Kotiček za navijače – 25. številka

Datum izida: 27. maj 1992

Ultras-tifo.net: intervju z Violami

Na spletni strani ultras-tifo.net je bil 12. januarja objavljen intervju z Violami. Po dogovoru s skupino Viole ga v slovenščini posredujemo tudi na naši spletni strani. Da ne bi prišlo do nesporazumov ali nepotrebnih provokacij opozarjamo, da gre za amaterski prevod in da je bil intervju narejen že pred nekaj meseci, vendar so ga na ultras-tifo.net objavili šele sedaj. Do izvirnega članka lahko pridete na povezavi.

Pozdravljen. Prosim te, predstavi se.
Sem 35-letni navijač Maribora. 22 let spremljam ex-YU sceno, v Mariboru sem zraven od prvega dne.

Viole so bile ustanovljene leta 1989. Nam lahko na kratko opišeš začetna obdobja vaše skupine?
Ekipa, ki se je zbrala leta 1989, ni bila bolj ali manj nič posebnega. Nekaj mladih fantov in nekaj starejših fantov, ki so spremljali sceno v takratni Jugoslaviji. Naš klub je igral v takratni tretji ligi zahod. Taki so bili naši začetki, naša zgodovina in nanjo smo ponosni, ne glede na to, kakšna je. Prvotno ime naše skupine je bilo Marinci, vendar smo zadnji krog prvenstva v stari državi spremenili ime v Viole, ki je bolj izvirno. Leta 1989 se je vse pričelo, vendar lahko šele z osamosvojitvijo Slovenije govorimo o boljših časih. Ljudje, ki so prej obiskovali tekme velike četverice v nekdanji Jugoslaviji, so pričeli obiskovati tekme v svojem mestu, tekme svojega kluba. Od takrat v Mariboru ni podskupine katerega koli drugega kluba. V času Jugoslavije smo bili premajhni in nismo imeli stikov z nobeno skupino.

Konec 90. let je Maribor pogosto igral v Evropi, srečevali ste se s klubi, za katere so navijale spoštovanja vredne navijaške skupine. Lahko izpostaviš nekaj najbolj zanimivih evropskih tekem iz tega obdobja?
Seveda je Maribor z osamosvojitvijo Slovenije pogosto igral v Evropi, konec 90. let pa v Ligi prvakov. Naše prvo evropsko gostovanje je bilo leta 1993 v Romuniji (Gloria Bistrita). Okrog 80 nas je odpotovalo v Dortmund, leto pozneje 200 na Dunaj proti Avstriji Dunaj, potem v Grčijo proti Olympiakosu, Ajaxu, PSV-ju … Pričeli so se konflikti s skupinami, ki so gostovale v našem mestu, nekateri so ostali brez transparentov. Leta 1998 smo imeli v Mariboru velik incident proti Wisli Krakow, del ekipe je odšel tudi na gostovanje v Krakow. Sledili sta gostovanji proti Genku in Lyonu. Povsod smo kurili pirotehniko in pridobivali nove izkušnje ter seveda v Ligi prvakov smo oddelali dobra gostovanja v Kijevu, Rimu in Leverkusnu. Proti Laziu se nas je odpravilo v Rim 800.

Viole danes. Napredek je očiten, tako na tribuni kot tudi izven stadiona. Lahko poveš, kako je prišlo tako velikega napredka in kdaj?
Leto za letom smo delovali dobro, soočali smo se s problemi, s katerimi se vsaka skupina občasno sooči in ki so sestavni del navijaške zgodbe, a temperament ljudi v mestu ni bil nikoli vprašljiv. Mesto živi za nogomet in skozi našo skupino je šlo več tisoč Mariborčanov in ljudi iz regije. Pravi fantje so ostali in vsaka jim čast, da so vztrajali leta brez prave konkurence v Sloveniji. Po vseh teh sušnih letih (v navijaškem pogledu) imajo še vedno voljo, željo in moč organizirati gostovanja, kortee, pitotehniko, marketing pa tudi nerede, brez katerih ne gre. Zato poskušamo izkoristiti vsako priložnost, ko gre skozi Maribor ali igra v bližini kakšen tuji klub. Vendar moramo biti realni in povedati, da je izgled naše tribune odvisen od rezultatov kluba.

Slovenska navijaška scena ni močna, praktično nimate prave konkurence. Kljub temu, kdo je vaš največji tekmec?
Naš največji tekmec je Olimpija iz Ljubljane. Dve veliki mesti, centralizem, Ljubljana je glavno mesto in oba kluba sta najboljša kluba v zgodovini slovenske lige. V glavnem se vse slovenske skupine izogibajo konfliktom z nami. Naša liga in spopadi z našimi skupinami nam niso prioriteta, ampak naša pofukana realnost je taka, da smo se odločili, da ne bomo napadali drugih slovenskih skupin, saj želimo, da se slovenska scena dvigne. Če bodo fantje iz drugih slovenskih mest naslednje leto ali dve trdo delali brez strahu, da bi jih mi napadli, bodo mogoče dvignili sceno v svojem lastnem mestu. Isto velja za fante iz Ljubljane, ki nam niso in nam ne morejo biti nobena konkurenca na tribuni ali na ulici.

Obstaja kakšna skupina v Sloveniji ali v tujini, s katero ste v prijateljskih odnosih?
Nimamo prijateljskih odnosov z nobeno skupino, niti ne načrtujemo prijateljskih odnosov v bližnji prihodnosti. Še vedno pa spoštujemo staro prijateljstvo s skupino Brigata Graz, čeprav uradno prijateljstvo med obema skupinama več ne obstaja.

