Pogovor z Violami
Maribor že vrsto let osrečuje svoje navijače z dosežki na zelenici. Zdaj že lansko poletje pa Mariboru, vseeno malce nepričakovano, ni uspela uvrstitev v Ligo prvakov oziroma evropska tekmovanja. Kot je v današnji Ekipi dejal Zlatko Zahovič: ” … ekipa pride do nekega vrhunca, po katerem dobri rezultati niso več dovolj dobri. Ob takšnih občutkih slavja, ko na nek način pišeš zgodovino, pogosto pozabiš, kdo si in kaj si, zgodijo se iracionalne poteze, ki se ti v tistem trenutku sicer zdijo fantastične, navdušujoče. Prav tako kot navijačem in medijem, ki imajo radi velikopotezne, megalomanske odločitve v zvezi s kadrovanjem in vsem ostalim. Toda potem se zgodi šport, tako kot se je nam in posledično pride do velike krize.” Letošnjo jesen smo tako lahko opazovali precej manj obiskane tribune Ljudskega vrta v primerjavi s prejšnjimi sezonami. Vendar kot kaže trenutno, se spet obeta vijolična pomlad. Ni razloga, da bi nas skrbelo za mrtvilo na tribunah v nadaljevanju prvenstva. Že v drugem spomladanskem krogu je na sporedu dvoboj Viole:Green Dragons v Ljudskem vrtu. V pogovoru z Violami se nismo mogli izogniti njihovemu razmišljanju o odnosu med Violami in Nogometno zvezo Slovenije. Medsebojne odnose bi lahko opisali tudi kot hladno vojno.
Po zeleni jeseni se kot kaže obeta vijolična pomlad ter boj za naslov prvaka in hkrati boj za izhodiščne položaje v evropskih tekmah. Je to tisto, kar bo prebudilo vašo zaspano tribuno na jesenskih prvoligaških tekmah?
Glede na zmanjšanje zaostanka za vodilnim se obeta zelo zanimiva pomlad, tako na igrišču kot na tribunah, verjetno bo prvi vrhunec spomladanskega dela že v drugem krogu, ko je na vrsti derbi proti Olimpiji v Ljudskem vrtu. Vsekakor pa smo prepričani, da se bodo tribune spomladi zbudile in pokazale tisto pravo moč, ki jo imajo.
Je med 3.000 in 5.000 gledalcev na tribunah Ljudskega vrta maksimum, ki ga lahko ponudi mariborska publika na prvenstvenih tekmah? Se nam samo zdi, ali pa je ob številnih uspehih mariborskih nogometašev v zadnjih letih povprečen pristaš Maribora postal razvajen, ki ga Zavrči in Rudarji več ne uspejo privabiti na tribune?
Tako kot ste že sami omenili, določen del publike je postal razvajen in je pričakoval tudi letos uvrstitev v evropska tekmovanja, kar pa se žal ni zgodilo, potem je prišlo tudi do upada ter slabših predstav v domačem prvenstvu in število obiskovalcev se je posledično zmanjšalo. Mislimo pa, da je kljub temu obisk v Ljudskem vrtu precej nad povprečjem, kot ga premorejo drugi klubi pri nas.
Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih. Koliko članov trenutno tvori jedro skupine?
Številka se precej spreminja, je pa bilo na domačih tekmah vedno vsaj okoli 150 do 200 članov, več seveda na samem derbiju, na proslavi 26. obletnice skupine proti Krškemu in na evropski tekmi proti Astani. Tudi vsa gostovanja smo oddelali kar solidno, številka se giblje nekje med 30 in 100 ljudmi na gostovanjih (izjema je derbi), 10 članov je odšlo tudi v Kazahstan, seveda pa bi si želeli čim več ljudi na gostovanjih in tudi na domačih tekmah. Jedro skupine tvori okoli 40 članov, tukaj so mišljeni ljudje, ki so aktivni na vseh gostovanjih in se angažirajo okoli tega, da skupina funkcionira.
