Pogovor z Terror Boys

Predvsem v prvem delu jesenskega dela prvenstva so nas s svojimi igrami in rezultati navduševali nogometaši Gorice, skozi celotno jesen pa so svoje prednosti pokazali tudi Boysi. Glede na negativne dogodke, ki smo jih v medijih spremljali iz Športnega parka do pričetka tekoče sezone, smo pričakovali povsem drugačen trend tako na igrišču kot na tribunah, kot smo mu bili priča. Vendar, kot pravijo Boysi v tokratnem pogovoru, to sploh ni presenetljivo. Sicer pa so rezultati goriške nogometne šole celotni Sloveniji dobro znani. Slovenski navijaški sceni vsekakor primanjkujejo konstantne, številčne in kvalitetne navijaške skupine, zato so Boysi v svoji jesenski izvedbi za celotno slovensko sceno vsekakor dobrodošli.

V zadnjih letih je bilo precej burno dogajanje v goriškem klubu. Vzponi, padci, novi začetki, klavrni konci pa spet novo upanje. Kaj se je v dogajalo v vašem Športnem parku?
Menimo, da je bilo v medijih glede tega napisano in povedano vse, bistvo celotne zgodbe pa je v tem, da je bila za nastalo situacijo oziroma skorajšnji propad kluba in posledično tudi mrk profesionalnega nogometa na Goriškem v največji meri kriva bivša uprava in njena nesposobnost vodenja in upravljanja kluba na profesionalni ravni. Potrebno je namreč vedeti, da ti ljudje niso uživali ne zaupanja lokalnega okolja, še manj pa lokalnega gospodarstva in igralcev, strokovnega štaba ter zaposlenih v klubu, saj so finančno luknjo, ki je v klubu zevala že pred njihovim prihodom s svojo popolnoma zgrešeno politiko in nesposobnim vodenjem samo še poglobili. Pravzaprav je bila njihova edina zares dobra poteza ta, da so se na koncu vendarle uklonili volji oziroma pritisku lokalne nogometne javnosti in so naposled le ponudili svoj odstop.

Glede na vse negativne dogodke so nogometaši Gorice na nek način vseeno presenetili in dlje časa krojili vrh lestvice. Kje so vzroki?
Mislim, da so nad trenutnim potekom jesenskega dela sezone presenečeni predvsem tisti, ki bodisi ne poznajo bodisi zgolj površno poznajo zgodovino oziroma odlike Gorice. Kvaliteta igralskega kadra/podmladka pri nas nikoli ni bila sporna, ne glede na finančne težave in slabše delovne pogoje (mislimo predvsem na plače) v primerjavi z bogatejšimi klubi. Glavni problem moštva je bil ta, da so bili igralci in strokovni štab preprosto prepuščeni sami sebi in prisiljeni v nenehno improvizacijo. Jasno pa je, da v takem okolju in v takšnih pogojih še tako velike odlike ekipe ne pridejo do izraza, saj primanjkuje motiva, finančne stabilnosti in nenazadnje jasne klubske vizije. V sodobnem nogometu pa vemo, da brez finančne stabilnosti dandanes noben resen klub ne more stremeti k rezultatski kontinuiteti. Na tem mestu pa ne moremo mimo odnosa in pripadnosti klubskim barvam tako s strani igralcev, kot tudi strokovnega štaba, ki so dobro leto in pol dobesedno garali zastonj samo zato, da Gorico ohranijo pri življenju in na (za nas) junaški način rešili bodočnost kluba in vseh otrok, ki trenirajo pod okriljem mladinske šole. Tega pravi navijači ne bomo pozabili nikoli in za nas je bil lanski obstanek ligi enak osvojitvi naslova prvaka. Dovolj je samo če pogledate čez mejo in pogledate kakšna usoda je doletela Parmo, ki je bila dobro leto dni v partnerskem razmerju z Gorico. Upamo si trditi, da je v tem primeru srce premagalo denar, ki je gonilna sila modernega nogometa.

Kje sami vidite prihodnost svojega kluba? Kateri model upravljanja vašega kluba se vam zdi ustrezen?
V Gorici imamo že od nekdaj odlično nogometno šolo, zato kvaliteta nikoli ni bila vprašljiva in veseli nas, da se tudi nova uprava zaveda, da je mladinska šola največji kapital s katerim razpolaga Gorica. Njihova vizija temelji na doma vzgojenem kadru in postopni sanaciji, kar pomeni, da ne bodo razmetavali denarja za tujce dvomljive kvalitete, ampak bodo uveljavljali mlade domače talente in s tem poskušali privabiti tudi potencialne sponzorje. Zavedamo se namreč, da Gorica za resno in profesionalno delovanje potrebuje močnega glavnega sponzorja in širšo mrežo manjših lokalnih pokroviteljev. Prepričani smo, da bomo, v primeru da se klub finančno in organizacijsko sanira ter stabilizira, kmalu spet v boju za najvišja mesta v ligi, kamor zaradi svoje zgodovine in tradicije Gorica kot klub tudi spada. Ne nazadnje smo le drugi najtrofejnejši nogometni klub v državi.

