Športni park Domžale

Domžale nimajo dolge tradicije biti v vrhu slovenskega nogometa, so pa rezultatsko zelo uspešni. Znašli so se ob pravem času na pravem mestu in izkoristili slabe čase preostalih “velikih” slovenskih klubov. Obiskanost tekem je ena najslabših v ligi, kar pa ne bi smelo biti ovira, da klub v “ugodnih” časih v prihodnosti uresniči dograditev stadiona. Stadion Domžal sodi v veliko skupino manjših stadionov z dvema tribunama ob vzdolžni strani igrišča. Domžale štejejo približno 12.550 prebivalcev (občina jih šteje kar približno 34.000). S to kapaciteto bi lahko ob drugih okoliščinah in bogati tradiciji izdatneje polnili stadion, vendar žal ne sodijo v okolja, ki so to sposobni uresničiti.

ZGODOVINA

Štadion v Športnem parku Domžale je bil leta 1948 zgrajen po načrtih ing. Stanka Bloudka za nekdanjo Pollakovo usnjarno. Leta 1976 so bili prisiljeni zamenjati vrhnjo plast zemlje. Objekt je bil prvič resneje posodobljen leta 1997, nato pa še v letih 1999, 2004 in 2006. Domžalčani so 17. avgusta 1999 prvič slavnostno pozdravili mednarodno tekmo v zgodovini stadiona. V Športnem parku Domžale sta se pomerili mladi reprezentanci Slovenije in Albanije do 21 let. Uspešnejša je bila Slovenija s 3:1. Kasneje so odigrali še tekmi mladih reprezentantov in sicer proti Romunom (0:0 – leta 2001) in Izraelcem (1:2 – leta 2003).

Izgradnja nove tribune za več kot 2.000 gledalcev je potekala od oktobra 2003 do aprila 2004. Nova pokrita tribuna je lepa pridobitev za športne zanesenjake, ki lahko tekme tako spremljajo brez skrbi, da bi jih namočil dež. Tribuna, ki je nastala v sklopu hipermarketa Mercator, je vpisana kot lastnina domžalske občine. Uradno odprtje tribune je bilo pred tekmo 25. kroga lige Si.mobil Vodafone (tekmovalna sezona 2004/05), v kateri sta se pomerila Domžale in CMC Publikum (2:2). Leto kasneje so pridobili še težko pričakovano okrepitev – žaromete.

Opomba: ZGODOVINA povzeta po Sportalu (povezava)

OPIS STADIONA

Domžalski stadion sestavljata večja glavna in manjša tribuna. Obe tribuni sta pokriti. Večja tribuna se na zadnji strani naslanja na objekt trgovskega centra, zato so dostopi na tribune s prednje strani tribune. Stadion je lepo urejen, njegovo funkcionalnost pa povečujejo reflektorji.

Od 1. januarja 2008 naprej je upravljalec stadiona Zavod za šport in rekreacijo Domžale. V notranjosti stadiona se nahaja večje število montažnih skladišč za atletsko opremo in vzdrževanje nogometnega igrišča. Pokrita je tudi manjša montažna vzhodna tribuna. Na tem mestu bi naj bila zgrajena nova tribuna, predvsem zaradi pridobitve nujno potrebnih garderobnih in drugih pomožnih prostorov, potrebnih za izvedbo zahtevnejših nogometnih tekem in atletskih tekmovanj.

KAPACITETA IN OBISKANOST

Kapaciteta glavne tribune je natančno 2.103 sedežev. Sedeži so plastični z naslonjali, razen udobnih 44 sedežev v dveh vrstah na VIP tribuni. Kapaciteta male tribune je 623 sedežev, od tega je 20 sedežev namenjenih novinarjem na posebnem PRESS delu tribune. Skupna kapaciteta stadiona tako znaša 2.726 sedežev. Sektorja za stojišča z izjemo kletke za gostujoče navijače stadion ne premore, ga pa tudi ne bi bil problem urediti v primeru potrebe. Skupno kapaciteto stadiona lahko tako zaokrožimo na 3.000 gledalcev.