Povej še kaj na kratko o organizaciji. Imate posebne prostore, kjer se zbirate, družite? Kako potujete na gostovanja?
Nimamo ne kluba ne klubskih prostorov. Imamo članske izkaznice Viole Maribor (denar od članskih izkaznic je naš), naše člane in navijače obveščamo preko e-mailov, spletne strani, letakov, avtobusov, po šolah … pred velikimi tekmami tudi po radiu. Na gostovanja potujemo tako kot večina drugih skupin, z avti, kombiji, vlaki … Dandanes je težko dobiti avtobus za navijače.

Kako ocenjujete področje marketinga v skupini? Vidimo, da imate kakovostno spletno stran, kakšno je stanje z navijaškimi rekviziti? Izdajate kakšen fanzin, DVD-je?
Radi se pohvalimo, da je za področje marketinga dobro poskrbljeno. Spletna stran je dobra, izdali smo fanzin, DVD, glasbeni CD, kmalu bo izšel novi DVD ob 20. letnici skupine, skrbimo za vedno nove polo majice, T-shirt-e, kape, jakne, šale … vse rekvizite z logotipom naše skupine za odjemalce vseh starosti.

Kakšni so vaši odnosi s klubsko upravo?
Lahko bi rekli “ne v riti in ne poleg riti”. Viole Maribor smo popolnoma samostojna in neodvisna navijaška skupina. Funkcioniramo samostojno, brez klubske uprave, seveda pa se občasno sestajamo z njimi, ampak zgolj zaradi tekoče problematike in kakšnih malenkosti in to je tudi vse.

Ste Viole politično opredeljene?
Torej, hmm … Ni uradne opredelitve, ali smo levi, desni ali sredinski. Mislimo, da smo mi najmočnejša stranka v mestu in regiji. Jebe se nam za politiko, vseeno pa nas nekateri etiketirajo kot desno usmerjeno skupino. Kot navijaška skupina pa vseeno nimamo stikov z nobeno politično stranko.

Policija. Kakšno je stanje v Sloveniji kar se tiče zakonodaje in represije? Obstaja posebni zakon o navijačih?
Seveda obstaja represija nad navijači, ampak zaenkrat še ne obstaja posebni zakon o navijačih, ga pa politiki in ljudje iz nogometne zveze pripravljajo in obljubljajo. Za zdaj se v Sloveniji uporablja zakon o javnih zbiranjih. Glede bakel – kadar prižgeš baklo in si na stadionu v masi, ne prakticirajo prijetja povzročitelja. Ko pa zapuščaš stadion, te izločijo in te kaznujejo z vsaj 400 €. Včasih se zgodi, da te aretirajo, če prižgeš bakljo na ulici, ali če si v manjši skupini. Zaradi tega se v Sloveniji več ne prakticira držanje baklje v roki na stadionu. V Sloveniji zlahka končaš za zapahi, če ne plačaš kazni. Tako deluje naš sistem. Na gostovanjih težko prideš v mesto, tudi če to mesto nima gostujočih navijačev. Policija je vse naokrog. Alkohol? Policija te ne spusti na stadion, če sumi, da si pijan. Naša policija ima velika pooblasitla. V Mariboru obstaja posebna enota, katere naloga so Viole Maribor in to 24 ur na dan vsak dan. Bivši direktor PU Maribor je razglasil vojno Violam in jih javno označil za huligane. Njegova osnovna naloga je bila uničiti Viole. Ker mu to ni uspelo, so ga zamenjali.

Katera tekma v tvoji navijaški karieri je tebi osebno najljubša?
Uuu takih tekem je kar nekaj. Z leti začneš gledati na te tekme iz druge perspektive, kot takrat ko si mlad in nor. Nekoč mi je bila najboljša tekma gostovanje v Izoli (najdaljše gostovanje pri nas). To je bilo tipično old school gostovanje. Pred 14-15 leti nas je šlo 20 čez celotni vikend dol na obalo. Šli smo dan prej z vlakom. NIhče ni imel denarja niti za cigarete. Prvo noč nas je že aretirala policija. Kasneje smo kradli po kampu hrano, da smo se prebili skozi dan. Imeli smo tudi nekaj bližnjih srečanj z domačini. Denar za pot domov smo morali nažicati. Domov smo se vrnili s kaznimi in šli direktno v posteljo. Naslednje jutro pa smo komaj čakali, da se dobimo, da si pripovedujemo zgodbe iz gostovanja in hkrati upamo, da se tako gostovanje čim prej ponovi.

Če pa gledamo današnji čas, so bila zame najboljša gostovanja Zürich, gostovanje na Slovaškem ali pa gostovanje v Londonu s slovensko reprezentanco, kjer je vse povsem drugače v primerjavi s tistimi časi in s časom, ko smo bili mladi in nadebudni. Vse to je OK, dokler nekdo ne izgubi življenja. Kar se tiče najboljše tekme, moram izbrati tekmo, ko smo prvič postali državni prvaki v sezoni 1996/97. Takrat sem jokal od veselja. Noč pred tem nobeden od nas ni spal, nekateri smo noč preživeli na stadionu. Ta trenutek smo čakali že od naše ustanovitve leta 1989. Celotni stari jug je bil napolnjen, prižgali smo 212 bakel okrog celotnega stadiona, kar je bila ena največjih bakljad tistega časa na prostorih ex-YU, koreografije, ljudje so jemali celotedenske dopuste, celotno mesto je slavilo. To je bil teden, ki se bo stežka ponovil. Par dni kasneje smo osvojili dvojno krono.

