Pogovor z Green Dragons

V zadnjih obdobjih so Dragonsi doživljali ekstreme. Od bojkota navijanja do polnih tribun na večnem derbiju. Od predsednika kluba, za katerega se je zdelo, da se ga ne bodo mogli rešiti, do prebujanja Ljubljane, na katerem so v središču mesta slavili njegov odhod. Po zeleni jeseni, v kateri je Olimpija po dolgih letih spet igrala pomembno vlogo v slovenskem nogometu, so se polnile tudi tribune stadiona v Stožicah. Največjo dramo smo doživljali okrog prestavljanja tekme Olimpija-Maribor, ki je bila končno odigrana v drugi polovici novembra. Zbralo se je veliko gledalcev, še več bi jih bilo, če bi bila tekma odigrana v prvotno predvidenem terminu. Kot pravijo Dragonsi, ni njihova naloga vabiti gledalce na tekmo. In res je, da so Stožice brez njih mrtve. Če se samo spomnimo nekaterih preteklih sezon, ko se je na vzhodu zbirala peščica privržencev Olimpije. Pri tem z lahkoto zanemarimo zahodno tribuno. Po zeleni jeseni se zdi, da je prišel čas Olimpije in Dragonsov. Kaj nam bo prinesla pomlad? Z gotovostjo lahko napovemo le derbi Maribor-Olimpija v Ljudskem vrtu, 5. marca. Če ga ne bo prestavilo vreme.

Se je po odhodu prejšnjega predsednika Olimpije končno le uredilo stanje v klubu in v odnosu Olimpija-Green Dragons? Kakšno je sodelovanje danes?

Stanje v klubu še vedno ni in še dolgo ne bo idealno (ali blizu tega), je pa boljše, kot je bilo eno leto nazaj. Dragonsi želimo, še enkrat, poudariti, da je bil naš bojkot ena izmed zadnjih možnostih, ki smo jih videli, tako za rešitev kluba, kot za navijaško skupino, da nadaljuje s svojim delom. Sodelovanje se je izboljšalo, komunikacija obstaja (prej je več kot eno leto ni bilo), a to še vedno ni normalno stanje.

Po zeleno obarvani jeseni verjamemo, da so vam v veliki meri pri vračanju navijačev na Stožice pomagali tudi rezultati vašega kluba. Kako ste se sicer lotili vabljenja navijačev nazaj na vašo tribuno?

Ne gre samo za rezultate in ne gre toliko za vabljenje navijačev. Ljudje iz drugih sredin mogoče ne razumejo – a Ljubljana je lačna, zelo lačna nogometa. Želi si močne Olimpije, veliko bolj, kot si to nekateri priznajo – pa ne samo Ljubljana. Olimpija, ki je več kot dve desetletji ni bilo nikjer (pa, če smo iskreni, je tudi sedaj ni nikjer) privablja navijače iz širše ljubljanske kotline, posavskega revirja, Gorenjske, Koroške, Notranjske. Olimpija je bila, razen nekaj prebliskov (mogoče je en izmed prebliskov tudi ta letos), klinično mrtva. Na nekaterih področjih je še vedno, a pustimo to.

Ni zadolžitev Dragonsov ali bilo katerih navijačev, da vabijo ljudi na tribune. Brez nas tako ali tako Olimpije ni. Na tekmah ni vzdušja, nogometna tekma je dolgočasna brez navijaške kulise in tako dalje. Pomembno je zavedanje, da smo navijači del kluba – tako tisti za golom, kot tisti na (pol)gledaliških tribunah. Bojkot je bil najtežji ravno za nas – zato prevelike aktivacije ob vrnitvi na sever sploh nismo potrebovali. Smo pa predlagali klubu poleti tisti piknik z navijači, katerega namen je bil ponovno zbližati se z ljudmi, ki so v zadnjem obdobju izgubili zaupanje v klub. Upamo, da postane to stalnica. Prav tako smo delili letake po srednjih šolah, s katerimi smo nagovarjali k včlanitvi v skupino in na splošno podporo Olimpiji. Verjetno bomo v prihodnje pripravili še kaj.

Kako povprečen Ljubljančan, ki ni pripadnik vaše navijaške skupine, danes dojema Olimpijo in pripadnost klubu? Koliko so iz vašega pogleda realna razmišljanja, da se povprečen Ljubljančan na Stožice ne more priti “pokazat” in da imate v pri vračanju publike precej težje delo kot npr. v Mariboru ali Murski Soboti?

To morate vprašati povprečnega Ljubljančana … 🙂 NK Olimpija sigurno pridobiva na ugledu – saj je zadnji izmed “stabilnih” športnih klubov v prestolnici. Košarka je na meji propada že več kot desetletje, hokejisti se nekaj trudijo v ligi, kjer so vedno zabetonirani na zadnjem mestu, v nogometu pa se je letos naredil preporod – ki ga pa ostali, če odštejemo Dragonse, še niso uspeli kapitalizirati. Trditev, da je “vračanje” publike precej težje delo v Ljubljani – Ljubljana je uspela razprodati stadion novembra, medtem, ko par mesecev nazaj “nihče” ni hotel niti iti na stadion. Nenogometna Ljubljana je proslavila odhod nezaželenega predsednika, kot da je novo leto. Navsezadnje, kateri slovenski klub se lahko pohvali, da je na gostovanje, ki ni derbi, pripeljal toliko ljudi, kot Dragonsi in Olimpija v Gorico?