Če potegnemo črto pod odigranimi tekmami letošnje jeseni – kako ste zadovoljni z obiskom, s kakovostjo, s prikazanim. Kaj ste pokazali na tribunah?
Občuti se pomanjkanje Evrope, predvsem pri obisku, kot ste sami omenili v enem izmed prejšnjih vprašanj. Ampak to velja predvsem za t. i. derbi navijače. Redni člani se po večini udeležujejo vseh tekem doma in v gosteh, vsekakor pa mislimo, da bi lahko bili v jesenskem delu prvenstva boljši, ampak glede na dano situacijo smo zadovoljni. Oba derbija smo izvedli na dokaj visokem nivoju tako glede števila kot vseh ostalih stvari na tribuni. Pozna pa se seveda navijaška neatraktivnost slovenske lige. Enostavno se ne čuti nobenega naboja med tistimi nekaj skupinami, ki obstajajo. V prvi vrsti je tisto, kar šteje, seveda ljubezen do svojega kluba, vendar da neko rivalstvo, sovraštvo na tribunah svoj čar celotni sceni. Mi kot skupina se ne moremo znebiti občutka, da je ostalim slovenskim skupinam uspeh, da se nam ne zamerijo, medtem ko bi moral biti uspeh določenim skupinam, da nam kdaj podarijo kakšno lekcijo.
Zdi se, da odnos na relaciji NZS-Viole verjetno nikoli ni bil tako slab. Kateri so razlogi zavračanja NZS? Lahko pričakujemo tudi prihodnje na reprezentančnih tekmah v Ljudskem vrtu bakle na igrišču?
Razhajanja med NZS in Violami segajo že daleč nazaj v zgodovino. Kljub nesporazumom, znanim zapletom pri svetovnem prvenstvu v Koreji, ignoranco prejšnega vodstva do Maribora, se je reprezentanco še enkrat več sprejelo v Ljudskem vrtu pri kvalifikacijah za prvenstvo v Južni Afriki. Kljub izredni kemiji, ki je nastala v trenutku, je NZS takoj, ko je to bilo mogoče, odvzela največje tekme Ljudskemu vrtu in jih dala nazaj v Ljubljano zaradi večje kapacitete in večjih možnosti pri prodaji VIP kart. Ponovno se je začelo zapletati pri iskanju skupnega dialoga z vodilnimi glede cene vstopnic za navijaški sektor za tekmo s Srbijo, kjer so naši predlogi za cenejše karte za navijaški sektor naleteli na gluha ušesa in razlago, da mi ne moremo zahtevati cenejših kart in naj gremo na tekmo pod temi pogoji. To je bil tudi povod za ponovni pričetek bojkota tekem reprezentance. Seveda ima pri vsem tem tudi velik vpliv nerazumljivo izživljanje pri kaznih za NK Maribor v slovenski ligi.
Kot že omenjeno – Viole Maribor tekme reprezentance bojkotiramo, zato tudi posledično kot skupina ne odgovarjamo za prekinitve tekme. To je stvar posameznikov. Prav tako nismo pristojni za to, da raziskujemo, kdo je tekmo prekinil. Za to so pristojni slovenski organi reda in miru. Med ostalimi slovenskimi ultras skupinami je moč opaziti negodovanje z NZS, predvsem zaradi nerazumljivih potez kadrovanja in vodenja ekipe (Katančevi neuspehi). Konec koncev pa je na vrsti NZS, da se odloči ali potrebujejo navijače ali klovne. Z dragimi vstopnicami na ostalih sektorjih in ikonografijo, ki jo ponujajo (razne Trigi kape, vuvuzele, ploščice za ploskanje in podobno) predstavljajo vse, kar vsak pravi ultras prezira in to je modernizacija nogometa v tej smeri, da stadione spremenijo v cirkuško gledališče, kjer ljudje po končani predstavi vstanejo in odidejo domov. Pravi navijač živi svoje navijaško življenje 24/7 in to vodilnim ljudem na nogometnih zvezah ni jasno oziroma ni v skladu z njihovo profitersko politiko.