To sezono (2008/2009) ste oddelali zelo dobra evropska gostovanja v Zürichu in Pragi. Kako je bilo?
Da, gledano v celoti je bila ta sezona v letu 2009 najboljša do zdaj. Od prvenstva do evrospkih gostovanj in gostovanj reprezentance. Zürich smo oddelali tako kot smo si zamislili. 500 nas je šlo. Po Zürichu smo se sprehajali že od jutra brez spremstva policije. Iskali smo domačine po ulicah, 250 nas je vstopilo na metro, korteo. Incidenti v polčasu. Napadli smo varnostnike in jih potisnili ven iz našega sektorja. Curva Sud Zürich ima le dobro foto predstavitev preko virtualnega sveta z veliko smisla za izbiranje najboljših fotografij. Ko pa jih srečaš v živo vidiš, da tega niso vredni.

Sparta Praga živi v svojem vzhodnjaškem filmu. Na prvi tekmi v Mariboru je bil dogovorjen fight 50:50, ampak se je vmešala policija. Lahko bi vse skupaj bilo bolje organizirano, če bi se Spartini držali dogovorjenega in pobrali enega naših v Gradcu, ki bi jih nato vodil na varno lokacijo, kjer ne bi bilo policije. Ampak oni so se odločili priti v mesto sami. Na povratni tekmi niso pokazali nobene želje, razen za neke fighte par kilometrov iz mesta. Ne moti jih, da se nasprotni navijači na dan tekme in to cel dan od 7-ih zjutraj sprehajajo po njihovem mestu. Ekipa iz Maribora je lačna evropskih tekem, zato hodimo na prijateljske v Udine in tudi Avstrijo. Dobro smo oddelali tudi gostovanja z našo reprezentanco. Bili smo v Belfastu, Londonu (prijateljska tekma), v Bratislavi, kjer smo se spopadli z Slovanovimi, ki pa so se umaknili. Bili smo v San Marinu in prejšnjo jesen tudi na Poljskem in Češkem.  Letno oddelamo približno 10 evropskih gostovanj. Vsako evropsko gostovanje je bilo dobro oddelano, kar samo dokazuje nezainteresiranost ljudi za domače slovensko prvenstvo, hkrati pa močno voljo za slovenske stadione kljub vsemu.

Intervju z vodjo navijaške skupine Slovenija Supporters na sportalu

12. januarja so na sportalu objavili pogovor z vodjo navijaške skupine Slovenija Supporters. Celoten intervju lahko preberete na sportalu (povezava).

Intervju z Green Dragonsi na Sportalu

Danes je bil na sportalu objavljen intervju z Green Dragonsi, predvsem na temo reprezentance. Prvi del intervjuja lahko preberete tukaj, drugi del pa tukaj.

Novost na fotoultras.si

Ob postavitvi strani fotoultras.si smo uvedli glavno kategorijo Novice, poleg te še dve: Novice iz Slovenije in Novice iz sveta. Že približno pol leta v zadnjih dveh kategorijah ne objavljamo novosti, zato smo danes obe kategoriji ukinili. Vse novice, ki smo jih objavili v teh dveh kategorijah, lahko zdaj najdete med novicami v kategoriji Novice. Uvedli pa smo dve novi kategoriji – stadioni in ultrapedia. S predstavitvijo stadionov smo v glavnem zaključili (čakamo seveda na dograditev stadionov v Ljubljani, Ajdovščini itn.), ultrapedia pa je svojo pot šele pričela. Na prvi strani pod kategorijo Novice najdete obe novi kategoriji Stadioni in Ultrapedia. Prikazanih bo zadnjih osem člankov v vsaki kategoriji. Izberete lahko tudi obe možnosti zgoraj v menuju.

Na fotoultras.si načrtujemo v kratkem še nekaj manjših kozmetičnih popravkov.

Prijetno branje.

Po zadnjem krogu ocenjevanja

Končna lestvica po enajstih predstavljenih stadionih – Ljudski vrt, Ob jezeru Velenje, Športni park Domžale, Arena Petrol, Stadion Primorje, Fazanerija Murska Sobota, Športni park Nova Gorica, Spodnja Šiška Ljubljana, Mestni stadion Ptuj, Bonifika Koper in Športni park Lendava – po različnih kriterijih.

Pri ocenjevanju smo upoštevali izgled stadiona ter tribuni za navijaški skupini – tako za domačo kot za gostujočo. Tako so stadioni, kjer so za navijače ustrezno poskrbeli, imeli že iz izhodišča občutno prednost pred stadioni, kjer so bili navijači zapostavljeni, ali celo obravnavani popolnoma nesprejemljivo. Kljub gospodarski krizi načrti za izgradnjo novih in posodobitev obstoječih stadionov po Sloveniji niso zapostavljeni, tako da si lahko v prihodnosti obetamo še nekaj novosti in posodobitev. Verjamemo, da bo to pomemben dejavnik pri povečanju števila gledalcev na slovenskih stadionih.

V prihodnje bomo stadionom namenili še nekaj pozornosti – predstavili bomo še kakšen stadion, seveda “izven konkurence”, ki ga torej ne bomo ocenjevali, ampak zgolj predstavili v sliki in besedi. V Sloveniji je namreč še kakšen stadion, ki si zasluži naziv stadion, na katerem se je nekoč igral kakovosten prvoligaški nogomet, še vedno stojijo stadioni, iz katerih so navijaške predstave še vedno zelo žive, čeprav na teh stadionih že vrsto let vlada navijaško mrtvilo. In vrgli bomo še kakšen pogled na že predstavljene stadione in njihove tribune.

