Skinhead

Beseda skinhead je angleškega izvora in pomeni “obrito glavo” (skin=koža, head=glava). Gibanje je nastalo konec šestdesetih let v Angliji med delavsko mladino. Izvorna emocija, na podlagi katere se je gibanje pričelo, je bil lokalpatriotizem, brez podrobnejših ideoloških podstav, tako so v začetku gibanja bili člani tudi črnci. Vendar so se v času eksplozije punka (konec 70. let) mladi angleški skini povezali z desničarsko politično organizacijo National Front in kljukasti križi so postali del njihove službene ikonografije. Kmalu zatem skin-ideologija (vglavnem v naci-verziji) prekorači meje Anglije in prodre v druge evropske države, predvsem v Nemčijo, Italijo in Francijo. Kot reakcija na naci-skine nastane cel niz skin-organizacij (SHARP, SLO idr.), ki so se borile proti rasizmu in fašizmu. Skinheadi imajo kratke frizure, nosijo delavska oblačila, še najlažje jih je razlikovati po vezalkah: rasisti nosijo bele, SHARP-ovci črne, levičarji rdeče. V Ameriki pa nosijo rdeče naci-skini, ki so povezani s Kju-Klux-Klanom.

Vir: Hrvoje Prnjak: Bad Blue Boys – Prvih 10 godina, 1997

Anketa: Kako ocenjujete jesenski del sezone 2009/10?

16. decembra smo objavili anketno vprašanje: Jesenski del sezone 2009/10 je končan. Kako ga ocenjujete? Odgovorov je bilo 115, kar je občutno manj kot v prejšnji anketi. Rezulati ankete …

Ultra: 5 glasov – 4 % vseh glasov
Zelo dobro: 6 glasov – 5 % vseh glasov
Povprečno: 45 glasov – 39 % vseh glasov
Slabo: 21 glasov – 18 % vseh glasov
Za kurac: 39 glasov – 34 % vseh glasov

Rezultati so pričakovani. Če smo lahko o spomladanskem delu sezone 2008/09 govorili v presežnikih, je bil jesenski del sezone precej manj optimističen. Zelo dobre in še boljše predstave so se nadaljevale le na reprezentančnem nivoju. Vrhunec je bila vsekakor tekma proti Rusiji v Ljudskem vrtu, ne gre pa prezreti niti gostovanj. O dobrih predstavah združenih slovenskih navijačev pod taktirko Viol v Ljudskem vrtu so nam priznavali tudi navijači iz tujine.

Če pogledamo klubsko sceno, sta se dve največji slovenski navijaški skupini – Viole in Green Dragons – spopadali s težavami, saj je bila številka navijačev precej manjša kot v toplih mesecih tega leta, ko je bil jug Ljudskega vrta standardno dobro popolnjen, pogosto celo razprodan, tribune stadiona v Spodnji Šiški pa na dveh zadnjih tekmah v II. ligi prav tako zelo dobro popolnjene. Ko smo pričakovali še večji dvig Dragonsov, saj I. in II. liga v privlačnosti nista niti slučajno primerljvi, pa je sledilo stagniranje, čeprav je potrebno poudariti nekatera dobra gostovanja v bistvu vseh ultras skupin. Gorgone in Celjski grofje so nadaljevali standardno solidno dobro predstavo ne le iz spomladanskega dela sezone, ampak še iz prejšnjih sezon. Podobno lahko zatrdimo za Black Gringose, ki pa so se šele lanskega marca spet dvignili iz nekajletnega stagniranja. Spomladanski del sezone so odlično nadgradili tako z gostovanji kot z domačimi tekmami, pokazali konstantnost, sveže ideje, vendar je prav njihova usoda zelo negotova.

