Bonifika Koper

Iz severovzhoda Slovenije na drug konec – koprska Bonifika. Koper, mesto s približno 24.000 prebivalci, kot občina pa s skoraj 50.000 prebivalci, je še danes v spominu starejših ljubiteljev nogometa zapisan kot kraj s temperamentnimi navijači in dobro obiskanim stadionom. Od takrat je preteklo mnogo vode po Badaševici pa tudi časi so se spremenili. Bonifika nekoč in Bonifika danes sta dva neprimerljiva pojma. Poglejmo zakaj …

Športni tednik Ekipa je septembra 1991 v sodelovanju z Nogometno zvezo Slovenije pričel z nagradno igro za svoje bralce “Iščemo najboljši stadion”. Komisija, ki so jo za vsak naslednji ocenjevani stadion sestavljali drugi člani komisije, je bila tričlanska. Ocenjevali so pet značilnosti: igrišče, tribune, slačilnice, varnost in obnašanje gledalcev (to se res sliši neverjetno, a je resnično) z ocenami od 1 do 10. V izbor za ocenjevanje je prišlo 15 takrat boljših stadionov po Sloveniji in prvo mesto je s 136 točkami osvojila Bonifika (z le točko manj je drugo mesto zasedel stadion v Spodnji Šiški v Ljubljani).

OPIS STADIONA

Stadion je dobil ime po mestnem predelu Bonifika in leži med starim mestnim jedrom ter ostalimi, od obale malce oddaljenimi predeli mesta. Stadion so na tem mestu zgradili leta 1962, vendar so ga večkrat obnovili. Leta 1986 so na vzhodni strani stadiona zgradili novo tribuno, pod njo pa so mesto našli zasebni lokali.

Pozneje so na tribuno namestili plastične sedeže. Na nasprotni, zahodni strani stoji še iz časov drugoligaške YU druščine montažna tribuna z ostankom iz preteklosti – stolpom za snemanje tekem, ki ga je dandanes moč srečati le še na vaških igriščih.

Za goloma podobno kot v Lendavi ni navijaških tribun. Za golom na severni strani je zagrajen prostor, ki lahko v primeru potrebe služi kot stojišče. Za južnim golom je nekoliko oddaljena zgradba, v kateri so med drugim tudi slačilnice. Na tej strani ni stojišč. Travnati del igrišča, ki slovi kot en najslabših v Sloveniji, obdaja atletska steza. Na stadionu poleg nogometašev Kopra domuje tudi atletski klub. Za zahodno, montažno tribuno so pomožna igrišča.

KAPACITETA IN OBISKANOST

Na glavni tribuni je nameščenih 1.829 plastičnih sedežev z naslonjalom, na skrajnem severnem delu glavne tribune je prostor za gostujoče navijače – stojišča, ki ga od preostalega dela tribune fizično ločuje ograja. Ob glavnem vhodu na stadion, za južnim delom glavne tribune, je manjše stojišče.

Na montažni tribuni je nameščenih 834 plastičnih sedežev brez naslonjala. Skupna kapaciteta stadiona je 2.683 sedežev. Če tej številki dodamo še danes razpoložljiva stojišča, lahko zaokrožimo kapaciteto stadiona na približno 3.000. Čeprav se na Bonifiki še iz časov nekdanje Jugoslavije navijači več ne zbirajo v ogromnih številkah, bi lahko, če bi bilo potrebno, ob manjših kozmetičnih popravkih nekajkrat povečali kapaciteto stojišč.

Pred 20. leti smo lahko v športnih časnikih in revijah prebirali članke z naslovi “Pravo južnoameriško vzdušje na Bonifiki”, “Bonifika kakor pekel” … in res se je takrat na tekmah Kopra zbiralo ogromno število navijačev. V tekoči sezoni je do zadnje tekme Kopra proti Olimpiji (29. avgusta 2009) Bonifika praviloma samevala. Ekipa (22. 10. 1991, str. 26) navaja kot rekordni obisk Bonifike tekmo proti ljubljanski Olimpiji spomladi leta 1987, ko je vstopnico kupilo skoraj 7.200 gledalcev, kar pomeni, da je bil dejanski obisk še višji. Takrat na glavni tribuni še ni bilo sedežev, pa tudi sicer so v tistih časih gledalce na stadion natisnili kot sardine v konzervo.

Po uradnih podatkih Nogometne zveze Slovenije si je tekme Kopra v tekoči sezoni na Bonifiki v štirih tekmah ogledalo skupaj približno 3.000 gledalcev. Od tega je bila samo zadnja tekma omembe vredna, ko se je približno 1.500 gledalcev po dolgem času spet zbralo na tribunah Bonifike. Na žalost so v zdaj že dolgoletno sivilo koprskega  nogometnega vsakdana padli tudi njihovi navijači Tifozi, ki se zberejo le še ob izrednih priložnostih. Ultrasi po Sloveniji se sprašujejo, kako dolgo bo trajal njihov najnovejši povratek na zahod Bonifike.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 6 – še prebavljivo