SKUPNA OCENA:

1.Ljudski vrt 10

2. Arena Petrol Celje 9

3. Fazanerija Murska Sobota 7

4. Bonifika Koper 6

4. Mestni stadion Ptuj 6

4. Spodnja Šiška Ljubljana 6

4. Športni park Nova Gorica 6

4. Ob jezeru Velenje 6

9. Športni park Lendava 5

9. Športni park Domžale 5

11. Stadion Primorje 3

IZGLED STADIONA:

1. Arena Petrol Celje 9

1. Ljudski vrt 9

3. Fazanerija Murska Sobota 7

3. Športni park Lendava 7

3. Športni park Nova Gorica 7

3. Športni park Domžale 7

7. Bonifika Koper 6

7. Mestni stadion Ptuj 6

7. Spodnja Šiška Ljubljana 6

7. Ob jezeru Velenje 6

11. Stadion Primorje 3

DOMAČA TRIBUNA:

1. Ljudski vrt 10

2. Arena Petrol Celje 9

3. Fazanerija Murska Sobota 8

4. Bonifika Koper 6

4. Mestni stadion Ptuj 6

4. Spodnja Šiška Ljubljana 6

4. Športni park Lendava 6

4. Športni park Domžale 6

9. Športni park Nova Gorica 5

9. Ob jezeru Velenje 5

11. Stadion Primorje 4

GOSTUJOČA TRIBUNA:

1. Ljudski vrt 10

2. Arena Petrol Celje 8

3. Bonifika Koper 7

3. Spodnja Šiška Ljubljana 7

5. Ob jezeru Velenje 6

6. Fazanerija Murska Sobota 5

6. Mestni stadion Ptuj 5

6. Športni park Nova Gorica 5

9. Stadion Primorje 3

9. Športni park Lendava 3

9. Športni park Domžale 3

KAPACITETA SEDEŽEV

1. Arena Petrol Celje 13.006

2. Ljudski vrt 12.514

3. Fazanerija Murska Sobota 3.782

4. Športni park Domžale 2.726

5. Bonifika Koper 2.683

6. Športni park Nova Gorica 2.310

7. Spodnja Šiška Ljubljana 2.308

8. Mestni stadion Ptuj 2.207

9. Športni park Lendava 2.011

10. Ob jezeru Velenje 1.822

11. Stadion Primorje 1.670

Povezave do predstavitve stadionov:

Športni park Lendava

Bonifika Koper

Mestni stadion Ptuj

Spodnja Šiška Ljubljana

Športni park Nova Gorica

Fazanerija Murska Sobota

Stadion Primorje

Arena Petrol Celje

Športni park Domžale

Ob jezeru Velenje

Ljudski vrt Maribor

Mestni stadion Izola

V začetnih krogih prvega nogometnega prvenstva slovenske nogometne lige leta 1991 je bila NK Izola celo na vrhu razpredelnice. Takrat je izolski nogometni stadion postajal drugo središče Izole in zahodna tribuna, pod katero so že takrat zaživeli poslovni prostori, je stala že nekaj let. Na tekmah in treningih nogometašev Izole se je zbiralo precej ljubiteljev nogometa, zelo obiskani so bili derbiji med Izolo in sosednjim Koprom, ki so po vzdušju in obiskanosti spominjali na derbije največjih slovenskih klubov Olimpije in Maribora.

Izola, obmorsko mesto, šteje po zadnjem popisu več kot 10.000 prebivalcev, celotna občina pa približno 15.000 prebivalcev. Do tekme s slovito lizbonsko Benfico je Izola spominjala na nogometno pravljico. Vendar se je pravljica prehitro končala. Izolski nogomet si ni opomogel še do današnjih dni.

ZGODOVINA

Izolski stadion stoji v Cankarjevem drevoredu, ki pelje proti centru Izole, že skoraj štirideset let. Vzhodna tribuna bi naj bila prvič zgrajena leta 1976. Ko se je takratni izolski prvoligaš NK Izola uvrstil v Pokal UEFA (nasprotnik Benfica), je moral klub zaradi zahtev po nastopanju v evropskih pokalih kapaciteto tribun povečati in skupna kapaciteta bi (naj menda) morala po nekaterih dosegljivih virih znašati vsaj 5.000. Tako je nastala vzhodna tribuna, ki je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju, čeprav Izolani dodajajo, da bi se dalo razpravljati na dolgo in široko, katera od tribun (zahodna – vzhodna, oz. kaj vse še poleg tribun) je bila zaradi finančnih bremen glavni razlog za razpad izolskega nogometa v tistem obdobju.

Izolski nogomet je doživel velik uspeh že z uvrstitvijo v nekdanjo medrepubliško jugoslovansko ligo, kjer so svoje zametke našli tudi izolski navijači Ribari. Ribari bodo predvidoma meseca julija praznovali 20 let obstoja in čeprav na velikem nogometu niso aktivni, so danes izredno aktivni na malem nogometu.

Starejšo zahodno tribuno so zgradili v letih 1988/1989 v takratni medrepubliški ligi. Pred njo je na istem mestu stala manjša tribuna (s približno petimi vrstami), zgrajena iz betonskih kock, ki so jih povezovale betonske plošče.