Po uradnih podatkih delegatov Nogometne zveze Slovenije si je tekme Domžal doma na enajstih tekmah v jesenskem delu sezone 2009/2010 ogledalo skupaj 5.250 gledalcev, kar znaša v povprečju 477 gledalcev na tekmo. Glede na znano pretiravanje in zaokroževanje s številkami je bolj verjetno, da znaša povprečen obisk domžalskega stadiona to jesen v povprečju žalostnih 300, največ 350 gledalcev na tekmo.

Revija Prva liga 2009/10 navaja kot rekordni obisk stadiona 3.100 gledalcev. To je številka, v katero močno dvomimo. Točne številke verjetno ne pozna niti klubski blagajnik.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 6 – še prebavljivo

Domači navijači Ravbarji navijajo na prvem sektorju glavne tribune. Ta sektor sovpada z ostalimi navijaškimi sektorji po slovenskih stadionih, ki smo jih že predstavili. Slabosti: ni za golom, sedeži z naslonjalom, atletska steza, ni navijaška tribuna, ampak celo del glavne tribune. Prednosti: streha nad tribuno in gre za pravo tribuno, ne za improvizirano tribuno.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 3 – obupno

Navijaška kletka v Domžalah je ena najslabših v Sloveniji, vsekakor pa najbolj obupna. Improvizirana, montažna tribuna z lesenimi klopmi, ki navijačem služijo kot stojišče, je še nekako prebavljiva. Rešetke od vrha do dna pa so zares dno slovenskih navijaških sektorjev. Domžalski stadion obkroža atletska steza, sektor tudi ni za golom. Smo omenili kakšno dobro lastnost navijaške kletke? Streha in več vrst klopi, kar predstavlja dvignjen prostor za lažje spremljanje nogometne igre na igrišču, žal drugega ne najdemo.

Izgled stadiona: ocena 7 – povprečno

Očesu sicer lep športni objekt, predvsem zaradi glavne tribune, reflektorjev in urejenosti, ima dve črni piki. Kletka za gostujoče navijače, kakršna domuje na domžalskem stadionu, je brezpogojno sektor, ki na sodoben nogometni stadion ne sodi. Čimprej bo mala tribuna dobila naslednico v obliki prave tribune, prej bo za primerno nastanitev gostujočih navijačev poskrbljeno – vsaj upamo, da bodo imeli invetitorji in snovalci nove tribune v mislih tudi poseben sodobno zasnovan navijaški sektor, ki bo hkrati človeka dostojen. Če ga domači navijači ne potrebujejo, je za gostujoče navijače nujno potreben.

Posebnost domžalskega stadiona je lociranost slačilnic in klubskih prostorov. Ti so namreč čez cesto, tako da nogometaši pridejo na igrišče skozi poseben podhod pod cesto. Z morebitno novo tribuno bi lahko rešili tudi to nenavadnost.

Skupna ocena: ocena 5 – navijaču neprijazen stadion

Domžalski stadion je še en v nizu stadionov, na katerem je gledalcev vedno premalo. V tem kontekstu stadion ne potrebuje nobenih dozidav v smislu povečanja kapacitete sedišč, čeprav se je pred leti, ko je bil domžalski klub na vrhu slovenskega klubskega nogometa, govorilo o novi tribuni (celo o tretji tribuni je bilo slišati). Glede na dejstvo, da stadion ne premore posebnih navijaških tribun, sektor za gostujoče navijače je popolnoma neprimeren prostor, je skupna ocena stadiona pričakovana. Upamo na zvišanje ocene v prihodnjih letih!

Anketa: Kateri navijaški skupini pripadate?

