Ultras-tifo.net: intervju z Violami

Na spletni strani ultras-tifo.net je bil 12. januarja objavljen intervju z Violami. Po dogovoru s skupino Viole ga v slovenščini posredujemo tudi na naši spletni strani. Da ne bi prišlo do nesporazumov ali nepotrebnih provokacij opozarjamo, da gre za amaterski prevod in da je bil intervju narejen že pred nekaj meseci, vendar so ga na ultras-tifo.net objavili šele sedaj. Do izvirnega članka lahko pridete na povezavi.

Pozdravljen. Prosim te, predstavi se.
Sem 35-letni navijač Maribora. 22 let spremljam ex-YU sceno, v Mariboru sem zraven od prvega dne.

Viole so bile ustanovljene leta 1989. Nam lahko na kratko opišeš začetna obdobja vaše skupine?
Ekipa, ki se je zbrala leta 1989, ni bila bolj ali manj nič posebnega. Nekaj mladih fantov in nekaj starejših fantov, ki so spremljali sceno v takratni Jugoslaviji. Naš klub je igral v takratni tretji ligi zahod. Taki so bili naši začetki, naša zgodovina in nanjo smo ponosni, ne glede na to, kakšna je. Prvotno ime naše skupine je bilo Marinci, vendar smo zadnji krog prvenstva v stari državi spremenili ime v Viole, ki je bolj izvirno. Leta 1989 se je vse pričelo, vendar lahko šele z osamosvojitvijo Slovenije govorimo o boljših časih. Ljudje, ki so prej obiskovali tekme velike četverice v nekdanji Jugoslaviji, so pričeli obiskovati tekme v svojem mestu, tekme svojega kluba. Od takrat v Mariboru ni podskupine katerega koli drugega kluba. V času Jugoslavije smo bili premajhni in nismo imeli stikov z nobeno skupino.

Konec 90. let je Maribor pogosto igral v Evropi, srečevali ste se s klubi, za katere so navijale spoštovanja vredne navijaške skupine. Lahko izpostaviš nekaj najbolj zanimivih evropskih tekem iz tega obdobja?
Seveda je Maribor z osamosvojitvijo Slovenije pogosto igral v Evropi, konec 90. let pa v Ligi prvakov. Naše prvo evropsko gostovanje je bilo leta 1993 v Romuniji (Gloria Bistrita). Okrog 80 nas je odpotovalo v Dortmund, leto pozneje 200 na Dunaj proti Avstriji Dunaj, potem v Grčijo proti Olympiakosu, Ajaxu, PSV-ju … Pričeli so se konflikti s skupinami, ki so gostovale v našem mestu, nekateri so ostali brez transparentov. Leta 1998 smo imeli v Mariboru velik incident proti Wisli Krakow, del ekipe je odšel tudi na gostovanje v Krakow. Sledili sta gostovanji proti Genku in Lyonu. Povsod smo kurili pirotehniko in pridobivali nove izkušnje ter seveda v Ligi prvakov smo oddelali dobra gostovanja v Kijevu, Rimu in Leverkusnu. Proti Laziu se nas je odpravilo v Rim 800.

Viole danes. Napredek je očiten, tako na tribuni kot tudi izven stadiona. Lahko poveš, kako je prišlo tako velikega napredka in kdaj?
Leto za letom smo delovali dobro, soočali smo se s problemi, s katerimi se vsaka skupina občasno sooči in ki so sestavni del navijaške zgodbe, a temperament ljudi v mestu ni bil nikoli vprašljiv. Mesto živi za nogomet in skozi našo skupino je šlo več tisoč Mariborčanov in ljudi iz regije. Pravi fantje so ostali in vsaka jim čast, da so vztrajali leta brez prave konkurence v Sloveniji. Po vseh teh sušnih letih (v navijaškem pogledu) imajo še vedno voljo, željo in moč organizirati gostovanja, kortee, pitotehniko, marketing pa tudi nerede, brez katerih ne gre. Zato poskušamo izkoristiti vsako priložnost, ko gre skozi Maribor ali igra v bližini kakšen tuji klub. Vendar moramo biti realni in povedati, da je izgled naše tribune odvisen od rezultatov kluba.

Slovenska navijaška scena ni močna, praktično nimate prave konkurence. Kljub temu, kdo je vaš največji tekmec?
Naš največji tekmec je Olimpija iz Ljubljane. Dve veliki mesti, centralizem, Ljubljana je glavno mesto in oba kluba sta najboljša kluba v zgodovini slovenske lige. V glavnem se vse slovenske skupine izogibajo konfliktom z nami. Naša liga in spopadi z našimi skupinami nam niso prioriteta, ampak naša pofukana realnost je taka, da smo se odločili, da ne bomo napadali drugih slovenskih skupin, saj želimo, da se slovenska scena dvigne. Če bodo fantje iz drugih slovenskih mest naslednje leto ali dve trdo delali brez strahu, da bi jih mi napadli, bodo mogoče dvignili sceno v svojem lastnem mestu. Isto velja za fante iz Ljubljane, ki nam niso in nam ne morejo biti nobena konkurenca na tribuni ali na ulici.

Obstaja kakšna skupina v Sloveniji ali v tujini, s katero ste v prijateljskih odnosih?
Nimamo prijateljskih odnosov z nobeno skupino, niti ne načrtujemo prijateljskih odnosov v bližnji prihodnosti. Še vedno pa spoštujemo staro prijateljstvo s skupino Brigata Graz, čeprav uradno prijateljstvo med obema skupinama več ne obstaja.

Povej še kaj na kratko o organizaciji. Imate posebne prostore, kjer se zbirate, družite? Kako potujete na gostovanja?
Nimamo ne kluba ne klubskih prostorov. Imamo članske izkaznice Viole Maribor (denar od članskih izkaznic je naš), naše člane in navijače obveščamo preko e-mailov, spletne strani, letakov, avtobusov, po šolah … pred velikimi tekmami tudi po radiu. Na gostovanja potujemo tako kot večina drugih skupin, z avti, kombiji, vlaki … Dandanes je težko dobiti avtobus za navijače.