Zanimivo je, da apelirajo na nas, da bi na tekmah v Mariboru reprezentanco podprli, kadar pa je tekma v Ljubljani pa močno upajo, da se teh tekem mi ne bi udeleževali, saj se bojijo izgredov na navijaški tribuni. Zaradi tega bi nas morali premeščati na druge sektorje, kar pa bi jim povzročilo veliko organizacijskih nevšečnosti in izpad dohodka. Ne vidimo pa razloga, da nas ne bi namestili v družinski sektor, saj pa smo mi Viole ena velika srečna družina. Nazadnje, ko smo želeli organizirano prisostvovati tekmi in podpirati reprezentanco v Ljubljani, za katero smo imeli karte za navijaški sektor, ne samo, da nam je vstop bil preprečen, še odstranjeni smo bili z brutalnim posredovanjem policije.
Kakšna je vaša ocena izgleda tribune na reprezentančnih tekmah, tako v Stožicah kot v Ljudskem vrtu? Obiskujete tudi gostovanja reprezentance?
Izgled tribune ni podoben ničemer. Kot skupina bojkotiramo vse tekme reprezentance, kar pa ne velja za vse posameznike. Večinoma ti posamezniki niso pripadniki širšega jedra skupine. Občasno se dogaja, da tudi kdo iz dolgčasa krene na gostovanje reprezentance zaradi neatraktivnosti slovenske lige, kjer gostovanja v razna Velenja, Domžale, Zavrč itd. ne ponujajo “turističnih ugodnosti” in vsega kar zraven spada.
Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov v zadnjem obdobju? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?
Kot vedno pripravljamo širok spekter navijaških artiklov, nekatere za širšo prodajo, nekatere artikle pa samo za izbrane in zaslužne ljudi. Bomo pa v prihodnje še pojačali aktivnosti na področju marketinga, saj smo enotnega mnenja, da je marketing ogledalo kreativnosti same skupine.
Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje?
Tisti, ki nimajo idej, bi vam tukaj odgovorili, da naj le-to ostane skrivnost, mi pa lahko zatrdimo, da bomo delali predvsem na vcepljanju navijaške kulture v glavo mladim in zagnanim članom, kar se bo pokazalo na vseh segmentnih, ki jih navijaška skupina lahko pokaže.
Katera prijateljstva na ravni skupine vzdržujete trenutno v Sloveniji in v tujini?
Na področju Slovenije nimamo prijateljstev, res pa so pozitivni odnosi z Ribari. Še dalje obstaja tih dogovor, da se slovenske skupine pušča pri miru, saj nam je v interesu, da se scena dvigne, ne pa da se skupina rasformira po petih tekmah. Vendar opažamo, da to skupinam ne pripomore, saj so postali leni in posledično ne posvečajo truda, niti energije izgledu svojih tribun. V tujini imamo uradno prijateljstvo s švicarskim St. Gallnom. Nastajalo je dolgo, tako da lahko rečemo, da je zdaj res pravo, trdno in pristno. Izpred let pa obstajajo dobri odnosi z Widzewom iz Lodza. Nekaj naših ljudi, ki jih zanima casual scena, ima tudi kontakte v Birminghamu. Kot zadnje bi omenili tudi medsebojno izkazovanje spoštovanja z nekaterimi evropskimi skupinami, predvsem v trenutkih, ko je potrebna navijaška solidarnost. Tukaj bi izpostavil skupino Ultras Violetas Valladolid, ki nam je namenila parolo za naše zaprte. Seveda smo gesto vrnili s parolo, prav tako pa tudi gostili njihove ljudi na derbiju.
Katere podskupine so najbolj dejavne?
