šole Ormož. Na zgoščenki bo 10 navijaških pesmi, ki jih navijači prepevamo na tekmah. V Sloveniji vemo, da imajo le v nogometu Olimpija in Maribor navijaške CD-je, v rokometu pa bomo Ormožani prvi, ki bomo to udejanili.

Kako komunicirate z javnostmi in s svojimi člani?

Z javnostmi komuniciramo na različne načine, za gostovanja preko plakatov, radia, Facebooka. Imamo Facebook stran Ormožani since 1992.

Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje?

Navijaška skupina Ormožani naslednje leto praznuje 25. obletnico navijanja, ki jo bomo temu primerno proslavili. Drugače pa se število članov povečuje in upamo v prihodnje, da nam se pridruži še več mladih, saj kot pravimo – na mladih svet stoji, v Ormožu pa rokomet živi!

Pozdrav vsem navijaškim skupinam v Sloveniji! In apel: v čim večjem številu ne glede na pripadnost klubom se moramo še naprej udeleževati reprezentančnih tekem v vseh športih!

o2

Pogovor z Dvanajstimi Kopra

13.2. 2016 od  
V kategoriji Novice

Comments Off on Pogovor z Dvanajstimi Kopra

Na koprski Bonifiki se je, sodeč po množičnih promocijskih sporočilih iz koprskega kluba, pričela nova zgodba. Vodstvo kluba se je korenito zamenjalo. Vendar se pri menjavi vodstva kluba ni končalo. V klubu, po naših informacijah, ni več člana uprave in glavnega operativca Andreja Poljšaka, športnega direktorja Mateja Mavrič Rožiča, predsednika Ante Guberca, direktorice kluba Ane Perič, sekretarke kluba, glavnega trenerja, pomočnika trenerja, trenerja vratarjev, vodje mladinske šole Nedžada Okčića, predstavnika za stike z javnostmi, približno 20 igralcev in menda se tu spisek še ne konča. Govori se, da so se nekateri od naštetih še pravočasno sami “preventivno” odstranili iz kluba, drugi bi naj morali zapustiti klub. Odgovora na vprašanje, koliko od tega je res, v tem trenutku nimamo. Koprski Tifozi so, če se spomnimo, v znak protesta že proti prejšnji upravi, sami prenehali navijati. Tokratni sogovorniki so, na temo aktualnega dogajanja v koprskem klubu, Dvanajsti Kopra. V sporočilih iz Kopra smo namreč zasledili tudi, da se obetajo novi navijači na Bonifiki. Podrobnejših informacij tudi na to temo še nimamo.

Za kaj pravzaprav gre?
Glede te zgodbe nimamo prav dosti informacij, lahko zgolj povemo, da velika večina koprskih navijačev te zgodbe ne podpira. Ekipa je sestavljena iz tujcev dvomljive kvalitete, ponovno so odslovili kopico mladih igralcev brez, da bi klub prejel kaj denarja v zameno. Morda gre za novo zgodbo, vendar v končni fazi vse niti vleče oseba, ki v klubu dela zgago že desetletje. Okoli kluba vlada apatija že kar nekaj let, preveč je bilo laži in zavajanja, da bi ljudje še verjeli in podpirali ta klub.

Kako se Dvanajsti Kopra identificirate z to novo zgodbo? Kakšen je vaš pogled na dogajanje v koprskem klubu?
Dvanajsti se od te zgodbe distanciramo, saj menimo, da klub nima več duše. Klub, ki odganja svoje domače igralce in pripelje samo tujce, ne bo uspel in tak klub ne more delovati na dolgi rok. V normalnih klubih se zavedajo, da morajo igrati tudi domači igralci, saj če ni domačih igralcev, ni tudi gledalcev. Saj lahko lepo vidimo, da koprske tribune že nekaj let več ali manj samevajo in vodilni bi se lahko vprašali zakaj, ali pa jim tako ustreza, saj tako lahko počnejo, kar želijo. Spreminjajo barve dresov, grb, stare pokale so zmetali v smeti, s takim klubom se težko identificiramo.

Spremembe lahko ocenimo le z eno beseda – sramota. Prejšnji grb je bil unikaten in zelo priljubljen. Zamenjava grba je bila zadnja stvar, ki bi jo morali v klubu spremeniti. V nobenem normalnem klubu se grba ne menja, saj je grb simbol kluba, ki mu daje prepoznavnost. Uničili so še edino stvar, ki je ostala lepa v tem klubu. Vse drugo so že prej uničili. Nove barve dresov so pa spet poglavje zase …

Kot ste enkrat že povedali, ste na dogodke v klubu opozarjali že pred desetimi leti pa so se vam takrat vsi posmehovali. Danes so stalne spremembe edina stalnica v klubu. Kaj se je dogajalo v klubu?
Znano, ampak premalo poudarjeno je, da smo ravno Dvanajsti Kopra rešili klub pred propadom leta 2004. Takrat je Guberac prvič zapustil klub, ki je deloval kampanjsko, preko predpisov. Če takrat nekaj naših članov ne bi prevzelo kluba, ta ne bi dobil licence za prvo ligo. Ljudje, ki so zadnja leta vodili klub, so takrat želeli ustanoviti nov klub Bonifika, ki naj bi prevzel NK Koper. To se ni zgodilo (Bonifika je sicer bila ustanovljena, ampak je kmalu tudi propadla) in marsikomu je šlo to v nos. Uprava, ki so jo vodili Dvanajsti Kopra, je bila podvržena številnim podtikanjem in različnim pritiskom, vendar na koncu je klub le preživel. Nato je prišel Mandarič in vsi dobro vemo, kako se je končalo; po domače povedano so ga hoteli nategniti. Po prihodu Mandariča so se takoj začele dogajati čudne stvari. Prva je bila odstavitev domačega trenerja, ki je osvojil prvo lovoriko Kopra po osamosvojitvi Slovenije. Temu smo se odločno uprli in na koncu do tega ni prišlo. V tej borbi smo bili žal osamljeni, veliko je bilo pritiskov na naše člane in groženj z odpuščanji in podobno. S časom je tudi vnema pri nas popustila (v končni fazi smo vsi že stari 30+, s službami in družinami), v klubu pa se ni nič spremenilo na bolje, sprememb in laži je bilo veliko, tako da tudi naslov prvaka ni povzročil nobene evforije. Situacija se je nekoliko popravila, ko so odprli nov stadion. Letošnja sezona je ponovno zgodba zase. Ljudje so enostavno naveličani vseh teh zgodbic okoli kluba, kar se vidi tudi na obisku. Klub nima navijačev in nobene podpore. Samo za primerjavo, rokometni klub, ki ga prostovoljno vodijo ljudje, ki jih vodi ljubezen do športa (nekateri od njih so bili prej Dvanajsti Kopra), je imel v 2. ligi večji obisk kot nogometni klub.

Zaključimo lahko, da ne boste sodelovali v tej »novi« zgodbi …
Struktura navijačev znotraj skupine se je skozi leta popolnoma spremenila. Začetniki skupine so se večinoma umaknili (ostala nas je peščica), novejše člane pa nogomet praktično ne zanima. Tudi če bi se videli v tej zgodbi, trenutno naša skupina enostavno nima dovolj navijačev, da bi podpirala dva športa. Dvanajste Kopra trenutno na nogomet veže le še ime in ljubezen do nogometne reprezentance, katero redno podpiramo. V tej zgodbi bi raje videli, da bi se začela znova, z novimi ljudmi v upravi, ki bi klub vodili zaradi ljubezni do nogometa in ne zaradi osebnih interesov.

Kdo so ljudje, ki bodo sodelovali v tej novi navijaški in nogometni zgodbi v Kopru? Kakšen rok trajanja predvidevate, da bodo imeli?
Mi teh ljudi osebno ne poznamo, zato zadeve ne moremo objektivno komentirati. Sploh ne vemo, o kakšni navijaški skupini je tu govora. Lahko pa rečemo glede roka trajanja, da jim iz naše strani ne dajemo veliko let, saj kot je v praksi znano – vsaka navijaška skupina, ki je bila umetno narejena in na silo, ni zdržala dolgo. Morda pa se motimo. Sploh pa Koper ne potrebuje še ene nove skupine.

Kakšne so sploh prioritete Dvanajstih Kopra? K čemu stremite, pri katerih stvareh ste poleg s srcem?
Prioriteta naše navijaške skupine je že vrsto let rokomet. Stremimo k temu, da izboljšamo številčnost članov na gostovanjih in doma ter k raznolikemu navijanju s koreografijami in drugim, kar spada zraven. Pozitivno ocenjujemo, da smo, odkar podpiramo rokomet, vsako sezono oddelali vsaj 90 % gostovanj. To velja tudi za leti, ko smo igrali v nižjih ligah. V letošnji sezoni še nismo izpustili niti enega gostovanja, najštevilčnejše in najbolj zanimivo je bilo gostovanje v Ormožu, kjer nas je bilo okoli 30. Gostovanja, koreografije in navijaške rekvizite si financiramo sami. S srcem smo z našimi rokometaši, ki jih spodbujamo na vsaki tekmi in oni nam to zaupanje vračajo z odličnimi rezultati. Poleg tega se Dvanajsti udeležujemo tudi tekem slovenske rokometne in nogometne reprezentance. Dobro smo oddelali obalni derbi in pripravili koreografijo, ki se jo na rokometnih tekmah še ni videlo.