Če se nam za prihodnost Viol in Green Dragonsov ni potrebno bati (NK Maribor je vedno v vrhu, ima evropske ambicije, Viole imajo izkušeno ekipo, nogomet je v mestu Maribor preveč pomemben, da bi igral obrobno vlogo, Dragonse pa navsezadnje čez pol leta čaka selitev na nov stadion, torej sploh ne dvomimo, da se bodo spet dvignili in ne le ponovili svoje najboljše predstave, ampak jih celo presegli). Pričakovanja povezana s Celjskimi grofi so, da bodo svoje delovanje le še nadgradili, prav tako Gorgone. Če se kateri izmed klubov – CM Celje ali Nafta – vmeša v neposredni boj za prvo mesto oziroma za položaje, ki vodijo v evropska tekmovanja, bodo lahko nadgradili še v smislu večje številčnosti. Pred njimi bi tako bilo neprimerno več izzivov, kot jih pa ponuja že rahlo monotono slovensko prvenstvo. Prihodnost skupine Black Gringos, ki je ponovila svoja najsvetlejša obdobja in to v neatraktivni II. ligi, pa je vprašljiva, saj se bo klub skoraj popolnoma amateriziral.  Vprašanje je le, v kateri ligi bo končala Mura 05. Čakamo še, kaj se bo (če se bo) zgodilo v Kopru. Na občasne prebliske Tifozov smo zdaj že navajeni, vprašanje pa je, če so Koprčani sposobni obuditi ultras skupino za kaj več kot le za občasne prebliske. Če želijo skupini povrniti nekdanji ugled med ostalimi slovenskimi navijači, jih čaka kar precej dela.

Čaka vas novo anketno vprašanje.

Inter City Firm (ICF)

Njihovo ime je sinonim za nasilje. Govora je o eni najbolj nevarnih britanskih nogometnih navijaških skupin, ki sicer navijajo za West Ham United. Ime so dobili po hitrih in dragih vlakih Inter City, s katerimi potujejo na tekme, da bi se tako izognili nadzoru policije. Najožje jedro Firme sestavlja 100 huliganov pretežno iz vzhodnega Londona in njegove širše okolice, ki so stari od 14 do 40 let. Skupna strast so jim pretepi. Pripadniki Firme so šminkeri nogometnega podzemlja, njihov izgled pa niti malo ne odgovarja tradicionalnemu opisu navijaških huliganov: niso pobriti kot skinheadi, ne nosijo naramnic, niti težkih črnih škornjev. Tipični Firmaš je oblečen v srajco ali majco, kavbojke in kakovostne čevlje ali športne copate. Za razliko od ostalih huliganov jih večina ne pije, saj menijo, da alkohol zmanjšuje borbene sposobnosti. Z nasprotniki se običajno borijo za ozemlje, kot zmaga pa šteje osvojitev tribune nasprotnih navijačev. No, zavzame se lahko tudi nasprotnikov pub, ali celo del ulice. Ena najbolj ogabnih navad pripadnikov te skupine je “vizitka”, ki jo pustijo na svoji žrtvi. Navijač nasprotnega kluba, ki ga nokatirajo, bo najverjetneje, ko bo prišel k sebi, našel njihovo “vizitko” pričvrščeno na jakno. Na njej običajno piše: “Obiskal vas je ICF”. Člani skupine trdijo, da se tepejo samo s pripadniki nasprotnih skupin, v vsakdanjem življenju pa so zaposleni in trgovci, ki sami sebe smatrajo kot boljša vrsta nogometnih huliganov.

Vir: Tribine, št. 5, september 1995

V nadaljevanju še odlomek iz knjige Everywhere we go …

Upton Park, dom West Ham Utd, hram nogometa prebivalcev vzhodnega Londona, je dom Inter City Firm (ICF), verjetno najbolj znane skupine nogometnih huliganov na našem kontinentu. Mit, ki o tej skupini kroži po stadionih celotne Anglije že vrsto let, je nastal predvsem s pripovedovanjem dogodkov, ki so povezani z njeno bogato zgodovino. Večina teh zgodb je postala legendarnih, čeprav se pri večini dogodkov kljub vsemu pretirava, ali pa kar preprosto izmišljena s strani tistih, ki so imeli “srečo”, da so se srečali z ICF.