Kakšni so odnosi z vodstvom kluba?
Odnosi so odlični, vsekakor gre za daleč najbolj razumno upravo v zadnjem desetletju, ki se zaveda resnosti položaja in ne zida gradov v oblakih, ampak prisega na sistematično delo in ne rine z glavo skozi zid. Z njimi imamo vzpostavljen zelo fer in korekten odnos, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in redni komunikaciji. O tem pričajo tudi številne akcije, ki smo jih (in jih tudi v prihodnje še bomo) izpeljali bodisi na našo pobudo bodisi v sodelovanju s klubom (pleskanje in grafitiranje stadiona, Dan ND Gorica …), za nameček pa sodelujemo tudi na področju klubskega marketinga, kjer ni bilo v zadnjih desetih letih narejenega popolnoma nič in ravno zato vodstvu kluba nenehno polagamo na dušo, da je ravno to področje, na katerem bomo morali najbolj zavihati rokave in s skupnimi močmi izboljšati prepoznavnost in pripadnost kluba znotraj lokalnega okolja in širše regije. Dandanes je namreč klub potrebno razvijati kot blagovno znamko in prvi korak na tej poti bodo novi klubski šali, katerih osnutke smo izdelali mi.

Vaša številčnost in predstave na tribuni so že nekaj časa na nivoju. To vam priznavajo tudi drugi slovenski navijači. Če potegnemo črto pod jesenski del sezone – kako ocenjujete sami sebe? Ste s predstavami na tribuni zadovoljni?
Če se ocenimo po šolsko, potem bi rekli »prav dobro«. Sami smo z našim jesenskim delom zadovoljni, čeprav je jasno vedno lahko še bolje, česar se popolnoma zavedamo in zato stremimo k temu, da naš sedanji nivo vzdržujemo, saj lahko le z neko konstanto (kar se tiče številčnosti, izgleda tribune, gostovanj … pa vse tja do marketinga), kot skupina v vseh segmentih postanemo še boljši. Zagotovo pa je naš pogled vedno usmerjen naprej, saj na starih lovorikah ne mislimo počivati, zato smo z mislimi že popolnoma osredotočeni na prihajajoče leto, ki bo za nas še posebej prelomno, saj bo skupina jeseni praznovala 25. obletnico obstoja. Tudi zavoljo tega jubileja čutimo veliko odgovornost in željo, da se v spomladanskem delu in kasneje v uvodnem delu naslednje sezone pred celotno javnostjo pokažemo v naši najboljši podobi.

Razen gostovanj v Kopru in Ljubljani vaša gostovanja niso množična? Lahko kaj storite v prihodnje na tem področju?
Kot vsaka navijaška skupina imamo tudi mi segmente, v katerih vidimo prostor za napredek oziroma skrite rezerve. Res je, da nam manjkata eno ali dve bolj številčni gostovanji, potrebno pa je poudariti tudi to, da nam za nekatere, z navijaškega vidika zanimivejše tekme, okoliščine niso šle najbolj na roko (npr. gostovanji v Mariboru in Velenju sta »padli« med tednom ob vse prej kot ugodnem terminu), kar se pri skupini kot je naša hitro pozna. Ne pozabimo, da smo TB praktično edina grupa na zahodu države in da z izjemo Kopra, Ljubljane in Domžal praktično nimamo bližnjega gostovanja. Če k temu dodamo še termine domačih tekem nekaterih ekip (npr. Krka, nedelja ob 13.00, Zavrč, petek ob 20.00), postane podatek, da smo bili Boysi prisotni prav na vseh gostujočih tekmah Gorice v jesenskem delu sezone, po našem mnenju spoštovanja vreden. Če pa smo za trenutek samokritični, se jasno zavedamo, da nam logistika predstavlja določene težave in kar se tega (pa tudi ostalih aktivnosti grupe na splošno) tiče, bo moral tudi naš podmladek slej ali prej pokazati več samoiniciative in iznajdljivosti pri organizaciji gostovanj. Večina med nami ima namreč svoje službe in obveznosti, zato bosta tudi v prihodnje naša prisotnost in posledično številčnost odvisna predvsem od slednjih.

Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih ter kakšna je po vašem mnenju trenutno vaša največja številčnost? Koliko navijačev šteje ožje jedro skupine?
Okvirno bi dejali, da naša povprečna številka na domačih tekmah znaša 50-60 ljudi, v gosteh pa tam okoli 20. Potrebno pa je povedati, da smo imeli v jesenskem delu več gostovanj kot domačih tekem, zato smo s tem številom zadovoljni. Kar se tiče tekem doma in v gosteh se za oboje ve, katere med njimi so najbolj atraktivne in posledično tudi najbolj številčno obiskane. To je neka stalnica, ki se pri manjših skupinah vedno ohranja, kljub temu pa si bomo prizadevali (in takšna tudi je naša mentaliteta), da se na vsako tekmo odpravimo v karseda velikem številu, upoštevajoč vse objektivne okoliščine seveda. Doma se nas lahko v idealnih okoliščinah zbere tudi 100-120, v gosteh pa dobrih 50. Najožje jedro skupine pa tvori 5-8 ljudi.

Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov v zadnjem obdobju? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?
Kar se marketinga skupine tiče je bilo zadnje obdobje z naše strani kar pestro. V prvi polovici jeseni smo naredili nove nalepke, začeli pa smo načrtovati tudi novo kolekcijo zimskih jaken, kap in našitkov, ki so v ponudbo prišli v samem zaključku jesenskega dela sezone. Tik pred božičnimi prazniki pa smo izdelali še osnutke novih TB šalov, za katere že pobiramo naročila in ki bodo predvidoma izdelani še pred pričetkom spomladanskega dela sezone. Gre pa za posebno serijo šalov v okviru prihajajoče 25. obletnice naše skupine, ki bo zaznamovala naše leto 2016. Kot zanimivost naj dodamo še to, da trenutno v studiu snemamo naše (naj)novejše tifo komade, ki jih bomo nato uredili in arhivirali na obeh naših javnih facebook profilih. Tekom poletja bomo med drugim izdelali tudi nove kratke majice, medtem ko naj naše jesenske marketinške aktivnosti za zdaj ostanejo še presenečenje.

Kaj se je zgodilo z vašo spletno stranjo?
Rok do katerega je bil plačan strežnik z našo uradno spletno stranjo je potekel, mi pa nismo obnovili naročnine, saj smo ocenili, da trenutno slednje pravzaprav ne potrebujemo, ker tako naša komunikacija, kot tudi vse aktivnosti skupine potekajo nemoteno. Svoje pa sta naredila tudi priljubljenost in aktualnost socialnih omrežij, zlasti med mlajšimi člani pa tudi sicer preko njih dorečemo osnovne stvari, ki se dotikajo sprotnih aktivnosti. Za večje oziroma pomembnejše projekte pa se poslužujemo sestankov jedra skupine, na katerih so seveda dobrodošli vsi, ki imajo konstruktivne predloge, ne glede na njihov status znotraj grupe, saj na tak način spodbujamo in utrjujemo tudi druženje in prijateljske vezi znotraj skupine.

Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje?
Napovedovanje prihodnosti je vedno nehvaležno, pa tudi nesmiselno, ker je le-ta vedno nepredvidljiva, zato na tem mestu ne bi dajali nikakršnih obljub oziroma puhlic, saj bolj kot na besede prisegamo na dejanja. Kar se tega tiče lahko povemo le to, da smo v naši skupini trdno odločeni nadaljevati naše poslanstvo in ohranjati zagon, strast ter klubsko pripadnost, ki je še posebej izražena med veliko mlajšimi člani, kar nas izjemno veseli. Želja po novih dogodivščinah in vrhuncih še vedno tli v naših srcih in verjamemo v to, da lahko kot skupina postanemo še boljši in še močnejši. Zavedamo se, da so pred nami novi izzivi in da naš čaka še kar nekaj zahtevnih preizkušenj, a hkrati se istočasno zavedamo tudi dejstva, da je v končni fazi vse odvisno zgolj in samo od nas samih in prepričani smo, da imamo dovolj energije, želje in srčnosti, da lahko združeni spišemo še številna lepa in nepozabna poglavja v zgodovini goriškega ultra navijaštva.