Znotraj same skupine obstajajo ekipe, družbe, podskupine, ki imajo svoja imena, nekatere tudi svojo zastavo, nalepke in podobno, vendar delujemo kot formalna celota, saj menimo, da lahko formiranje strogih podskupin pri manjših skupinah prej prinese razhajanje kot skupno delovanje. To pa ne velja za združevanje naših ljudi izven našega mesta v formalne podskupine. Tukaj si omembo zasluži ekipa iz Slovenskih Konjic, ki je prisotna vedno in povsod.
Pogovor z Terror Boys
Predvsem v prvem delu jesenskega dela prvenstva so nas s svojimi igrami in rezultati navduševali nogometaši Gorice, skozi celotno jesen pa so svoje prednosti pokazali tudi Boysi. Glede na negativne dogodke, ki smo jih v medijih spremljali iz Športnega parka do pričetka tekoče sezone, smo pričakovali povsem drugačen trend tako na igrišču kot na tribunah, kot smo mu bili priča. Vendar, kot pravijo Boysi v tokratnem pogovoru, to sploh ni presenetljivo. Sicer pa so rezultati goriške nogometne šole celotni Sloveniji dobro znani. Slovenski navijaški sceni vsekakor primanjkujejo konstantne, številčne in kvalitetne navijaške skupine, zato so Boysi v svoji jesenski izvedbi za celotno slovensko sceno vsekakor dobrodošli.
V zadnjih letih je bilo precej burno dogajanje v goriškem klubu. Vzponi, padci, novi začetki, klavrni konci pa spet novo upanje. Kaj se je v dogajalo v vašem Športnem parku?
Menimo, da je bilo v medijih glede tega napisano in povedano vse, bistvo celotne zgodbe pa je v tem, da je bila za nastalo situacijo oziroma skorajšnji propad kluba in posledično tudi mrk profesionalnega nogometa na Goriškem v največji meri kriva bivša uprava in njena nesposobnost vodenja in upravljanja kluba na profesionalni ravni. Potrebno je namreč vedeti, da ti ljudje niso uživali ne zaupanja lokalnega okolja, še manj pa lokalnega gospodarstva in igralcev, strokovnega štaba ter zaposlenih v klubu, saj so finančno luknjo, ki je v klubu zevala že pred njihovim prihodom s svojo popolnoma zgrešeno politiko in nesposobnim vodenjem samo še poglobili. Pravzaprav je bila njihova edina zares dobra poteza ta, da so se na koncu vendarle uklonili volji oziroma pritisku lokalne nogometne javnosti in so naposled le ponudili svoj odstop.
Glede na vse negativne dogodke so nogometaši Gorice na nek način vseeno presenetili in dlje časa krojili vrh lestvice. Kje so vzroki?
Mislim, da so nad trenutnim potekom jesenskega dela sezone presenečeni predvsem tisti, ki bodisi ne poznajo bodisi zgolj površno poznajo zgodovino oziroma odlike Gorice. Kvaliteta igralskega kadra/podmladka pri nas nikoli ni bila sporna, ne glede na finančne težave in slabše delovne pogoje (mislimo predvsem na plače) v primerjavi z bogatejšimi klubi. Glavni problem moštva je bil ta, da so bili igralci in strokovni štab preprosto prepuščeni sami sebi in prisiljeni v nenehno improvizacijo. Jasno pa je, da v takem okolju in v takšnih pogojih še tako velike odlike ekipe ne pridejo do izraza, saj primanjkuje motiva, finančne stabilnosti in nenazadnje jasne klubske vizije. V sodobnem nogometu pa vemo, da brez finančne stabilnosti dandanes noben resen klub ne more stremeti k rezultatski kontinuiteti. Na tem mestu pa ne moremo mimo odnosa in pripadnosti klubskim barvam tako s strani igralcev, kot tudi strokovnega štaba, ki so dobro leto in pol dobesedno garali zastonj samo zato, da Gorico ohranijo pri življenju in na (za nas) junaški način rešili bodočnost kluba in vseh otrok, ki trenirajo pod okriljem mladinske šole. Tega pravi navijači ne bomo pozabili nikoli in za nas je bil lanski obstanek ligi enak osvojitvi naslova prvaka. Dovolj je samo če pogledate čez mejo in pogledate kakšna usoda je doletela Parmo, ki je bila dobro leto dni v partnerskem razmerju z Gorico. Upamo si trditi, da je v tem primeru srce premagalo denar, ki je gonilna sila modernega nogometa.