Inter City Firm je zagotovo najbolj organizirana skupina nogometnih huliganov v Angliji. Ime so dobili po hitih, a prav tako dragih vlakih, s katerimi potujejo na gostovanja. Pripadniki te skupine niso bedniki s samega dna družbene lestvice, kamor strukture, ki se ukvarjajo s proučevanjem problematike nogometnih navijačev, radi uvrščajo huligane. Gre predvsem za poslovneže, za zaposlene vseh profilov. Kakor sami pravijo, jim je dober pretep izpušni ventil po napornem delovnem tednu, neke vrsta terapija, ki pa jo njihovi poslovni prijatelji v Ameriki izvajajo pri dragih psihoterapevtih, oni pa to rešijo na nogometnih stadionih.

Glede na to, da imajo dovolj denarja, za razliko od povprečnih navijačev, potujejo s svojim klubom povsod in povzročajo nerede. Ena od zgodb, povezanih z ICF, govori o tem, kako se je trajekt, s katerim so potovali preko Rokavskega preliva, obrnil na polovici poti, napol demoliran s strani navijačev West Hama. Zaradi njihove reputacije jih manjše skupine pogosto izzivajo, saj želijo zrušiti mit o nepremagljivosti ICF. Tako so ob neki priložnosti pub navijačev West Hama z molotovkami napadli navijači Newcastla. Po tem incidentu jim seveda pripadniki ICF niso ostali dolžni. Dobra organiziranost ICF temelji predvsem na dobri povezanosti pripadnikov skupine. Pri planiranju in izvedbi neredov se poslužujejo mobitelov in drugih komunikacij (opomba: knjiga je bila izdana leta 1996), tako da v vsakem trenutku ena udarna ekipa skupine dobro ve, kaj počne druga udarna ekipa. Navijači West Hama imajo rivale in sovražnike po celotni Angliji, tako da je vsako njihovo gostovanje potencialno bojišče.

Ena najbolj priljubljenih taktik ICF na gostovanjih je umeščanje pripadnikov skupine na tribuno, na kateri se nahaja nasprotna skupina. To ni samo priložnost za zmago nad nasprotno ekipo, ampak tudi najboljši način, da se osramoti nasprotnik. Nekoč je West Ham gostoval pri mestnem rivalu Chelseaju na stadionu Stamford Bridge. Pripadniki ICF so se pomešali med svoje največje nasprotnike, Chelsea Headhunters. Mnogi pripadniki ICF so nosili plavobele šale CFC, nemalo število pa tudi drese Chelseaja. Med tekmo so Headhuntersi napadli navijače West Hama, ki so bili na tribuni za gostujoče navijače, in jih seveda porazili. Pripadniki ICF so čakali pravi trenutek za napad in medtem ko so njihovi kolegi dobivali batine, niso ukrepali. Na začetku drugega polčasa je ICF krenil v akcijo.  Ko so vsi pomislili, da je z neredi konec, so se pripadniki ICF pojavili na vsakem delu stadiona in pričeli s svojo predstavo. Izkoristili so presenečenost policije in Headhuntersov ter razbili nasprotnike in osvojili  njihovo tribuno.

Vir: Everywhere We Go (Behind The Matchday Madness)-Dougie in Eddy Brimson, 1996

Kotiček za navijače – 22. številka

Datum izida: 6. maj 1992

Opomba: manjkajočo 21. številko KZN bomo objavili naknadno.

Srečno 2010!

Vsem bralcem indijancem spletne strani fotoultras.si, ultrasom in huliganom ter preostali naključni publiki, želimo v novem letu čim več dobrih tekem, čim več koreografij, pirotehnike ter fajtov in čim manj kazni.

Srečno Novo leto 2010!

Stadioni: pred zadnjim krogom

Trenutna lestvica po desetih predstavljenih stadionih – stadion Ob jezeru Velenje, Športni park Domžale, Arena Petrol, Stadion Primorje, Fazanerija Murska Sobota, Športni park Nova Gorica, Spodnja Šiška Ljubljana, Mestni stadion Ptuj, Bonifika Koper in Športni park Lendava – po različnih kriterijih.