Je pa tudi res, da je Olimpija postala z rezultati tema pogovorov povsod v Ljubljani. Na avtobusu, po lokalih, povsod se je dalo zaslediti, da je ljudi ponovno začela zanimati Olimpija. In za to je zaslužen predvsem ta pozitiven premik z menjavo predsednika in vodstvene garniture. To smo zadnja leta močno pogrešali, sedaj pa je potrebno na tem graditi. NK Olimpija je res, v času hoje po njivah nižjih lig, izgubila širšo zanimanje javnosti – pridobila pa je jedro, ki jo v večini sestavljajo (bivši) Dragonsi, tako tisti na C kot tisti, ki smo trenutno aktivni na B tribuni. In ta baza je veliko večja, kot je bila desetletje nazaj. Za to, da se polni stadion in da se prodajajo karte na tekmah, ki niso tako izpostavljene, je pa potrebno delo klubskih uradnikov – ki ga pa trenutno še ne opravljajo na zadovoljivem nivoju.

Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih ter kakšna je po vašem mnenju trenutno vaša največja številčnost?

“Skorajda zadovoljiva”. Moramo si priznati – termini tekem še vedno niso optimalni, poleti so tekme prezgodaj, pozimi prepozno, Stožice so gradbišče brez lokala – to so izgovori, ki jih imamo. Jedro, 40, 50 ljudi, je na vsaki tekmi, potem je pa veliko odvisno od same lokacije. Celje recimo nikakor ne steče, medtem ko so gostovanja v Gorico ali Koper vedno zelo zanimiva in številčna.

Številke niso tako pomembne – pomembna je kvaliteta – ker na tribuno, kjer se bodo ljudje povezali med sabo – na to tribuno se bodo tudi vračali – ne glede na rezultate, ki so, na žalost, v navijaštvu zelo pomembni. Po našem mnenju smo Dragonsi na zadnjem domačem derbiju izpolnili vsa pričakovanja glede številke, na gostovanjih pa bi te številke lahko šle do cifre 300, 400 ali 500. Vprašanje je, kaj je naredila NZS in kaj bodo naredili organizatorji, če bodo te številke še rasle – ker nekih pametnih rešitev tukaj ne eni, ne drugi še niso pokazali. Kljub temu, da resno zagovarjamo kvaliteto in ne kvantiteto (na tekmi tudi, če nas je 50, se navija vedno 90+) moramo vseeno biti zadovoljni z udeležbo in povprečjem,ki ga imamo. A vse to je seveda potrebno še izboljšati.

Če potegnemo črto pod odigranimi tekmami letošnje jeseni – kako ste zadovoljni z obiskom, s kakovostjo, s prikazanim. Kaj ste pokazali na tribunah?

Obisk na domačih tekmah je bil soliden. Verjetno bi bil še boljši, če ne bi prišlo do tistega prestavljenega derbija, ki je pol ljubljanske kotline pahnil v depresijo. Trudimo se, da na vsaki tekmi predstavimo kak nov artikel, novo pesem, koreografijo, bakljado, dimnado. V bistvu je naš namen, da na tekmah dogaja.

Kaj smo pokazali? Po našem mnenju smo pokazali toliko, kot skupina, ki pride iz enoletnega (delnega) mirovanja in borbe proti upravi, lahko. Res je, nekatera gostovanja so bila oddelano katastrofalno slabo, že spet na drugih smo podirali rekorde. Fino bi bilo doseči neko konstanto. Velik korak naprej bi bil, da bi bila konstanta na domačih tekmah nad 300, na gostojučih nad 150, a to se lahko doseže le z dolgoročnim delom.

V katerih športih ste trenutno aktivni? Zakaj ste opustili navijanje na hokejskih tekmah in manj pomembnih košarkarskih tekmah?

Aktivni smo na nogometu. Z našo člansko izkaznico je poceni ali zastonj vstop še na košarko in hokej. Pri slednjem se je zanimanje celotne javnosti, ki je včasih pridno polnila Halo Tivoli, razpolovila, tako da Hala samuje. Glede košarke je pa tako – zanimanje samega članstva je padlo na nivo, da razmišljamo, kaj sploh še s tem športom narediti. Aganžma na enem področju pač terja ceno nekje drugje …

Koliko ste letos sodelovali pri organizaciji reprezentančnih tekem na Stožicah in kakšno je sodelovanje z NZS? Kakšna je vaša ocena izgleda tribune na reprezentančnih tekmah? Obiskujete tudi gostovanja reprezentance?

Dragonsi smo se na začetku kvalifikacij dogovorili z NZS o pravilih igre in o delitvi Severa na domačih tekmah s “Slovenija Supporters” oziroma tistemu, kar je od njih ostalo. Koreografijo na tekmi z Anglijo in vodenje tribune smo prevzeli mi, ker je bil tak tudi interes skupine. Ker smo dali obljubo, smo to tekmo tudi izpeljali na “kolikor-toliko” dobrem nivoju, a smo se že prej odločili, da neka ultras – domicilna zgodba – iz časov Bežigrada ali časov Ljudskega vrta takoj po prenovi štadiona – ne pride več v poštev. Vsaj na tekmah v Stožicah je na naši tribuni, recimo na Angliji, bilo 500 Dragonsov, 120 drugih, ki imajo približno veze z navijaštvom, ter 800 ljudi, ki nimajo veze z navijaštvom. Družine, Trigiji, mi jih imenujemo Planica – navijači. Ljudje, ki pridejo na Sever zato, ker so poceni karte in ker so vedno na voljo. Ljudje, ki na tekme hodijo s štirimi šali in bolj kot na tekmo spadajo na gasilsko veselico v Šentrupert. Ultrasi na tekmah reprezentance trenutno nimamo več svojega mesta. In ne verjamemo, da ga bomo še kdaj imeli. Je pa vedno zanimivo iti na kakšno evropsko gostovanje, če je nasprotnik atraktiven. Ker nam seveda manjka takšnih tekem s klubom, poskušamo seveda to tukaj kompenzirati.

Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov v zadnjem obdobju? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?

Mi temu pravimo roba, ker ne delamo “navijaških rekvizitov” primarno zato, da jih ljudje nosijo na tekmah – ampak za to, da navijaško skupino in klub ponosno predstavljajo v slehernem dnevu svojega življenja. V času, ko je klub prvi na lestvici, ni težko “štampat” novih majic, šalov ali puloverjev, težje je, ko “nikjer ni nikogar”. Potem, ko je kar nekaj časa trajalo, da smo iz “nekaj artiklov na leto” prišli na “nekaj artiklov na mesec”, smo se sedaj predvsem usmerili v to, da so izdelki narejeni kvalitetno, da bodo v prihodnje vedno na voljo v centru Ljubljane in tako dalje.

Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje?

Še naprej bomo “gazili”, poizkušali vsak mesec, vsako leto, narediti korak ali dva naprej, verjetno bodo vmes prišli kakšni padci in težave, a jih bomo z izkušnjami poizkušali rešiti. Naši cilji so jasni – pridobiti na kvantiteti, a ne izgubiti na kvaliteti.

Še vedno vzdržujete dogovor o molčečnosti vaših članov v javnosti (npr. navijaški forumi)? Je na področju komuniciranja z javnostmi in člani skupine primarno vlogo prevzel Facebook?

To je bil interni dogovor jedra, ki se včasih sicer malo prekrši, ampak ja, navijaško skupino Green Dragons navzven, tudi na internetu, zastopa zelo ozek krog ljudi. Facebook in ostala sredstva komunikacije v 21. stoletju so navijačem olajšale delo – saj lahko vstopamo v dnevne sobe in kuhinje naših fanov, sledilcev in jih veliko lažje aktiviramo, kot so jih generacije pred nami. Primarni kanal komunikacije je uradna spletna stran, kamor pa večina obiskovalcov pride ravno iz Facebooka. Kar se tiče forumov, ti niso naša domena. In prav je tako. Smo Dragonsi in ne potrebujemo dokazovanja za tipkovnico, ko pride do česa se tako ali tako ve, kaj se je zgodilo in kaj ne. Vemo, kdo je nesporni kralj interneta in to seveda nismo mi.

Vzdržujete trenutno kakšna prijateljstva na ravni skupine v Sloveniji ali v tujini?

Prijateljstva na uradni ravni ne obstajajo, ker zaenkrat za to niti ne čutimo potrebe. So pa zelo dobri odnosi izraženi s številnimi skupinami širom Evrope. Tu mislimo predvsem na ekipo Frontline iz Berna, s katero smo tudi že obiskali nekaj evropskih gostovanj. Potem so tu še fantje iz Varšave (Olimpija Varšava), s katerimi smo po nekaj letih spet vzpostavili kontakt. Omeniti pa moramo še Švedski Hammarby in CSKA iz Sofije, s katerimi smo dobre odnose navezali v zadnjih nekaj letih. Zadnji odpovedan derbi nam je povzročil kar nekaj sivih las tudi zaradi pisane zasedbe gostujočih navijaških skupin, ki so bile namenjene na naš del tribune. V Sloveniji nekega večjega sodelovanja med skupinami ni – in tudi ne vemo, zakaj bi bila.

Kakšni sta narodnostna struktura in politična opredelitev navijaške skupine?

Svojih članov ne sprašujemo ne po narodnosti in ne politični opredelitvi.

Katere podskupine so najbolj dejavne? V kolikšni meri so še v skupini aktivni Dragonsi iz bolj in manj oddaljenih krajev od Ljubljane?

Ponosni smo na vse naše podskupine, ki se tudi dobro zavedajo, da le enotni smo lahko najmočnejši. Ne bi radi kogarkoli posebej izpostavljali, saj je za nas pomemben sleherni član, ki ima zeleno srce, pa naj ta pripada pomembni podskupini ali ne. Je pa dejstvo, da so najbolj dejavne podskupine Frontline, Blokovci Fužine, fantje iz Rudnika. V ponos nam je, da zeleno srce bije tudi krepko izven Ljubljane, tako je pomembno izpostaviti najštevičnejše: Domžalčane, ekipo iz Kranja, Kočevja in Ekipo vedno lačni, katero sestavljajo fantje iz Koroške. Omeniti moramo tudi, da se število članov, ki niso iz Ljubljane, neprestano povečuje, tako da bomo verjetno dobili novo podružnico v katerem od slovenskih mest.

Podeljujete Zmajevo srce. Prosimo za kratko predstavitev tega projekta.