25. novembra smo objavili anketno vprašanje: “Kot obiskovalec fotoultras.si nam zaupajte, kateri aktivni navijaški ultras skupini pripadate?” V anketi je sodelovalo 297 anketirancev. Rezultati ankete so bili naslednji:

Green Dragons Ljubljana: 84 glasov – 28 % vseh glasov

Viole Maribor: 80 glasov – 27 % vseh glasov

Black Gringos Murska Sobota: 32 glasov – 11 % vseh glasov

Celjski grofje Celje: 31 glasov – 10 % vseh glasov

Gorgone Lendava: 16 glasov – 5 % vseh glasov

Pripadam eni od nekdaj aktivnih ultras navijaških skupin: 15 glasov – 5 % vseh glasov

Ne pripadam nobeni navijaški skupini: 15 glasov – 5 % vseh glasov

Ultras Jesenice: 13 glasov – 4 % vseh glasov

Ne pripadam nobeni ultras navijaški skupini: 8 glasov – 3 % vseh glasov

Red Tigers Ljubljana: 3 glasovi – 1 % vseh glasov

Anketa je v primerjavi s prejšnjimi anketami v relativno precej krajšem času dosegla podobno visok vzorec anketiranih in ga celo presegla, kljub temu, da je bila ta anketa aktivna le približno tri tedne. To dokazuje visoko zanimanje obiskovalcev za anketno vprašanje, hkrati pa seveda ne moremo zagotoviti, da niso posamezni isti anketiranci večkrat odgovorili na isto anketno vprašanje. Po drugi strani pa – če smo malce sarkastični – je vprašanje, ali je visok odstotek pripadnikov katere koli navijaške skupine na internetu prednost ali slabost. In hkrati nas zanima, ali je nizek odstotek pripadnikov katere koli navijaške skupine na internetu pohvale vreden, ali so v povprečju člani take skupine res pravi ultrasi, jih ultras gibanje sploh tako zanima.

Če predpostavimo, da so rezultati ankete realni, potem lahko rečemo, da so nekako skladni s situacijo na tribunah. Le zelo visok odstotek ljubljanskih navijačev v anketi je rahlo presenetljiv, vsaj glede na njihovo jesensko število na tribunah.

Čaka vas že novo anketno vprašanje.

Fotografije s tekme med CM Celjem in Dravo

Objavili smo fotografije s tekme 21. kroga med CM Celjem in Dravo. Povezava do fotogalerije Celjskih grofov. Povezava do fotogalerije Kurentov.

Jakna spitfire

Spitfire jakna (priljubljena izraza sta tudi spitka, spitfajerka), ki so jo  v drugi svetovni vojni nosili piloti britanske zračne flote (RAF), je dobila ime po vrsti lahkega aviona-lovca. Je oranžne ali kakšne druge barve, kar navijači koristijo kot dekorativni element na tribuni in jo nosijo obrnjeno narobe (z oranžno barvo zunaj). Jakna spitfire je splošno sprejeti element izkazovanja pripadnosti svetovnemu “navijaškemu plemenu”, čeprav je spontano, nezavedno prevzeta s strani angleških skinheadov. Na prostorih nekdanje Jugoslavije se je pojavila sredi osemdesetih let, predvsem po zaslugi splitske Torcide. Zelo hitro so jo prevzeli tudi pripadniki skorajda vseh takratnih navijaških skupin. Jakna spitfire je tako postala univerzalna “navijaška uniforma”. Pred leti je v veliki meri izginila z navijaških tribun.

Povzeto po: Bad Blue Boys – prvih 10 godina (Hrvoje Prnjak, Zagreb: Marjan Express, 1997)

Kotiček za navijače – 19. številka

Datum izida: 15. april 1992

Opomba: manjkajočo 18. številko KZN bomo objavili naknadno.

Dodane fotografije s tekme Nafta-Drava

Dodali smo nekaj fotografij s tekme med Nafto in Dravo. Gorgone: Povezava do fotogalerije, Kurenti: povezava do fotogalerije.

Derbi: Viole-Green dragons

VIOLE MARIBOR

Derbi..