Kako ocenjujete področje marketinga v skupini? Vidimo, da imate kakovostno spletno stran, kakšno je stanje z navijaškimi rekviziti? Izdajate kakšen fanzin, DVD-je?
Radi se pohvalimo, da je za področje marketinga dobro poskrbljeno. Spletna stran je dobra, izdali smo fanzin, DVD, glasbeni CD, kmalu bo izšel novi DVD ob 20. letnici skupine, skrbimo za vedno nove polo majice, T-shirt-e, kape, jakne, šale … vse rekvizite z logotipom naše skupine za odjemalce vseh starosti.

Kakšni so vaši odnosi s klubsko upravo?
Lahko bi rekli “ne v riti in ne poleg riti”. Viole Maribor smo popolnoma samostojna in neodvisna navijaška skupina. Funkcioniramo samostojno, brez klubske uprave, seveda pa se občasno sestajamo z njimi, ampak zgolj zaradi tekoče problematike in kakšnih malenkosti in to je tudi vse.

Ste Viole politično opredeljene?
Torej, hmm … Ni uradne opredelitve, ali smo levi, desni ali sredinski. Mislimo, da smo mi najmočnejša stranka v mestu in regiji. Jebe se nam za politiko, vseeno pa nas nekateri etiketirajo kot desno usmerjeno skupino. Kot navijaška skupina pa vseeno nimamo stikov z nobeno politično stranko.

Policija. Kakšno je stanje v Sloveniji kar se tiče zakonodaje in represije? Obstaja posebni zakon o navijačih?
Seveda obstaja represija nad navijači, ampak zaenkrat še ne obstaja posebni zakon o navijačih, ga pa politiki in ljudje iz nogometne zveze pripravljajo in obljubljajo. Za zdaj se v Sloveniji uporablja zakon o javnih zbiranjih. Glede bakel – kadar prižgeš baklo in si na stadionu v masi, ne prakticirajo prijetja povzročitelja. Ko pa zapuščaš stadion, te izločijo in te kaznujejo z vsaj 400 €. Včasih se zgodi, da te aretirajo, če prižgeš bakljo na ulici, ali če si v manjši skupini. Zaradi tega se v Sloveniji več ne prakticira držanje baklje v roki na stadionu. V Sloveniji zlahka končaš za zapahi, če ne plačaš kazni. Tako deluje naš sistem. Na gostovanjih težko prideš v mesto, tudi če to mesto nima gostujočih navijačev. Policija je vse naokrog. Alkohol? Policija te ne spusti na stadion, če sumi, da si pijan. Naša policija ima velika pooblasitla. V Mariboru obstaja posebna enota, katere naloga so Viole Maribor in to 24 ur na dan vsak dan. Bivši direktor PU Maribor je razglasil vojno Violam in jih javno označil za huligane. Njegova osnovna naloga je bila uničiti Viole. Ker mu to ni uspelo, so ga zamenjali.

Katera tekma v tvoji navijaški karieri je tebi osebno najljubša?
Uuu takih tekem je kar nekaj. Z leti začneš gledati na te tekme iz druge perspektive, kot takrat ko si mlad in nor. Nekoč mi je bila najboljša tekma gostovanje v Izoli (najdaljše gostovanje pri nas). To je bilo tipično old school gostovanje. Pred 14-15 leti nas je šlo 20 čez celotni vikend dol na obalo. Šli smo dan prej z vlakom. NIhče ni imel denarja niti za cigarete. Prvo noč nas je že aretirala policija. Kasneje smo kradli po kampu hrano, da smo se prebili skozi dan. Imeli smo tudi nekaj bližnjih srečanj z domačini. Denar za pot domov smo morali nažicati. Domov smo se vrnili s kaznimi in šli direktno v posteljo. Naslednje jutro pa smo komaj čakali, da se dobimo, da si pripovedujemo zgodbe iz gostovanja in hkrati upamo, da se tako gostovanje čim prej ponovi.

Če pa gledamo današnji čas, so bila zame najboljša gostovanja Zürich, gostovanje na Slovaškem ali pa gostovanje v Londonu s slovensko reprezentanco, kjer je vse povsem drugače v primerjavi s tistimi časi in s časom, ko smo bili mladi in nadebudni. Vse to je OK, dokler nekdo ne izgubi življenja. Kar se tiče najboljše tekme, moram izbrati tekmo, ko smo prvič postali državni prvaki v sezoni 1996/97. Takrat sem jokal od veselja. Noč pred tem nobeden od nas ni spal, nekateri smo noč preživeli na stadionu. Ta trenutek smo čakali že od naše ustanovitve leta 1989. Celotni stari jug je bil napolnjen, prižgali smo 212 bakel okrog celotnega stadiona, kar je bila ena največjih bakljad tistega časa na prostorih ex-YU, koreografije, ljudje so jemali celotedenske dopuste, celotno mesto je slavilo. To je bil teden, ki se bo stežka ponovil. Par dni kasneje smo osvojili dvojno krono.

To sezono (2008/2009) ste oddelali zelo dobra evropska gostovanja v Zürichu in Pragi. Kako je bilo?
Da, gledano v celoti je bila ta sezona v letu 2009 najboljša do zdaj. Od prvenstva do evrospkih gostovanj in gostovanj reprezentance. Zürich smo oddelali tako kot smo si zamislili. 500 nas je šlo. Po Zürichu smo se sprehajali že od jutra brez spremstva policije. Iskali smo domačine po ulicah, 250 nas je vstopilo na metro, korteo. Incidenti v polčasu. Napadli smo varnostnike in jih potisnili ven iz našega sektorja. Curva Sud Zürich ima le dobro foto predstavitev preko virtualnega sveta z veliko smisla za izbiranje najboljših fotografij. Ko pa jih srečaš v živo vidiš, da tega niso vredni.