Kje sami vidite prihodnost svojega kluba? Kateri model upravljanja vašega kluba se vam zdi ustrezen?
V Gorici imamo že od nekdaj odlično nogometno šolo, zato kvaliteta nikoli ni bila vprašljiva in veseli nas, da se tudi nova uprava zaveda, da je mladinska šola največji kapital s katerim razpolaga Gorica. Njihova vizija temelji na doma vzgojenem kadru in postopni sanaciji, kar pomeni, da ne bodo razmetavali denarja za tujce dvomljive kvalitete, ampak bodo uveljavljali mlade domače talente in s tem poskušali privabiti tudi potencialne sponzorje. Zavedamo se namreč, da Gorica za resno in profesionalno delovanje potrebuje močnega glavnega sponzorja in širšo mrežo manjših lokalnih pokroviteljev. Prepričani smo, da bomo, v primeru da se klub finančno in organizacijsko sanira ter stabilizira, kmalu spet v boju za najvišja mesta v ligi, kamor zaradi svoje zgodovine in tradicije Gorica kot klub tudi spada. Ne nazadnje smo le drugi najtrofejnejši nogometni klub v državi.
Kakšni so odnosi z vodstvom kluba?
Odnosi so odlični, vsekakor gre za daleč najbolj razumno upravo v zadnjem desetletju, ki se zaveda resnosti položaja in ne zida gradov v oblakih, ampak prisega na sistematično delo in ne rine z glavo skozi zid. Z njimi imamo vzpostavljen zelo fer in korekten odnos, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in redni komunikaciji. O tem pričajo tudi številne akcije, ki smo jih (in jih tudi v prihodnje še bomo) izpeljali bodisi na našo pobudo bodisi v sodelovanju s klubom (pleskanje in grafitiranje stadiona, Dan ND Gorica …), za nameček pa sodelujemo tudi na področju klubskega marketinga, kjer ni bilo v zadnjih desetih letih narejenega popolnoma nič in ravno zato vodstvu kluba nenehno polagamo na dušo, da je ravno to področje, na katerem bomo morali najbolj zavihati rokave in s skupnimi močmi izboljšati prepoznavnost in pripadnost kluba znotraj lokalnega okolja in širše regije. Dandanes je namreč klub potrebno razvijati kot blagovno znamko in prvi korak na tej poti bodo novi klubski šali, katerih osnutke smo izdelali mi.
Vaša številčnost in predstave na tribuni so že nekaj časa na nivoju. To vam priznavajo tudi drugi slovenski navijači. Če potegnemo črto pod jesenski del sezone – kako ocenjujete sami sebe? Ste s predstavami na tribuni zadovoljni?
Če se ocenimo po šolsko, potem bi rekli »prav dobro«. Sami smo z našim jesenskim delom zadovoljni, čeprav je jasno vedno lahko še bolje, česar se popolnoma zavedamo in zato stremimo k temu, da naš sedanji nivo vzdržujemo, saj lahko le z neko konstanto (kar se tiče številčnosti, izgleda tribune, gostovanj … pa vse tja do marketinga), kot skupina v vseh segmentih postanemo še boljši. Zagotovo pa je naš pogled vedno usmerjen naprej, saj na starih lovorikah ne mislimo počivati, zato smo z mislimi že popolnoma osredotočeni na prihajajoče leto, ki bo za nas še posebej prelomno, saj bo skupina jeseni praznovala 25. obletnico obstoja. Tudi zavoljo tega jubileja čutimo veliko odgovornost in željo, da se v spomladanskem delu in kasneje v uvodnem delu naslednje sezone pred celotno javnostjo pokažemo v naši najboljši podobi.