Kaj se dogaja s koprskimi Tifozi? Kakšni so bili vaši medsebojni odnosi v preteklosti in kakšni so danes v vsakdanjem življenju v Kopru?
Tifozi so – kot mi vemo – v mirovanju; ne pojavljajo se več na nogometu in se tudi ne bodo, dokler se stvari ne uredijo. Morda bi morali malo bolj na glas izražati njihovo nestrinjanje z vodenjem kluba. Naši odnosi v preteklosti niso bili rožnati zaradi različnega pogleda na navijanje in različnega stila navijanja. Bile so storjene napake tako na eni kot na drugi strani, nekateri naši člani niso podpirali navijanja s Tifozi, tako kot nekateri Tifozi niso podpirali navijanja z nami. Vmes nas je bilo nekaj, ki smo si želeli skupnega navijanja (nekaj časa je tako tudi bilo).

V zadnjih letih so se odnosi normalizirali, v zadnjih letih je nekaj naših članov navijalo s Tifozi na nogometu, posodili smo jim tudi boben in megafon. Lahko še povemo, da se je par Tifozov udeležilo tudi obalnega derbija in smo skupaj navijali na sektorju. Mi bi si sicer tega želeli tudi na preostalih tekmah. Poznamo se med seboj in normalno komuniciramo.

Kakšni so bili začetki vaše navijaške skupine?
Dvanajsti Kopra smo nastali leta 2002. Takrat nogometni klub ni imel primerne podpore, tako da je nekaj bivših Tifozov in bivših članov skupine Gente di mare, skupaj z novimi prišleki ustanovilo novo skupino. Nekaj sezon smo bili zelo aktivni na nogometu (tako doma kot v gosteh), v sezoni 2005/2006 pa smo začeli podpirati še rokometni klub, ki je takrat ostal brez podpore navijačev (skupina Neptun warriors je razpadla). Rokomet nas je v bistvu rešil, saj nas verjetno danes ne bi bilo več, če ne bi bila sprejeta ta odločitev. Na vrhuncu je skupina štela 270 članov (takrat smo podpirali še dva športa). Z leti smo se (izključno zaradi številnih peripetij) oddaljili od nogometa in tako smo danes prisotni le še na rokometu. Kot vrhunec navijanja ocenjujemo sezono 2011/2012, ko je rokometni klub blestel v ligi prvakov, leta 2012 smo tudi praznovali 10. obletnico. V tej sezoni se je na velikih tekmah na naši tribuni zbralo tudi preko 200 navijačev. Trenutno ima skupina 70 članov, jedro skupine pa tvori 30 ljudi, ki redno obiskujejo tekme, tako doma kot v gosteh. Menimo sicer, da bi nas glede na velikost mesta moralo biti več, vendar imamo občutek, da mladino danes zanima vse prej drugo kot navijaštvo, preveč je tudi podpiranja velikih klubov iz tujine, ki imajo prednost pred lokalnim, kar je žalostno. V Kopru žal ni čutiti take pripadnosti do mesta in lokalnega športa kot nekje drugje.

V ponos nam je, da smo od leta 2002 konstantno prisotni na tribunah (niti eno sezono nismo mirovali), tako doma kot v gosteh, kar je v Sloveniji prava redkost. Želimo si, da bo tako tudi v prihodnje. Pred propadom smo rešili nogometni klub in pomagali pri ustanovitvi novega rokometnega kluba.

Kot zanimivost še dodajmo, da se je na Facebooku ustanovila nova skupina z imenom FC Koper grb je samo eden

Pogovor s Small Faces

29.1. 2016 od  
V kategoriji Novice

Comments Off on Pogovor s Small Faces

Small Faces oziroma Nepomembneži, če prevedemo njihovo ime v slovenščino. Navdih za svoje ime so našli v filmu z istoimenskim naslovom – Small Faces. Odkar je Triglav izpadel iz prve lige, smo na njih nekako nenamerno pozabili tudi na fotoultras.si. Vendar kot kaže v tem vmesnem času spet bijejo svoj boj. Nekoč proti alfa samcu. Takemu posamezniku običajno ni mar, kaj si o njem mislijo drugi. Predvsem negativno mnenje o njem je prevladovalo med člani Small Faces. Danes bijejo boj z, po njihovem mnenju, nesposobno upravo kluba. Zgodovina se kot kaže – spet – ponavlja.

Kakšna je trenutna situacija v Kranju? Kot lahko razberemo iz vaše Facebook strani, stvari v klubu spet niso na zdravih temeljih?!
Situacija v Kranju glede navijaške kulture ni rožnata. Tudi ko pogledamo celo zgodovino navijaštva, so bili vedno problemi nabrati ljudi za na tribuno, ker jim je to pod častjo, večje tekme nikoli ni bil problem nabrati tudi 70-80 ljudi, ampak na gostovanja je pa odhajalo samo jedro. Glede kluba je po naših informacijah finančno stanje zelo slabo. Igralci in trenerji nimajo rednih plač, kar je danes pogoj za delovanje članskega moštva, ker nobeden ne igra več s srcem, ampak se je pripravljen kregati za 200 evrov, ki jih ima obljubljenih; kvalitetni igralci odhajajo brez odškodnin v druge klube. Vodstvo le obljublja, da bo boljše, od tega pa nikoli ni bilo nič, same obljube. Klub pa tone vse globlje. Tudi sodniki mlajših selekcij naj ne bi bili plačani.

Če potegnemo črto pod odigranimi tekmami minule jeseni – kako ste zadovoljni z obiskom, s kakovostjo, s prikazanim. Kaj ste pokazali na tribunah?
Z naše strani je bila jesen oddelana dokaj klavrno. Par nas je hodilo na tekme, obešalo parole proti upravi, prižgali smo nekaj bakel. Naveličani smo obljub in močno nas skrbi, da se bo zgodil črn scenarij in nas bodo vrgli v peto ligo.

Koliko članov sestavlja jedro navijaške skupine? Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih ter kakšna je po vašem mnenju trenutno vaša največja številčnost?
Jedro sestavlja približno 20 ljudi, ki odločajo o vsem. Ker nimamo vodje, je tako najbolj korektno, da sami odločamo o svoji usodi. Na domače tekme nas hodi kar nekaj, sicer ne kot skupina, ampak kot posamezniki. Nekaj se nas nabere, prižgemo kakšno baklo in obesimo parolo proti upravi. Na gostovanja tudi hodimo, ampak ne kot organizirana navijaška skupina, ampak kot navadni gledalci. Mislimo, da se nas lahko v Kranju zbere za kako veliko tekmo do 80 navijačev, ki poznajo naše pesmi plus ostali lovci na velike tekme.

Obstaja razen vas še kakšna navijaška skupina v II. ligi?
Obstajajo Mlinarji. Po videnem kar simpatična ekipa.

V Kranju obstaja več nogometnih klubov. Kakšna je klima okrog teh klubov, kakšna je razporejenost privržencev teh klubov? Predstavlja sploh medsebojna tekma mestnih rivalov kakšno dodano vrednost za Kranj, ali bi bilo bolj smiselno, da se stvari koncentrirajo okrog enega kluba v Kranju? Koliko gledalcev se zbere na tekmi mestnih rivalov?
Klima je zelo slaba, ni nobenega sodelovanja, je pa res, da vsi igralci, ki niso dobri za Triglav, igrajo za ostala dva kluba, tako da bi lahko rekli, da brez Triglava ostala dva kluba ne bi mogla sestaviti ekipe. Poznajo se lokalni derbiji, veliko več obiskovalcev je na teh tekmah, približno 400 do 500. Mislimo, da bi bilo pametno, da bi klubi začeli sodelovati in bi mi Gorenjci imeli standardnega prvoligaša, s tem da bi morali postaviti zdrav klub z zdravimi temelji in začeti delati tako, kot je potrebno.

Kako ljudje dojemajo šport, obiskovanje tekem, pripadnost klubu v Kranju?
V Kranju je to največja težava. Ni pripadnosti nobenemu športu, od hokeja, košarke, nogometa, lahko bi rekli, da samo še starši hodijo na tekme (izpostavimo lokalne derbije).

Vsaj občasno ste aktivni tudi v drugih športih? Kakšna je konkurenca na nasprotnih navijaških tribunah v teh športih in v različnih ligah?
Obiskujemo tudi košarko, hokej in moramo reči, da smo presenečeni nad Avstrijci, ki hodijo organizirano na tekme hokeja. Pride jih tudi po cel avtobus.

V kakšnih odnosih ste s skupino Orthodox Boys? Obstajajo v Kranju še navijači katerega drugega kluba iz katere od držav nekdanje Jugoslavije?
Spoštujemo vse navijaške skupine, tako tudi njih. So izkušeni fantje in vedo, kako se stvarem streže. Lahko se samo kaj še naučimo od njih. Zagotovo obstajajo še kakšne skupine, ampak ne v tako velikem številu oziroma se ne izpostavljajo.

S katerimi težavami se sicer v vašem okolju soočate?
Največja težava je, da nobeden ne podpira lokalnega kluba. Vsi so navijači raznih angleških, italijanskih klubov. Ni podpore lokalnemu športu.

Kakšna je navijaška scena na Gorenjskem sicer?
Zelo aktivni so Red Steelers Ultras Jesenice. Tu smo še mi, sicer to sezono neaktivni glede navijanja.

Kdo so pretežno navijači vaše skupine po spolu, po starosti? Narodnostna struktura? Politična opredelitev?
Struktura naše skupine je zelo mešana. Politično se ne opredeljujemo. V povprečju nas je večina med 23. in 45. letom starosti, pretežno moški, na kakšni tekmi pa se nam pridružijo tudi predstavnice nežnejšega spola.