Sparta Praga živi v svojem vzhodnjaškem filmu. Na prvi tekmi v Mariboru je bil dogovorjen fight 50:50, ampak se je vmešala policija. Lahko bi vse skupaj bilo bolje organizirano, če bi se Spartini držali dogovorjenega in pobrali enega naših v Gradcu, ki bi jih nato vodil na varno lokacijo, kjer ne bi bilo policije. Ampak oni so se odločili priti v mesto sami. Na povratni tekmi niso pokazali nobene želje, razen za neke fighte par kilometrov iz mesta. Ne moti jih, da se nasprotni navijači na dan tekme in to cel dan od 7-ih zjutraj sprehajajo po njihovem mestu. Ekipa iz Maribora je lačna evropskih tekem, zato hodimo na prijateljske v Udine in tudi Avstrijo. Dobro smo oddelali tudi gostovanja z našo reprezentanco. Bili smo v Belfastu, Londonu (prijateljska tekma), v Bratislavi, kjer smo se spopadli z Slovanovimi, ki pa so se umaknili. Bili smo v San Marinu in prejšnjo jesen tudi na Poljskem in Češkem.  Letno oddelamo približno 10 evropskih gostovanj. Vsako evropsko gostovanje je bilo dobro oddelano, kar samo dokazuje nezainteresiranost ljudi za domače slovensko prvenstvo, hkrati pa močno voljo za slovenske stadione kljub vsemu.

Intervju z vodjo navijaške skupine Slovenija Supporters na sportalu

12. januarja so na sportalu objavili pogovor z vodjo navijaške skupine Slovenija Supporters. Celoten intervju lahko preberete na sportalu (povezava).

Intervju z Green Dragonsi na Sportalu

Danes je bil na sportalu objavljen intervju z Green Dragonsi, predvsem na temo reprezentance. Prvi del intervjuja lahko preberete tukaj, drugi del pa tukaj.

Intervju z Green Dragonsi

Leta igranja Olimpije v nižjih ligah so nedvomno pustila svoj pečat tudi na vaši kakovosti in številčnosti. Kako konkretno?
Menimo, da so bila leta v nižjih ligah koristna tako za skupino, kot za vso slovensko sceno. Seveda je izpad derbijev in ostalih večjih (evropskih) tekem poskrbel za določen izpad, a po drugi strani je bil to čas, ko so se razmere znotraj skupine razčistile, ko je prišel čas za novo generacijo, ko se je dotaknilo bistvo ultrasa. Dobra stvar, ki smo jo v letih, preživetih v nižjih ligah pridobili, je konstantnost skupine, manjkajo pa nam presežki. Zmanjšala se je tudi fanatičnost navijanja, kar je posledica tega, da nova generacija kar nekaj let ni imela tekmecev na tribunah. Trenutno stanje lahko primerjamo z leti pred izpadom v 5. ligo, s tem da je na določenih področjih skupina še boljša. Vsekakor pa je problem tudi trenutna začasna infrastruktura, saj že dve leti ne navijamo več za Bežigradom, ki je nedvomno objekt, kjer so možne boljše predstave na tribunah kot na našem trenutnem štadionu v Šiški.

V Ljubljani je novi stadion končno v izgradnji. Kako Dragonsi sprejemate dejstvo, da ste se morali posloviti od Bežigrajskega stadiona? Kako gledate na novi stadion?
V ozadju zgodbe z Bežigrajskim stadionom je boj za domicil oz. prevlado v ljubljanskem nogometu, v kateri je drugi, manjši ljubljanski klub želel onemogočiti Olimpijo na poteh stare slave. Pred leti (ob začetku nastopov Interblocka v prvi ligi) smo bili v prednosti mi (Olimpija), med tem časom so se pozicije tekmeca malo izboljšale, danes pa se spet vidi, da je naša pot in naša zgodba edina pravilna. Ta pot pomeni preporod ljubljanskega nogometa. Tako kot se gradi nova Olimpija, se naj zgradi tudi nov stadion in preteklost naj ostane preteklost, mi pa bomo naredili vse, da Zmajevo gnezdo postane prvi stadion v državi!

Lahko pričakujemo po odprtju novega stadiona tudi dolgoročno občuten dvig zanimanja za Olimpijo v Ljubljani?
Vsekakor. Seveda pa bo moralo infrastrukturi slediti tudi uspešnost kluba in sedaj izgovorov ne bo več. Verjetno bo stadion za slovensko ligo predimenzioniran, ampak cilj mora biti evropska Olimpija, kjer mesto Ljubljana z bazenom 500.000 ljudi mora biti sposobna napolniti 16.000 sedežev.

Kako ocenjujete možnosti napolnitve navijaškega sektorja na novem stadionu?
Nov stadion bo velika priložnost za našo navijaško skupino in velik izziv. Severna tribuna za golom, kjer bomo nameščeni Dragonsi, bo sprejela 4000 navijačev. Seveda je nerealno pričakovati, da bo naša skupina imela toliko članov, vendar pa bomo delali na tem, da bo sektor za golom kraj, kjer se bo dalo nogomet izkusiti v različnih dimenzijah in da bo to najbolj popularna točka celotnega kompleksa. Želimo si, da bi se za golom tudi na najbolj nepomembnih tekmah zbralo 500 navijačev, na velikih tekmah pa še veliko več.