V začetku 90. let je bila velika težava pomanjkanje pomožnega nogometnega igrišča – posledično je bilo glavno igrišče močno preobremenjeno. Po prvem prvenstvu je bil izolski nogomet v velikem zagonu, sledil je evropski obračun z veliko Benfico, po tem pa se je izolski nogomet pričel potapljati. Na takratne čase veličastvenih derbijev proti največjemu tekmecu sosednjemu Kopru, Olimpiji in Mariboru ter Benfici nas spominjata le še obe tribuni.

Stadion je bil večkrat posodobljen. Prvič ob izgradnji nove tribune za nastope v evropskih pokalih, nato še nekajkrat. Vidnejši se je zgodil v sezoni 2007/2008 ob zamenjavi in dodanih novih plastičnih sedežih ter ureditvi slačilnic in travnate površine.

OPIS STADIONA

Izolski stadion sestavljata starejša zahodna in mlajša vzhodna tribuna. Na vzhodni tribuni so pred nekaj leti namestili plastične sedeže z naslonjali. Za goloma ni tribun, je pa za severnim golom stojišče, po katerem pa zaradi stanja izolskega nogometa ni nobene potrebe.

Vzhodno tribuno sestavlja sedem sektorjev, na srednjih treh so v večjem delu nameščeni plastični sedeži, pod tribuno pa najdemo prostore, v katerih je oprema namenjena vzdrževanju stadiona. Za vzhodno tribuno je izolsko pokopališče.

Zahodna tribuna zelo spominja na sosednjo koprsko tribuno na Bonifiki. Sestavlja jo šest sektorjev, vendar na nobenem izmed teh niso nameščeni plastični sedeži. Pod tribuno so številni poslovni prostori, na račun katerih tudi izolski stadion vsakodnevno zaživi.

Za severnim golom ni tribun, čeprav so bili nekoč smeli načrti za dodatno tribuno za severnim golom, dokler se izolska pravljica ni neslavno končala. Je pa zato za golom asfaltirana pot, ki povezuje zahodno in vzhodno tribuno. Vsekakor je dovolj prostora za dodatno tribuno, le potrebe in denarnih sredstev ni.

Južna stran stadiona je obrnjena proti notranjosti Obale. Na tej strani ni prostora namenjenega gledalcem, je pa vsekakor dovolj prostora, da bi tudi na tej strani zgradili dodatno tribuno, če bi bila potreba.

Kolikor je potrebno, se izolski stadion vzdržuje, vsaj najbolj funkcionalni deli stadiona. Žal pozorno oko naključnega obiskovalca izolskega stadiona hitro odkrije, da za investicijske namene ni nobenih denarnih sredstev, tudi nekateri drobni posegi bi bili nujni, a ob našem obisku niso bili opravljeni (npr. potrgane mreže za golom na južni strani).

So pa zato dobro posrbeli za pomožna igrišča, ki jih najdemo za zahodno tribuno.

KAPACITETA IN OBISKANOST

VZHODNA TRIBUNA

Ob preselitvi mladega kluba Bonifika Izola iz koprske Bonifike na izolski stadion so na “mlajši” vzhodni tribuni namestili 729 sedežev z naslonjali v modri barvi. Sedeži so razvrščeni na osrednjem delu vzhodne tribune, preostali tretjini tribune, tako na severnem kot na južnem koncu, pa sta še vedno brez pravih sedežev, samo z zarisanimi sedišči na betonskih tribunah. Poleg plastičnih sedežev je tako zarisanih še 1.740 sedišč. Če bi namestili prave sedeže še po vsej preostali tribuni, bi bila kapaciteta tribune zagotovo manjša, vsekakor pa bi se kapaciteta gibala okrog 2.000 sedišč. Plastični sedeži namreč “poberejo” nekaj več prostora kot zgolj zarisana sedišča.

ZAHODNA TRIBUNA

Na “starejši” zahodni tribuni pravih sedežev ni, so samo zarisana sedišča oziroma stojišča na betonu. Na zahodni tribuni je zarisanih 2.617 sedišč. Če bi namestili prave sedeže, bi bila kapaciteta zahodne tribune zagotovo manjša kot je danes in bi bila približno primerljiva s kapaciteto vzhodne tribune – torej okrog 2.000 sedišč.

Skupna kapaciteta izolskega stadiona je zaokrožena na 6.000 gledalcev. Od tega premore starejša zahodna tribuna 2.617 zarisanih sedišč na betonu, mlajša vzhodna tribuna 1.740 zarisanih sedišč na betonu in 729 plastičnih sedežev z naslonjalom. Gledalci lahko spremljajo tekmo še iz severnega stojišča, kjer je urejena asfaltirana pot v polkrožni obliki in predstavlja prehod med obema tribunama. Skupaj torej 729 plastičnih sedežev, 4.357 zarisanih sedišč na betonu (skupaj 5.085 takšnih ali drugačnih sedišč) in veliko stojišč na različnih delih stadiona.

Po dostopnih podatkih (vir: forum Šport in zabava) si je tekme Izole v prvi sezoni 1991/92 (20 tekem) ogledalo 21.100 gledalcev (1.055 na tekmo). Po gledanosti so zasedli 8. mesto. V drugi sezoni 1992/93 (17 tekem) samo še 13.000 gledalcev (764 na tekmo). Po gledanosti so takrat zasedli 11. mesto. V sezoni 1993/94 (15 tekem) si je tekme Izole ogledalo 11.000 gledalcev, kar znaša 733 na tekmo. V sezoni 1994/95 (15 tekem) je Izola zasedla predzadnje mesto, njene tekme pa si je ogledalo 6.750 gledalcev (450 na tekmo). V sezoni 1995/96 (18 tekem) je Izola zasedla zadnje 10. mesto. Njene tekme si je ogledalo 7.950 gledalcev – 467 na tekmo.