Vzdržujete kakšna prijateljstva z drugimi skupinami? Imate s katero od navijaških skupin sovražne odnose?
Mislim, da imamo z vsemi skupinami kar korekten odnos. Ni nekih sovražnih odnosov.

Se udeležujete reprezentančnih tekem? Kakšno je vaše mnenje o organizaciji tekem in izgledu navijaške tribune?
Reprezentančnih tekem se udeležujemo, hodimo tudi na oddaljena gostovanja. Organizacija je zadovoljiva, izgled tribune pa ne bomo komentirali, dokler naše ne uredimo.

Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov v zadnjem obdobju? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?
Glede tega smo kar aktivni, saj vsako leto pripravimo kaj novega, od puloverjev, majic, šalov, rutk itd. Vedno se nam kaj mota po glavi.

Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje?
Pričakujete lahko eksplozijo, samo da se zamenja uprava in da se postavijo zdravi temelji.

Preberite tudi:

Pogovor z Green Dragons

20.1. 2016 od  
V kategoriji Novice

Comments Off on Pogovor z Green Dragons

V zadnjih obdobjih so Dragonsi doživljali ekstreme. Od bojkota navijanja do polnih tribun na večnem derbiju. Od predsednika kluba, za katerega se je zdelo, da se ga ne bodo mogli rešiti, do prebujanja Ljubljane, na katerem so v središču mesta slavili njegov odhod. Po zeleni jeseni, v kateri je Olimpija po dolgih letih spet igrala pomembno vlogo v slovenskem nogometu, so se polnile tudi tribune stadiona v Stožicah. Največjo dramo smo doživljali okrog prestavljanja tekme Olimpija-Maribor, ki je bila končno odigrana v drugi polovici novembra. Zbralo se je veliko gledalcev, še več bi jih bilo, če bi bila tekma odigrana v prvotno predvidenem terminu. Kot pravijo Dragonsi, ni njihova naloga vabiti gledalce na tekmo. In res je, da so Stožice brez njih mrtve. Če se samo spomnimo nekaterih preteklih sezon, ko se je na vzhodu zbirala peščica privržencev Olimpije. Pri tem z lahkoto zanemarimo zahodno tribuno. Po zeleni jeseni se zdi, da je prišel čas Olimpije in Dragonsov. Kaj nam bo prinesla pomlad? Z gotovostjo lahko napovemo le derbi Maribor-Olimpija v Ljudskem vrtu, 5. marca. Če ga ne bo prestavilo vreme.

Se je po odhodu prejšnjega predsednika Olimpije končno le uredilo stanje v klubu in v odnosu Olimpija-Green Dragons? Kakšno je sodelovanje danes?

Stanje v klubu še vedno ni in še dolgo ne bo idealno (ali blizu tega), je pa boljše, kot je bilo eno leto nazaj. Dragonsi želimo, še enkrat, poudariti, da je bil naš bojkot ena izmed zadnjih možnostih, ki smo jih videli, tako za rešitev kluba, kot za navijaško skupino, da nadaljuje s svojim delom. Sodelovanje se je izboljšalo, komunikacija obstaja (prej je več kot eno leto ni bilo), a to še vedno ni normalno stanje.

Po zeleno obarvani jeseni verjamemo, da so vam v veliki meri pri vračanju navijačev na Stožice pomagali tudi rezultati vašega kluba. Kako ste se sicer lotili vabljenja navijačev nazaj na vašo tribuno?

Ne gre samo za rezultate in ne gre toliko za vabljenje navijačev. Ljudje iz drugih sredin mogoče ne razumejo – a Ljubljana je lačna, zelo lačna nogometa. Želi si močne Olimpije, veliko bolj, kot si to nekateri priznajo – pa ne samo Ljubljana. Olimpija, ki je več kot dve desetletji ni bilo nikjer (pa, če smo iskreni, je tudi sedaj ni nikjer) privablja navijače iz širše ljubljanske kotline, posavskega revirja, Gorenjske, Koroške, Notranjske. Olimpija je bila, razen nekaj prebliskov (mogoče je en izmed prebliskov tudi ta letos), klinično mrtva. Na nekaterih področjih je še vedno, a pustimo to.

Ni zadolžitev Dragonsov ali bilo katerih navijačev, da vabijo ljudi na tribune. Brez nas tako ali tako Olimpije ni. Na tekmah ni vzdušja, nogometna tekma je dolgočasna brez navijaške kulise in tako dalje. Pomembno je zavedanje, da smo navijači del kluba – tako tisti za golom, kot tisti na (pol)gledaliških tribunah. Bojkot je bil najtežji ravno za nas – zato prevelike aktivacije ob vrnitvi na sever sploh nismo potrebovali. Smo pa predlagali klubu poleti tisti piknik z navijači, katerega namen je bil ponovno zbližati se z ljudmi, ki so v zadnjem obdobju izgubili zaupanje v klub. Upamo, da postane to stalnica. Prav tako smo delili letake po srednjih šolah, s katerimi smo nagovarjali k včlanitvi v skupino in na splošno podporo Olimpiji. Verjetno bomo v prihodnje pripravili še kaj.

Kako povprečen Ljubljančan, ki ni pripadnik vaše navijaške skupine, danes dojema Olimpijo in pripadnost klubu? Koliko so iz vašega pogleda realna razmišljanja, da se povprečen Ljubljančan na Stožice ne more priti “pokazat” in da imate v pri vračanju publike precej težje delo kot npr. v Mariboru ali Murski Soboti?

To morate vprašati povprečnega Ljubljančana … 🙂 NK Olimpija sigurno pridobiva na ugledu – saj je zadnji izmed “stabilnih” športnih klubov v prestolnici. Košarka je na meji propada že več kot desetletje, hokejisti se nekaj trudijo v ligi, kjer so vedno zabetonirani na zadnjem mestu, v nogometu pa se je letos naredil preporod – ki ga pa ostali, če odštejemo Dragonse, še niso uspeli kapitalizirati. Trditev, da je “vračanje” publike precej težje delo v Ljubljani – Ljubljana je uspela razprodati stadion novembra, medtem, ko par mesecev nazaj “nihče” ni hotel niti iti na stadion. Nenogometna Ljubljana je proslavila odhod nezaželenega predsednika, kot da je novo leto. Navsezadnje, kateri slovenski klub se lahko pohvali, da je na gostovanje, ki ni derbi, pripeljal toliko ljudi, kot Dragonsi in Olimpija v Gorico?

Je pa tudi res, da je Olimpija postala z rezultati tema pogovorov povsod v Ljubljani. Na avtobusu, po lokalih, povsod se je dalo zaslediti, da je ljudi ponovno začela zanimati Olimpija. In za to je zaslužen predvsem ta pozitiven premik z menjavo predsednika in vodstvene garniture. To smo zadnja leta močno pogrešali, sedaj pa je potrebno na tem graditi. NK Olimpija je res, v času hoje po njivah nižjih lig, izgubila širšo zanimanje javnosti – pridobila pa je jedro, ki jo v večini sestavljajo (bivši) Dragonsi, tako tisti na C kot tisti, ki smo trenutno aktivni na B tribuni. In ta baza je veliko večja, kot je bila desetletje nazaj. Za to, da se polni stadion in da se prodajajo karte na tekmah, ki niso tako izpostavljene, je pa potrebno delo klubskih uradnikov – ki ga pa trenutno še ne opravljajo na zadovoljivem nivoju.

Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih ter kakšna je po vašem mnenju trenutno vaša največja številčnost?

“Skorajda zadovoljiva”. Moramo si priznati – termini tekem še vedno niso optimalni, poleti so tekme prezgodaj, pozimi prepozno, Stožice so gradbišče brez lokala – to so izgovori, ki jih imamo. Jedro, 40, 50 ljudi, je na vsaki tekmi, potem je pa veliko odvisno od same lokacije. Celje recimo nikakor ne steče, medtem ko so gostovanja v Gorico ali Koper vedno zelo zanimiva in številčna.

Številke niso tako pomembne – pomembna je kvaliteta – ker na tribuno, kjer se bodo ljudje povezali med sabo – na to tribuno se bodo tudi vračali – ne glede na rezultate, ki so, na žalost, v navijaštvu zelo pomembni. Po našem mnenju smo Dragonsi na zadnjem domačem derbiju izpolnili vsa pričakovanja glede številke, na gostovanjih pa bi te številke lahko šle do cifre 300, 400 ali 500. Vprašanje je, kaj je naredila NZS in kaj bodo naredili organizatorji, če bodo te številke še rasle – ker nekih pametnih rešitev tukaj ne eni, ne drugi še niso pokazali. Kljub temu, da resno zagovarjamo kvaliteto in ne kvantiteto (na tekmi tudi, če nas je 50, se navija vedno 90+) moramo vseeno biti zadovoljni z udeležbo in povprečjem,ki ga imamo. A vse to je seveda potrebno še izboljšati.

Če potegnemo črto pod odigranimi tekmami letošnje jeseni – kako ste zadovoljni z obiskom, s kakovostjo, s prikazanim. Kaj ste pokazali na tribunah?

Obisk na domačih tekmah je bil soliden. Verjetno bi bil še boljši, če ne bi prišlo do tistega prestavljenega derbija, ki je pol ljubljanske kotline pahnil v depresijo. Trudimo se, da na vsaki tekmi predstavimo kak nov artikel, novo pesem, koreografijo, bakljado, dimnado. V bistvu je naš namen, da na tekmah dogaja.