Kako ocenjujete svoje navijanje in delovanje nasploh?
Solidno in konstantno. Da smo veliki, če ne največji, smo dokazali zadnjih 5 let, ko smo se “preganjali” po vaških njivah. Malo skupin je sposobno prerasti klub in mu v njegovih najtežjih trenutkih dati legitimnost ter motivacijo za nov zagon. Malo skupin preživi pot iz 5. v 1. ligo. Danes se pozablja, da smo imeli v peti ligi na gostovanjih povprečje 70-80 ljudi, da smo na domačih tekmah lahko zbrali tudi 650 zeleno-belih ultrasov itd. To so vse kvalitete, ki so nas zaznamovale za naprej. Vsak nam lahko očita kar hoče, a to da smo pravi – ultrasi, nihče! Danes bi lahko izboljšali petje in navijanje, po katerem smo bili znani v preteklosti, povečali prvo ekipo za 10-20 pravih ljudi in malo poboljšali marketing. A vse to so stvari, ki se delajo organsko, po planu. Če se seveda želi, da se stvar ohrani za dalj časa.

Kakšno je vaše mnenje o morebitni selitvi reprezentančnih tekem iz Maribora v Ljubljano? Ste pripravljeni spet prevzeti vodenje in organizacijo navijanja?
Vsekakor bo stadion v Ljubljani nacionalni stadion, saj bo največji v državi in postavljen v metropoli. Je pa Ljudski vrt za razliko izpred 15 let nazaj dokazal, da je zrel, da gosti tudi reprezentanco. Za način vodenja in organizacijo navijanja na stadionu, ki še ni zgrajen, je vsekakor prezgodaj debatirati javno. Absolutno bomo na reprezentanci prisotni tako kot smo vedno bili in smo še vedno, v kakšni obliki in v kakšni številki bo pokazal čas, in odločitev jedra skupine.

Kako boste obravnavali Viole na reprezentančnih tekmah v Ljubljani (če do selitve res pride)?
Do selitve bo zagotovo prišlo. To je dejstvo. Bolj pomembno je to, da se vzpostavi sistem, kako bo razporeditev tekem reprezentance pravičen za vse in da bodo fantje na zelenici deležni najboljše podpore. Viole imajo primat v Mariboru, Green Dragonsi v Ljubljani. Ta stavek bo izhodišče za vse nadaljnje odnose z ključnimi akterji (NZS, druge skupine).

Kaj se je dogajalo na vaši poti do Maribora v začetku avgusta? Zakaj je prišlo do vrnitve celotne skupine nazaj proti Ljubljani?
Nič posebnega. Oziroma nič takega, da bi bili postopki policije upravičeni. Ampak to je pač policija. Trenutno tečejo postopki, ki bodo pokazali, da smo bili oškodovani, a bistvo vsega je v tem, da je derbi zamujen in da si je večina ljudi že vzpostavila svoje mnenje o zadevi. Žalostno je, da nekateri bolj verjamejo represivnim organom te države kot navijačem, a očitno slovenska privoščljivost nima meja. Mi se zavedamo, da je represija povsod prisotna in da se vsaka skupina z njo sooča na svoj način. Aktivnosti drugih skupin ne komentiramo, medtem ko se proti njej borimo učinkovito. Primer iz prejšnjega tedna je kazenska ovadba s strani tožilstva proti dvema policistoma, ki sta posredovala leta 2006 v Tivoliju na tekmi proti AEK-u. Policisti, ki so bili v Štorah na vlaku, so skoraj že vsi izgubili službo, prav tako pa ne mine večja tekma v Tivoliju, ko ne bi bili razbita ali napadena policijska vozila. So načini boja proti represiji, ki prinašajo tudi rezultate, a ti seveda niso tako vidni in mi jih ne izpostavljamo javnosti. Je pa to boj, ki traja in kjer absolutnega zmagovalca nikoli ne more biti.

Komentar internetnega molka vaše skupine …
Naša skupina je orala ledino interneta v navijaštvu. Ko je bilo na območju Slovenije registriranih 1000 internetnih strani (leto 1996), smo mi imeli svoj page. Med prvimi, če ne prvi, smo imeli forum, ki je bil središče takratne interaktivne navijaške scene. A vsi ti dosežki naši skupini niso pomagali v smislu boljše podpore našemu klubu, zato se je energija in trud članov skupine iz pisanja vpisov preusmerila na tribuno in k grupi sami. Internet in predvsem forume dojemamo kot nujno zlo navijaštva, ki pa niso produktivni. Prepucavanja na nivoju kot je, vsekakor niso navijaška zadeva, ampak problem mladine, ki namesto, da gre skupaj pred blok odšpilat fuzbal, ali pa na pir, obvisi pred ekranom in drka nad odličnimi posnetki tujih skupin ali lastne grupe. Kdor piše kot »predstavnik« ali član GD, vsekakor ni pri koritu v naši skupini in je, ali samo občasni spremljevalec ali pa še to ne.

Kakšno je vaše največje število navijačev na tribuni ter povprečje doma in na gostovanju v zadnjem letu. Koliko ljudi šteje jedro skupine?
Največ nas je bilo verjetno leta 2001 na tekmi, ki je odločala o prvaku. Takrat so ocene oz. razdeljene karte dosegle številko 1500, s tem, da je ob zaprtju tribune E vsaj 200 ljudi odšlo na A tribuno. A to je zgodovina in to se zgodi vsakih deset let in ni realni pokazatelj številke GD. Doma se nas zbira med 150 in 200 medtem, ko nas je le redko na gostovanjih manj kot 50. Jedro skupine šteje med 30 in 40 člani skupine. Smo pa v preteklem letu organizirali dve, za nas večji gostovanji, obakrat smo presegli številko 300.

Prihajajo člani skupine približno enakomerno iz različnih predelov mesta in okolice, ali kakšni predeli prednjačijo po višji oziroma nižji številčnosti?
Načeloma je porazdeljenost po mestu in okolici kar uravnotežena. Zadnja leta opažamo manj članov iz strogega centra Ljubljane, kar je logična posledica dražjih stanovanj, veliko več pisarn in povprečni ultras prihaja prej iz bloka kot iz elitne soseske, kar center našega mesta vedno bolj postaja.