Nagrada Zmajevo srce je bila prvič podeljena s strani navijačev, ki so se zbrali okoli foruma nkolimpija.com v prvih letih tega tisočletja. Nagrado je prejel Jalen Pokorn, nato pa je nagrada za več kot deset let utonila v pozabo. Aktivirali smo jo nekaj let nazaj – jedro skupine je izbralo nekaj kandidatov, odločajo pa glasovi obiskovalcev naše spletne strani. Namen nagrade je, da navijači podarimo igralcu (ali kakemu drugemu nogometnemu delavcu) nagrado. Pa ne samo zato, ker je najboljši igralec, najboljši strelec ali najbolj medijsko izpostavljen. Nagrada naj bi šla tistemu, ki je del Severa, ki je del naše navijaške kulture, ki predstavlja naš igralski ideal. V času modernega nogometa, kjer so igralci en dan rdeči, drugi dan zeleni, tretji dan pa ljubijo rumeni grb, se take vrline iščejo. Nagrado je nekaj let nazaj dobil Boban Jovič, letos pa je nagrado prejel Darijan Matić.

Green Dragons z prenovljeno galerijo

Green Dragons so prenovili galerijo fotografij na svoji spletni strani. Dosedanja galerija je bila tehnično in oblikovno zastarela. Nova galerija domuje na spletnem omrežju Flickr. Sicer je Flickr spletno mesto, ki omogoča gostovanje za slike in videoposnetke. Namenjeno je urejanju fotografij in videa ter deljenju vsebine uporabnikov z drugimi uporabniki. Spletno omrežje Flickr nam omogoča ustvarjanje lastnega računa, zaradi tega je postalo že delno socialno omrežje. Po uspešno ustvarjenem računu in prijavi lahko uporabnik nalaga fotografije, ustvarja albume, deli fotografije, komentira fotografije ostalih. Ustvarja si lahko skupine ter nove slike deli le med eno skupino ali poljubno mnogimi skupinami. Uporabnik ima na spletnem omrežju Flickr na voljo nekaj brezplačnega prostora, če pa hoče več prostora in polno funkcionalnost samega omrežja, je pa omrežje plačljivo.

V galeriji najdemo najnovejše fotografije, kakor tudi najstarejše fotografije – iz sezone 1988/89 v nekdanji jugoslovanski ligi.

Povezava do galerije. (klik)

Vir: Facebook stran Green Dragons in Wikipedija

Kotiček za navijače – 13. 5. 1999

Izid: 13. 5. 1999.

Novosti iz navijaških skupin

GREEN DRAGONS

Nejc Vidmar, 26-letni Ljubljančan, je prestopil v Olimpijo. V lanski sezoni je poskrbel za svojevrstni dosežek v Prvi ligi Telekom Slovenije, saj je postavil rekord po številu minut brez prejetega zadetka (1002 minuti). Nejc Vidmar, ki je z Ljubljančani sklenil dolgoročno pogodbo (do 30. 6. 2019), nikoli ni skrival velike želje, da nekega dne obleče zeleno-beli dres. (Vir: spletna stran Olimpije.) Green Dragonsi so v ponudbi navijaških artiklov pripravili novo majico, ki jo bo mogoče dobiti še pred nadaljevanjem spomladanskega dela sezone.

RIBARI

Tudi Ribari so ponudili nov navijaški artikel – obeske za ključe. Kupite jih lahko v trafikah Treska.

GORGONE

Lendavske Gorgone so pripravile navijaški piknik. Pripravile so zanimiv klip iz piknika.

NOVA GORICA

Na stadionu se je pojavil transparent z napisom: “De Brea, Uršič, Vrtovec, Dal Cin so veselo polnili tokvin, tajnica pa služila za pompin!” Spomnimo, Terror Boysi so se oglasili z odzivom na članek v Ekipi (povezava do članka).

Viri: Facebook strani navijaških skupin

Pregled kroga – 9. 1. 2016

PREGLED KROGA

23. KROG LIGE INL

RED STEELERS ULTRAS JESENICE

Jesenice: HDD SIJ Acroni Jesenice-Die Adler Stadtwerke Kitzbühel, sobota, 9. 1. 2016, ob 18.00

11. KROG 4. KOŠARKARSKE LIGE VZHOD

CRAZY BOYS

Zagorje: Zagorje-Ivančna Gorica 89:65, sobota, 9. 1. 2016, ob 19:00

 

Pogovor z Crazy Boysi

Iz članka Intervju s Crazy Boysi (objavljen 31. 1. 2013): Skupina Crazy Boys je bila ustanovljena v sezoni 1990/91, ko je NK Proletarec nastopal v slovenski drugi ligi zahod. Skupina se je delila na Gardo Zagorje in Knape, ker je bilo v skupini tudi dosti fantov, ki so delali v rudniku Zagorje. Po koncu sezone 1991/92 je prišlo do spora z upravo kluba, tako da se kar nekaj let ni navijalo, prišla je nova generacija, nekaj jih je ostalo in začelo se je navijati na košarki in nogometu. Ker so si v Velenju nadeli ime Velenjski knapi (1996), se je nekdo spomnil, da smo imeli že prej napravljen transparent Crazy Boys, ki je bil posledica naših gostovanj – kamorkoli smo prišli, so se zgodili incidenti. Zato smo se odločili, da bo od tega trenutka le še eno ime: Crazy Boys Zagorje! Današnja skupina je s tisto izpred 20 let povezana. Nekateri še vedno pomagajo pred letom dni spet zaživeli skupini, ki nikdar ni bila številčnejša in boljše organizirana. V bistvu je to tretje prebujanje skupine, za katero upamo, da bo večno aktivna!