Razen gostovanj v Kopru in Ljubljani vaša gostovanja niso množična? Lahko kaj storite v prihodnje na tem področju?
Kot vsaka navijaška skupina imamo tudi mi segmente, v katerih vidimo prostor za napredek oziroma skrite rezerve. Res je, da nam manjkata eno ali dve bolj številčni gostovanji, potrebno pa je poudariti tudi to, da nam za nekatere, z navijaškega vidika zanimivejše tekme, okoliščine niso šle najbolj na roko (npr. gostovanji v Mariboru in Velenju sta »padli« med tednom ob vse prej kot ugodnem terminu), kar se pri skupini kot je naša hitro pozna. Ne pozabimo, da smo TB praktično edina grupa na zahodu države in da z izjemo Kopra, Ljubljane in Domžal praktično nimamo bližnjega gostovanja. Če k temu dodamo še termine domačih tekem nekaterih ekip (npr. Krka, nedelja ob 13.00, Zavrč, petek ob 20.00), postane podatek, da smo bili Boysi prisotni prav na vseh gostujočih tekmah Gorice v jesenskem delu sezone, po našem mnenju spoštovanja vreden. Če pa smo za trenutek samokritični, se jasno zavedamo, da nam logistika predstavlja določene težave in kar se tega (pa tudi ostalih aktivnosti grupe na splošno) tiče, bo moral tudi naš podmladek slej ali prej pokazati več samoiniciative in iznajdljivosti pri organizaciji gostovanj. Večina med nami ima namreč svoje službe in obveznosti, zato bosta tudi v prihodnje naša prisotnost in posledično številčnost odvisna predvsem od slednjih.
Kakšna je povprečna udeležba vaših članov na domačih tekmah in gostovanjih ter kakšna je po vašem mnenju trenutno vaša največja številčnost? Koliko navijačev šteje ožje jedro skupine?
Okvirno bi dejali, da naša povprečna številka na domačih tekmah znaša 50-60 ljudi, v gosteh pa tam okoli 20. Potrebno pa je povedati, da smo imeli v jesenskem delu več gostovanj kot domačih tekem, zato smo s tem številom zadovoljni. Kar se tiče tekem doma in v gosteh se za oboje ve, katere med njimi so najbolj atraktivne in posledično tudi najbolj številčno obiskane. To je neka stalnica, ki se pri manjših skupinah vedno ohranja, kljub temu pa si bomo prizadevali (in takšna tudi je naša mentaliteta), da se na vsako tekmo odpravimo v karseda velikem številu, upoštevajoč vse objektivne okoliščine seveda. Doma se nas lahko v idealnih okoliščinah zbere tudi 100-120, v gosteh pa dobrih 50. Najožje jedro skupine pa tvori 5-8 ljudi.
Kaj ponujate na področju marketinga navijaških rekvizitov v zadnjem obdobju? Načrtujete kakšne novosti na tem področju?
Kar se marketinga skupine tiče je bilo zadnje obdobje z naše strani kar pestro. V prvi polovici jeseni smo naredili nove nalepke, začeli pa smo načrtovati tudi novo kolekcijo zimskih jaken, kap in našitkov, ki so v ponudbo prišli v samem zaključku jesenskega dela sezone. Tik pred božičnimi prazniki pa smo izdelali še osnutke novih TB šalov, za katere že pobiramo naročila in ki bodo predvidoma izdelani še pred pričetkom spomladanskega dela sezone. Gre pa za posebno serijo šalov v okviru prihajajoče 25. obletnice naše skupine, ki bo zaznamovala naše leto 2016. Kot zanimivost naj dodamo še to, da trenutno v studiu snemamo naše (naj)novejše tifo komade, ki jih bomo nato uredili in arhivirali na obeh naših javnih facebook profilih. Tekom poletja bomo med drugim izdelali tudi nove kratke majice, medtem ko naj naše jesenske marketinške aktivnosti za zdaj ostanejo še presenečenje.