Po besedah Ribarov bi se naj rekordno število gledalcev na izolskem stadionu zbralo na tekmi Izola-Olimpija 3. maja 1992. Menda kar 5.000 gledalcev. Zelo obiskana tekma – dostopnih podatkov je zelo malo – Izole je bila tudi proti lizbonski Benfici. Sportske novosti navajajo številko približno 5.000 gledalcev. Po dostopnem materialu sicer ne verjamemo v to številko, je pa bil novinar kar malce razočaran, saj so si obetali višji obisk. Po dostopnih materialih zelo težko ocenimo točno število gledalcev na tekmah iz tistega obdobja, vsekakor pa so te številke občutno pretirane, za kar so v prvi vrsti “zaslužni” novinarji in uradno osebje tekem iz tistega obdobja, ki so v tem smislu zelo slabo opravili svoje delo.

Na omenjeni tekmi med Izolo in Olimpijo bi naj navijalo tudi približno 100 Green Dragonsov, kar bi naj bila najbolj obiskana tekma s strani gostujočih navijačev v Izoli. Dragonsi v svojem biltenu Prva petletka govorijo o 200 GD v Izoli. Po besedah Ribarov bi naj na omenjeni tekmi proti Olimpiji za Izolo navijalo približno 400 navijačev. Večina teh so bili Ribari, še boljše povedano, takrat so bili vsi Ribari. Šlo je tekmo vseh tekem in vrh izolske skupine, na tekmi je bila na isti tribuni konkurenčna navijaška skupina in Ribarom je uspelo k navijanju spraviti tudi ostale navijače/gledalce Izole.

Levi del zahodne tribune je bil navijaški del tribune, na katerem so navijali Ribari. Je pa res, da so bili Ribari takrat pogosto locirani tudi sredi zahodne tribune. Povprečno število Ribarov na domači tribuni je bilo sicer okoli 50.

POVZETEK

Če bi bil izolski stadion v obstoječem stanju opremljen do svojih skrajnih zmožnosti, bi se po kapaciteti najverjetneje trenutno uvrstil na tretje mesto v Sloveniji, takoj za obema največjima stadionoma (Ljudski vrt in Arena Petrol) in tik pred soboško Fazanerijo.

Glede na stanje nogometa v Izoli se zdijo načrti s stadionom neuresničljive želje. Želeli so namreč namestiti sedeže na obeh tribunah (kapaciteta naj bi takrat menda znašala dobrih 5.000 gledalcev), postaviti reflektorje, urediti okolico stadiona ter mogoče celo pokriti zahodno tribuno. Verjetno so trenutno te želje skrbno spravljene v predal in čakajo na boljše čase.

Čeprav izolski stadion ni premogel navijaških tribun za goloma v pravem pomenu besede, je bil eden najbolj zanimivih in eden najboljših tistega časa. Navijači so bili običajno nastanjeni na zahodni tribuni, ki takrat – kot tudi danes – ni imela sedežev, temveč zgolj betonska sedišča.

Ribari so bili v sezoni 1991/92 zanesljivo med najboljšo četverico navijaških skupin (poleg njih še Tifozi, Dragonsi in Viole). Glede na relativno majhen kraj se je na izolskem stadionu znalo zbrati veliko število gledalcev, še posebej na derbijih. Po podatkih športnih časopisov pa se je na “malih” tekmah kljub vsemu zbiralo dokaj nizko število gledalcev.

Žal je bilo zgodb in usod, kakršno je doživel izolski nogometni klub, v Sloveniji že kar nekaj. Propadanju se žal ni izognil niti izolski stadion.

Ljudski vrt Maribor

Ljudski vrt se je v kvalifikacijah za uvrstitev na svetovno nogometno prvenstvo v Južni Afriki izkazal kot odličen gostitelj. Zlati časi v 90. letih za Bežigradom se niso le ponovili, vzdušje je bilo v Ljudskem vrtu celo nadgrajeno. Za slovenske razmere je Ljudski vrt veličasten stadion, modernega a hkrati tradicionalnega izgleda, za razliko od preostalih slovenskih stadionov kot pozitivna sprememba – neklasičnih barv sedišč, iz našega vidika sta še posebej kakovostna oba navijaška sektorja.

Po zadnjem popisu ima mesto Maribor slabih 94.000 prebivalcev, mestna občina pa približno 110.500. Maribor je v tem trenutku edini klub v Sloveniji, ki lahko na tekmah napolni stadion. To veliko kapaciteto mu dajejo bogata tradicija, veliko mesto Maribor kot središče celotne regije, velika privrženost navijačev tako klubu kot mestu, nenazadnje pa tudi ogromno območje, ki navijaško gravitira ravno na Maribor – to območje pa se razteza od meje s sosedo Avstrijo na severu, skorajda do Celja na jugu, od Koroške na severozahodu pa vse do Zavrča na jugovzhodu. Pravzaprav lahko zatrdimo, da se navijači Maribora pravzaprav končajo tam, kjer ljudje navijajo za Celje oziroma za Muro.