Kot kaže trenutno, so rezultati tretjega prebujanja vaše navijaške skupine še vedno uspešni. S katerimi težavami se sicer v vašem okolju soočate?
Za Zasavsko regijo je značilna ena izmed največjih stopenj brezposelnosti v Sloveniji. Na lastni koži to posledično občutimo z odseljevanje naših članov v druge regije in države, kjer iščejo svoje priložnosti za zaposlitev. Zaradi slabega stanja v gospodarstvu in propada velikih podjetji ni več toliko vlaganja in sponzorjev, ki bi pripomogli k razvoju športa nasploh ter morebitnega preboja v višje lige. Na tribunah je zato, predvsem pri nogometu, manj ljudi in navijačev, ki v večini primerov pogrešajo prisotnost in aktivnost drugih navijaških skupin. Posledica vsega skupaj je nekoliko manjša številčnost, kot bi si jo sicer želeli in premogli.

Aktivni ste v različnih športih. Katerih? Kakšna je konkurenca na nasprotnih navijaških tribunah v teh športih in v različnih ligah?
Aktivni smo praktično pri vseh večjih ekipnih športih, ki obstajajo v Zagorju. Naš primarni šport, katerega obiskujemo, ostaja nogomet. Klub trenutno že nekaj let tekmuje v 3. SNL center. Zaradi neatraktivnosti nasprotnic in velikih kakovostnih razlik se zadnjo sezono udeležujemo le večjih in pomembnejših tekem ženske rokometne ekipe v 1. državni ligi ter vseh domačih mednarodnih tekem. Pred časom se je v Zagorju na članski ravni zopet pričela igrati košarka. V zimskem premoru smo zato pričeli obiskovati tudi tekme KK Zagorje v 4. SKL. Kar se tiče konkurence na tribunah v vseh treh športih, ni nobene ultras skupine, ki bi bila vredna omembe.

Kakšni so odnosi z vodstvi klubov, za katere navijate?
Odnosi z vsemi tremi vodstvi so odlični in so se v zadnjem letu izredno izboljšali, predvsem na nogometnem področju, kjer je v letu 2015 prišlo do korenitih sprememb v upravi kluba. Lahko rečemo, da so odnosi v večini primerov postali prijateljski, tudi na osebni ravni, do česar pa smo na žalost morali skozi malo manj rožnato obdobje, ki bo šlo hitro v pozabo.

Kakšna je navijaška scena v III. ligi in kakšna v Zasavju?
Liga se je pred časom razdelila na štiri dele – vzhod, zahod, sever in center, kamor spada tudi NK Zagorje. Žal nam je, da nismo v vzhodnem delu III. lige, kjer sta prisotni vsaj dve aktivni ultras skupini, ki bi zagotovo zelo popestrili dogajanje na tribunah. Razen naše skupine navijaške scene v Zasavju praktično ni, razen dvakrat na leto, ko je na sporedu zasavski derbi.

Kdo so vaši največji sovražniki na tribunah? Vzdržujete kakšna prijateljstva z drugimi skupinami?
Sovražnikov nimamo, zavedamo pa se, da smo marsikomu trn v peti. Uradnih prijateljstev na relaciji skupine ni, še posebej ne v Sloveniji, kot to radi napačno ugotavljajo posamezniki iz drugih mest in skupin. Na individualni ravni sicer obstajajo dobri kontakti in prijateljstva s člani Crazy Boys Marrakech (Maroko), predvsem zaradi istega imena in nogometnih klubskih barv.

Koliko članov sestavlja jedro navijaške skupine? Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih ter kakšna je po vašem mnenju trenutno vaša največja številčnost?
Jedro naše skupine tvori približno 10 ljudi. Udeležba na domačih nogometnih tekmah je povprečno 20, v gosteh pa od 10 do 15 članov. Sicer so rokometne tekme že tradicionalno najbolj obiskane, saj se na njih vedno zbere vsaj 20 do 30 članov. Številčnost se spreminja glede na atraktivnost nasprotnika. V preteklem letu je bilo najštevilčnejše gostovanje v Trbovljah, okrog 70 članov in 120 članov na derbiju pri nas v Zagorju. Mislimo, da sta podatka realen prikaz naše trenutne mobilizacijske moči, dejstvo pa je,  da bi se udeležba lahko tudi povečala ob morebitnem napredku nogometašev v višje lige.

Če potegnemo črto pod odigranimi tekmami minule jeseni – kako ste zadovoljni z obiskom, s kakovostjo, s prikazanim. Kaj ste pokazali na tribunah?
Predstave bi vedno lahko bile boljše, ampak glede na vse že prej omenjene dejavnike in dejstvo, da se nahajamo v 3. SNL, smo s prikazanim zadovoljni. V jesenskem delu se je občutno povečalo število gostovanj, saj smo se, z izjemo dveh, odpravili na vsa. Nogometaše smo podprli tudi na vseh domačih tekmah. Izvedli smo nekaj koreografij, novih transparentov in dvodržnjakov, razen na derbiju (razlog predkaznovanost in skupni dogovor s klubom o neuporabi pirotehnike) se ni varčevalo s pirotehniko. Še naprej dajemo prednost kvaliteti, kar nam je ključnega pomena pred kvantiteto.