Tifozi oziroma Dvanajsti Kopra se zbirajo na montažni tribuni ob zahodni strani igrišča. Navijače ločuje od igrišča običajna ograja. Sedeži so brez naslonjala. Tifozi običajno zasedejo sektor oz.  delno kar dva, od katerih je na prvem nameščenih 112 sedežev, na drugem, ki je tik ob stolpu, pa 45 sedežev. Pomanjkljivosti: tribuna je montažna, ni strehe, tribuna ni za golom, čeprav je res, da tej montažni tribuni težko rečemo tribuna. Igrišče je nekoliko odmaknjeno od tribune zaradi moteče atletske steze.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 7 – povprečno

Sektor za navijače na severnem robu glavne tribune je namenjen gostujočim navijačem. Moteča je kletka, ki kazi podobo tribune. Pogrešamo streho in lokacijo takšne tribune za golom. Navijači vsaj nimajo težav z nepotrebnimi sedeži. Lokacija na tribuni omogoča dober pogled na igrišče in spremljanje nogometa. Tovrstne navijaške kletke običajno nimajo težav s kapaciteto, saj se vanjo z lahkoto narine tudi večje število navijačev.

Izgled stadiona: ocena 6 – še prebavljivo

Bonifika je stadion, ki ga je čas že krepko povozil. Kar je zadostovalo potrebam v 80. letih prejšnjega stoletja, je danes daleč premalo. Potreben je nov stadion! S samo eno pravo tribuno pa še to brez strehe nad glavo ne nudi dovolj udobja zadnjici, niti očem gledalca. Navijaške tribune za goloma  oziroma tribune okrog celotnega igrišča bodo še lep čas neizpolnjena želja. Moteča je tudi atletska steza. Prav smešno pa je dandanes videti stolp za snemanje tekme, ki služi tudi kot semafor, na prvoligaškem igrišču, kakor tudi slačilnice, ki so namesto pod tribunami v oddaljeni zgradbi. Bonifika si zasluži naš poklon in spoštovanje samo zaradi nekdanje slave.

Skupna ocena: 6 – še prebavljivo

Daleč so časi, ko se je na Bonifiki zbiralo več tisoč gledalcev, daleč je čas, ko je Bonifika imela dušo. Gradnja novega stadiona v Kopru je vse bolj farsa kot resnična prihodnost. Že dandanes se odhoda na Bonifiko veselimo samo še zaradi izleta na morje. Prijetne spomine na vzdušje iz tribun v 80. letih pa bomo obujali le še ob zbledelih fotografijah.

Navijaški vodič po slovenskih stadionih

V kratkem bomo na fotoultras.si pričeli s predstavljanjem in ocenjevanjem slovenskih stadionov, vendar izključno iz oči navijača. V tem okviru smo si izposodili članek Navijaški vodič po slovenskih stadionih, ki je bil objavljen v prvem biltenu Green Dragonsov z imenom Prva petletka in je izšel oktobra 1993. Stadioni in igrišča v teh letih so bili neprimerno drugačni, slabši, brez skoraj kakršnega koli ugodja za gledalce (streha in plastični sedeži na stadionu so bili prava redkost), skratka ali razvaline ali skorajda vaška igrišča. Na tako drastično mnenje o slovenskih igriščih in stadionih je vplivalo  predvsem dejstvo, da so bili Dragonsi do takrat vajeni velikih stadionov nekdanje Jugoslavije – Koševa, Marakane, Kantride, kar so bili čez noč prisiljeni zamenjati za Zagorje, Dekane, Rogaško Slatino, Naklo, Ajdovščino in tako naprej.

Fotografije takratnih stadionov smo dodali iz lastnega arhiva. Fotografije so iz obdobja od leta 1989 do 1995. V oklepaju je pri nekaterih stadionih zapisana takratna kapaciteta stadiona; vir teh podatkov je revija e šport, posebna izdaja, april 1993.

Navijaški vodič po slovenskih stadionih

V bistvu je naslov za naše razmere rahlo neustrezen, saj bi bil ustreznejši opis “navijaški vodič po stadionih, travnikih in okoliških gričkih”. No ja, če bi bil zelo natančen, bi lahko uporabil tudi besede gradbišče, kurnik, jasa ob potoku in sorodne, vendar sem knjigo “Pri nas na vasi je lepo” izgubil v ranem otroštvu, prebitem v betonskem močvirju, kjer se mi z rodovitno grudo ni dalo ni dalo kaj preveč ukvarjati. Sicer pa si poglej, čemu pri nas pravijo stadion …

AJDOVŠČINA (Primorje): Tribuna je nekakšna čudna bajtica za vaško elito, kot gost imaš torej čast ogledati si tekmo pod, ob ali na ograji, ki ločuje igrišče od zunanjega sveta, ki je tam okoli zelo raznolik: na eni strani frčijo jadralci, zmajarji, padalaci in podobna bitja, na drugi je pa en povprečno velik britof. Če pade tekma na isti čas kot pogreb, moraš biti po moje bolj tiho, ker si ne predstavljam, da bi koga spravljali na drugi svet ob pesmih tipa “ale ale” ali ob skandiranju “Simke”. (Če ni šel ravno kakšen Simke v večna lovišča, rakom žvižgat, pod rušo in kar je še poetičnih izrazov za to, da nekdo “stegne papke”).

BELTINCI (Potrošnik): He, he. Igrišče je del rekreacijskega “kompleksa”, ki je zelo soroden ljubljanskemu Mostecu (igrišče, gostilna z lesenimi klopcami in odlično hrano – enolončnice!). Gostujoča “tribuna” je ravnina za golom, kjer raste tudi nekaj dreves – ste že gledali tekmo s kakšne bukove veje?

CELJE (Publikum): Dve tribuni, ena tribunica, parkirišče, hišica – preveč celovita in ljubka podoba to ni. Pri vstopu moraš paziti, da z glavo ne butneš ob rob – vhodi so delani za podpovprečno visoke obiskovalce.

DEKANI (Istragas Jadran): Tribuna, kakršne zidajo v Ljubljani balinarji (po obsegu) + hribček na drugi strani.

GORICA (HIT): Četrtinska tribuna, ki sega precej visoko proti (ponavadi jasnemu) nebu. Prizidek je v gradnji, gost spremlja tekmo z druge strani z (ne boste verjeli) zelenega grička – zaradi naklona terena je brez veze, da pobirate atletske ovire in druge pripomočke, ki ležijo naokoli.

IZOLA: Dve tribuni z velikim T, na žalost pa je okolica neurejena, tribuna za golom pa bo verjetno ostala le lepa želja. By the way – novejša tribuna je črna gradnja, upam, da je ne bodo podrli. (6.000)

KOPER: Tribuna je sestra dvojčica izolske, zraven je prijeten bife, ognjevitejši domorodci pa se zbirajo na montažni tribuni na drugi strani.

LJUBLJANA (AM Cosmos): Najlepša slovenska tribuna + majhna betonska tribuna = nadpovprečno. (10.000)

LJUBLJANA (Slovan Mavrica): Park (športni) z na pol montažno tribuno in s peskom posuto “balinarsko” tribuno za sprehajanje psov. Dolgcajt. (3.000)

LJUBLJANA (Svoboda/Optimizem): Malo bolj neurejen park od Slovana. Tekmo lahko gledaš tudi pri znancih v bližnjih blokih. (3.000)

MARIBOR: Stadion! Tribuna okrog celega igrišča, velika centralna tribuna, vendar vse skupaj najeda zob časa: ograja (rjasta in ekstremno nabrušena) se lomi, cement na tribunah poka, kar pa niti ni slabo – okruški so idealni za obmetavanje.

MURSKA SOBOTA (Mura): Uprava je zelo podjetna, vendar se odloča le za korekturne popravke. Srednje majhna pokrita tribuna, hišica, nasip, ravnina, nekaj drevja. Posebnost je na pol usahel potoček za golom – na pol pozidana panonska ravnina torej.

NAKLO (Kranj): V Naklem je bil teren celo za naše rezmere neustrezen (atrakcija je bil lastnik hiše za golom, ki ni vračal žog). V Kranju, kjer se že eno leto žogajo Gorenjci, je lepa pokrita tribuna, ki pa si jo lahko ogledaš le z grička (že spet!) na drugi strani. V slabem vremenu obvezno poteptajte svoj ponos in obujte kakšne grde gumijaste (lahko ribiške) škornje. (6.000)

NOVO MESTO (Krka Novoterm): Igrišče je tik ob Krki, tribune so večinoma travnate (nadaljujejo se po hribu v gozd), erozija je zelo opazna. Za goste je rezerviran (travnat) ograjen boks, kjer raste tudi nekaj brez, kjer se lahko poščiješ. Zelo izvirna rešitev, čeprav bi bil mogoče kakšen velik hrast ustreznejši.

VELENJE (Rudar): Od industrijskega mesta bi pričakoval kaj ljubko železobetonskega (jeseniška Podmežakla), zato te ozelenjena okolica stadiona “Ob jezeru” (ne)prijetno preseneti (odvisno od vremena). Ne da pa se izogniti krajšemu sprehodu (od postaje javnega avtobusnega prometa je igrišče malce odmaknjeno. Pol ure, recimo …).

Iz napisanega ste verjetno že razbrali, da je vse skupaj, bolj vljudno rečeno, revščina, ob kateri mirno lahko pozabimo, koliko časa že obljubljajo stole za Bežigradom. Ostane nam torej le upanje na boljše čase, do takrat bo treba kdaj pa kdaj očistiti “martense” in oprati “bomberje”, da ne bo videti, kot da smo čreda Robinov Hoodov, ki se blatna klati po Golovcu, Rožniku in drugih okoliških vzpetinah. Je pa res, da je shit, če greš na tekmo, prideš pa tak, kot da bi nabiral gobe na obronkih Šmarne gore.

Avtor: “Vodič Jak”

Največja ironija zgornjega članka je, da so do leta 2009 preživeli prav vsi vaški stadioni, igrišča, hribčki in doline, dobesedno vse, od koder so bili prisiljeni takratni navijači spremljati nogomet, le naš takrat največji stadion, dom Green Dragonsov, stadion za Bežigradom na žalost ne.

« Previous Page