ZGODOVINA

Zgrajen leta 1962. Ime je stadion dobil po mariborskem javnem drevesnem parku (Volksgarten), ki je bil zasajen leta 1873 na zemljišču sedanjega stadiona. Park je bil kasneje preurejen v vojaško strelišče, leta 1920 pa je bilo na tem zemljišču urejeno prvo nogometno igrišče. Sedanje igrišče je bilo zgrajeno leta 1952 (travo so obnovili leta 1994 in 2000, povsem pa ob prenovi stadiona, namakalni sistem je bil narejen leta 2000). Nadmorska višina igrišča je 274,5 m. Tribuna v Ljudskem vrtu je bila zgrajena leta 1962, pokrita je v obliki loka, katerega središčna višina znaša 18,4 m, celotna dolžina pa 129,8 m.

Leta 1994 so lesene klopi zamenjali plastični stoli, leta 1999 je bila obnovljena loža, na pokriti tribuni so tudi mesta za novinarje. Leta 1998 so plastični stoli zamenjali tudi betonska stojišča na nepokritih tribunah, leta 1999 pa so povečali kapaciteto stadiona z izgradnjo treh novih vrst na nepokriti tribuni. Ljudski vrt je tako sprejel 10.030 gledalcev. Leta 1994 je Ljudski vrt dobil eno od največjih pridobitev, razsvetljavo igrišča. Na štirih stebrih višine 40 m je pritrjenih 216 reflektorjev. Prva tekma pod reflektorji v Ljudskem vrtu se je odigrala 24. avgusta 1994, ko je NK Maribor slavil rekordno zmago v evropskih tekmovanjih – Maribor – Norma (EST) 10:0.

Leta 1998 je bil na razpisu za obnovo stadiona sprejet projekt Ring, ki je predvideval obnovo severne, južne in vzhodne tribune. NK Maribor je s svojim vložkom v obnovo stadiona leta 1999 pokazal jasno namero, da prevzame upravljanje Ljudskega vrta.

Opomba: ZGODOVINA povzeta po spletni strani NK Maribor.

OPIS STADIONA

Stadion sestavljajo glavna – zahodna, vzhodna, južna in severna tribuna. Vse nove tribune – vzhodna, severna in južna so zgrajene po vzoru na najstarejšo zahodno tribuno, za katero je značilen visok in po celotni dolžini tribune obok. Na ta način so poskrbeli za enoten videz celotnega stadiona (žal v Sloveniji preostale stadione gradijo po etapah, posledica tega pa je neenoten izled), hkrati pa ohranili znamenitost nekdanjega Ljudskega vrta, po čemer je bil mariborski stadion poznan daleč naokrog. Zaenkrat je prenovljena travnata podlaga, glavna tribuna pa še čaka na prenovo. Pod novimi tribunami so prostori večinoma trenutno še prazni.

KAPACITETA IN OBISKANOST

Na južni tribuni je nameščenih 2.033 sedežev brez naslonjala, na vzhodni 4.409 sedežev z naslonjalom, na glavni tribuni 4.068 sedežev z naslonjalom in na severni tribuni 2.004 sedežev (1.397 z naslonjalom in 607 brez). Skupna kapaciteta Ljudskega vrta tako znaša 12.514 sedežev in je trenutno drugi največji stadion v Sloveniji. Na celotnem stadionu je 2.640 sedežev brez naslonjala in 9.874 z naslonjalom. Zanimivo je, da uradni podatek o kapaciteti Ljudskega vrta govori o 12.436 sedežih, na stadioni.org najdemo podatek 12.437 sedežev, na spletni strani NZS pa podatek 12.435 sedežev. Predvidevamo, da do razlike z našimi podatki prihaja zaradi tega, ker so po prvem štetju sedežev v Ljudskem vrtu najverjetneje naknadno namestili še dodatne sedeže, vendar jih niso prešteli ponovno oziroma popravili številke. Kakor koli, glede na velikost stadiona ne gre za kakšno pomembno razliko, je pa res, da bi na vseh tekmah, ko je bil Ljudski vrt za vse zainteresirane premajhen, ljudje za te dodatne vstopnice plačevali tudi občutno višje cene, samo da pridejo do njih.

V jesenskem delu sezone je Maribor odigral doma dvanajst prvenstvenih tekem, od tega prvi dve proti Gorici in Nafti zaradi kazni disciplinskega sodnika NZS pred praznimi tribunami. Na preostalih desetih tekmah se je po uradnih podatkih NZS zbralo skupaj 20.500 gledalcev, torej v povprečju približno 2.050 na tekmo. Tudi tu je nemogoče ugotoviti popolnoma realno številko,  ki je zagotovo manjša, v vsakem primeru pa je bil Ljudski vrt v jesenskem delu sezone najbolj obiskan nogometni stadion v Sloveniji.

Ljudski vrt je bil od svoje uradne otvoritve leta 2007 že večkrat razprodan – torej lahko govorimo o največjem obisku približno 12.500 gledalcev. Zanimivo pa je, da je Ljudski vrt sprejel tudi že 15.000, omenja se celo številka 20.000 gledalcev, še v 60. letih na derbijih med Mariborom in Olimpijo. Ne pozabimo pa tudi tekme proti Beltincem leta 1997, ko je Maribor prvič v samostojni Sloveniji osvojil naslov državnega prvaka. Takrat bi naj bilo na tekmi okrog 14.000 gledalcev.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 10 – ultra

Končno navijaški sektor, kakršnega želimo videti po vseh slovenskih stadionih – sektor je za golom, na pokriti tribuni, ker si ne predstavljamo navijanja sede, hkrati pa bi bil dandanes sektor brez sedežev čuden, težave pa bi se pojavile predvsem na mednarodnih tekmah. Zato so sedeži brez naslonjala idealna rešitev za navijaški sektor. Odkar so odstranili, kot se je žal izkazalo na tekmi proti Celju, življenjsko nevarno ograjo z ostrimi žagicami, je južna tribuna dejansko popolna.