Se udeležujete reprezentančnih tekem? Kakšno je vaše mnenje o organizaciji tekem in izgledu navijaške tribune?
Del ekipe, od 3 do 10 članov, je konstantno prisoten na domačih tekmah reprezentance. Stanje na reprezentančnih tekmah je žalostno in katastrofalno, repka je enostavno umrla, seveda tudi zaradi politike NZS. Pogrešamo večjo udeležbo predvsem manjših skupin, prav tako pa tudi ni zanimanja za gostovanja. Ponovno imamo tu v mislih manjše skupine, ki bi s tem lahko izkoristile priložnost za kakšno evropsko gostovanje.

Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov v zadnjem obdobju? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?
V zadnjem letu smo izdelali šale, dve različni kolekciji majic, koledarje in nalepke. Izdelki so večinoma namenjeni le članom skupine, po prednaročilu in v omejenih količinah. V prihodnosti strmimo k izdelavi novih puloverjev, bar šalov, nalepk in mogoče še česa.

Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje?
Primarni cilj je obdržati jedro skupine, zagotoviti konstantno številko ljudi na tekmah ter poizkusiti privabiti na običajne tekme tudi člane, ki sicer obiskujejo samo večje tekme. Prav tako se bomo trudili ohraniti kvaliteto naših artiklov, izgled tribune in obisk gostujočih tekem.

Kakšni sta narodnostna struktura in politična opredelitev?
Narodnostno smo zelo mešana skupina. Politična opredelitev na naši tribuni oziroma v skupini je striktno »Ultras no politica!«.

Povezava do profila skupine CRAZY BOYS na fotoultras.si

Kakšen je utrip v Zagorju, kako ljudje dojemajo šport, obiskovanje tekem, pripadnost klubu?
Obiski tekem v Zagorju so premo sorazmerni z rezultati, uspehi klubov in atraktivnosti nasprotnika. Vendar kljub temu obstajajo ljudje, ki klube podpirajo v dobrem in slabem. Veliko je tudi posameznikov, ki so aktivno vključeni v en šport, podpirajo pa tudi vse ostale. V majhnem mestu kot je Zagorje, je ta kolegialen in prijateljski duh za morebitne uspehe še kako pomemben. Na navadnih nogometnih tekmah se poleg nas na stadionu povprečno zbere okrog 300 ljudi, zasavski derbiji pa so že tradicionalno vedno razprodani (okrog 1500 ljudi). Podobna zgodba je tudi v rokometu, kjer največ ljudi pritegne derbi s Krimom in tekme v evropskih tekmovanjih.

Do kam sega bazen navijačev in pripadnikov vašega kluba? Kje so meje, od katerih naprej živijo pristaši Rudarja?
Naši člani prihajajo iz vseh treh občin v Zasavju in tudi njegovi širši okolici. Prav tako obstaja tudi skupina naših članov v obalnem delu Slovenije. O »rivalih« pa ne bomo izgubljali besed.

PREBERITE TUDI:

– Intervju s Crazy Boysi (31. 1. 2013)

Odziv Terror Boysov na članek v Ekipi SN

ODZIV NAVIJAŠKE SKUPINE TERROR BOYS NOVA GORICA NA ČLANEK EKIPE SN IZ DNE 13. 1. 2016

Spoštovani predsednik ND Gorica g. Hari Arčon,
v navijaški skupini Terror Boys Nova Gorica smo se, v luči včerajšnjega razkritja športnega časopisa Ekipa SN o podlih finančnih mahinacijah članov bivše uprave ND Gorica odločili, da na Vas naslovimo uradno zahtevo o javnem izreku prepovedi vstopa na stadion v novogoriškem Športnem parku za čas trajanja vseh tekem (uradnih in neuradnih) ND Gorice naslednji četverici oseb: Robert Vrtovec, Miha Uršič, Monika Simčič-Batagelj in Michele Dal Cin.
Že lep čas se je v Novi Gorici vedelo, da je v času trajanja mandata bivše Uprave ND Gorica prišlo do številnih praznih obljub, manipulacij z resnico na račun novogoriške nogometne javnosti in zlorab uradnih klubskih funkcij izključno zavoljo privatnih interesov bivšega predsednika in športnega direktorja kluba. Zdaj, ko je ta resnica prišla na dan in so v prej omenjenem športnem časopisu širši slovenski javnosti tudi postregli z uradnimi številkami in informacijami pridobljenimi iz sodnih spisov menimo, da je zavoljo dobrega imena našega ljubljenega kluba in nenazadnje tudi mesta Nova Gorica, potrebno zgoraj omenjenim osebam v okviru tekmovanj pod okriljem Nogometne zveze Slovenije vseh prepovedati vstop na novogoriški stadion in celotni slovenski javnosti poslati jasno sporočilo, da se v goriškem nogometu deluje transparentno, etično in izključno v dobrobit nogometa in vseh, ki tako ali drugače zastopajo barve ND Gorica na vseh športnih nivojih.
Za vse, ki so ta načela poteptali in jih prekršili zaradi lastnega pohlepa in nemoralnosti, pa v novogoriškem nogometu in športu nasploh ne more in ne sme biti prostora, kaj šele, da bi takšni ljudje vsem gledalcem, ki pošteno plačajo vstopnico za ogled tekme, v posmeh sedeli na častni tribuni novogoriškega Športnega parka in med/po tekmi bili deležni posebnih privilegijev.
Športni pozdrav,

Terror Boys Nova Gorica 1991

Kotiček za navijače – 6. 5. 1999

Izid: 6. 5. 1999.