Kaj se je zgodilo z vašo spletno stranjo?
Rok do katerega je bil plačan strežnik z našo uradno spletno stranjo je potekel, mi pa nismo obnovili naročnine, saj smo ocenili, da trenutno slednje pravzaprav ne potrebujemo, ker tako naša komunikacija, kot tudi vse aktivnosti skupine potekajo nemoteno. Svoje pa sta naredila tudi priljubljenost in aktualnost socialnih omrežij, zlasti med mlajšimi člani pa tudi sicer preko njih dorečemo osnovne stvari, ki se dotikajo sprotnih aktivnosti. Za večje oziroma pomembnejše projekte pa se poslužujemo sestankov jedra skupine, na katerih so seveda dobrodošli vsi, ki imajo konstruktivne predloge, ne glede na njihov status znotraj grupe, saj na tak način spodbujamo in utrjujemo tudi druženje in prijateljske vezi znotraj skupine.
Kaj lahko pričakujemo od vaše skupine v prihodnje?
Napovedovanje prihodnosti je vedno nehvaležno, pa tudi nesmiselno, ker je le-ta vedno nepredvidljiva, zato na tem mestu ne bi dajali nikakršnih obljub oziroma puhlic, saj bolj kot na besede prisegamo na dejanja. Kar se tega tiče lahko povemo le to, da smo v naši skupini trdno odločeni nadaljevati naše poslanstvo in ohranjati zagon, strast ter klubsko pripadnost, ki je še posebej izražena med veliko mlajšimi člani, kar nas izjemno veseli. Želja po novih dogodivščinah in vrhuncih še vedno tli v naših srcih in verjamemo v to, da lahko kot skupina postanemo še boljši in še močnejši. Zavedamo se, da so pred nami novi izzivi in da naš čaka še kar nekaj zahtevnih preizkušenj, a hkrati se istočasno zavedamo tudi dejstva, da je v končni fazi vse odvisno zgolj in samo od nas samih in prepričani smo, da imamo dovolj energije, želje in srčnosti, da lahko združeni spišemo še številna lepa in nepozabna poglavja v zgodovini goriškega ultra navijaštva.
Kakšen je utrip v Novi Gorici? Kako ljudje danes dojemajo nogomet? Lahko še vedno govorimo o razvajeni publiki s preveč lagodnim življenjem, da bi spremljali in podpirali svoj lokalni klub?