SKUPNA OCENA:

1. Arena Petrol Celje 9

2. Fazanerija Murska Sobota 7

3. Bonifika Koper 6

3. Mestni stadion Ptuj 6

3. Spodnja Šiška Ljubljana 6

3. Športni park Nova Gorica 6

3. Ob jezeru Velenje 6

8. Športni park Lendava 5

8. Športni park Domžale 5

10. Stadion Primorje 3

IZGLED STADIONA:

1. Arena Petrol Celje 9

2. Fazanerija Murska Sobota 7

2. Športni park Lendava 7

2. Športni park Nova Gorica 7

2. Športni park Domžale 7

6. Bonifika Koper 6

6. Mestni stadion Ptuj 6

6. Spodnja Šiška Ljubljana 6

6. Ob jezeru Velenje 6

10. Stadion Primorje 3

DOMAČA TRIBUNA:

1. Arena Petrol Celje 9

2. Fazanerija Murska Sobota 8

3. Bonifika Koper 6

3. Mestni stadion Ptuj 6

3. Spodnja Šiška Ljubljana 6

3. Športni park Lendava 6

3. Športni park Domžale 6

8. Športni park Nova Gorica 5

8. Ob jezeru Velenje 5

10. Stadion Primorje 4

GOSTUJOČA TRIBUNA:

1. Arena Petrol Celje 8

2. Bonifika Koper 7

2. Spodnja Šiška Ljubljana 7

3. Ob jezeru Velenje 6

5. Fazanerija Murska Sobota 5

5. Mestni stadion Ptuj 5

5. Športni park Nova Gorica 5

8. Stadion Primorje 3

8. Športni park Lendava 3

8. Športni park Domžale 3

KAPACITETA SEDEŽEV

1. Arena Petrol Celje 13.006

2. Fazanerija Murska Sobota 3.782

3. Športni park Domžale 2.726

4. Bonifika Koper 2.683

5. Športni park Nova Gorica 2.310

6. Spodnja Šiška Ljubljana 2.308

7. Mestni stadion Ptuj 2.207

8. Športni park Lendava 2.011

9. Ob jezeru Velenje 1.822

10. Stadion Primorje 1.670

Povezave do predstavitve stadionov:

Športni park Lendava

Bonifika Koper

Mestni stadion Ptuj

Spodnja Šiška Ljubljana

Športni park Nova Gorica

Fazanerija Murska Sobota

Stadion Primorje

Arena Petrol Celje

Športni park Domžale

Ob jezeru Velenje

Ob jezeru Velenje

Velenje, najmlajše slovensko mesto, ki je mestne pravice dobilo šele leta 1959, je po številu prebivalcev (po zadnjem popisu približno 27.000, občina skoraj 35.000) kar na petem mestu – takoj za Ljubljano, Mariborom, Celjem in Kranjem. Kljub temu pa ima najmanjši stadion v prvi ligi po kapaciteti sedežev. Velenje kljub vsem potencialom ne štejemo za nogometno mesto, mesto niti ne premore ultras navijaške skupine.

ZGODOVINA

Stadion je bil izgrajen 3. julija 1955, pozneje je bil večkrat prenovljen. Zgrajen je bil s pomočjo Rudnika lignita Velenje ter s prostovoljnim delom občanov. Postal je pravi ponos mesta. Leta 1992 je bila zgrajena sodobna pokrita tribuna, atletska površina z osmimi stezami ter nova travnata površina. Leta 1998 – ob petdesetletnici nogometnega kluba Rudar – je stadion dobil še umetno razsvetljavo.

OPIS STADIONA

Stadion premore eno tribuno na zahodnem delu igrišča ter kar tri navijaške sektorje. Na vzhodnem delu igrišča ni prostora namenjenega gledalcem. Za severnim golom je navijaški sektor, ki ga bodo odslej uporabljali le še redko, za severnim golom pa nov navijaški sektor. Še en navijaški sektor je tik ob glavni tribuni kot nekakšen podaljšek glavne tribune na severni strani. Igrišče obkroža atletska steza.

Pod tribuno je fitnes. Sodobno urejene slačilnice ter garderobe so poleg igrišča v objektu, kjer je tudi pisarna nogometnega kluba. Igralci trenirajo na dveh pomožnih igriščih, eno je pokrito s travo, drugo pa z umetno travo, ki je bilo zgrajeno leta 2004.