Kakšen je utrip v Novi Gorici? Kako ljudje danes dojemajo nogomet? Lahko še vedno govorimo o razvajeni publiki s preveč lagodnim življenjem, da bi spremljali in podpirali svoj lokalni klub?
Zavoljo krize, ki že leta čvrsto drži v primežu celotno Slovenijo ne moremo več govoriti o visokem standardu življenja v Novi Gorici. Časi, ko sta Iskra in Hit dajali kruh skoraj sleherni družini na Goriškem, so že lep čas mimo, kljub temu pa z veseljem ugotavljamo, da je letošnja sezona dokončno prekinila nogometno mrtvilo, ki je dolga leta viselo nad našim klubom. Zagotovo sta k temu največ pripomogla odstop bivše in prihod zdajšnje uprave ter dejstvo, da 60 % ekipe sestavljajo doma vzgojeni nogometaši, od katerih je ravno pravšnja zmes mladih talentov in preverjenih igralcev z bogatimi izkušnjami, ki so z Gorico v preteklosti tudi že osvajali naslove. To je pripomoglo k temu, da se tribune počasi, a vztrajno znova bolj polnijo, za bolj konstanten in množičen obisk pa je predpogoj, da ima Nova Gorica zdrav, trden in urejen klub, brez dolgov in z jasno zastavljeno vizijo. Prepričani smo, da se ljudje, ki trenutno vodijo klub tega dobro zavedajo in da je slednji na dobri poti k vrnitvi na pota stare slave. Proces stabilizacije kluba bo zagotovo trajal še vsaj sezono ali dve, potem pa bo zlasti od sposobnosti uprave in podpore lokalnega okolja ter sponzorjev odvisno, ali je Gorica zrela za preskok nazaj v vrh slovenskega klubskega nogometa. Številni naslovi iz preteklosti so goriško publiko resda razvadili, v zadnjih sedmih, osmih letih pa se je slednja v prvi vrsti čutila oropano za ponos našega mesta, ki je životaril v razmerah, katere smo vsi skupaj doživljali in preživljali z težkim srcem, zato menimo, da mora sedanja uprava ustvariti pogoje, v katerih bo publika zopet dobila vero v klub in uspeh. To pa bodo najlažje naredili tako, da bodo klub širši regiji predstavili kot blagovno znamko (tu bo glavno vlogo seveda igral marketing) in da bodo iz tekme naredili dogodek, na katerega bodo Goričani in Goričanke množično zahajali s ponosom na obrazu.

Do kam sega bazen navijačev in pripadnikov vašega kluba?
Glavnina navijačev in podpornikov kluba izhaja iz območja Mestne občine Nova Gorica (mesto in periferija), tradicionalno pomemben delež sestavljajo tudi navijači oziroma simpatizerji kluba s Trnovske planote, Vipavske doline, Goriških Brd, Krasa, Posočja , Baške Grape, najdejo pa se tudi posamezniki iz Notranjske, Idrijskega in sosednje Italije.

Mnenje o navijanju na tekmah reprezentance Slovenije in vaša številčnost na teh tekmah.
Navijanje na reprezentančnih tekmah je praktično mrtvo že vse od zadnje uvrstitve Slovenije na SP v Južnoafriško Republiko leta 2010 dalje in predstavlja veliko črno piko v prvi vrsti Nogometne zveze Slovenije, seveda pa tudi slovenske ultra scene. Minuli kvalifikacijski ciklus je na domačih tekmah zaznamovalo indijansko vzdušje na sektorju namenjenemu organiziranim navijačem, gostovanja (izjema je Anglija, pa še to zgolj z vidika same prisotnosti posameznih ultras skupin) pa bodo prav tako hitro utonila v pozabo. Vseskozi je bilo moč čutiti slabo klimo oziroma apatijo do izbrane vrste, pri čemer so svoje zagotovo naredila določena trenja na relaciji NZS-Maribor, kjer je prvi mož krovne nogometne organizacije znova demonstriral, da ni ravno vešči nogometni delavec, svoje je dodal še selektor Katanec s svojim podcenjujočim odnosom do domače lige in neposrečenimi izjavami, pa tudi igralci so v celotni zgodbi vse prej kot nedolžni, saj bi se o odnosu (pre)nekaterih med njimi dalo povedati marsikaj. Sami menimo, da bi morala Slovenija svoje tekme igrati zgolj na enem stadionu (če to lahko počneta velesili kot so Anglija, Francija, zakaj ne bi tudi mi), saj se tako lažje izgradi kult reprezentance, pa tudi sicer je javna tajna, kje se igralci najbolje počutijo. Šele ko bosta Zveza in reprezentanca dali ustrezne signale, bomo lahko spet doživeli pravo vzdušje, bi se pa v tem primeru po našem mnenju vse skupine morale poenotiti in uskladiti, predvsem pa nadgraditi navijaški repertoar, ki je po našem mnenju že izpet in nujno potrebuje osvežitev. Kar pa se naše prisotnosti na tekmah reprezentance v zadnjem kvalifikacijskem ciklusu tiče, se je le-ta bolj ali manj gibala med 10-20 TB.