V sredo 9. decembra ob 17.uri MARIBOR – Olimpija, stadion Ljudski vrt. Zbor Viol pred prvo gimnazijo od 14.ure dalje. Forza Viole!
Vir: forum spletne strani Viol (povezava do spletne strani)

GREEN DRAGONS LJUBLJANA

Par napotkov v zvezi z gostovanjem v Maribor.
– Zbor je ob 12:30h pri Maistrovem spomeniku nasproti glavne želežniške postaje. Odhod vlaka je ob 13:40h. Ne zamujajte na zbor, zamudnikov ne bomo čakali!
– Cena gostovanje je zelo simbolična in sicer za člane 2€, nečlani pa bodo odšteli 5€.
– S seboj NUJNO imejte osebni dokument, saj drugače ne boste prišli na tribuno.
– Vsi ste imeli dovolj časa, da ste si vzeli sredo za Olimpijo in GD, tisti, ki pa to še niste storili pa le dajte, saj je to naše zadnje gostovanje v Maribor v letošnji sezoni in ga preposto ne smete zamuditi!
– Na sporedu je derbi, zato ni izgovorov, VSI V MARIBOR!!!

Vir: spletna stran Green dragonsov

Odprava stojišč na angleških stadionih

Odlomek je iz knjige Franklina Foera z naslovom How Soccer Explains the World (Kako nogomet pojasnjuje svet) in podnaslovom Nenavadna teorija globalizacije. Odlomek je del poglavja z naslovom Kako nogomet pojasnjuje sentimentalnega huligana. Knjiga je izšla leta 2004. Avtor govori o Allanu Garnizonu, huliganu Chelseaja, katerega priimek je psevdonim, ki ga je prevzel pred dobrimi tridesetimi leti, da bi policiji otežil delo.

… Chelsea je bolj od katerega koli drugega kluba na svetu doživel transformacijo zahvaljujoč globalizaciji. Chelsea je klub, ki so ga v devetdesetih letih najpogosteje prepoznavali kot kozmopolitanskega, za razliko od osemdesetih let, ko je bil najbolj prepoznaven po huliganstvu. Izgradnja Stamford Bridgea je bila samo del tega. Spremembe je bilo moč videti tudi na igrišču samem. Chelsea je podpisal pogodbe z vrsto igralskih in trenerskih zvezd iz Italije in Nizozemske. Pod njihovim vodstvom je Chelsea kot prvi klub v Angliji poslal na igrišče ekipo, v kateri ni bilo nobenega Angleža. To je razplamtelo trend kozmopolitanstva, ki je masovno privlačil investitorje iz tujine. Letalsko podjetje iz Bližnjega Vzhoda Air Emirates je pričelo z oglaševanjem na dresih Chelsea. Drugi najbogatejši človek Rusije, židovski naftni magnat Roman Abramovič, je leta 2003 kupil večinski del lastništva v klubu in pričel trošiti svoje bogastvo na izgradnjo kluba šampionskega kalibra.

Mnogim, med temi tudi Allanu, so te novosti izgledale kot grd udarec delavskemu razredu, ki je bil vseskozi osnova kluba. Kot da se je klub odrekel svojim najbolj zvestim navijačem v korist efemerne ljubezni bogataša, ki spremlja trende. Med ostalimi spremembami je ena podrobnost bolela najbolj. Predsednik Chelsea, Ken Bates, je leta 1983 predlagal, da bi navijače obkrožili z električno ograjo, po kateri bi teklo 12 voltov napetosti, ki bi jih stresla, če bi poskušali zbežati iz kletke.”Do nas so se obnašali kot do živali,” je rekel Allan. Samo intervenciji lokalnih organov oblasti se lahko zahvalijo, da so preprečili izvedbo tega načrta. Ampak škoda na področju stikov z javnostmi je bila storjena.