KAPACITETA IN OBISKANOST

Na velenjski tribuni je nameščenih 1.247 plastičnih sedežev z naslonjali, v spodnjih petih vrstah pa še 470 sedežev brez naslonjala. Skupaj torej 1.717 sedežev. Podaljšek glavne tribune – navijaški sektor, ki je od glavne tribune vseeno fizično ločen z ograjo, premore v treh vrstah 105 sedežev brez naslonjala. Na velenjskem stadionu je tako nameščenih skupaj 1.822 sedežev. Gre za najmanjši stadion v prvi ligi po kapaciteti.

Velenjski stadion je edinstven tudi po kar treh navijaških sektorjih. Prvi je tik ob glavni tribuni, na katerem je 105 sedežev brez naslonjala, zaradi prostornosti ne bi bil problem v njega natlačiti tudi 500 navijačev, drugi sektor je za golom ob jezeru, kjer je nekaj stopnic, ki služijo kot stojišče.

Tretji, najnovejši sektor je za južnim golom, kjer so tudi samo stojišča. Za tem golom in novim navijaškim sektorjem je širok pas, ki zaenkrat ni urejen za spremljanje tekem. Če bi bile potrebe takšne, bi lahko zelo hitro velenjski stadion postal en večjih stadionov v Sloveniji.

Velenjski stadion ima zaradi svoje prostornosti še veliko kapaciteto, vendar drugih sektorjev zaenkrat ne premore. Skupno kapaciteto stadiona lahko zaokrožimo na 2.500 gledalcev.

Po uradnih podatkih NZS si je v jesenskem delu sezone 12 domačih tekem Rudarja ogledalo skupaj 17.600 gledalcev, kar znaša v povprečju 1.467 na tekmo. Tudi podatki z velenjskega stadiona so pretirani in na osnovi podatkov delegatov in novinarjev je težko postaviti realno oceno o obisku stadiona Ob jezeru. Vsekakor pa je v letošnji sezoni ravno stadion Rudarja eden najbolj obiskanih v Sloveniji, naša posplošena ocena je približno 1.000 gledalcev na tekmo v letošnji jeseni. To oceno temeljimo na podlagi ogleda različnega gradiva jesenskih tekem z velenjskega stadiona.

Revija Prva liga 2009/10 navaja kot rekordni obisk stadiona 5.000 gledalcev. Glede na to, da ne vemo, na katero tekmo se nanaša ta obisk, ga ne moremo komentirati. V novejših časih je bila najbolj obiskana tekma med Rudarjem in Crveno zvezdo, ki je bila odigrana julija 2009. Takrat so pripravili na južni strani stadiona dodatne montažne tribune. Po uradnih podatkih si je tekmo proti beograjski ekipi ogledalo 2.500 gledalcev. Povezava do kratkega videa s te tekme.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 5 – navijaču neprijazna tribuna

Velenjski stadion, ki premore kar tri navijaške sektorje, gosti domače navijače Velenjske knape na – nobenem izmed teh treh sektorjev – namesto tega kar na glavni tribuni. Ker so se kot kaže odločili gostujoče navijače gostiti za južnim golom, so sedaj domači navijači nastanjeni na zadnjem sektorju glavne tribune, na katerem je nameščenih 244 sedežev z naslonjalom. Slabosti sektorja: ni za golom, sektor je na glavni tribuni, na sektorju so nameščeni sedeži z naslonjalom, med njimi in igriščem je atletska steza, poleg pa še spodnji sektor glavne tribune, na katerem so sedeži brez naslonjala. Pa tudi sicer – ne samo zaradi atletske steze – je oddaljenost sektorja od igrišča že kar velika, kar vsekakor ne štejemo med pozitivne lastnosti.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 6 – še prebavljivo

V Velenju so odprli nov sektor za gostujoče navijače, ki je za južnim golom. Slabosti: sektor od igrišča loči atletska steza, tako da je sektor kar oddaljen od igrišča. Sektor nima nameščenih sedežev in je brez strehe.