Preberite tudi starejše intervjuje s skupino Terror Boys:

– 29. 12. 2012
– 14. 6. 2011
– 14. 12. 2010
– 8. 4. 2009

Posodobljeni profili navijaških skupin

Posodobili smo profile navijaških skupin – dostop do posameznih navijaških skupin je v glavnem menuju “Navijaške skupine” – pri čemer smo se osredotočili predvsem na aktivne ultra skupine. Ker ne razpolagamo z vsemi – predvsem aktualnimi – informacijami o aktivnosti vseh navijaških skupin, prosimo za pomoč pri zbiranju tako informacij o delovanju navijaških skupin kot arhivskega in tekočega foto ter video materiala preko kontaktnega obrazca na naši spletni strani ali na naš e-naslov fotoultras.si@gmail.com. K sodelovanju vabimo tako večje kot manjše navijaške skupine.

Kotiček za navijače – 28. 1. 1999

Datum izida: 28. 1. 1999.

Kotiček za navijače – 21. 1. 1999

Datum izida: 21. 1. 1999.

Napovednik – 26. 12. 2015

RED STEELERS ULTRAS JESENICE

19. KROG LIGE INL

Kitzbühel: EC “Die Adler” Stadtwerke Kitzbühel-HDD SIJ Acroni Jesenice, sobota, 26. 12. 2015, ob 19.30

Kotiček za navijače – 14. 1. 1999

Datum izida: 14. 1. 1999.

Pregled kroga – 12. in 13. 12. 2015

PREGLED KROGA

22. KROG PRVE LIGE TELEKOM SLOVENIJA

TERROR BOYS

Celje: Celje-Gorica 2:2, sobota, 12. 12. 2015, ob 15.00

NUCLEAR POWER BOYS

Krško: Krško-Olimpija 2:1, sobota, 12. 12. 2015, ob 17.30

GREEN DRAGONS

Krško: Krško-Olimpija 2:1, sobota, 12. 12. 2015, ob 17.30

VIOLE

Koper: Luka Koper-Maribor 0:5, nedelja, 13. 12. 2015, ob 17.30

14. KROG PRVE NLB LEASING LIGE

RIBARI

Izola: Istrabenz plini Izola-MRK Krka, sobota, 12. 12. 2015, ob 19.00

9. KROG 4. SKL vzhod

CRAZY BOYS

Zagorje: Zagorje-Jelša Šmarje 100:66, sobota, 12. 12. 2015, ob 20.00

Pogovor z Red Steelers Ultras Jesenice

“Do devetdesetih let tako rekoč ni bilo incidentov med navijači, ki se sicer niso ljubili, pretepali pa tudi ne. Če kaj, so s tribune na tribuno letela jajca in zmerljivke. To je bilo tudi vse. Malce napeto je bilo edinole leta 1976, ko je bil Jesenicam odvzet naslov oziroma so morali tekmo ponoviti. Takrat so navijači zaprli cesto in preprečili odhod avtobusa s hokejisti, ki so se hoteli odpeljati v Ljubljano na ponovitveno tekmo. Toda tudi to se je končalo mirno. Zadeve so se začele zaostrovati v devetdesetih, ko so se spremenili tudi navijači; iz Ljubljane so začeli hoditi bolj nogometno obarvani Zmaji, na Jesenicah pa so nastali Ultrasi. Začele so se grožnje in telesno nasilje.” Odlomek iz šestega poglavja knjige Banda, avtorja Esada Babačića. Knjiga govori o zlatih letih hokeja na Jesenicah pa tudi o niti malo zlatih letih predvsem v zadnjem obdobju. Bralcu knjige bo dala vpogled, kakšen je utrip v življenju dneva na Jesenicah, kjer se običajen dan povprečnega hokejskega zaljubljenca začne z mislijo na hokej in tako tudi konča. Med temi so tudi jeseniški navijači.

Navijanje na jeseniški tribuni se zadnje čase prebuja. Odhajate tudi na gostovanja. Kateri so vzroki prvotnega umiranja navijaškega gibanja na Jesenicah in sedaj ponovnega vračanja?

Lansko leto smo malo manj hodili na gostovanja, saj je bil hokej še v razcvetu. Zadnji dve leti smo se nabirali in navijali, toda samo v domačem okolju, izjema so gostovanja v Sloveniji in večni derbi proti Olimpiji. Letos pa smo se odločili oditi še “malo ven iz Jesenic razglašat'”, da navijamo za Jesenice. Do sedaj smo letos izpustili samo dve gostovanji. Hokej na Jesenicah se je zelo spremenil. Ko je propadel največji ponos Slovenije in širše okolice – HK Acroni Jesenice – je šlo vse “rakom žvižgat”. Potem so še prenavljali dvorano in hokej smo morali hoditi gledat na Bled. Takrat so veterani sestavili moštvo in igrali. Dve leti je bilo o nas slišati malo. Kot da smo umrli. Predlansko leto pa se je zgodil preporod, ko se nas je 60 navijačev odpravilo na finale državnega prvenstva v Ljubljano. Boljši je hokej, več ljudi se vrača nazaj na tribuno. Lansko leto nas je bilo zelo malo, letos se naše število na tribuni povečuje. Lepo je videti, da ljudje počasi dojemajo, da se na Jesenicah igra dober hokej.