Kaj smo pokazali? Po našem mnenju smo pokazali toliko, kot skupina, ki pride iz enoletnega (delnega) mirovanja in borbe proti upravi, lahko. Res je, nekatera gostovanja so bila oddelano katastrofalno slabo, že spet na drugih smo podirali rekorde. Fino bi bilo doseči neko konstanto. Velik korak naprej bi bil, da bi bila konstanta na domačih tekmah nad 300, na gostojučih nad 150, a to se lahko doseže le z dolgoročnim delom.

V katerih športih ste trenutno aktivni? Zakaj ste opustili navijanje na hokejskih tekmah in manj pomembnih košarkarskih tekmah?

Aktivni smo na nogometu. Z našo člansko izkaznico je poceni ali zastonj vstop še na košarko in hokej. Pri slednjem se je zanimanje celotne javnosti, ki je včasih pridno polnila Halo Tivoli, razpolovila, tako da Hala samuje. Glede košarke je pa tako – zanimanje samega članstva je padlo na nivo, da razmišljamo, kaj sploh še s tem športom narediti. Aganžma na enem področju pač terja ceno nekje drugje …

Koliko ste letos sodelovali pri organizaciji reprezentančnih tekem na Stožicah in kakšno je sodelovanje z NZS? Kakšna je vaša ocena izgleda tribune na reprezentančnih tekmah? Obiskujete tudi gostovanja reprezentance?

Dragonsi smo se na začetku kvalifikacij dogovorili z NZS o pravilih igre in o delitvi Severa na domačih tekmah s “Slovenija Supporters” oziroma tistemu, kar je od njih ostalo. Koreografijo na tekmi z Anglijo in vodenje tribune smo prevzeli mi, ker je bil tak tudi interes skupine. Ker smo dali obljubo, smo to tekmo tudi izpeljali na “kolikor-toliko” dobrem nivoju, a smo se že prej odločili, da neka ultras – domicilna zgodba – iz časov Bežigrada ali časov Ljudskega vrta takoj po prenovi štadiona – ne pride več v poštev. Vsaj na tekmah v Stožicah je na naši tribuni, recimo na Angliji, bilo 500 Dragonsov, 120 drugih, ki imajo približno veze z navijaštvom, ter 800 ljudi, ki nimajo veze z navijaštvom. Družine, Trigiji, mi jih imenujemo Planica – navijači. Ljudje, ki pridejo na Sever zato, ker so poceni karte in ker so vedno na voljo. Ljudje, ki na tekme hodijo s štirimi šali in bolj kot na tekmo spadajo na gasilsko veselico v Šentrupert. Ultrasi na tekmah reprezentance trenutno nimamo več svojega mesta. In ne verjamemo, da ga bomo še kdaj imeli. Je pa vedno zanimivo iti na kakšno evropsko gostovanje, če je nasprotnik atraktiven. Ker nam seveda manjka takšnih tekem s klubom, poskušamo seveda to tukaj kompenzirati.

Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov v zadnjem obdobju? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?

Mi temu pravimo roba, ker ne delamo “navijaških rekvizitov” primarno zato, da jih ljudje nosijo na tekmah – ampak za to, da navijaško skupino in klub ponosno predstavljajo v slehernem dnevu svojega življenja. V času, ko je klub prvi na lestvici, ni težko “štampat” novih majic, šalov ali puloverjev, težje je, ko “nikjer ni nikogar”. Potem, ko je kar nekaj časa trajalo, da smo iz “nekaj artiklov na leto” prišli na “nekaj artiklov na mesec”, smo se sedaj predvsem usmerili v to, da so izdelki narejeni kvalitetno, da bodo v prihodnje vedno na voljo v centru Ljubljane in tako dalje.

Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje?

Še naprej bomo “gazili”, poizkušali vsak mesec, vsako leto, narediti korak ali dva naprej, verjetno bodo vmes prišli kakšni padci in težave, a jih bomo z izkušnjami poizkušali rešiti. Naši cilji so jasni – pridobiti na kvantiteti, a ne izgubiti na kvaliteti.

Še vedno vzdržujete dogovor o molčečnosti vaših članov v javnosti (npr. navijaški forumi)? Je na področju komuniciranja z javnostmi in člani skupine primarno vlogo prevzel Facebook?

To je bil interni dogovor jedra, ki se včasih sicer malo prekrši, ampak ja, navijaško skupino Green Dragons navzven, tudi na internetu, zastopa zelo ozek krog ljudi. Facebook in ostala sredstva komunikacije v 21. stoletju so navijačem olajšale delo – saj lahko vstopamo v dnevne sobe in kuhinje naših fanov, sledilcev in jih veliko lažje aktiviramo, kot so jih generacije pred nami. Primarni kanal komunikacije je uradna spletna stran, kamor pa večina obiskovalcov pride ravno iz Facebooka. Kar se tiče forumov, ti niso naša domena. In prav je tako. Smo Dragonsi in ne potrebujemo dokazovanja za tipkovnico, ko pride do česa se tako ali tako ve, kaj se je zgodilo in kaj ne. Vemo, kdo je nesporni kralj interneta in to seveda nismo mi.

Vzdržujete trenutno kakšna prijateljstva na ravni skupine v Sloveniji ali v tujini?

Prijateljstva na uradni ravni ne obstajajo, ker zaenkrat za to niti ne čutimo potrebe. So pa zelo dobri odnosi izraženi s številnimi skupinami širom Evrope. Tu mislimo predvsem na ekipo Frontline iz Berna, s katero smo tudi že obiskali nekaj evropskih gostovanj. Potem so tu še fantje iz Varšave (Olimpija Varšava), s katerimi smo po nekaj letih spet vzpostavili kontakt. Omeniti pa moramo še Švedski Hammarby in CSKA iz Sofije, s katerimi smo dobre odnose navezali v zadnjih nekaj letih. Zadnji odpovedan derbi nam je povzročil kar nekaj sivih las tudi zaradi pisane zasedbe gostujočih navijaških skupin, ki so bile namenjene na naš del tribune. V Sloveniji nekega večjega sodelovanja med skupinami ni – in tudi ne vemo, zakaj bi bila.

Kakšni sta narodnostna struktura in politična opredelitev navijaške skupine?

Svojih članov ne sprašujemo ne po narodnosti in ne politični opredelitvi.

Katere podskupine so najbolj dejavne? V kolikšni meri so še v skupini aktivni Dragonsi iz bolj in manj oddaljenih krajev od Ljubljane?

Ponosni smo na vse naše podskupine, ki se tudi dobro zavedajo, da le enotni smo lahko najmočnejši. Ne bi radi kogarkoli posebej izpostavljali, saj je za nas pomemben sleherni član, ki ima zeleno srce, pa naj ta pripada pomembni podskupini ali ne. Je pa dejstvo, da so najbolj dejavne podskupine Frontline, Blokovci Fužine, fantje iz Rudnika. V ponos nam je, da zeleno srce bije tudi krepko izven Ljubljane, tako je pomembno izpostaviti najštevičnejše: Domžalčane, ekipo iz Kranja, Kočevja in Ekipo vedno lačni, katero sestavljajo fantje iz Koroške. Omeniti moramo tudi, da se število članov, ki niso iz Ljubljane, neprestano povečuje, tako da bomo verjetno dobili novo podružnico v katerem od slovenskih mest.

Podeljujete Zmajevo srce. Prosimo za kratko predstavitev tega projekta.

Nagrada Zmajevo srce je bila prvič podeljena s strani navijačev, ki so se zbrali okoli foruma nkolimpija.com v prvih letih tega tisočletja. Nagrado je prejel Jalen Pokorn, nato pa je nagrada za več kot deset let utonila v pozabo. Aktivirali smo jo nekaj let nazaj – jedro skupine je izbralo nekaj kandidatov, odločajo pa glasovi obiskovalcev naše spletne strani. Namen nagrade je, da navijači podarimo igralcu (ali kakemu drugemu nogometnemu delavcu) nagrado. Pa ne samo zato, ker je najboljši igralec, najboljši strelec ali najbolj medijsko izpostavljen. Nagrada naj bi šla tistemu, ki je del Severa, ki je del naše navijaške kulture, ki predstavlja naš igralski ideal. V času modernega nogometa, kjer so igralci en dan rdeči, drugi dan zeleni, tretji dan pa ljubijo rumeni grb, se take vrline iščejo. Nagrado je nekaj let nazaj dobil Boban Jovič, letos pa je nagrado prejel Darijan Matić.

Pogovor z Crazy Boysi

16.1. 2016 od  
V kategoriji Novice

Comments Off on Pogovor z Crazy Boysi

Iz članka Intervju s Crazy Boysi (objavljen 31. 1. 2013): Skupina Crazy Boys je bila ustanovljena v sezoni 1990/91, ko je NK Proletarec nastopal v slovenski drugi ligi zahod. Skupina se je delila na Gardo Zagorje in Knape, ker je bilo v skupini tudi dosti fantov, ki so delali v rudniku Zagorje. Po koncu sezone 1991/92 je prišlo do spora z upravo kluba, tako da se kar nekaj let ni navijalo, prišla je nova generacija, nekaj jih je ostalo in začelo se je navijati na košarki in nogometu. Ker so si v Velenju nadeli ime Velenjski knapi (1996), se je nekdo spomnil, da smo imeli že prej napravljen transparent Crazy Boys, ki je bil posledica naših gostovanj – kamorkoli smo prišli, so se zgodili incidenti. Zato smo se odločili, da bo od tega trenutka le še eno ime: Crazy Boys Zagorje! Današnja skupina je s tisto izpred 20 let povezana. Nekateri še vedno pomagajo pred letom dni spet zaživeli skupini, ki nikdar ni bila številčnejša in boljše organizirana. V bistvu je to tretje prebujanje skupine, za katero upamo, da bo večno aktivna!