Komentar slovenske navijaške scene in skupin …
Saj vse piše na internetu. Če ocenjujemo zadnje leto, je evidentno, da so naši »prijatelji« iz druge strani Trojan naredili velik naskok, kar se tiče številčnosti. Ali je to delo za naslednje generacije ali bo ob spremenjenih okoliščinah sledil drastičen padec, ne moremo govoriti, ker zadev ne poznamo dovolj dobro. Vsekakor so tudi njihove predstave dodatni motiv za delo naše skupine. Celjani so resna skupina, ki proti pričakovanjem še vedno vztrajajo. Njihov problem je predimenzioniran stadion, drugače pa so za slovensko sceno zelo pozitivna skupina. Gorgone konstantni, a taki so bili tudi Terror Boysi pred leti. Pohvalili pa bi lahko Black Gringose, ki so v zagonu in upamo, da bo njihova zgodba dolgoročna, a malo pretiravajo s svojimi fotografijami. Očitno hočejo nadomestiti vse prejšnje sezone, ko jih je bilo na internetu občutno manj. Pazijo naj samo na njihov odnos do »našega« trenerja njihove ekipe.

Scena obstaja in se razvija, giba. Ne glede na to, kakšna je – je naša in kot tako jo moramo sprejemati. Marsikaj bi lahko bilo bolje, a če bo vsak gradil na sebi, bo še največ naredil za njo, ne pa da drugim razlaga kaj in kako.

Kako ocenjujete vaše navijanje na treh frontah (nogomet, hokej, košarka)? Kako je številčno porazdeljeno članstvo pri vsakem posameznem športu?
To je še ena naša posebnost in nanjo smo lahko ponosni. Verjetno sta tudi košarka in hokej »kriva«, da včasih predstave na fuzbalu niso boljše, a po drugi strani nam tudi te tekme dajejo dodaten zagon, nove člane, ki se jih potem preusmeri v ultras vode itd. Na evroligi se nas zbira med 350 in 450 vsaka dva tedna. Na hokeju smo prisotni vedno, “furanje” hokeja smo predali mlajšim, ki se učijo za prihodnost. Številka se giba med 400 na Jesenicah, do 50 na manjših tekmah. Nekateri hokejski fanatiki celo hodijo po širni Avstriji in podpirajo naš klub. Vsekakor sta oba druga športa za skupino pomembna, a le en je kralj – nogomet. Število članov je porazdeljeno na vse športe približno enako.

Kakšno je vaše stališče do (pod)grup večjih skupin v Ljubljani pa tudi nasplošno? Kako gledate na dejstvo, da nekateri ne navijajo za klub v svojem mestu?
Te podgrupe v Ljubljani ne obstajajo. Nekaj let nazaj je bilo v porastu nošenje šalov C. zvezde predvsem med mladino, a je naš takratni YC v pol leta uredil situacijo. Danes bo viden šal kakšnega drugega kluba v Ljubljani (predvsem iz bivše skupne države) samo opomin, da tu še obstaja ogrožena vrsta, ki je tik pred izumrtjem. Prav tako ne moremo govoriti o podskupinah, ker je vsem, ki nekaj vedo o navijaštvu jasno, kaj naj bi to pomenilo. BBB Ljubljana smo zaplenili štiri transparente pa so vsakič naredili novega. Toliko o resnosti. Časi so se spremenili in trenutno je v Ljubljani Olimpija številka ena in če bo vse potekalo tako kot sedaj (tudi kar se tiče ponudbe za navijače), bo Ljubljana še bolj zelena.

Kakšna je vaša vizija in katere cilje boste poskušali doseči?
Vsekakor povečati številko. To je primarni cilj, ki ga bomo skupaj z infrastrukturo, uspehi in predvsem našim trdnim delom uspeli uresničiti v prve pol leta na novem stadionu. V zadnjih letih smo pridobili kvaliteto dela, mlajši vodje izkušnje, skupina spoštovanje vseh struktur v klubih in to so sestavine za uspešno realizacijo. Na daljši rok pa gledamo predvsem v smislu, da bodo menjave generacij čim manj turbolentne in opazne na delovanju skupine, da bomo še vedno korak pred represivnimi organi in, da Ljubljana postane še bolj vroč teren za vse naše navijaške rivale!

In za konec še najbolj aktualen dogodek. V nekaterih medijih so odkrito namigovali, da ste Green Dragonsi povezani z gnojnico, ki jo je nekdo razlil po stadionu v Spodnji Šiški, noč pred ljubljanskim derbijem med Interblockom in Olimpijo …
Neposredne povezave ta “akcija” z GD nima, je pa to še en pokazatelj kako nepriljubljen je Interblock v Ljubljani. Marsikomu, ki je s srcem v športu in nogometu, se zagabi odnos in mentaliteta Interblocka, ki zagovarja tezo, da se vse in vsakega kupiti, medtem ko naj bi bili ultras navijači največji plevel družbe in nogometa!

Pogovor z Violami

Novo prvenstvo se za NK Maribor ni začelo vzpodbudno pa tudi tribune Ljudskega vrta so zaradi kazni samevale. V razmerah ko bi bila stagnacija nekaj povsem običajnega pa je sledilo izredno gostovanje v Švici in povratna tekma v Mariboru. Na zadnji tekmi v Ljudskem vrtu je igrala slovenska reprezentanca proti San Marinu. To je bila tekma, na kateri smo se vrnili v še ne tako oddaljeno in neslavno preteklost navijanja na reprezentančnih tekmah.

Na tekmi proti San Marinu ste Viole očitno bojkotirale tekmo. Proti komu je usmerjen bojkot in kakšne učinke pričakujete? Lahko pričakujemo vaš bojkot tudi na naslednjih tekmah reprezentance?