Izgled stadiona: ocena 6 – še prebavljivo

Velenjski stadion je še en v nizu atletsko-nogometnih stadionov. Urejen stadion, z reflektorji, nekaj navijaškimi sektorji, motečo atletsko stezo, majhno pokrito tribuno vsekakor ni presežek med stadioni v Sloveniji. Sliši se o gradnji novega nogometnega stadiona v Velenju, na katerega bi se naj preselil nogometni klub. Glede na obisk bi bil majhen, a všečen stadion več kot dovolj. Pod pogojem seveda, da bo za navijače ustrezno poskrbljeno.

Skupna ocena: ocena 6 – še prebavljivo

Velenjski objekt pada v povprečno sivilo slovenskih stadionov, po nekaterih kriterijih še nižje. Zdajšnji stadion ne izpolnjuje kriterijev UEFE in FIFE. V Velenju razmišljajo o novem pokritem nogometnem stadionu za 4.000 gledalcev, ki bo brez atletske steze, zdajšnji stadion Ob jezeru pa bi se posvetil atletiki. Stadion bi torej bil manjši, rekli bi ravno prave kapacitete, z dušo. Novi stadion bi stal tik ob sedanjem stadionu, kjer je danes igrišče z umetno travo. Predsednik kluba je za sportal povedal: “Na južni strani bi bili novi klubski prostori in servisni objekti, pisarne ter garderobe, na vzhodni strani ob štadionu pa atletska steza. Zadeva bi se dogajala etapno, predvsem zaradi finančnih vprašanj, ki raztezajo projekt. Računamo na izdatno pomoč evropskih sredstev, periodika in prioritetna lista objektov pa bo narejena kmalu”.

Fotoultras.si je ponovno dosegljiv

Fotoultras.si je bil simbolično za kratek čas blokiran v znak solidarnosti do vseh navijačev in navijaških skupin, ki so zadnje čase še posebej na udaru. Povod je sicer aktualno dogajanje v Srbiji, vzrok pa – kot smo že omenili – naraščajoča represija do navijačev, tudi v Sloveniji. Gre za resda povsem simbolično dejanje, ki v realnem življenju ne bo spremenilo povsem ničesar. In seveda nismo naivni – v Srbiji sta ozadje in situacija v zvezi z represijo nad navijači bistveno drugačni kot v Sloveniji. Pa vendar. Ob tem smo naleteli na ostro debato o smiselnosti blokiranja strani, poleg tega pa je ta blokada povlekla še za celo omaro okostnjakov. Ob tem želimo poudariti, da smo solidarni z vsemi ultrasi v Sloveniji in v tujini.

Vsaka stvar potrebuje za dozoritev čas, fotoultras.si obstaja šele 9 mesecev. Zato ne moremo biti prisotni na vsakem derbiju, iz solidarnosti vedno opozoriti na represijo tudi takrat, ko bi bilo bolj pomembno kot tokrat.  Res pa je, da ko smo uspeli – še vedno je naš največji problem pomanjkanje prostega časa, smo s članki nekajkrat opozorili na problematiko, nazadnje ob  personalizaciji vstopnic v Ljudskem vrtu na derbiju Maribora in Olimpije ter branjenju časti juga Ljudskega vrta na tekmi proti Poljski, ko so na igrišče poletele bakle. Ekipo fotoultras.si ne sestavljajo člani le ene navijaške skupine, vsebinsko in tehnično delo sloni na 1-2 posameznikih, premalo prostega časa je naša največja omejitev. Še vedno pa smo prepričani v to kar počnemo. In to ne počnemo, da bi favorizirali eno navijaško skupino, da bi lahko srbskim navijačem izkazovali ljubezen, da bi nas lahko ob vsakem članku, na vsakem koraku razkosali – to počnemo zgolj in samo iz predanosti ultras gibanju. Pred 9. meseci smo zapisali: stran fotoultras.si bo dejansko zaživela le pod pogojem, če jo boste slovenske navijaške skupine in navijači sprejeli, ji zaupali in z njo sodelovali. Vrata so vam vedno odprta, tako vsakemu posamezniku, kakor vsaki navijaški skupini. Tistih, ki jih fotoultras.si ne zanima, ki ga obravnavajo kot nekaj motečega, ne bomo pogrešali. Mogoče nas bo domnevni prihajajoči zakon o navijačih preprosto izbrisal, mogoče tudi ne, nikoli ne vemo, kaj bo prinesla prihodnost. Do takrat bodo konstruktivne pripombe vedno zaželene in upoštevane. Mi gremo v vsakem primeru po začrtani poti naprej. Nikomur pa ne moremo vsiliti drugega mnenja, kot ga o strani fotoultras.si ima.

