Odprava stojišč na angleških stadionih

Odlomek je iz knjige Franklina Foera z naslovom How Soccer Explains the World (Kako nogomet pojasnjuje svet) in podnaslovom Nenavadna teorija globalizacije. Odlomek je del poglavja z naslovom Kako nogomet pojasnjuje sentimentalnega huligana. Knjiga je izšla leta 2004. Avtor govori o Allanu Garnizonu, huliganu Chelseaja, katerega priimek je psevdonim, ki ga je prevzel pred dobrimi tridesetimi leti, da bi policiji otežil delo.

… Chelsea je bolj od katerega koli drugega kluba na svetu doživel transformacijo zahvaljujoč globalizaciji. Chelsea je klub, ki so ga v devetdesetih letih najpogosteje prepoznavali kot kozmopolitanskega, za razliko od osemdesetih let, ko je bil najbolj prepoznaven po huliganstvu. Izgradnja Stamford Bridgea je bila samo del tega. Spremembe je bilo moč videti tudi na igrišču samem. Chelsea je podpisal pogodbe z vrsto igralskih in trenerskih zvezd iz Italije in Nizozemske. Pod njihovim vodstvom je Chelsea kot prvi klub v Angliji poslal na igrišče ekipo, v kateri ni bilo nobenega Angleža. To je razplamtelo trend kozmopolitanstva, ki je masovno privlačil investitorje iz tujine. Letalsko podjetje iz Bližnjega Vzhoda Air Emirates je pričelo z oglaševanjem na dresih Chelsea. Drugi najbogatejši človek Rusije, židovski naftni magnat Roman Abramovič, je leta 2003 kupil večinski del lastništva v klubu in pričel trošiti svoje bogastvo na izgradnjo kluba šampionskega kalibra.

Mnogim, med temi tudi Allanu, so te novosti izgledale kot grd udarec delavskemu razredu, ki je bil vseskozi osnova kluba. Kot da se je klub odrekel svojim najbolj zvestim navijačem v korist efemerne ljubezni bogataša, ki spremlja trende. Med ostalimi spremembami je ena podrobnost bolela najbolj. Predsednik Chelsea, Ken Bates, je leta 1983 predlagal, da bi navijače obkrožili z električno ograjo, po kateri bi teklo 12 voltov napetosti, ki bi jih stresla, če bi poskušali zbežati iz kletke.”Do nas so se obnašali kot do živali,” je rekel Allan. Samo intervenciji lokalnih organov oblasti se lahko zahvalijo, da so preprečili izvedbo tega načrta. Ampak škoda na področju stikov z javnostmi je bila storjena.

Vse do devetdesetih let se je velik del angleške elite do nogometa vedel snobovski, z višine. Preden je Rupert Murdoch poskusil kupiti Manchester United, je njegov časopis dal nogometu znamenito etiketo: “šport iz barak za ljudi iz barak”. Britanska premierka Margaret Thatcher, vodilna zagovornica vrednosti srednjega razreda, je to napihnjenost kazala ravno v tolikšni meri kot vsi ostali. Dober prijatelj železne lady, Kennet Clarck, je o njej povedal, da ona navijače vidi kot “notranje sovražnike”. Velik del svojega mandata je glasno poudarjala željo, da napove huliganstvu vojno. Leta 1989 je dobila njena vlada idealen izgovor za akcijo. Na stadionu Hillsborough v Sheffieldu se je 95 navijačev zadušilo ob ograji na prenapolnjenih tribunah med tekmo Liverpoola in Nottingham Foresta. Kot reakcija na ta pokol je državna komisija zahtevala, da na stadionih tribune, na katerih so bila samo stojišča, opremijo s sedeži, podobno kot jih je moč najti v gledališčih. Policijsko delo na stadionih je končno postal resno, z video kamerami, ki so snemale vse.

Nove zahteve so prinesle transformacijo v ekonomiji te igre. Da bi lahko lastniki financirali rekonstrukcijo svojih stadionov, v glavnem so to bili mali poslovneži, so pripeljali velike količine svežega kapitala. Velik del teh vložkov je prišel s strani subjektov, ki so investirali v istem mestu, ki so razumeli ogromno veličino trga, ki ga je nogomet pokrival in neizkoriščene centre profita. Nove tribune so imele luksuzne direktorske lože, ki so jih namenjali korporacijam. Delnice svojih klubov so uvrstili na borzo, dvignili cene vstopnic in prodali pravice za televizijske prenose satelitski službi Ruperta Murdocka. Njihov načrt je uspel v popolnosti. Novi, bogati navijači so pričeli prihajati na tekme na varne, udobne stadione. Prvič se je na stadionih lahko opazilo mnogo žensk.

Ampak te spremembe so imele tudi svojo ceno. Nova klientela je izpodrivala prejšnjo energično vzdušje delavskega razreda. Medtem ko je Allan pojasnjeval to transformacijo, se je spominjal časov, v katerih je deset tisoč ljudi prihajalo na stadion. Šest tisoč jih je bilo razpoloženih za pretep. Ostali so prišli gledat pretep. Da, govorili so, da se jim to gabi. Ampak ko si jih po tekmi v pubu vprašal: “Si gledal pretep ali igro?” so odgovorili: “Pa pretep, seveda.” Allan se je nasmejal lastni opazki. “Zdaj ljudje želijo na tekmo samo zato, da bi lahko povedali: “Poglej, jaz sem kul, jaz hodim na tekme Chelseaa.” Ko vstanem, da bi navijal, mi oni kričijo: “Sedi!” …