Kot kaže trenutno, so rezultati tretjega prebujanja vaše navijaške skupine še vedno uspešni. S katerimi težavami se sicer v vašem okolju soočate?
Za Zasavsko regijo je značilna ena izmed največjih stopenj brezposelnosti v Sloveniji. Na lastni koži to posledično občutimo z odseljevanje naših članov v druge regije in države, kjer iščejo svoje priložnosti za zaposlitev. Zaradi slabega stanja v gospodarstvu in propada velikih podjetji ni več toliko vlaganja in sponzorjev, ki bi pripomogli k razvoju športa nasploh ter morebitnega preboja v višje lige. Na tribunah je zato, predvsem pri nogometu, manj ljudi in navijačev, ki v večini primerov pogrešajo prisotnost in aktivnost drugih navijaških skupin. Posledica vsega skupaj je nekoliko manjša številčnost, kot bi si jo sicer želeli in premogli.

Aktivni ste v različnih športih. Katerih? Kakšna je konkurenca na nasprotnih navijaških tribunah v teh športih in v različnih ligah?
Aktivni smo praktično pri vseh večjih ekipnih športih, ki obstajajo v Zagorju. Naš primarni šport, katerega obiskujemo, ostaja nogomet. Klub trenutno že nekaj let tekmuje v 3. SNL center. Zaradi neatraktivnosti nasprotnic in velikih kakovostnih razlik se zadnjo sezono udeležujemo le večjih in pomembnejših tekem ženske rokometne ekipe v 1. državni ligi ter vseh domačih mednarodnih tekem. Pred časom se je v Zagorju na članski ravni zopet pričela igrati košarka. V zimskem premoru smo zato pričeli obiskovati tudi tekme KK Zagorje v 4. SKL. Kar se tiče konkurence na tribunah v vseh treh športih, ni nobene ultras skupine, ki bi bila vredna omembe.

Kakšni so odnosi z vodstvi klubov, za katere navijate?
Odnosi z vsemi tremi vodstvi so odlični in so se v zadnjem letu izredno izboljšali, predvsem na nogometnem področju, kjer je v letu 2015 prišlo do korenitih sprememb v upravi kluba. Lahko rečemo, da so odnosi v večini primerov postali prijateljski, tudi na osebni ravni, do česar pa smo na žalost morali skozi malo manj rožnato obdobje, ki bo šlo hitro v pozabo.

Kakšna je navijaška scena v III. ligi in kakšna v Zasavju?
Liga se je pred časom razdelila na štiri dele – vzhod, zahod, sever in center, kamor spada tudi NK Zagorje. Žal nam je, da nismo v vzhodnem delu III. lige, kjer sta prisotni vsaj dve aktivni ultras skupini, ki bi zagotovo zelo popestrili dogajanje na tribunah. Razen naše skupine navijaške scene v Zasavju praktično ni, razen dvakrat na leto, ko je na sporedu zasavski derbi.

8.11.2014 3.SNL CENTER 11.KROG RUDAR TRB - ZAGORJE

Kdo so vaši največji sovražniki na tribunah? Vzdržujete kakšna prijateljstva z drugimi skupinami?
Sovražnikov nimamo, zavedamo pa se, da smo marsikomu trn v peti. Uradnih prijateljstev na relaciji skupine ni, še posebej ne v Sloveniji, kot to radi napačno ugotavljajo posamezniki iz drugih mest in skupin. Na individualni ravni sicer obstajajo dobri kontakti in prijateljstva s člani Crazy Boys Marrakech (Maroko), predvsem zaradi istega imena in nogometnih klubskih barv.

Koliko članov sestavlja jedro navijaške skupine? Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih ter kakšna je po vašem mnenju trenutno vaša največja številčnost?
Jedro naše skupine tvori približno 10 ljudi. Udeležba na domačih nogometnih tekmah je povprečno 20, v gosteh pa od 10 do 15 članov. Sicer so rokometne tekme že tradicionalno najbolj obiskane, saj se na njih vedno zbere vsaj 20 do 30 članov. Številčnost se spreminja glede na atraktivnost nasprotnika. V preteklem letu je bilo najštevilčnejše gostovanje v Trbovljah, okrog 70 članov in 120 članov na derbiju pri nas v Zagorju. Mislimo, da sta podatka realen prikaz naše trenutne mobilizacijske moči, dejstvo pa je,  da bi se udeležba lahko tudi povečala ob morebitnem napredku nogometašev v višje lige.

Če potegnemo črto pod odigranimi tekmami minule jeseni – kako ste zadovoljni z obiskom, s kakovostjo, s prikazanim. Kaj ste pokazali na tribunah?
Predstave bi vedno lahko bile boljše, ampak glede na vse že prej omenjene dejavnike in dejstvo, da se nahajamo v 3. SNL, smo s prikazanim zadovoljni. V jesenskem delu se je občutno povečalo število gostovanj, saj smo se, z izjemo dveh, odpravili na vsa. Nogometaše smo podprli tudi na vseh domačih tekmah. Izvedli smo nekaj koreografij, novih transparentov in dvodržnjakov, razen na derbiju (razlog predkaznovanost in skupni dogovor s klubom o neuporabi pirotehnike) se ni varčevalo s pirotehniko. Še naprej dajemo prednost kvaliteti, kar nam je ključnega pomena pred kvantiteto.

Se udeležujete reprezentančnih tekem? Kakšno je vaše mnenje o organizaciji tekem in izgledu navijaške tribune?
Del ekipe, od 3 do 10 članov, je konstantno prisoten na domačih tekmah reprezentance. Stanje na reprezentančnih tekmah je žalostno in katastrofalno, repka je enostavno umrla, seveda tudi zaradi politike NZS. Pogrešamo večjo udeležbo predvsem manjših skupin, prav tako pa tudi ni zanimanja za gostovanja. Ponovno imamo tu v mislih manjše skupine, ki bi s tem lahko izkoristile priložnost za kakšno evropsko gostovanje.

Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov v zadnjem obdobju? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?
V zadnjem letu smo izdelali šale, dve različni kolekciji majic, koledarje in nalepke. Izdelki so večinoma namenjeni le članom skupine, po prednaročilu in v omejenih količinah. V prihodnosti strmimo k izdelavi novih puloverjev, bar šalov, nalepk in mogoče še česa.

Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje?
Primarni cilj je obdržati jedro skupine, zagotoviti konstantno številko ljudi na tekmah ter poizkusiti privabiti na običajne tekme tudi člane, ki sicer obiskujejo samo večje tekme. Prav tako se bomo trudili ohraniti kvaliteto naših artiklov, izgled tribune in obisk gostujočih tekem.

9.5.2015 ZAGORJE - KRIM 1.DRL ZENSKE (2)

Kakšni sta narodnostna struktura in politična opredelitev?
Narodnostno smo zelo mešana skupina. Politična opredelitev na naši tribuni oziroma v skupini je striktno »Ultras no politica!«.

Povezava do profila skupine CRAZY BOYS na fotoultras.si

Kakšen je utrip v Zagorju, kako ljudje dojemajo šport, obiskovanje tekem, pripadnost klubu?
Obiski tekem v Zagorju so premo sorazmerni z rezultati, uspehi klubov in atraktivnosti nasprotnika. Vendar kljub temu obstajajo ljudje, ki klube podpirajo v dobrem in slabem. Veliko je tudi posameznikov, ki so aktivno vključeni v en šport, podpirajo pa tudi vse ostale. V majhnem mestu kot je Zagorje, je ta kolegialen in prijateljski duh za morebitne uspehe še kako pomemben. Na navadnih nogometnih tekmah se poleg nas na stadionu povprečno zbere okrog 300 ljudi, zasavski derbiji pa so že tradicionalno vedno razprodani (okrog 1500 ljudi). Podobna zgodba je tudi v rokometu, kjer največ ljudi pritegne derbi s Krimom in tekme v evropskih tekmovanjih.

Do kam sega bazen navijačev in pripadnikov vašega kluba? Kje so meje, od katerih naprej živijo pristaši Rudarja?
Naši člani prihajajo iz vseh treh občin v Zasavju in tudi njegovi širši okolici. Prav tako obstaja tudi skupina naših članov v obalnem delu Slovenije. O »rivalih« pa ne bomo izgubljali besed.

9.5.2015 ZAGORJE - KRIM 1.DRL ZENSKE

PREBERITE TUDI:

Intervju s Crazy Boysi (31. 1. 2013)

Pogovor z Ribari

14.1. 2016 od  
V kategoriji Novice

Comments Off on Pogovor z Ribari

Na spletni strani ene izmed slovenskih navijaških skupin lahko o Ribarih preberemo, da so bili dobri po kriteriju številčnosti in pirotehnike, da so bili kopija italijanskega stila navijanja. Imeli so obalni derbi z Koprom, kjer so se dogajale tudi prave male vojne med njimi in Koprčani. No, koprski ultrasi že nekaj let ne navijajo več, od navijanja na nogometnih stadionih pa so Ribarom ostale le še tribune dvoran, v katerih spremljajo svoj izolski rokometni klub. Izolski stadion, ki bi ob drugačnem razvoju dogodkov pred dobrimi 20. leti, lahko imel precej lepši včeraj, danes in jutri, medtem še naprej sameva. Se bodo Ribari spet podali navijat tja, kjer se je njihova zgodba pravzaprav pričela pisati in po katerih v bistvu Ribare poznamo?