Zeleni pekel

V fotogaleriji Green Dragonsov smo objavili fotografije z zadnje tekme v II. ligi med Olimpijo in Aluminijem. Povezava do fotogalerije.

Članek s spletne strani Green Dragonsov …

Kratko o Zelenem peklu

Proslava uvrstitve naše Olimpije tja kamor že vseskozi spada se je za nekatere začela že v dopoldanski urah v središču Ljubljane. No večina se je na Prešernovem trgu pojavila okrog tretje ure in začelo se je veseljačenje, ki je trajalo vse do poznih jutranjih ur…

Najprej sprehod do začasnega štadiona Olimpije, ki se je kar zavlekel, ampak pomembno je da smo prispeli… Malo rekreacije ne bo nikomur škodilo. Nato je sledilo ogrevanje na tribuni in ob začetku razgrnitev velike zastave, ki je bilo uvod v pestro dogajanje med tekmo. V prvem polčasu zelo zadovoljivo navijanje in tudi nekaj pirotehnike. Na začetku drugega polčasa je sledila koreografija z zelenimi in belimi zastavicami in pa kar nekaj parol v povezavi z vsem znano situacijo v klubu. Pokurilo se je še minimalne ostanke pirotehnike, vse pa je bilo v pričakovanju konca tekme in slavja na igrišču. Seveda je sledilo tradicionalno skakanje čez ograjo (pri tem smo ohranili vse prste in cele kosti), ter nestrpno čakanje ob igrišču do težko pričakovanega zadnjega sodnikovega žvižga. Seveda še boj za dragocene drese igralcev in končno slavje z zasluženim pokalom, ki je najprej potekalo na igrišču nato pa se je preselilo na ploščad pred štadionom, kjer se je nadaljevalo v večer.

Če zaključimo… Dobra predstava na tribuni, mogoče je manjkalo le nekaj pirotehnike, za kar pa so na našo žalost poskrbeli varuhi reda in miru, saj so jo vestno zaplenili kar za okoli 1500€. Toda celo to ni uspelo pokvariti slavja in vsak, ki je zamudil to tekmo mu je lahko žal.

Vir: spletna stran GD

Keltski križ

Vir: Tribine, št. 3, julij 1995

Kakor karakteristična jakna, ki nosi več imen (jakna spitfire, skin jacket, bomber), je simbol skinheadov tudi keltski križ oziroma skin znak. Ta drevni simbol še dandanes krasi grobove irskih katolikov in prikazuje sintezo krščanstva in keltsko predajo ter razdeljenost na štiri elemente: zrak, zemljo, ogenj in vodo, kar se veže na delitev Irske na štiri pokrajine, s peto v središču. V našem času so keltski križ kot praevropski simbol začeli uporabljati italijanski neonacisti, prepovedana skupina, ki deluje ilegalno, za razliko od tradicionalnih neofašistov, ki so zbrani v stranki MSI, oziroma današnji AN. Zaradi podobnosti keltskega križa s kljukastim križem, od katerega se razlikuje le po zaobljenosti, so ga desničarski skini vključili v ikonografijo stadiona in ga sprejeli kot nadideološko navijaško oznako. Popularen je tudi zato, ker se ga da hitro narisati na zid, njegova štiri polja pa so idealna za vpisovanje kratic, na primer WBSS, white boys sezione spalato. V Nemčiji je keltski križ prepovedan simbol. V ostalih državah pa ga skinheadi in navijači še naprej legalno uporabljajo.

« Prejšnja stran — Naslednja stran »