Bojkot je v prvi vrsti namenjen ljudem, ki vodijo našo zvezo, koliko jih je bojkot zadel, vedo oni in mi. Naj vidijo, kako je igrati brez navijačev (nepoštene kazni do našega kluba, zakon o navijačih itd.). Ta bojkot je le opozorilo, v bodoče se lahko zgodi dosti več, če vodilni ljudje ne bodo začeli razmišljati, da se nogomet igra zaradi navijačev.

Kolikšen odstotek navijačev približno sestavljate Viole na domači reprezentančni tekmi v povprečju na razprodani tekmi? Koliko približno je drugih skupin in katere so to običajno?

Viole na razprodanem jugu definitno predstavljamo približno 75 % ljudi. Potrebno je vedeti, da za Slovenijo ne navijamo le Mariborčani, zato smo tudi ostalim navijačem omogočili doživeti užitek navijanja na jugu, ampak sorazmerno z njihovo realno prisotnostjo v domačem prvenstvu. Običajno so na jugu prisotni Gorgone, Gringosi, Jeseničani ter tudi fantje iz Novega mesta, Metlike, Kopra, Gorice …, ampak ne gre za ne vem kako velike mase teh navijačev.

Češki ultrasi in casuali so se tekme med Slovenijo in Češko v Mariboru večinoma izognili. Kaj podobnega verjetno ne moremo pričakovati od Poljakov. Kakšno je vaše mnenje o poljskih navijačih in kaj lahko pričakujemo od tekme 9. septembra v Mariboru med Slovenijo in Poljsko v navijaškem smislu? Ne dvomimo namreč, da se boste na prihod Poljakov dobro pripravili.

Govoriti v stilu, kakšno je naše mnenje o Poljakih, je nesmiselno. Mislimo, da je navijaška Evropa glede njih enotna. Ve se, kaj so Poljaki. Mi se bomo na njih pripravili tako kot se spodobi, res pa je, da je do takrat še kar nekaj časa in se lahko tudi kaj spremeni, saj imamo vmes kar nekaj zanimivih navijaških srečanj.

Nekaj dni prej, 5. septembra, gostuje Slovenija v Angliji. Koliko navijačev iz Slovenije (in Viol) lahko pričakujemo na gostovanju?

Angleži so navijaška pravljica za sebe. Večina ljudi iz Evrope se še vedno “pali” na njih, kot da so v 80-ih letih in vsi si želijo gostovati v Londonu. Viole nismo izjeme, čeprav London navijaško v 21. stoletju ne ponuja skoraj nič – vsaj za nas, ki pridemo navijat za reprezentanco. Nasplošno vlada v Sloveniji evforija glede tega gostovanja. Večinoma bo “zgoraj” tako ali tako polno raznih indijancev. Viole organiziramo potovanje v London, čeprav je potrebno poudariti, da je to gostovanje posredno povezano z uvrstitvijo našega kluba v skupino EUFA. Če izpademo, nas gre v London 200, kolikor nas je prijavljenih. Z zmago proti Pragi pa bo potrebno kombinirati in usklajevati dopust, denar itd., zato se lahko ta številka tudi prepolovi. Vsekakor zanimiv navijaški mesec za nas.

V obdobju po otvoritvi prenovljenega Ljudskega vrta ste z navijanjem v Sloveniji postavili zelo visoke standarde. So zmožni Green Dragonsi po otvoritvi novega stadiona v Ljubljani na tribune konstantno pritegniti tako množico navijačev, kot je uspelo vam? Kam, ob bok kateri skupini, bi uvrstili Viole danes, v primerjavi z navijaškimi skupinami iz Hrvaške, Srbije ter Bosne in Hercegovine?

Za vsako slovensko mesto – tudi za Ljubljano – upamo, da bodo postavili višje standarde, kot jih imajo sedaj. V naši deželi si zagotovo želimo boljše scene. Naši današnji standardi so plod trdega dela jedra skupine. V primerjavi s preteklostjo smo stopili stopnico ali dve višje, tako glede same organizacije skupine, izgleda tribune, pirotehnike, koreografij, številčnosti … Vse to je nagrada za trdo delo skupine ljudi, tako da sam stadion nima neposredne veze s tem.

Kam spadamo? Naj ocenjujejo drugi, ampak po informacijah, ki prihajajo iz drugih nekdanjih republik bivše Jugoslavije, definitvno kotiramo pri vrhu ex yu scene. Dobro se zavedamo, da se na  stari slavi ne da živeti, zato imamo za zdaj zamišljene še večje standarde, kot smo jih do sedaj že postavili … mogoče bo jug čez kakšno leto tudi premajhen.

Kakšno je vaše največje število navijačev na tribuni ter povprečje doma in na gostovanju v zadnjem letu; koliko ljudi šteje jedro skupine?

Poln jug je največja cifra … 2050, čeprav ni realna, ampak s tem se morda obremenjujejo cigani, grobari, purgeri, tovari, kar se tiče njihovih polnih sektorjev. V povprečju nas je na jugu na običajnih tekmah med 500 in 1000, na večjih tekmah definitivno še več.

Gostovanja v Sloveniji redno oddelamo s cifro 100-200. To je stalnica, čeprav se zgodijo razne vukojebine, ko so tekme slabše obiskane, ali tudi kakšno bolj zanimivo gostovanje, ki pritegne dvakrat več naših ljudi na stadion. V jedru skupine je približno 40 ljudi.

Kadar se jug Ljudskega vrta popolni do zadnjega kotička, to prinese tudi neželene posledice. Katere so najbolj očitne, ki jih poskušate odpraviti?

Indijanci. Ampak zavedamo se, da to ni problem samo v Mariboru, ampak vsepovsod po svetu, tako da potem takem tudi mi nismo izjeme. To odpraviti ali znižati na minimum, je dolgoročni projekt.

Komentar slovenske navijaške scene in skupin?

Drugi? Slabo … žal, ampak tako je. Lahko filozofiramo gor, dol, ampak dobro je , da imajo pubeci v ostalih mestih sploh voljo. Fenomen pa je, da imamo mi voljo in željo, ko vidimo primerjavo nas in ostalih.

Jutri intervju s skupino Black Gringos

Jutri, v sredo, preberite intervju s skupino Black Gringos, ki je v zadnjem mesecu dni napovedala vrnitev v vrh slovenske ultras scene. Kaj se je dogajalo v ozadju v tednih pred tekmo proti Olimpiji, kakšne odnose imajo z ostalimi slovenskimi skupinami, zakaj so se odločili za selitev iz kletke na osrednji del severne tribune, kateri so novi navijaški rekviziti in še več aktualnih zadev jutri na fotoultras.si.

Intervju s Terror Boysi

Tudi v prihodnje bomo ostali aktivni na tekmah reprezentance

Če razdelimo Slovenijo na vzhodno in zahodno polovico, lahko rečemo, da je zahodni del ne le v krizi, ampak da vlada popolno mrtvilo, vsaj kar se pomembnejših ultras skupin v nogometu tiče. Gorenjske po odhodu kranjskih Small Facesov praktično več ni na zemljevidu ultras nogometnih skupin. Če se preselimo južno oziroma jugozahodno, ni situacija nič boljša. Nad krsto ajdovskih Red Devilsov pajki že več let pletejo mreže, Tifoze bi verjetno lahko prebudil samo močan šok, kakršno je bilo npr. finale pokala v sezoni 2006/07, ko se jih je na Areni Petrol v Celju zbralo presenetljivo mnogo (vsaj glede na takratno stanje navijaštva na Bonifiki), o Terror Boysih pa nas večina zgolj ugiba, ali so klinično mrtvi, ali pa je še kaj upanja za oživljanje z elektrošokom. O vseh ostalih slovenskih skupinah izvemo vsak teden več kot dovolj; slika in video posnetek namreč povesta več kot 1000 besed. Naš tokratni sogovornik – Terror Boys Nova Gorica.

Zakaj ste “izginili” iz tribune?

O tem bi lahko veliko govorili, a bržkone bo čisto dovolj če povemo, da je bistvo problema v tem, da je pri nas enostavno premalo resnih ljudi s pravo mentaliteto, voljo in razčiščenimi pojmi o tem, kaj navijaštvo sploh je. Vsi problemi, s katerimi se je v zadnjih letih ubadala naša skupina (majhno število, slaba organizacija itd.), izvirajo bolj ali manj iz tega. Z omenjenimi težavami se je naša skupina sicer ubadala že vse od samih začetkov, ob zadnji menjavi generacije pred kakimi tremi leti pa so se stvari začele stopnjevati do te mere, da skupina danes ni več aktivna.

Nameravate narediti kakšno reorganizacijo?

Med mlajšimi člani je kar nekaj fantov, ki si želijo ponovne obuditve skupine in ti se sedaj nekaj dogovarjajo, da bi poskusili skupino ponovno aktivirati v naslednji sezoni. Težko pa je reči, ali se bo iz tega dejansko kaj izcimilo ali pa bo ostalo zgolj pri besedah.

Na različnih mestih je že večkrat potekala debata, zakaj v Novi Gorici (pa tudi v nekaterih drugih slovenskih mestih) preprosto ni dovolj zanimanja za domači nogometni klub. Katere stvari so se spremenile od takrat, ko se je tudi v Novi Gorici znalo zbrati od 2000 do 3000 gledalcev? Lahko povzameš bistvene ugotovitve?

Najverjetneje je glavni problem v tem, da je Nova Gorica kot mesto v zadnjih letih postalo, če se nekoliko primitivno izrazimo, preveč šminkersko. Okolje z visokim življenjskim standardom, delovnimi mesti v casinojih in bogatimi ljudmi pač ni ravno idealno za popularizacijo nogometa. Poleg tega je publika postala preveč razvajena in zahtevna. Trije zaporedni naslovi prvaka so imeli za posledico, da je za novogoriško občinstvo slovenska liga postala dolgočasna in zdaj bi za večjo prisotnost publike naši nogometaši morali doseči že kak uspeh na višjem nivoju, npr. uvrstitev v skupine UEFA-e. Mnogi sicer omenjajo, da je problem tudi bližina Italije in s tem možnost neposrednega spremljanja precej bolj zanimive italijanske lige, zaradi česar trpi lokalni klub, a bržkone nimajo v celoti prav. Italija je bila namreč pred trinajstimi leti, ko je bilo na našem stadionu povprečno okrog 3000 gledalcev, prav tako blizu kot danes, tako da je verjetno problem bolj v prej omenjenih stvareh.

Katere so bile najpomembnejše prelomnice Terror Boysov skozi zgodovino in kako se je gibala vaša številčnost?