Kaj se je dogajalo v preteklosti z – v 90. letih prepoznavno – navijaško skupino Red Steelers? Kdaj in zakaj ste ustanovili skupino Ultras Jesenice in kaj je botrovalo odločitvi o spremembi imena skupine v Red Steelers Ultras Jesenice?

Zgodovina navijaštva na Jesenicah res sega daleč nazaj. Skupina Red Steelers je bila ustanovljena v 80. letih. Vodili so jo Jeseničani. Potem je prišlo do vojne na Balkanu in mnogo navijačev je zapustilo skupino zaradi različnih vzrokov. Potem so pa skupino prevzeli Tržičani in jo vodili do konca obstoja HK Acroni Jesenice. Ker ljudem na Jesenicah ni bilo všeč, da nekdo drug vodi navijače na Jesenicah, so fantje ustanovili Ultras Jesenice. Red Steelers in Ultras Jesenice so se med seboj povezali in skupaj navijali, hodili na gostovanja. Vmes se tudi prepirali, pretepali … Ko pa je klub propadel, ni več nobeden navijal. Takrat smo prevzeli vajeti mi in se združili – ime Ultras namreč pomeni stil navijanja in ne more biti ime skupine, zato pa je Red Steelers ime, ki ustreza naši jeseniški navijaški skupini. Iz spoštovanja do skupine Ultras Jesenice, smo se odločili, da združimo imeni. Kar ni nič narobe; imamo noro ime in razločni naziv, da smo ultra navijači. Povezali smo ljudi med seboj. Tako da vsi skupaj brez predsodkov navijamo za Jesenice. Zato smo sedaj ultra navijaška skupina Red Steelers Ultras Jesenice.

Aktivni ste v različnih športih. Katerih?

Tako je, prisotni smo tudi na drugih športnih dogodkih. Lansko leto smo šli podprli fante na košarki in floorball-u. Letos smo se pa že nekajkrat pojavili na nogometu. Kar se tiče hokeja, igramo glavno INL ligo, potem tudi v pokalu Slovenije in v državnem prvenstvu. Sodelovali smo tudi v tako imenovanem Kontinentalnem pokalu, kjer so si naši fantje poskušali priboriti mesto v “Champions Hockey League”. Na žalost nam ni uspelo.

Kakšna je konkurenca na nasprotnih navijaških tribunah v teh športih in v različnih ligah? Kdo so vaši največji sovražniki na tribunah? Vzdržujete kakšna prijateljstva z drugimi skupinami?

Konkurence nimamo v nobenem športu razen v hokeju. Naši rivali v ligi INL so navijaška ultra skupina Südchaos Feldkirch (Südkurve). Pred mesecem dni smo pridobili sovražnike iz Celja, kjer so nam napovedali vojno kar sami z krajo zastave. Zavezništvo – tako imenovano anti-Feldkirch navezo – smo skovali z avstrijsko skupino na meji z Švico, iz mesta Lustenau (Absolute Lustenau). In pa da ne pozabimo na največjega sovražnika – Green Dragons, kar velja za večni derbi v hokeju v Sloveniji.

Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih ter kakšna je po vašem mnenju trenutno vaša največja številčnost?

Na tekmi nas je povprečno od 30-50 članov, odvisno za kakšno tekmo gre. Vsako tekmo dobimo kakšnega novega navdušenca nad navijaško skupino, zato tudi z vsako tekmo število narašča. Moramo pa tudi opomniti, da se na Jesenicah zaradi krize in ne zanimanja za ligo INL ljudje izogibajo tekem. Izjema je seveda večni derbi. Kar se tiče gostovanj, se nas je do zdaj letos nabralo od najmanj 5 do največ 25 članov. Največja številčnost navijačev je na tekmi z Olimpijo, tako doma, kakor v gosteh. Lani v gosteh (Ljubljana) nas je bilo okoli 70 članov. Kar je za nas uspeh glede na razmere.

Če potegnemo črto pod trenutno odigranimi tekmami letošnje jeseni – kako ste zadovoljni z obiskom, s kakovostjo, s prikazanim. Kaj ste pokazali na tribunah?