Vse do devetdesetih let se je velik del angleške elite do nogometa vedel snobovski, z višine. Preden je Rupert Murdoch poskusil kupiti Manchester United, je njegov časopis dal nogometu znamenito etiketo: “šport iz barak za ljudi iz barak”. Britanska premierka Margaret Thatcher, vodilna zagovornica vrednosti srednjega razreda, je to napihnjenost kazala ravno v tolikšni meri kot vsi ostali. Dober prijatelj železne lady, Kennet Clarck, je o njej povedal, da ona navijače vidi kot “notranje sovražnike”. Velik del svojega mandata je glasno poudarjala željo, da napove huliganstvu vojno. Leta 1989 je dobila njena vlada idealen izgovor za akcijo. Na stadionu Hillsborough v Sheffieldu se je 95 navijačev zadušilo ob ograji na prenapolnjenih tribunah med tekmo Liverpoola in Nottingham Foresta. Kot reakcija na ta pokol je državna komisija zahtevala, da na stadionih tribune, na katerih so bila samo stojišča, opremijo s sedeži, podobno kot jih je moč najti v gledališčih. Policijsko delo na stadionih je končno postal resno, z video kamerami, ki so snemale vse.

Nove zahteve so prinesle transformacijo v ekonomiji te igre. Da bi lahko lastniki financirali rekonstrukcijo svojih stadionov, v glavnem so to bili mali poslovneži, so pripeljali velike količine svežega kapitala. Velik del teh vložkov je prišel s strani subjektov, ki so investirali v istem mestu, ki so razumeli ogromno veličino trga, ki ga je nogomet pokrival in neizkoriščene centre profita. Nove tribune so imele luksuzne direktorske lože, ki so jih namenjali korporacijam. Delnice svojih klubov so uvrstili na borzo, dvignili cene vstopnic in prodali pravice za televizijske prenose satelitski službi Ruperta Murdocka. Njihov načrt je uspel v popolnosti. Novi, bogati navijači so pričeli prihajati na tekme na varne, udobne stadione. Prvič se je na stadionih lahko opazilo mnogo žensk.

Ampak te spremembe so imele tudi svojo ceno. Nova klientela je izpodrivala prejšnjo energično vzdušje delavskega razreda. Medtem ko je Allan pojasnjeval to transformacijo, se je spominjal časov, v katerih je deset tisoč ljudi prihajalo na stadion. Šest tisoč jih je bilo razpoloženih za pretep. Ostali so prišli gledat pretep. Da, govorili so, da se jim to gabi. Ampak ko si jih po tekmi v pubu vprašal: “Si gledal pretep ali igro?” so odgovorili: “Pa pretep, seveda.” Allan se je nasmejal lastni opazki. “Zdaj ljudje želijo na tekmo samo zato, da bi lahko povedali: “Poglej, jaz sem kul, jaz hodim na tekme Chelseaa.” Ko vstanem, da bi navijal, mi oni kričijo: “Sedi!” …

Dodane fotografije s tekme Nafta-Celje

Včeraj sta predzadnjo tekmo v lendavskem športnem parku to jesen odigrali moštvi domače Nafte in CM Celja. Tekma se je končala z zmago Nafte 2:1.

Fotogalerija Gorgon

Fotogalerija Celjskih grofov (v fotogaleriji Celjskih grofov je zaenkrat samo ena fotografija; če nam bo uspelo dobiti še kakšno, jo bomo naknadno dodali v fotogalerijo)

Stadioni svetovnega prvenstva v Južni Afriki 2010

Peter Mokaba Stadium – Polokwane (46.000), Alžirija – SLOVENIJA, 13. 6. 2010 ob 13:30

Ellis Park Stadium – Johannesburg (62.567), SLOVENIJA – ZDA, 18. 6. 2010 ob 16:00

Nelson Mandela Bay – Port Elizabeth (48.000), SLOVENIJA – Anglija, 23. 6. 2010 ob 16:00

Soccer City – Johannesburg (94.900 sedežev)

Loftus Versfeld Stadium – Pretoria (51.760)

Free State Stadium – Bloemfontein (48.070)

Moses Mabhida Stadium – Durban (70.000)

Cape Town Stadium – Cape Town (69.070)

Royal Bafokeng – Rustenburg (42.000)

Mbombela Stadium – Nelspruit (44.000)

« Prejšnja stran — Naslednja stran »