Prelomnic je bilo kar nekaj. Začnemo lahko s samo ustanovitvijo skupine v jeseni 91. leta, ko se je kakih 30-40 zagretih fantov pričelo zbirati na vzhodni strani stadiona v Športnem parku. Njihovo navijanje je trajalo kaki dve leti, potem je počasi prišlo do nezainteresiranosti, pa tudi uprava jim je zaradi nekaterih manjših incidentov pričela metati polena pod noge in tako je prva generacija skupine prenehala z aktivnostmi. Potem je prišlo do ponovnih poskusov ustanovitve v obdobju, ko je naš klub prvič osvojil naslov prvaka, a so ti poskusi dokaj hitro klavrno propadli. Potem pa je prišlo leto 2001 in naša ponovna ustanovitev, ko se nas je na domačih tekmah v povprečju zbiralo okrog 50, v manjšem številu pa smo odhajali tudi na gostovanja. V sezoni 2002/2003 je nato sledil rahel padec, potem pa je prišla sezona 2003/2004, ki je bila definitivno najboljša v naši zgodovini. V jesenskem delu te sezone nas je bilo na domačih tekmah nekje 50-70, v spomladanskem delu pa 80-100, pa tudi gostovanja so bila dobro oddelana. Najboljša predstava te sezone, obenem pa verjetno tudi naša najboljša predstava vseh časov, pa je bila definitivno tista na zadnji domači tekmi proti Kopru, ko nas je skoraj 200 proslavilo prvi naslov prvaka po osmih letih, skupno pa drugi naslov. V sezoni 2004/2005 je naša številčnost nekoliko upadla, vendar smo tudi v tej sezoni uprizorili nekaj dobrih predstav. Izstopa predvsem gostovanje na finalu pokala v Celju, ki je bilo obenem naše najštevilčnejše gostovanje vseh časov. V Celju nas je takrat bilo kakih 130, poleg nas pa še kakih 500 simpatizerjev Gorice. V sezoni 2005/2006 je številčnost nato še bolj upadla, počasi se je zamenjala generacija, vendar smo bili še vedno konstantno prisotni na tekmah. V jeseni 2006 je sledila naša zadnja dobra predstava in sicer na tekmi proti Celju, ko smo z našo do sedaj največjo bakljado (naenkrat smo prižgali 80 bakel) proslavili 15. obletnico ustanovitve skupine. Po tej tekmi pa so šle stvari strmo navzdol, kar je sčasoma privedlo tako daleč, da sedaj že skoraj eno leto nismo več aktivni.

Kako uspešni ste (bili) na področju marketinga navijaških rekvizitov in kakšne odnose ste imeli (imate) z vodstvom kluba?

Kar se tiče marketinga smo v preteklih letih izdelali dve vrsti majic, šale in našitke. Kar se pa tiče odnosov z upravo kluba je bilo v preteklih letih kar precej iskric, ker naša uprava pač ni imela razumevanja za naš stil navijanja (tako kot nasploh v času t. i. modernega nogometa večina uprav klubov nima razumevanja za ultra stil navijaštva), mi pa prav tako nismo imeli razumevanja za določene njihove zahteve, na katere kot ultrasi pač nismo hoteli pristati (npr. personalizacija vstopnic itd.). Sicer menimo, da bi kot pravi ultrasi morali delovati neodvisno od uprave in tako ti konflikti na nas ne bi smeli preveč vplivati, vendar temu žal ni bilo tako. Že v odgovoru na prvo vprašanje smo namreč povedali, da je bil glavni problem, ki je od vsega začetka pestil našo skupino, pomanjkanje ljudi, ki bi imeli jasno razčiščene pojme o tem kaj je navijaštvo in bi temu primerno tudi delovali.

Nova Gorica je eno izmed slovenskih mest, kjer sta za lokalni klub navijali dve navijaški skupini različnih usmeritev, ultras in fan. Kakšni so bili vaši medsebojni odnosi v preteklosti in kakšni so danes (čeprav trenutno ne navija nobena skupina, se zagotovo srečujete)?

Tudi z Vrtnicami smo imeli v preteklosti precej sporov, ker smo pač gojili drugačen stil navijanja kot oni. No, mi smo že kmalu po naši ponovni ustanovitvi postali precej številčnejši in vplivnejši od njih, tako da nam preveč preglavic niso mogli povzročati. Trenutno ne mi ne oni nismo aktivni, zato tudi ne gojimo več nobenih odnosov oz. vsaj kot skupina sploh nimamo več kontaktov z njimi. V zasebnem življenju pa seveda obstajajo prijateljstva med posameznimi člani enih in drugih, saj nenazadnje živimo oboji v istem mestu in navijamo za isti klub. Ko smo že pri Vrtnicah, moramo povedati, da je bilo precej naših bivših članov v prvem šampionskem obdobju novogoriškega nogometa (95/96) med Vrtnicami, saj oni takrat še niti približno niso bili to, kar so bili v zadnjih letih. Takrat so namreč gojili neko mešanico ultra in fan stila, prižigali so pirotehniko, delali koreografije, bilo je tudi nekaj incidentov z ajdovskimi Red Devilsi (ti so bili takrat glavni rivali novogoriških navijačev, žal pa so hitro razpadli) in ljubljanskimi Green Dragonsi. V poznejših letih so žal preveč padli pod vpliv kluba, vsi, ki so nekaj dali na ultra stil, so skupino zapustili (kot smo že povedali se je nekaj teh ljudi kasneje pridružilo nam) in tako so počasi propadali in nazadnje tudi oni prenehali z aktivnostmi.

Vaše aktivnosti na tekmah slovenske reprezentance.

Na tekmah reprezentance smo prisotni nekje od 95. leta dalje tako na domačih tekmah kot na večini gostovanj, število pa je bilo velikokrat odvisno od pomembnosti tekme. V največjem številu smo bili prisotni na domači tekmi proti Franciji in Hrvaški, ki sta se obe igrali v Ljubljani jeseni leta 2003. Na vsaki od teh dveh tekem nas je bilo okrog 80. Od gostovanj smo bili najštevilčnejši na prijateljski tekmi proti Italiji v Trstu leta 2002 in sicer nas je bilo tam okrog 100, v manjšem številu pa smo odhajali tudi na ostala gostovanja. V kvalifikacijah za SP 2010 smo bili v številu 20-30 prisotni na vseh domačih tekmah, štirje smo bili na Poljskem, 15 nas je bilo na Češkem, prav tako pa bomo prisotni tudi na naslednjih domačih tekmah (ne glede na rezultate, ki jih bodo dosegali naši reprezentanti), kot tudi na Slovaškem, na prijateljski tekmi proti Angliji v Londonu in v San Marinu. Ne glede na našo trenutno neaktivnost na tekmah Gorice nameravamo ostati prisotni na reprezentančni tekmi tudi v bodoče, ne glede na to ali se bodo tekme igrale v Ljubljani, Mariboru, Celju ali kjerkoli drugje.

« Previous Page