V primerjavi z lanskim letom smo z igro naših hokejistov – glede na to, da imamo boljši kader – malce razočarani. Tudi pri obisku gledalcev lahko povemo, da smo malce šokirani. Glede na to, da smo lansko sezono osvojili 3. mesto v ligi INL in naslov državnega prvaka, bi pričakovali letos, da bi bilo v povprečju na tekmi okoli 1000 gledalcev. Pri navijanju smo naredili nekaj manjših koreografij, nekaj malega smo tudi zakurili, navijali smo pa kakor je že znano za navijače iz Gorenjske, glasno in bojevito od prve do zadnje sekunde na vsaki tekmi ne glede na število.

V katere bolj oddaljene kraje se najpogosteje odpravljate na gostovanja? Kako oddaljena so ta gostovanja in kakšno je vaše mnenje o avstrijski navijaški sceni?

Domačih gostovanj praktično ne moremo izpustiti, saj so v primerjavi z gostovanji v Avstriji bližje in cenejša. V Avstriji se podamo na čim več gostovanj pa ni važno, kje igramo. Kot smo že prej povedali, smo letos izpustili le dve gostovanji, ki zahtevata največ časa in denarja. Najbolj oddaljeno gostovanje je približno 540 km. O avstrijski navijaški hokejski sceni lahko povemo, da so vse navijaške skupine v ligi INL – tako rečeno – “bolj familijarne”. Izjema so le Südchaos Feldkirch (Südkurve), ki so ultra usmerjeni. Njihov klub VEU Feldkirch je bil pred nekaj leti tudi evropski prvak, zato imajo bogato klubsko zgodovino, ki pa je v preteklosti tudi padel v finančne težave, kar pojasni dejstvo, zakaj igrajo v nizko kakovostni ligi.

Se udeležujete reprezentančnih tekem? Je zaznati kakršno koli navijaško aktivnost na njenih tekmah?

Nekateri naši člani se tudi udeležujejo reprezentančnih tekem, toda nič organizirano iz strani skupine. Z hokejsko zvezo se nič ne dogovarjamo, dopuščamo pa možnost, da bomo kakšen dogovor dosegli kdaj v prihodnje. Trenutno navijanje na tekmah vodijo Ledeni Risi, s katerimi se ne razumemo in nam njihova politika in način navijanja nista všeč. Bolj pri srcu nam je podpirati svoj lokalni klub.

Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov v zadnjem obdobju? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?

Trenutno nudimo preproste stvari: navijaške majice, puloverje, kape, šale, tudi vžigalnike in nalepke. V prihodnosti nameravamo postaviti kakšno večjo stojnico, če ne celo trgovinico. Če bi igrali v ligi EBEL, bi razširili ponudbo navijaških rekvizitov. Trenutno se nam kaj takega ne splača, saj tekme obiskuje v povprečju samo od 600 do 800 gledalcev na tekmo.

Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje? Kakšni so odnosi z vodstvom kluba?

Sami pričakujemo, da se bo število članov povečalo. Potrudili se bomo tudi za še več boljših in bolj obsežnih koreografij. Organizirati boljša in bolj množična gostovanja. Govorimo o avtobusu ali več. Z klubom smo tesno povezani, redno hodimo na sestanke, pomagamo z kakšnim nasvetom in se zelo dobro razumemo. Dobre odnose imamo predvsem s predsednikom kluba. V glavnem pa upamo, da na nivoju kluba pridobimo nazaj tisto, kar smo izgubili.

Kakšni sta narodnostna struktura in politična opredelitev navijaške skupine?

Na narodnost se ne oziramo, vsi smo JESENIČANI. Tudi politično nismo opredeljeni. Smo lokal patrioti in pomembne so nam le Jesenice in jeseniški športi. Najbolj pomembnen nam je največji ponos na celem Gorenjskem, če ne celo v Sloveniji, to je jeseniški hokej, ki se ponovno prebuja iz pepela.

Kako ste doživljali vzpone in padce svojega hokejskega kluba?

Če gledamo na zlate čase, je bila vsaka tekma zgodba zase, praktično na vseh tekmah so bile prisotne vrhunske emocije, ki so gnale Jesenice tako ob zmagah in porazih. Vedno je bilo glasno navijanje pa ni bilo važno, kdo je bil nasprotnik … NAVIJALO se je. Ironija našega mesta je, da je zmeraj nekdo zraven, ki hoče uničiti dušo Jesenic. V prvem primeru, leta 1998, ko so nas izključili iz državnega prvenstva zaradi napačnega kadrovanja, je klub skoraj bankrotiral, klub si je opomogel šele leta 2004. Drugi primer pa propad kluba HK Acroni Jesenice v sezoni 2011/12, ko so nam pokradli klub, mi pa nismo mogli preprečiti propada našega kluba. Kot Jeseničane nas je tudi sram, da se nam je kaj takega zgodilo. Toda sedaj je treba gledati naprej in spraviti Jesenice na noge. Brez hokeja na Jesenicah je mesto samo obsojeno na totalni propad.