Na južni tribuni je 2.033 sedežev brez naslonjala. Viole se zbirajo za golom, na tekmah, po katerih je veliko povpraševanje, pa običajno zapolnijo več ali manj vse sektorje na svoji tribuni.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 10 – ultra

Še en navijaški sektor za zgled. Sektor je na pokriti tribuni za golom, na ožjem navijaškem sektorju so nameščeni sedeži brez naslonjala. Ob velikem številu gostujočih navijačev jim je namenjen ves ali vsaj večinski del severne tribune, čeprav sta le dva začetna sektorja v popolnosti s sedeži brez naslonjal, preostali sektorji pa z običajnimi sedeži z naslonjali. Če bi iskali iglo v senu, bi lahko rekli, da je malce moteča pomaknjenost primarnega gostujočega sektorja iz središča severne tribune (kadar gostuje manj navijačev, jih namestijo v ta  začetni sektor na severni tribuni, ne pa neposredno za golom). Nekoliko moteče so tudi dodatne ograje v tem začetnem navijaškem sektorju, v primerjavi z ograjami na gostujočih navijaških sektorjih ostalih stadionov po Sloveniji pa kljub vsemu predstavljajo sprejemljivo rešitev varovanja pred gostujočimi navijači.

Izgled stadiona: ocena 9 – zelo dobro

Ljudski vrt si zasluži maksimalno oceno za izgled in funkcionalnost novih treh tribun, dodatni zadnji plus je zmanjkal le pri glavni zahodni tribuni, ki še čaka na prenovo. Reflektorji že od leta 1994 osvetljujejo stadion pod Kalvarijo in so nasploh odlično postavljeni v okolje stadiona in so hkrati zelo funkcionalni, vsaj če se spomnimo reflektorjev po kakšnih drugih slovenskih stadionih, ali pa če se spomnimo na težave, s katerimi se ob načrtovanju reflektorjev ubadajo v nekaterih drugih slovenskih mestih.

Skupna ocena: ocena 10 – ultra

Ljudskemu vrtu manjka še prenova glavne tribune pa seveda da prostori pod preostalimi tremi tribunami zaživijo. Pri ocenjevanju stadionov na fotoultras.si nas sicer bolj kot kaj drugega zanimajo tribune, še posebej navijaške. Iz tega vidika lahko rečemo, da je Ljudski vrt ponudil odlično rešitev te problematike, pika na i bo dana po prenovi glavne tribune, ko bo poskrbljeno tudi za enotni izgled vseh štirih tribun. In kar je zelo pomembno – mesto in regija živita s stadionom in s klubom. Za njih, kakor tudi za vso Slovenijo, lahko rečemo, da je Ljudski vrt pravo nogometno svetišče.

Kop

Legende nastajajo zato, da bi živele in ena tistih legend, ki so izkristalizirale same sebe, je liverpoolski Kop. Južno tribuno Anfield Roada so imenovali tribuna kaosa brez kakšnega posebnega razloga. Pravzaprav so navijači Liverpoola znani kot duhoviti, a v nobenem primeru agresivni navijači. V primerjavi z navijači Chelseja so pravi otroci, čeprav so vmes tudi ekstremisti, vedno pripravljeni na obračun s pestmi.

Celo v Liverpoolu mnogi ne vedo, kako je Kop dobil ime. Najprej se je njihova tribuna imenovala Spion Kop, kar na enem izmed afriških narečij pomeni “točka gledanja” oziroma da so vse oči uprte na tisto mesto. Zgodba sega v leto 1900 do bitke, v kateri je britanska vojska poskušala osvojiti hrib imenovan The Spion Kop. Vsi juriši so se končali s kopanjem v mlakah krvi, tragedijo pa so si zapomnili kot Spion Kop – ali krvavi januar.

S prenavljanjem nogometnih stadionov na začetku prejšnjega stoletja so novinarji svoje članke  vedno oplemenitili in tako je Ernest Edward leta 1906 skrajšal ime v Kop in s to besedo poimenoval južni del stadiona Liverpoola – kot mesto, na katero je potrebno usmeriti pozornost. Tako je postal boter najbolj znanega gnezda navijačev na Otoku pa tudi širše. Od takrat je samo liverpoolski Kop tisti pravi, vsi ostali so samo blede kopije.

Leta in leta je Anfield Road zahvaljujoč Kopu gradil renome neosvojive trdnjave. Svoj del so dodali tudi arhitekti s posebnimi rešitvami ob graditvi stadiona. Tako je streha zelo nizka, igrišče pa je minimalnih dimenzij, od mreže gola do navijačev je razdalja, ki se lahko izmeri z ravnilom. Vse to daje klaustrofobičen učinek. Navijači so vznemirjeni tudi takrat, ko je rezultat pozitiven, ampak to so že zasluge ekipe, ki je postala legendarna zahvaljujoč managerjem, kot sta Bill Shankly in Kenny Dalglish.

V Angliji se smatra, da se nasprotna ekipa sprijazni s porazom že ob izhodu iz tunela, ki pelje na igrišče Anfield Road. Navijanje s Kopa pokoplje tudi zadnje upanje.

Vir: Ćao tifo, 1991

Viole Maribor: polfinale pokala 2007/08 v Domžalah

V fotogalerijo Viol smo dodali fotografije s polfinalne pokalne tekme med Domžalami in Mariborom v sezoni 2007/2008 (povezava do fotogalerije Viol).

« Prejšnja stran — Naslednja stran »