Pogovor z Ribari

Na spletni strani ene izmed slovenskih navijaških skupin lahko o Ribarih preberemo, da so bili dobri po kriteriju številčnosti in pirotehnike, da so bili kopija italijanskega stila navijanja. Imeli so obalni derbi z Koprom, kjer so se dogajale tudi prave male vojne med njimi in Koprčani. No, koprski ultrasi že nekaj let ne navijajo več, od navijanja na nogometnih stadionih pa so Ribarom ostale le še tribune dvoran, v katerih spremljajo svoj izolski rokometni klub. Izolski stadion, ki bi ob drugačnem razvoju dogodkov pred dobrimi 20. leti, lahko imel precej lepši včeraj, danes in jutri, medtem še naprej sameva. Se bodo Ribari spet podali navijat tja, kjer se je njihova zgodba pravzaprav pričela pisati in po katerih v bistvu Ribare poznamo?

Trenutno je RK Izola v spodnjem delu lestvice. Kakšno je sicer stanje v klubu, kakšne so ambicije in kakšna je realnost?
V prvi državni rokometni ligi, razen prvih štirih moštev, lahko vsak preseneti vsakega. Stanje v klubu se je po nekaj sezonah prvoligaškega rokometa »normaliziralo«, počasi lahko rečemo, da je Izola standarden prvoligaš. V športu so ponavadi ambicije vedno stopničko višje od realnosti, kar je seveda dobrodošlo in zdravo. V Izoli se zavedamo, da je realnost boj za obstanek, kar je po eni strani dobro, saj je prvenstvo posledično bolj zanimivo, kot pa če bi bili npr. trdno zasidrani na sredini lestvice.

Kako kaže nogometni MNK Izola? Obstaja možnost, da v doglednem času napreduje v II. ligo in v skladu z vašo obljubo tudi vi Ribari nazaj na nogometne stadione?
Pri MNK Izola je računica zelo enostavna. Klub nikoli ne bodo vodili sposobni in ambiciozni ljudje pa tudi če, bo vselej dodatna težava denar. Drugoligaško tekmovanje predstavlja že določeno stopnjo organizacije in resnosti, katere v Izoli ne premoremo. Gledano v celoti je tako celo najboljše. Naj klub ostane tam »kjer je«. Propadov in podobnih zgodb z nogometnimi klubi po Sloveniji je bilo dovolj. Ribari Izola smo nastali na stadionih, z veseljem bi se vrnili tja kamor »najbolj« spadamo. Dobro delo se v tako velikih športnih organizacijah kot je nogometni klub, opazi šele na dolgi rok. Klub mora izkazati določene mere resnosti, ambicij in sposobnosti ter seveda vse to znati uresničiti. Šele tako se bodo na tribune vrnili gledalci, ne pa po seriji dveh zaporednih zmag.

Kakšna je trenutno navijaška scena na Primorskem?
Razen nas na Obali in Novogoričanov na severnem primorskem, ni nobenega več.

S katerimi težavami se soočate v vašem okolju?
Neatraktivnost je nedvomno ena od največjih težav iz navijaškega vidika. Čeprav smo po eni strani veseli, da imamo klub na nivoju, za katerega lahko navijamo, se po drugi strani zavedamo, da bi bilo število navijačev nedvomno večje, če bi npr. imeli nogomet v višjih ligah. Navijači smo del športa, vsaka panoga športa ima svojo zanimivost, ki je pri nogometu nedvomno zelo velika.
Iz bolj finančnih vidikov pa je težava Občina Koper, ki premore več denarja in posledično mladi talenti iz Izole zapustijo naše mesto. Vendar samo denar ni ključ do uspeha. To nam prekrasno pokažejo prav zgodbe iz Kopra.

Kakšni so odnosi z vodstvi klubov, za katere navijate?
Odlični. Čeprav ne gre za veliko sodelovanja, se tisto, kar želijo eni ali drugi, opravi. Ribari za ogled domačih tekem prejemamo cenejše vstopnice, mi pa poskrbimo, da se domače tekme oddelajo brez incidentov. Po zaključku rokometne sezone sledi vsako leto tradicionalno druženje med navijači in predstavniki kluba ter igralci. Posledično so odnosi navijači-klub zelo prijateljski.

Do kam sega bazen navijačev in pripadnikov vašega kluba?
Geografsko gledano so skoraj vsi pripadniki iz Občine Izola. Nekaj posameznikov pa seveda prihaja tudi iz sosednjih občin. Koprska, piranska in tudi novonastala ankaranska občina imajo nekaj naših članov. Bodisi so to preseljeni Izolani ali prijatelji Izolanov, Obala je majhna.

Kakšen je utrip v Izoli, kako ljudje dojemajo rokomet, obiskovanje tekem, pripadnost klubu?
Izola oziroma Izolani smo lačni športa. To se dokazuje ob vsakem uspehu izolskih klubov in izolskih športnikov. Lani smo v zadnjih treh mesecih leta pripravili kar štiri sprejeme (Gasparini, Hrvat, Sinanbegovič, Žbogar) za Izolane, ki so v Izolo prinesli medalje. Opaziti je tudi večje število naših artiklov po izolskih ulicah. Rokomet je v Izoli predvsem v 90. letih bil vedno v senci nogometa, kar pa danes niti približno več ne drži. Izolani in Ribari smo ponosni na naš rokometni klub in igralce, ki sploh niso profesionalni športniki, a vseeno branijo naše barve na prvoligaškem nivoju.

Utrip v mestu je živ, Ribari nismo samo za weekende, ko so tekme. Na tej točki bi radi pohvalili izolskega raperja Drill-a (Andrej Bučar) za pesem »Za Izolane«, ki nam jo je posvetil v njegovem zadnjem albumu: Tramontana besed in Rudija Bučarja za njegovo pesem: »Izola«.

https://www.youtube.com/watch?v=OHgIPmYeEBw

Koliko članov sestavlja jedro navijaške skupine? Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih ter kakšna je po vašem mnenju trenutno vaša največja številčnost?
Trenutno ima plačano članarino 30 članov. To so ljudje, ki se redno tedensko dobivajo v naših prostorih in hkrati predstavljajo tudi jedro naše navijaške skupine. Povprečje na domačih tekmah se giblje okoli številke 50, gostovanj (izjema Koper) pa v dosedanjem delu prvenstva nismo opravili. Naša največja številčnost je bila novembra na derbiju v Kopru, ko smo za naš sektor prodali približno 200 kart.

Kakšna je struktura vaše navijaške skupine?
Po spolu seveda moški. Najštevilčnejša je skupina med 25 in 40 let starosti, sledi mladina do 25 let.

Povedali ste, da se v jesenski polsezoni z izjemo tekme na Bonifiki niste odpravili na gostovanja. Kako je sicer s potovanji na gostovanja?
Gostovanja so ena od naših največjih težav. Čeprav se za gostovanja vedno prijavi za en avtobus ljudi, ni čutiti tiste želje po gostovanjih. K temu malo za hec dodajamo še dejstvo, da na vseh gostovanjih, na katera se odpravimo, naša moštva ne dosežejo pozitivnega rezultata, kar pa seveda ni opravičilo.

Kdo so vaši največji sovražniki na tribunah? Vzdržujete kakšna prijateljstva z drugimi skupinami?
Mogoče se sliši čudno, ampak nam je žal, da v Kopru ni več navijaštva. Zgodovinsko gledano so Koprčani naši največji »sovražniki« in lepo bi bilo, da pri tem tudi ostane. Uradnih prijateljstev nimamo, so pa že Viole Maribor v njihovem intervjuju omenile, da imamo z njimi pozitivne odnose.

Če potegnemo črto pod odigranimi tekmami minule jeseni – kako ste zadovoljni z obiskom, s kakovostjo, s prikazanim. Kaj ste pokazali na tribunah?
V celoti z izjemo derbija nič posebnega. V Sloveniji veliko šteje že sama prisotnost, kaj šele številčnost itd. V dobrih številkah smo bili prisotni na vseh domačih tekmah, pirotehnika pa v dvoranah ni dovoljena. V izogib položnicam se tega držimo. Naredili smo nekaj novih pesmi in transparentov ter koreografijo za derbi.

Se udeležujete reprezentančnih tekem? Kakšno je vaše mnenje o organizaciji tekem in izgledu navijaške tribune (tako v nogometu kot rokometu)?
Organizirano se ne udeležujemo reprezentančnih tekem, posamezno pa. Pogled na dogajanje okoli nogometne reprezentance se od zadnjega našega intervjuja ni spremenil. Relacija navijači-NZS deluje samo v Ljubljani, kar sploh ne preseneča. NZS-ju je vseeno za navijače. Dobro vedo, da s kakovostjo sedanje reprezentance prodori na večja tekmovanja niso mogoča, je pa mogoč dvig cen vstopnic in večji zaslužek. Pri rokometni reprezentanci velja isto kot za nogometno. Organizirano ji ne sledimo, posamično pa.

Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?
V letu 2015 smo proslavljali 25 let obstoja naše navijaške skupine. V prid temu smo naredili/naročili: majice, šalce, šale, vzglavnike, nalepke, sončna očala, pisala, obeske in vžigalnike. Trenutno so v fazi zbiranja prijave za nove jakne visoke kvalitete.

Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje?
Tudi tukaj se naš odgovor ne razlikuje od tistega v prvem intervjuju. Aktivni bomo tako na športnem kot nešportnem področju. Poleg rokometa bomo sledili tudi ostalemu športu v Izoli in nagradili vsak nov uspeh. V manj športnih vodah bomo dobrodelni, tako kot vsako leto.

Kakšna je narodnostna struktura navijaške skupine? Katera je politična opredelitev skupine?
Osamosvojili smo se včeraj. Logično narodnostna struktura naše skupine ni samo slovenska. Ribari Izola športa ne mešamo s politiko. Vsak član ima svojo glavo, svoj razum, svojo politično opredelitev.

Kako komunicirate z javnostmi in s svojimi člani?
Izola je šele 14. največje mesto v Sloveniji, torej ni veliko. Novice se po ulicah preko raznih plakatov in ust hitro širijo, imamo pa tudi svojo Facebook stran za tiste bolj »moderne« člane in javnost na splošno.

PREBERITE TUDI:

– Intervju z Ribari (12. 1. 2013)

Kotiček za navijače – 29. 4. 1999

Izid: 29. 4. 1999.

« Prejšnja stran — Naslednja stran »