Dobili ste prenovljeno dvorano. Kakšni sta kapaciteti dvorane in vašega sektorja? Ste imeli kaj besede pri tem, na katerem sektorju boste? Z dvorano je kar nekaj težav …

Kapiciteta dvorane Podmežakla je 5.500 gledalcev. Naš sektor je stojišče in sprejme 2000-3000 ljudi, zato z nami navijajo poleg navijačev tudi podporniki na stojišču in gledalci po celi dvorani. Po tem je tudi jeseniška publika znana. Ko se navija za Jesenice, smo eno. Izbira sektorja je bila prepuščena nam in izbrali smo tradicionalno mesto na sredi stojišča zaradi same publike. Ob prenovi naše dvorane, nismo zadovoljni, saj se bi za tolikšen denar takrat lahko halo prenovilo kar trikrat. Obljubili so centralni semafor, lightshow, ozvočenje. Vendar so zgolj zakrpali in prebarvali dvorano pa še streha od časa do časa pušča. Tudi varnostni sistem ne funkcionira, kot bi moral. Lansko sezono se je ob preglasnem navijanju vklopil požarni alarm. Imamo težave tudi pri kurjenju bakel. Ja, prav žalostno je, da imamo prenovljeno halo, vendar z napakami. Ne uporablja se je za večje spektakle in tribune so prazne. Toda, to se bo v prihodnosti uredilo.

Kakšen je utrip na Jesenicah? Kako ljudje danes dojemajo hokej na Jesenicah?

Odkar je propadel klub, so minila že štiri leta in v tem času je marsikdo zaradi razočaranja prenehal spremljati hokej. Liga INL ljudi ne zanima. Sem ter tja je kakšna dobra tekma, drugače pa tako-tako. Toda kljub temu ljudje niso pozabili hokeja in lovorik. Zato je zmeraj večje upanje, da se bo jeseniški hokej vrnil na stara pota. Kljub temu da nekateri ljudje ne obiskujejo več hokejskih tekem, še zmeraj spremljajo rezultate in se ob jutranji kavi pogovarjajo o minuli tekmi. Danes ljudje dojemajo hokej kot edino rešitev za obuditev celotnih Jesenic. Pravijo, da dokler na Jesenicah ne bo hokeja, bodo Jesenice večno mesto duhov. Včasih se je na hokej hodilo ne samo zaradi tekme, ampak tudi zato, da so se ljudje družili, kaj popili, se sprostili in pozabili na tegobe. Danes, ko ni hokeja, so ljudje depresivni, nedružabni, zamorjeni in zaprti vase.

Kako čuti Jesenice vaša ožja in širša okolica? Do kam sega bazen navijačev in pripadnikov jeseniškega kluba?

Okolica opaža, da se hokej na Jesenicah pobira in s tem, ko smo lani postali državni prvaki, smo nekako dobili zeleno luč, da Jesenice ostajajo nekakšen hokejski fenomen. Navijače imamo z vseh koncev Slovenije in tudi dalje.

Napovednik – 19. in 20. 12. 2015

RED STEELERS ULTRAS JESENICE

17. in 18. KROG LIGE INL

Jesenice: SIJ Acroni Jesenice-EHC Bregenzerwald, sobota, 19. 12. 2015, ob 18.00

Jesenice: SIJ Acroni Jesenice-EHC Alge Elastic Lustenau, nedelja, 20. 12. 2015, ob 18.00

Napovednik – 12. in 13. 12. 2015

NAPOVEDNIK

22. KROG PRVE LIGE TELEKOM SLOVENIJA

TERROR BOYS

Celje: Celje-Gorica, sobota, 12. 12. 2015, ob 15.00

NUCLEAR POWER BOYS

Krško: Krško-Olimpija, sobota, 12. 12. 2015, ob 17.30

GREEN DRAGONS

Krško: Krško-Olimpija, sobota, 12. 12. 2015, ob 17.30

VIOLE

Koper: Luka Koper-Maribor, nedelja, 13. 12. 2015, ob 17.30

14. KROG PRVE NLB LEASING LIGE

RIBARI

Izola: Istrabenz plini Izola-MRK Krka, sobota, 12. 12. 2015, ob 19.00

« Prejšnja stran — Naslednja stran »