Trenutno je RK Izola v spodnjem delu lestvice. Kakšno je sicer stanje v klubu, kakšne so ambicije in kakšna je realnost?
V prvi državni rokometni ligi, razen prvih štirih moštev, lahko vsak preseneti vsakega. Stanje v klubu se je po nekaj sezonah prvoligaškega rokometa »normaliziralo«, počasi lahko rečemo, da je Izola standarden prvoligaš. V športu so ponavadi ambicije vedno stopničko višje od realnosti, kar je seveda dobrodošlo in zdravo. V Izoli se zavedamo, da je realnost boj za obstanek, kar je po eni strani dobro, saj je prvenstvo posledično bolj zanimivo, kot pa če bi bili npr. trdno zasidrani na sredini lestvice.

18. 8. 1990 - 18. 8. 2015: 250 bakel za 25 let - RIBARI IZOLA

18. 8. 1990 – 18. 8. 2015: 250 bakel za 25 let – RIBARI IZOLA

Kako kaže nogometni MNK Izola? Obstaja možnost, da v doglednem času napreduje v II. ligo in v skladu z vašo obljubo tudi vi Ribari nazaj na nogometne stadione?
Pri MNK Izola je računica zelo enostavna. Klub nikoli ne bodo vodili sposobni in ambiciozni ljudje pa tudi če, bo vselej dodatna težava denar. Drugoligaško tekmovanje predstavlja že določeno stopnjo organizacije in resnosti, katere v Izoli ne premoremo. Gledano v celoti je tako celo najboljše. Naj klub ostane tam »kjer je«. Propadov in podobnih zgodb z nogometnimi klubi po Sloveniji je bilo dovolj. Ribari Izola smo nastali na stadionih, z veseljem bi se vrnili tja kamor »najbolj« spadamo. Dobro delo se v tako velikih športnih organizacijah kot je nogometni klub, opazi šele na dolgi rok. Klub mora izkazati določene mere resnosti, ambicij in sposobnosti ter seveda vse to znati uresničiti. Šele tako se bodo na tribune vrnili gledalci, ne pa po seriji dveh zaporednih zmag.

Kakšna je trenutno navijaška scena na Primorskem?
Razen nas na Obali in Novogoričanov na severnem primorskem, ni nobenega več.

S katerimi težavami se soočate v vašem okolju?
Neatraktivnost je nedvomno ena od največjih težav iz navijaškega vidika. Čeprav smo po eni strani veseli, da imamo klub na nivoju, za katerega lahko navijamo, se po drugi strani zavedamo, da bi bilo število navijačev nedvomno večje, če bi npr. imeli nogomet v višjih ligah. Navijači smo del športa, vsaka panoga športa ima svojo zanimivost, ki je pri nogometu nedvomno zelo velika.
Iz bolj finančnih vidikov pa je težava Občina Koper, ki premore več denarja in posledično mladi talenti iz Izole zapustijo naše mesto. Vendar samo denar ni ključ do uspeha. To nam prekrasno pokažejo prav zgodbe iz Kopra.

Kakšni so odnosi z vodstvi klubov, za katere navijate?
Odlični. Čeprav ne gre za veliko sodelovanja, se tisto, kar želijo eni ali drugi, opravi. Ribari za ogled domačih tekem prejemamo cenejše vstopnice, mi pa poskrbimo, da se domače tekme oddelajo brez incidentov. Po zaključku rokometne sezone sledi vsako leto tradicionalno druženje med navijači in predstavniki kluba ter igralci. Posledično so odnosi navijači-klub zelo prijateljski.

10373833_1065347696851330_4959248341205227971_n

Do kam sega bazen navijačev in pripadnikov vašega kluba?
Geografsko gledano so skoraj vsi pripadniki iz Občine Izola. Nekaj posameznikov pa seveda prihaja tudi iz sosednjih občin. Koprska, piranska in tudi novonastala ankaranska občina imajo nekaj naših članov. Bodisi so to preseljeni Izolani ali prijatelji Izolanov, Obala je majhna.

Kakšen je utrip v Izoli, kako ljudje dojemajo rokomet, obiskovanje tekem, pripadnost klubu?
Izola oziroma Izolani smo lačni športa. To se dokazuje ob vsakem uspehu izolskih klubov in izolskih športnikov. Lani smo v zadnjih treh mesecih leta pripravili kar štiri sprejeme (Gasparini, Hrvat, Sinanbegovič, Žbogar) za Izolane, ki so v Izolo prinesli medalje. Opaziti je tudi večje število naših artiklov po izolskih ulicah. Rokomet je v Izoli predvsem v 90. letih bil vedno v senci nogometa, kar pa danes niti približno več ne drži. Izolani in Ribari smo ponosni na naš rokometni klub in igralce, ki sploh niso profesionalni športniki, a vseeno branijo naše barve na prvoligaškem nivoju.

12314311_1044566852262748_4215251565704564120_o

Utrip v mestu je živ, Ribari nismo samo za weekende, ko so tekme. Na tej točki bi radi pohvalili izolskega raperja Drill-a (Andrej Bučar) za pesem »Za Izolane«, ki nam jo je posvetil v njegovem zadnjem albumu: Tramontana besed in Rudija Bučarja za njegovo pesem: »Izola«.

Koliko članov sestavlja jedro navijaške skupine? Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih ter kakšna je po vašem mnenju trenutno vaša največja številčnost?
Trenutno ima plačano članarino 30 članov. To so ljudje, ki se redno tedensko dobivajo v naših prostorih in hkrati predstavljajo tudi jedro naše navijaške skupine. Povprečje na domačih tekmah se giblje okoli številke 50, gostovanj (izjema Koper) pa v dosedanjem delu prvenstva nismo opravili. Naša največja številčnost je bila novembra na derbiju v Kopru, ko smo za naš sektor prodali približno 200 kart.

Kakšna je struktura vaše navijaške skupine?
Po spolu seveda moški. Najštevilčnejša je skupina med 25 in 40 let starosti, sledi mladina do 25 let.

Povedali ste, da se v jesenski polsezoni z izjemo tekme na Bonifiki niste odpravili na gostovanja. Kako je sicer s potovanji na gostovanja?
Gostovanja so ena od naših največjih težav. Čeprav se za gostovanja vedno prijavi za en avtobus ljudi, ni čutiti tiste želje po gostovanjih. K temu malo za hec dodajamo še dejstvo, da na vseh gostovanjih, na katera se odpravimo, naša moštva ne dosežejo pozitivnega rezultata, kar pa seveda ni opravičilo.

Kdo so vaši največji sovražniki na tribunah? Vzdržujete kakšna prijateljstva z drugimi skupinami?
Mogoče se sliši čudno, ampak nam je žal, da v Kopru ni več navijaštva. Zgodovinsko gledano so Koprčani naši največji »sovražniki« in lepo bi bilo, da pri tem tudi ostane. Uradnih prijateljstev nimamo, so pa že Viole Maribor v njihovem intervjuju omenile, da imamo z njimi pozitivne odnose.

Če potegnemo črto pod odigranimi tekmami minule jeseni – kako ste zadovoljni z obiskom, s kakovostjo, s prikazanim. Kaj ste pokazali na tribunah?
V celoti z izjemo derbija nič posebnega. V Sloveniji veliko šteje že sama prisotnost, kaj šele številčnost itd. V dobrih številkah smo bili prisotni na vseh domačih tekmah, pirotehnika pa v dvoranah ni dovoljena. V izogib položnicam se tega držimo. Naredili smo nekaj novih pesmi in transparentov ter koreografijo za derbi.

Se udeležujete reprezentančnih tekem? Kakšno je vaše mnenje o organizaciji tekem in izgledu navijaške tribune (tako v nogometu kot rokometu)?
Organizirano se ne udeležujemo reprezentančnih tekem, posamezno pa. Pogled na dogajanje okoli nogometne reprezentance se od zadnjega našega intervjuja ni spremenil. Relacija navijači-NZS deluje samo v Ljubljani, kar sploh ne preseneča. NZS-ju je vseeno za navijače. Dobro vedo, da s kakovostjo sedanje reprezentance prodori na večja tekmovanja niso mogoča, je pa mogoč dvig cen vstopnic in večji zaslužek. Pri rokometni reprezentanci velja isto kot za nogometno. Organizirano ji ne sledimo, posamično pa.

Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?
V letu 2015 smo proslavljali 25 let obstoja naše navijaške skupine. V prid temu smo naredili/naročili: majice, šalce, šale, vzglavnike, nalepke, sončna očala, pisala, obeske in vžigalnike. Trenutno so v fazi zbiranja prijave za nove jakne visoke kvalitete.

1425601_1053330701386363_6380613718299534607_n

Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje?
Tudi tukaj se naš odgovor ne razlikuje od tistega v prvem intervjuju. Aktivni bomo tako na športnem kot nešportnem področju. Poleg rokometa bomo sledili tudi ostalemu športu v Izoli in nagradili vsak nov uspeh. V manj športnih vodah bomo dobrodelni, tako kot vsako leto.

12391223_1051303528255747_5200248568067133552_nKakšna je narodnostna struktura navijaške skupine? Katera je politična opredelitev skupine?
Osamosvojili smo se včeraj. Logično narodnostna struktura naše skupine ni samo slovenska. Ribari Izola športa ne mešamo s politiko. Vsak član ima svojo glavo, svoj razum, svojo politično opredelitev.

Kako komunicirate z javnostmi in s svojimi člani?
Izola je šele 14. največje mesto v Sloveniji, torej ni veliko. Novice se po ulicah preko raznih plakatov in ust hitro širijo, imamo pa tudi svojo Facebook stran za tiste bolj »moderne« člane in javnost na splošno.

PREBERITE TUDI:

Intervju z Ribari (12. 1. 2013)

Pogovor z Antikristi 1989

9.1. 2016 od  
V kategoriji Novice

Comments Off on Pogovor z Antikristi 1989

Sliši se nenavadno, ampak ker v Metliki nogometnega kluba ni, so Metličani vedno igrali in navijali za NK Kolpo iz bližnjega Podzemlja. Resda pa Antikristi 1989 trenutno niso aktivni na nogometu, največ zaradi slabih odnosov z upravo kluba. Zanimivo je ime navijaške skupine, ki se opredeljuje kot ultras skupina. Fantje pravijo, da jih je večina vedno najraje poslušala punk glasbo. Predvsem Sex Pistols in komad Anarchy in the UK. In starejši so “bitangam”, kot pravijo sami, vedno rekli antikristi. “Glej ga antikrista”. In nastali so Antikristi.

Kdaj je bila ustanovljena vaša skupina? Kakšni so bili začetki?
Skupina je bila ustanovljena v začetku leta 1989. Začetki so bili zanimivi, aktivni smo bili predvsem na tekmah RK Metlika, 30 do 70 članov, ki je takrat igral v zadnji članski ligi. Prvo gostovanje smo opravili leta 1990, 7 članov je takrat z vlakom odpotovalo v Višnjo Goro na tekmo RK Metlika, naredili smo svoj šov in po zaostanku se skupaj z igralci veselili takratne zmage. Zelo lepi časi.

KolpaIvancnaGorica_AM_2011_0104

Ste aktivni v različnih športih? Kakšna je konkurenca na nasprotnih navijaških tribunah v teh športih in v različnih ligah?
Zadnja leta smo bili aktivni v več športih, nogomet, košarka, rokomet. Konkurenca na tribunah je zelo slaba, praktično je ni. Ko prihajamo na tekme v različne regije, mesta po Sloveniji, nam nasproti stoji žal le “gledališka publika”. Čeprav gre za nižje lige, tretja, četrta, je to za nas nerazumljivo.

Kakšni so odnosi z vodstvi klubov, za katere navijate?
Z vodstvom NK Kolpa so odnosi zelo slabi, trenutno tudi z RK Metlika odnos ni najboljši, kar se pa tiče KK Metlika je pa bilo veliko več zamer med igralci in navijači, kot pa z vodstvom.

Kakšna je navijaška scena v Beli krajini?
V Beli krajini razen nas ni več prave navijaške skupine, kar je žalostno. Predvsem en Črnomelj, ki je večje mesto, bi moral imeti aktivno navijaško skupino, tudi klubi jim igrajo v boljših ligah kot naši, čeprav za nas liga ni pomembna.

Do kam sega bazen navijačev in pripadnikov vašega kluba?
Naša skupina je več ali manj sestavljena iz bivajočih v občini Metlika, včasih se nam pridruži še kak iz bližnje občine Semič, ampak velika večina je Metličanov.

MetlikaIvancnaGorica_AM_2014_0108

Kako ljudje dojemajo šport, obiskovanje tekem, pripadnost klubu?
Za majhno mesto kot je Metlika, lahko rečem, da je obisk na tekmah za slovenske razmere zelo dober, večkrat smo napolnili dvorano na domačih rokometnih in košarkaških tekmah pa tudi na gostovanja smo se odpravljali v velikem številu, kar kaže na to, da smo Metličani veliki pripadniki in podpora svojim klubom.

Koliko članov sestavlja jedro navijaške skupine? Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih ter kakšna je po vašem mnenju trenutno vaša največja številčnost?
Od letošnje sezone imamo tudi odprto članstvo, trenutno je včlanjenih 25 članov, ki so redno aktivni na domačih tekmah. Okoli 10 do 15 nas tudi redno hodi na gostovanja, v zadnjem času na rokomet, največja številčnost trenutno je nekje med 40 do 60 članov.

Kdo so pretežno navijači vaše skupine?
Našo skupino večinoma sestavljamo moški, je tudi nekaj deklet, ampak niso redno aktivne. Prevladuje starostna skupina od nekje 20 do 25 leta.

Katere klube in navijače dojemate kot največje nasprotnike? Kateri klubi pritegnejo v Metliki največ pozornosti?
Nimamo nekih prevelikih nasprotnikov, klubi nam igrajo v nižjih ligah, kjer je navijaška scena katastrofalna, največ pozornosti v Metliki pritegnejo črnomaljski in kočevski klubi. Sovražnikov nimamo, ker ni v bližini nobene navijaške skupine več, nekaj posameznih prijateljev imamo iz drugih skupin, nismo pa še sodelovali in se družili z katero drugo skupino.

Če potegnemo črto pod odigranimi tekmami minule jeseni – kako ste zadovoljni z obiskom, s kakovostjo, s prikazanim. Kaj ste pokazali na tribunah?
Mislimo, da bi lahko bilo tudi boljše,vendar trenutno smo v slabih odnosih z upravo, predvsem z NK Kolpa, sicer imeli smo nekaj zanimivih rokometnih gostovanj, na katerih smo uporabljali tudi pirotehniko.

SlovenijaEstonija_AM_2015_0112

Se udeležujete reprezentančnih tekem? Kakšno je vaše mnenje o organizaciji tekem in izgledu navijaške tribune?
Reprezentančnih tekem se udeležujemo in to v lepem številu. Recimo te zadnje kvalifikacije nas je na domačih tekmah bilo vedno 20 do 40 pa tudi na gostovanjih smo bili aktivni. O izgledu navijaške tribune težko kaj rečemo, ker je dvorana majhna in je le ena tribuna za vse, na nogometu pa tudi prave tribune ni!

Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?
Imamo svoje šale, majice, kape, nalepke, zaenkrat bomo ostali pri tem.

Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje?
Če se/ko se uredijo določene stvari v NK Kolpa potem mislim, da bo naša skupina še veliko boljša … pač nogomet je šport številka ena in hitro združi ljudi. Imamo veliko perspektive v naši skupini in mislim, da lahko in bomo še veliko napredovali.

Kakšna je narodnostna struktura vaše navijaške skupine?
Vsi smo rojeni in smo tudi odraščali v Sloveniji, večina imamo veliko sorodnikov iz bližnjih južnih držav, kar je pa popolnoma normalno za ta del Slovenije.

KolpaBled_AM_2000_0103

Pogovor z Violami

4.1. 2016 od  
V kategoriji Novice

Comments Off on Pogovor z Violami

Maribor že vrsto let osrečuje svoje navijače z dosežki na zelenici. Zdaj že lansko poletje pa Mariboru, vseeno malce nepričakovano, ni uspela uvrstitev v Ligo prvakov oziroma evropska tekmovanja. Kot je v današnji Ekipi dejal Zlatko Zahovič: ” … ekipa pride do nekega vrhunca, po katerem dobri rezultati niso več dovolj dobri. Ob takšnih občutkih slavja, ko na nek način pišeš zgodovino, pogosto pozabiš, kdo si in kaj si, zgodijo se iracionalne poteze, ki se ti v tistem trenutku sicer zdijo fantastične, navdušujoče. Prav tako kot navijačem in medijem, ki imajo radi velikopotezne, megalomanske odločitve v zvezi s kadrovanjem in vsem ostalim. Toda potem se zgodi šport, tako kot se je nam in posledično pride do velike krize.” Letošnjo jesen smo tako lahko opazovali precej manj obiskane tribune Ljudskega vrta v primerjavi s prejšnjimi sezonami. Vendar kot kaže trenutno, se spet obeta vijolična pomlad. Ni razloga, da bi nas skrbelo za mrtvilo na tribunah v nadaljevanju prvenstva. Že v drugem spomladanskem krogu je na sporedu dvoboj Viole:Green Dragons v Ljudskem vrtu. V pogovoru z Violami se nismo mogli izogniti njihovemu razmišljanju o odnosu med Violami in Nogometno zvezo Slovenije. Medsebojne odnose bi lahko opisali tudi kot hladno vojno.

Po zeleni jeseni se kot kaže obeta vijolična pomlad ter boj za naslov prvaka in hkrati boj za izhodiščne položaje v evropskih tekmah. Je to tisto, kar bo prebudilo vašo zaspano tribuno na jesenskih prvoligaških tekmah?
Glede na zmanjšanje zaostanka za vodilnim se obeta zelo zanimiva pomlad, tako na igrišču kot na tribunah, verjetno bo prvi vrhunec spomladanskega dela že v drugem krogu, ko je na vrsti derbi proti Olimpiji v Ljudskem vrtu. Vsekakor pa smo prepričani, da se bodo tribune spomladi zbudile in pokazale tisto pravo moč, ki jo imajo.

Je med 3.000 in 5.000 gledalcev na tribunah Ljudskega vrta maksimum, ki ga lahko ponudi mariborska publika na prvenstvenih tekmah? Se nam samo zdi, ali pa je ob številnih uspehih mariborskih nogometašev v zadnjih letih povprečen pristaš Maribora postal razvajen, ki ga Zavrči in Rudarji več ne uspejo privabiti na tribune?
Tako kot ste že sami omenili, določen del publike je postal razvajen in je pričakoval tudi letos uvrstitev v evropska tekmovanja, kar pa se žal ni zgodilo, potem je prišlo tudi do upada ter slabših predstav v domačem prvenstvu in število obiskovalcev se je posledično zmanjšalo. Mislimo pa, da je kljub temu obisk v Ljudskem vrtu precej nad povprečjem, kot ga premorejo drugi klubi pri nas.

Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih. Koliko članov trenutno tvori jedro skupine?
Številka se precej spreminja, je pa bilo na domačih tekmah vedno vsaj okoli 150 do 200 članov, več seveda na samem derbiju, na proslavi 26. obletnice skupine proti Krškemu in na evropski tekmi proti Astani. Tudi vsa gostovanja smo oddelali kar solidno, številka se giblje nekje med 30 in 100 ljudmi na gostovanjih (izjema je derbi), 10 članov je odšlo tudi v Kazahstan, seveda pa bi si želeli čim več ljudi na gostovanjih in tudi na domačih tekmah. Jedro skupine tvori okoli 40 članov, tukaj so mišljeni ljudje, ki so aktivni na vseh gostovanjih in se angažirajo okoli tega, da skupina funkcionira.

Če potegnemo črto pod odigranimi tekmami letošnje jeseni – kako ste zadovoljni z obiskom, s kakovostjo, s prikazanim. Kaj ste pokazali na tribunah?
Občuti se pomanjkanje Evrope, predvsem pri obisku, kot ste sami omenili v enem izmed prejšnjih vprašanj. Ampak to velja predvsem za t. i. derbi navijače. Redni člani se po večini udeležujejo vseh tekem doma in v gosteh, vsekakor pa mislimo, da bi lahko bili v jesenskem delu prvenstva boljši, ampak glede na dano situacijo smo zadovoljni. Oba derbija smo izvedli na dokaj visokem nivoju tako glede števila kot vseh ostalih stvari na tribuni. Pozna pa se seveda navijaška neatraktivnost slovenske lige. Enostavno se ne čuti nobenega naboja med tistimi nekaj skupinami, ki obstajajo. V prvi vrsti je tisto, kar šteje, seveda ljubezen do svojega kluba, vendar da neko rivalstvo, sovraštvo na tribunah svoj čar celotni sceni. Mi kot skupina se ne moremo znebiti občutka, da je ostalim slovenskim skupinam uspeh, da se nam ne zamerijo, medtem ko bi moral biti uspeh določenim skupinam, da nam kdaj podarijo kakšno lekcijo.

Zdi se, da odnos na relaciji NZS-Viole verjetno nikoli ni bil tako slab. Kateri so razlogi zavračanja NZS? Lahko pričakujemo tudi prihodnje na reprezentančnih tekmah v Ljudskem vrtu bakle na igrišču?
Razhajanja med NZS in Violami segajo že daleč nazaj v zgodovino. Kljub nesporazumom, znanim zapletom pri svetovnem prvenstvu v Koreji, ignoranco prejšnega vodstva do Maribora, se je reprezentanco še enkrat več sprejelo v Ljudskem vrtu pri kvalifikacijah za prvenstvo v Južni Afriki. Kljub izredni kemiji, ki je nastala v trenutku, je NZS takoj, ko je to bilo mogoče, odvzela največje tekme Ljudskemu vrtu in jih dala nazaj v Ljubljano zaradi večje kapacitete in večjih možnosti pri prodaji VIP kart. Ponovno se je začelo zapletati pri iskanju skupnega dialoga z vodilnimi glede cene vstopnic za navijaški sektor za tekmo s Srbijo, kjer so naši predlogi za cenejše karte za navijaški sektor naleteli na gluha ušesa in razlago, da mi ne moremo zahtevati cenejših kart in naj gremo na tekmo pod temi pogoji. To je bil tudi povod za ponovni pričetek bojkota tekem reprezentance. Seveda ima pri vsem tem tudi velik vpliv nerazumljivo izživljanje pri kaznih za NK Maribor v slovenski ligi.

Kot že omenjeno – Viole Maribor tekme reprezentance bojkotiramo, zato tudi posledično kot skupina ne odgovarjamo za prekinitve tekme. To je stvar posameznikov. Prav tako nismo pristojni za to, da raziskujemo, kdo je tekmo prekinil. Za to so pristojni slovenski organi reda in miru. Med ostalimi slovenskimi ultras skupinami je moč opaziti negodovanje z NZS, predvsem zaradi nerazumljivih potez kadrovanja in vodenja ekipe (Katančevi neuspehi). Konec koncev pa je na vrsti NZS, da se odloči ali potrebujejo navijače ali klovne. Z dragimi vstopnicami na ostalih sektorjih in ikonografijo, ki jo ponujajo (razne Trigi kape, vuvuzele, ploščice za ploskanje in podobno) predstavljajo vse, kar vsak pravi ultras prezira in to je modernizacija nogometa v tej smeri, da stadione spremenijo v cirkuško gledališče, kjer ljudje po končani predstavi vstanejo in odidejo domov. Pravi navijač živi svoje navijaško življenje 24/7 in to vodilnim ljudem na nogometnih zvezah ni jasno oziroma ni v skladu z njihovo profitersko politiko.

Zanimivo je, da apelirajo na nas, da bi na tekmah v Mariboru reprezentanco podprli, kadar pa je tekma v Ljubljani pa močno upajo, da se teh tekem mi ne bi udeleževali, saj se bojijo izgredov na navijaški tribuni. Zaradi tega bi nas morali premeščati na druge sektorje, kar pa bi jim povzročilo veliko organizacijskih nevšečnosti in izpad dohodka. Ne vidimo pa razloga, da nas ne bi namestili v družinski sektor, saj pa smo mi Viole ena velika srečna družina. Nazadnje, ko smo želeli organizirano prisostvovati tekmi in podpirati reprezentanco v Ljubljani, za katero smo imeli karte za navijaški sektor, ne samo, da nam je vstop bil preprečen, še odstranjeni smo bili z brutalnim posredovanjem policije.

Kakšna je vaša ocena izgleda tribune na reprezentančnih tekmah, tako v Stožicah kot v Ljudskem vrtu? Obiskujete tudi gostovanja reprezentance?
Izgled tribune ni podoben ničemer. Kot skupina bojkotiramo vse tekme reprezentance, kar pa ne velja za vse posameznike. Večinoma ti posamezniki niso pripadniki širšega jedra skupine. Občasno se dogaja, da tudi kdo iz dolgčasa krene na gostovanje reprezentance zaradi neatraktivnosti slovenske lige, kjer gostovanja v razna Velenja, Domžale, Zavrč itd. ne ponujajo “turističnih ugodnosti” in vsega kar zraven spada.

Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov v zadnjem obdobju? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?
Kot vedno pripravljamo širok spekter navijaških artiklov, nekatere za širšo prodajo, nekatere artikle pa samo za izbrane in zaslužne ljudi. Bomo pa v prihodnje še pojačali aktivnosti na področju marketinga, saj smo enotnega mnenja, da je marketing ogledalo kreativnosti same skupine.

Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje?
Tisti, ki nimajo idej, bi vam tukaj odgovorili, da naj le-to ostane skrivnost, mi pa lahko zatrdimo, da bomo delali predvsem na vcepljanju navijaške kulture v glavo mladim in zagnanim članom, kar se bo pokazalo na vseh segmentnih, ki jih navijaška skupina lahko pokaže.

Katera prijateljstva na ravni skupine vzdržujete trenutno v Sloveniji in v tujini?
Na področju Slovenije nimamo prijateljstev, res pa so pozitivni odnosi z Ribari. Še dalje obstaja tih dogovor, da se slovenske skupine pušča pri miru, saj nam je v interesu, da se scena dvigne, ne pa da se skupina rasformira po petih tekmah. Vendar opažamo, da to skupinam ne pripomore, saj so postali leni in posledično ne posvečajo truda, niti energije izgledu svojih tribun. V tujini imamo uradno prijateljstvo s švicarskim St. Gallnom. Nastajalo je dolgo, tako da lahko rečemo, da je zdaj res pravo, trdno in pristno. Izpred let pa obstajajo dobri odnosi z Widzewom iz Lodza. Nekaj naših ljudi, ki jih zanima casual scena, ima tudi kontakte v Birminghamu. Kot zadnje bi omenili tudi medsebojno izkazovanje spoštovanja z nekaterimi evropskimi skupinami, predvsem v trenutkih, ko je potrebna navijaška solidarnost. Tukaj bi izpostavil skupino Ultras Violetas Valladolid, ki nam je namenila parolo za naše zaprte. Seveda smo gesto vrnili s parolo, prav tako pa tudi gostili njihove ljudi na derbiju.

Katere podskupine so najbolj dejavne?
Znotraj same skupine obstajajo ekipe, družbe, podskupine, ki imajo svoja imena, nekatere tudi svojo zastavo, nalepke in podobno, vendar delujemo kot formalna celota, saj menimo, da lahko formiranje strogih podskupin pri manjših skupinah prej prinese razhajanje kot skupno delovanje. To pa ne velja za združevanje naših ljudi izven našega mesta v formalne podskupine. Tukaj si omembo zasluži ekipa iz Slovenskih Konjic, ki je prisotna vedno in povsod.

Kotiček za navijače – 25. 2. 1999

2.1. 2016 od  
V kategoriji Novice

Comments Off on Kotiček za navijače – 25. 2. 1999

Izid: 25. 2. 1999.

KZN_25-2-1999_1500px

Next Page »