Zavoljo krize, ki že leta čvrsto drži v primežu celotno Slovenijo ne moremo več govoriti o visokem standardu življenja v Novi Gorici. Časi, ko sta Iskra in Hit dajali kruh skoraj sleherni družini na Goriškem, so že lep čas mimo, kljub temu pa z veseljem ugotavljamo, da je letošnja sezona dokončno prekinila nogometno mrtvilo, ki je dolga leta viselo nad našim klubom. Zagotovo sta k temu največ pripomogla odstop bivše in prihod zdajšnje uprave ter dejstvo, da 60 % ekipe sestavljajo doma vzgojeni nogometaši, od katerih je ravno pravšnja zmes mladih talentov in preverjenih igralcev z bogatimi izkušnjami, ki so z Gorico v preteklosti tudi že osvajali naslove. To je pripomoglo k temu, da se tribune počasi, a vztrajno znova bolj polnijo, za bolj konstanten in množičen obisk pa je predpogoj, da ima Nova Gorica zdrav, trden in urejen klub, brez dolgov in z jasno zastavljeno vizijo. Prepričani smo, da se ljudje, ki trenutno vodijo klub tega dobro zavedajo in da je slednji na dobri poti k vrnitvi na pota stare slave. Proces stabilizacije kluba bo zagotovo trajal še vsaj sezono ali dve, potem pa bo zlasti od sposobnosti uprave in podpore lokalnega okolja ter sponzorjev odvisno, ali je Gorica zrela za preskok nazaj v vrh slovenskega klubskega nogometa. Številni naslovi iz preteklosti so goriško publiko resda razvadili, v zadnjih sedmih, osmih letih pa se je slednja v prvi vrsti čutila oropano za ponos našega mesta, ki je životaril v razmerah, katere smo vsi skupaj doživljali in preživljali z težkim srcem, zato menimo, da mora sedanja uprava ustvariti pogoje, v katerih bo publika zopet dobila vero v klub in uspeh. To pa bodo najlažje naredili tako, da bodo klub širši regiji predstavili kot blagovno znamko (tu bo glavno vlogo seveda igral marketing) in da bodo iz tekme naredili dogodek, na katerega bodo Goričani in Goričanke množično zahajali s ponosom na obrazu.
Do kam sega bazen navijačev in pripadnikov vašega kluba?
Glavnina navijačev in podpornikov kluba izhaja iz območja Mestne občine Nova Gorica (mesto in periferija), tradicionalno pomemben delež sestavljajo tudi navijači oziroma simpatizerji kluba s Trnovske planote, Vipavske doline, Goriških Brd, Krasa, Posočja , Baške Grape, najdejo pa se tudi posamezniki iz Notranjske, Idrijskega in sosednje Italije.
Mnenje o navijanju na tekmah reprezentance Slovenije in vaša številčnost na teh tekmah.
Navijanje na reprezentančnih tekmah je praktično mrtvo že vse od zadnje uvrstitve Slovenije na SP v Južnoafriško Republiko leta 2010 dalje in predstavlja veliko črno piko v prvi vrsti Nogometne zveze Slovenije, seveda pa tudi slovenske ultra scene. Minuli kvalifikacijski ciklus je na domačih tekmah zaznamovalo indijansko vzdušje na sektorju namenjenemu organiziranim navijačem, gostovanja (izjema je Anglija, pa še to zgolj z vidika same prisotnosti posameznih ultras skupin) pa bodo prav tako hitro utonila v pozabo. Vseskozi je bilo moč čutiti slabo klimo oziroma apatijo do izbrane vrste, pri čemer so svoje zagotovo naredila določena trenja na relaciji NZS-Maribor, kjer je prvi mož krovne nogometne organizacije znova demonstriral, da ni ravno vešči nogometni delavec, svoje je dodal še selektor Katanec s svojim podcenjujočim odnosom do domače lige in neposrečenimi izjavami, pa tudi igralci so v celotni zgodbi vse prej kot nedolžni, saj bi se o odnosu (pre)nekaterih med njimi dalo povedati marsikaj. Sami menimo, da bi morala Slovenija svoje tekme igrati zgolj na enem stadionu (če to lahko počneta velesili kot so Anglija, Francija, zakaj ne bi tudi mi), saj se tako lažje izgradi kult reprezentance, pa tudi sicer je javna tajna, kje se igralci najbolje počutijo. Šele ko bosta Zveza in reprezentanca dali ustrezne signale, bomo lahko spet doživeli pravo vzdušje, bi se pa v tem primeru po našem mnenju vse skupine morale poenotiti in uskladiti, predvsem pa nadgraditi navijaški repertoar, ki je po našem mnenju že izpet in nujno potrebuje osvežitev. Kar pa se naše prisotnosti na tekmah reprezentance v zadnjem kvalifikacijskem ciklusu tiče, se je le-ta bolj ali manj gibala med 10-20 TB.
Preberite tudi starejše intervjuje s skupino Terror Boys:
