Zločini brez kazni

V današnjih Sportskih novostih (10. oktober 2009) je na 16. in 17. strani izšel članek z naslovom Zločini brez kazni, z nadnaslovom Huliganizem hara po Evropi (Navijači se pretepajo, ubijajo eni druge, napadajo tudi nogometaše in policiste. Medtem ko na zahodu vedo, kako zaustaviti huligane, pa na Hrvaškem, kakor tudi v sosednjih državah, državni aparat še ni učinkovit. Na Zahodu deluje sistem malce drugače kot pri nas. Obstaja zločin – obstaja tudi kazen.).

Članek je sestavilo več različnih novinarjev. Osredotočili so se na nedavne medijsko zelo odmevne incidente v Beogradu (18. 9. 2009), Mariboru (27. 9. 2009), Temišvaru – Romunija (1. 10. 2009), Širokem brijegu (4. 10. 2009) in Baški vodi (6. 10. 2009). Po pisanju SN so bili v te incidente, dva sta se končala tudi s smrtjo dveh navijačev, vmešani Grobari, Viole, Bad Blue Boysi, romunski in srbski navijači, Horde zla, Škripari in Torcida.

Poglejmo, kaj so zapisali o incidentu v Mariboru … Mariborčani so izgubili tekmo proti Rudarju in doživeli tako že šesti prvenstveni poraz, kar je povzročilo reakcijo navijačev. Nesmiselno, jasno. Vrhunec nezadovoljstva se je zgodil po tekmi, ko so razjarjeni navijači vdrli v prostore kluba in pričeli žaliti nogometaše zaradi premajhne borbenosti. Navijači so poleg fizičnega kontakta z varnostniki napadli in udarili kapetana moštva Zorana Pavlovića. Da bi dobila tragikomedija popoln smisel, je poskrbel kar klub sam, ki je ta eksces poskušal pomesti pod preprogo. Sledi še krajši opis ostalih incidentov v Beogradu, Temišvarju, Širokem brijegu in Baški vodi.

V delu članka s podnaslovom Kako diha regija sta svoje mnenje podala Marko Knezović, dopisnik VL iz Bosne in Hercegovine, ter Svetozar Janičić, novinar časnika Vesti. Svoje mnenje je podal tudi Ivo Milovanovič, komentator TV Slovenije, ki so v časniku naslovili z Prilizovanje navijačem je vedno nevarna igra. Milovanovič pravi: Vse kar se v zadnjem času dogaja v regiji, je resen poziv relevantnim inštitucijam v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu in Ljubljani, da rešijo problem navijačev. Situacija pri nas v Sloveniji ni niti malo dobra. Nedavno smo bili priča vdoru navijačev Maribora v prostore kluba, celo v slačilnico, z namenom obračuna z nogometaši. Zveza je plačala 14.000 švicarskih frankov zaradi pirotehnike med tekmo Slovenija-Poljska. Klubi iz kroga v krog plačujejo vedno znova denarne kazni zaradi izgredov huliganov.

Milovanovič nadaljuje: V Sloveniji se predolgo čaka resen pristop k temu problemu. Najbolj enostavno bi bilo sprejeti Zakon o navijačih, kot so recimo storili v Angliji in na Nizozemskem, no, tudi tako ne bi bilo policiji težko, če seveda to res želi, ugotoviti povzročitelje izgredov v Mariboru in Ljubljani, saj skorajda vedno povzročajo probleme majhne skupine “Viol”, navijačev Maribora, in “Dragonsov”, navijačev Olimpije. V veliki meri grešijo vodstva klubov, ki se prilizujejo navijačem. Celo delijo jim brezplačne vstopnice in plačujejo pijačo, saj mislijo, da bodo tako rešili problem. Ne bodo ga, jasno je, da ga ne bodo, samo povečali ga bodo …

Izvedel sem, da je predsednik NZS naročil, naj prevedejo zakon o navijačih Anglije in Nizozemske ter da napišejo predlog prilagojen našim razmeram. Potem bo NZS aktiviral iniciativo, da bi bil zakon čimprej sprejet v parlamentu. Drugače ne bo šlo, zadnji dogodki ne dovoljujejo čakanja.

Svoje stališče sta predstavila še Zoran Cvrk, komisar za varnost Hrvaške nogometne zveze, ter Đurđa Adlešić, podpredsednica hrvaške vlade.

Novinar Anton Samovojska v osrednjem delu članka piše: Balkan je zavrel. Beograd, Temišvar, Široki brijeg … Tsunami do tsunamija. Vendar tudi na ostalih evropskih prostorih stanje ni niti malo lepše. Neke spodobe, ki sebe imenujejo navijači, so nedolgo nazaj v Sloveniji spljuskali nogometaša Pavlovića! Kar pa je NK Maribor, klub za katerega ti navijači navijajo, poskušal z vsemi silami pomesti pod preprogo …

In tako naprej. Brez resne analize, brez ljudi, ki poznajo situacijo od znotraj. Če bodo po sprejetju zakona o navijačih taki in podobni ljudje na položaju, kjer bo potrebno sprejemati odločitve in ukrepati, se bojimo, da bo na stadionih še več nepotrebno povzročenih incidentov. Do sedaj so jih namreč “šalabajzerji” povzročili že precej, dosti preveč. Navijači so preveč drugačni, da bi se z njimi ukvarjali lokalni šerifi (o čemer smo nedolgo nazaj že pisali).

Stadioni: pred naslednjim krogom

Trenutna lestvica po petih predstavljenih stadionih – Športni park Nova Gorica, Spodnja Šiška Ljubljana, Mestni stadion Ptuj, Bonifika Koper in Športni park Lendava – po različnih kriterijih.

SKUPNA OCENA:

1. Bonifika                              6

1. Mestni stadion Ptuj             6

1. Spodnja Šiška Ljubljana     6

1. Športni park Nova Gorica  6

5. Športni park Lendava        5

IZGLED STADIONA:

1. Športni park Lendava        7

1. Športni park Nova Gorica 7

3. Bonifika Koper                   6

3. Mestni stadion Ptuj            6

3. Spodnja Šiška Ljubljana    6

DOMAČA TRIBUNA:

1. Bonifika Koper                  6

1. Mestni stadion Ptuj            6

1. Spodnja Šiška Ljubljana    6

1. Športni park Lendava        6

5. Športni park Nova Gorica 5

GOSTUJOČA TRIBUNA:

1. Bonifika Koper                  7

1. Spodnja Šiška Ljubljana    7

3. Mestni stadion Ptuj            5

3. Športni park Nova Gorica 5

5. Športni park Lendava        3

KAPACITETA SEDEŽEV

1. Bonifika Koper                   2.683

2. Športni park Nova Gorica  2.310

2. Spodnja Šiška Ljubljana    2.308

3. Mestni stadion Ptuj            2.207

4. Športni park Lendava        2.011

Povezave do predstavitve stadionov:

Športni park Lendava

Bonifika Koper

Mestni stadion Ptuj

Spodnja Šiška Ljubljana

Športni park Nova Gorica

Športni park Nova Gorica

Največji stadion severne Primorske najdemo v središču Nove Gorice. Goriški stadion, lep in privlačen na pogled, ima skrbne lastnike oziroma upravljalce. Obiskanost stadiona pa ne opravičuje velikih investicij v stadion. Nova Gorica, kraj s približno 13.500 prebivalci (ožja regija jih ima približno 36.000) je lahko ponosna na svoj klub, ne glede na to, da je trenutna uvrstitev na lestvici prve lige zelo zaskrbljujoča.

ZGODOVINA

Novogoriška ekipa svoje tekme vse od leta 1963, ko je prišlo do preselitve iz Šempetra v mesto vrtnic, igra na stadionu v Športnem parku, ki je v desetletjih razvoja močno spreminjal svojo podobo. Če je bila tedanja postavitev stadiona skoraj na obrobju mesta, pa se danes objekt nahaja v samem mestnem središču.

Prvi večji poseg se je na stadionu zgodil leta 1977, ko je bila za državno prvenstvo Jugoslavije v atletiki zgrajena prva tribuna s prostorom za okrog 600 obiskovalcev. V osemdesetih letih je bila povsem prenovljena. Preostala publika je tedaj športne dogodke spremljala s travnate grive. Dograditev je stadion doživel v letu 1993, ko so odprli novi del oz. podaljšek prvotne tribune. Otvoritveno tekmo 13. oktobra med mladinskima (U-18) reprezentancama Slovenije in Italije si je tedaj ogledalo več kot 3000 ljubiteljev nogometa. Končni rezultat je bil 6:3 za Italijane, pri katerih sta igrala tudi zvezdnika svetovnega nogometa Francesco Totti (dosegel je gol) ter Marco Di Vaio. Čast domačega kluba je na tekmi branil le takrat 17-letni Marko Vogrič. Tako na starem kot na novem delu tribune so namestili 2250 sedežev.

Leta 1994 je stadion dobil povsem novo atletsko stezo, šest let pozneje pa še sodobno travnato površino, ki se je v vsem tem obdobju izkazala kot zelo kakovostna. Medtem so za potrebe novinarskega dela postavili montažne prostore. Februarja 2003 je stadion v športnem parku s prijateljsko tekmo med članskima reprezentancama Slovenije in Švice, ki so jo s 5:1 dobili gostje, pozdravil krst nove umetne razsvetljave in po Ljubljani, Mariboru ter Velenju kot četrti stadion v naši domovini dobil možnost igranja nočnih tekem.

Za potrebe tekmovanja v kvalifikacijah za Ligo prvakov so v poletnih mesecih 2004 stare sedeže nadomestili z novimi sedeži z naslonjali, popolnoma prenovili in povečali slačilnice za goste ter postavili semafor. Leto zatem so novo podobo dobile tudi slačilnice za domačo ekipo. Glavna tribuna pa se je s težko pričakovano streho predstavila marca 2007. Stadion je v lasti mestne občine Nova Gorica, njegov upravljavec pa je Športni zavod Nova Gorica.

Kratki kronološki pregled posodobitev in dograditev:
1964 – vzpostavitev igrišča in atletske steze
1977 – zgrajena prva tribuna, ob cilju atletske steze
1993 – dograjen večji del glavne tribune
1994 – popolna prenova atletske steze
2000 – povsem nova nogometna površina
2003 – februarja otvoritev umetne razsvetljave
2004 – julija zamenjava sedežev in postavitev semaforja; pridobitev licence Evropske nogometne zveze UEFA
2007 – spomladi postavitev strehe nad glavno tribuno in ureditev okolice

Opomba: ZGODOVINA povzeta po spletni strani ND Gorica.

OPIS STADIONA

Stadion sestavljata glavna tribuna na zahodni strani ter stojišča (z nekaj mini sektorji sedišč) preko glavne tribune, na vzhodni strani stadiona. Na mini sektorjih sedišč so nameščeni plastični sedeži z naslonjali. Notranji del ograje vzhodnega stojišča je pobarvan v klubskih barvah – belo in modro.

Za goloma ni tribun, niti stojišč. Ves prostor zasede atletska steza. Za golom na južni strani je majhen semafor. Za golom na severni strani – v kotu, ob pomožnem vhodu na stadion, je prostor za gostujoče navijače.

KAPACITETA IN OBISKANOST

Glavna tribuna sprejme 2.154 gledalcev (sedeži z naslonjali). Razdeljena je na tri večje sektorje: A (597), B  1 in B 2 (skupaj 1.112) in C (445). Na vzhodnem stojišču je nekaj mini montažnih tribun, ki lahko skupaj sprejmejo 156 gledalcev (sedeži), ostalo so stojišča. Za golom je še prostor za gostujoče navijače, z mini tribuno – stojišča. V klubu ocenjujejo kapaciteto teh stojišč na 100 gledalcev. Sicer za goloma ni prostora niti za stojišča. Skupna kapaciteta stadiona je 2.310 sedežev, če k temu dodamo še stojišča, lahko kapaciteto zaokrožimo na 3.000. Seveda pa bi lahko kot pri večini stadionov v Sloveniji v primeru potrebe kapaciteto občutno povečali.

V letošnji sezoni se je na šestih domačih tekmah po podatkih NZS zbralo skupaj 3.210 gledalcev (ravno za en poln stadion), kar je v povprečju 535 na tekmo. Vsekakor zelo slab obisk, sploh če upoštevamo netočnost teh podatkov.

Revija SNL (2008/2009) navaja kapaciteto stadiona 3.100 in največji obisk stadiona 3.000.

Kakor so nam pri predstavitvi stadiona v Spodnji Šiški z informacijami pomagali Green Dragonsi, tako so nam pri predstavitvi Športnega parka z informacijami pomagali novogoriški Terror Boysi … Največje število kakih tujih navijačev na stadionu je zagotovo število navijačev Rome na tekmi 1. kroga pokala UEFA septembra 2000, bilo jih je okrog 700, največje število slovenskih gostujočih navijačev pa pripada Tifozom iz Kopra, ki jih je bilo decembra 1991 v Novi Gorici približno 200-250. Največje število Goriških vrtnic se je zbralo maja 1996 na tekmi proti Olimpiji, bilo jih je 150-200 (takrat je bil s približno 4500 gledalci postavljen tudi rekord gledanosti novogoriškega stadiona), največje število Terror Boysov pa proti Kopru na zadnji tekmi sezone 2003/2004, ko se nas je zbralo približno 180.

Razmišljanje o razlogih nizke obiskanosti novogoriškega stadiona, ki ga lahko preberete v nadaljevanju tega članka, smo objavili v intervjuju s Terror Boysi (18. aprila 2009).

Na različnih mestih je že večkrat potekala debata, zakaj v Novi Gorici (pa tudi v nekaterih drugih slovenskih mestih) preprosto ni dovolj zanimanja za domači nogometni klub. Katere stvari so se spremenile od takrat, ko se je tudi v Novi Gorici znalo zbrati od 2000 do 3000 gledalcev? Lahko povzamete bistvene ugotovitve?

Terror Boys: “Najverjetneje je glavni problem v tem, da je Nova Gorica kot mesto v zadnjih letih postalo, če se nekoliko primitivno izrazimo, preveč šminkersko. Okolje z visokim življenjskim standardom, delovnimi mesti v casinojih in bogatimi ljudmi pač ni ravno idealno za popularizacijo nogometa. Poleg tega je publika postala preveč razvajena in zahtevna. Trije zaporedni naslovi prvaka so imeli za posledico, da je za novogoriško občinstvo slovenska liga postala dolgočasna in zdaj bi za večjo prisotnost publike naši nogometaši morali doseči že kak uspeh na višjem nivoju, npr. uvrstitev v skupine UEFA-e. Mnogi sicer omenjajo, da je problem tudi bližina Italije in s tem možnost neposrednega spremljanja precej bolj zanimive italijanske lige, zaradi česar trpi lokalni klub, a bržkone nimajo v celoti prav. Italija je bila namreč pred trinajstimi leti, ko je bilo na našem stadionu povprečno okrog 3000 gledalcev, prav tako blizu kot danes, tako da je verjetno problem bolj v prej omenjenih stvareh.”

Celotni intevju najdete med aprilskimi članki: povezava.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 5 – navijaču neprijazna tribuna

Terror Boysi so navijali na majhnem sektorju preko glavne tribune. V klubu ocenjujejo kapaciteto sektorja na 120 sedišč – toliko namreč znaša število sedežev, ki jih je možno namestiti na ta sektor (in jih je verjetno toliko nekoč tudi bilo nameščenih). Danes je od 160 sedežev ostalo le še 91. Plusi sektorja: gre za navijaško tribuno, na sektorju ni kletke. Pomanjkljivosti: na sektorju so sedeži z naslonjali, montažna tribuna je brez strehe in ni za golom, med igriščem in tribuno je atletska steza.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 5 – navijaču neprijazna tribuna

Zadnje čase gostujoče navijače, vsaj take, ki bi po mnenju policije lahko bili “nevarni”, skoraj vedno namestijo v kot za golom pri pomožnem vhodu, kjer je zdaj standardno mesto za gostujoče navijače. Včasih so jih nameščali tudi na konec glavne tribune, na C sektor (kjer so nekajkrat bili nameščeni tudi Terror Boysi), kamor občasno še vedno namestijo t. i. “nenevarne navijače”, npr. Ravbarje ipd., čeprav zadnja leta tudi njih skoraj vedno namestijo na standardno mesto za gostujoče navijače. V začetku 90-tih, ko je bila glavna tribuna še precej manjša, so gostujoče navijače nameščali na vzhodno stran stadiona, kasneje je bila nekaj časa popularna majhna montažna tribuna ob glavni tribuni, katere sedaj ni več, nekajkrat do zdaj pa se je tudi v zadnjih letih zgodilo, da so zaradi varnostnih razlogov oziroma prevelikega števila gostov le-te namestili na vzhodno stran (npr. na tekmah Primorje-Dinamo, Gorica-Roma).

Mini tribuna za gostujoče navijače je pomaknjena bolj proti stranskemu vhodu na vzhodni strani, v kot, ker neposredno za golom prostora ni. Na tribuni ni sedežev. Kot smo zapisali že pri podatkih o kapaciteti, v klubu ocenjujejo kapaciteto tega stojišča na 100. Pomanjkljivosti stojišča: ni strehe, atletska steza med igriščem in tribuno, glede na njen izgled pa ji ne moremo reči niti, da je tribuna, ne glede na to, da je samo montažna. Pravzaprav je malce cinično ob običajno prazni veliki tribuni gostujoče navijače postavljati na oder, ki bi bil kvečjemu  primeren za pevski zbor. V Novi Gorici bi morali za gostujoče navijače neprimerno boljše poskrbeti.

Izgled stadiona: ocena 7 – povprečno

Novogoriški stadion je še en v vrsti kombiniranih – nogometnih in atletskih. Stadion so dogradili in potrebno je priznati, da je na prvi pogled všečen. Tudi za udobje gledalcev na glavni tribuni so poskrbeli. Vsakih nekaj let presenetijo s kakšno prenovo in po tej plati so lahko zgled lastnikom oziroma upravljalcem stadionov po Sloveniji. Moteča je atletska steza in odsotnost pravih navijaških tribun. Želimo si, da bi bila naslednja investicija usmerjena v izgradnjo navijaških tribun. Glede na slabo obiskanost tekem Gorice in majhnost kraja oziroma regije gradnja večjega stadiona ne bi bila rentabilna, niti smiselna. Goriški stadion prejme za izgled več ali manj maksimalno oceno – sedmico, ki bi jo lahko dodelili majhnim stadionom z enim (ali tudi kakšnim več) objektom.

Skupna ocena: 6 – še prebavljivo

Povprečje vseh treh ocen da zaokroženo slabo šestico. Izrekamo pohvale za redne dograditve in modernizacije stadiona. A z našega vidika do najbolj pomembne investicije in dograditve še vedno ni prišlo – prave navijaške tribune še vedno čakamo. Goriškemu stadionu skupno oceno močno zmanjšuje ravno odsotnost navijaških tribun. Izzivov za prihodnost torej ne manjka.

Slovaška navijaška scena

Na Slovaškem je situacija podobna kot na Češkem, mogoče še malce slabša, saj je le nekaj aktivnih ekip in morda najslabša in najbrutalnejša policija v srednji Evropi. Na vsakem gostovanju so ljudje (tudi starejši in ženske) tepeni kot v času komunizma. No, nekdanji časi v možganih še vedno trajajo.

Omembe vrednih je samo nekaj ekip: Slovan Bratislava (prijateljstvo z Brnom), Spartak Trnava (nekoč prijatelji z Banik Ostrava in GKS Katowice, danes nobenih prijateljstev), FC Košice (prijatelji s Sparta Praga in Nitra), Bánska Bystrica (prijatelji z Belchatow) in še pseudohuligani iz Žiline (prijatelji Zywiec).

Mesto številka ena v huliganizmu zavzemajo navijači Slovana, ki že nekaj let nimajo konkurence, z izjemo enega poraza proti koaliciji Nitra, Košice, Sparta (70 na 30), ko so bili s strani Nitre malce prevarani. Spartak Trnava, ki je bil dolga leta veliki nasprotnik Slovana, je sedaj v krizi in nima dobre ekipe.

Na drugem mestu je tako morda Bánska Bystrica, ki ne zavrne nobene priložnosti za pretep, čeprav velikokrat v majhnem številu.

Nitra in Košice imata skupaj dobro ekipo, ampak sami ne morejo narediti kakšne večje akcije. Sama zase je Žilina. Njeni navijači so najboljši na internetu na svetu, ko pa pride do spopadov, pobegnejo ali uporabljajo orožje.

V času manjšega padca ultras scene na Češkem je prišlo na Slovaškem do malega booma, kakor tudi do velikih represalij in prepovedi pirotehnike (kurjenje bakle je postalo kaznivo dejanje). Mesto številka ena med ultrasi zaseda Spartak Trnava, saj lahko njegovi navijači naredijo koreografijo s kartoni po celem stadionu na evropskem nivoju. Oni in ultrasi Slovana so edini, ki se ne bi izgubili niti v Evropi, kar se števila navijačev in supporta tiče. Drugi tabori se trudijo, imajo kotel, hodijo na gostovanja, prirejajo koreografie, ampak njihova maksimalna številka je le nekaj sto navijačev.

DAC Dunajská Streda se prezentira kot madžarski klub. Njene tekme s Slovanom ter Trnavo so vedno polne sovraštva, nacionalizma in neredov. Velike tekme se spreobrnejo v politički dogodek. Dunajská Streda je v prijateljskih odnosih s Ferencvarosom, ampak kot huligani še niso pokazali nič, čeprav so jih huligani Slovana povabili na pretep.

Derbi Slovan–Trnava izgleda kot klasični veliki derbi v Evropi. Nekaj tisoč navijačev na gostovanju, sovraštvo lahko čutite pri navijačih vseh starosti – od otrok do starcev. Neredi se ponavljajo na vsaki tekmi.

V zgodovini so se huligani in ultrasi uspeli združiti na tekmah reprezentance, uspeli so narediti odlično atmosfero in na ulicah so se borili z nasprotniki – s Turki, Nemci, Angleži, Irci, Valižani, Rusi … Zdaj pa je situacija med navijači in Slovaško nogometno zvezo na stopnji 0 in reprezentanca se povsem bojkotira.

Avtor: Brickfield

Stadioni: pred naslednjim krogom

Trenutna lestvica po štirih predstavljenih stadionih – Spodnja Šiška Ljubljana, Mestni stadion Ptuj, Bonifika Koper in Športni park Lendava – po različnih kriterijih.

SKUPNA OCENA:

1. Bonifika Koper                  6

1. Mestni stadion Ptuj           6

1. Spodnja Šiška Ljubljana   6

4. Športni park Lendava       5

IZGLED STADI0NA:

1. Športni park Lendava    7

2. Bonifika Koper                6

2. Mestni stadion Ptuj         6

2. Spodnja Šiška Ljubljana 6

DOMAČA TRIBUNA:

1. Bonifika Koper               6

1. Mestni stadion Ptuj        6

1. Spodnja Šiška Ljubljana 6

1. Športni park Lendava     6

GOSTUJOČA TRIBUNA:

1. Bonifika Koper                7

1. Spodnja Šiška Ljubljana 7

3. Mestni stadion Ptuj         5

4. Športni park Lendava     3

KAPACITETA SEDEŽEV

1. Bonifika Koper                2.683

2. Spodnja Šiška Ljubljana  2.308

3. Mestni stadion Ptuj         2.207

4. Športni park Lendava      2.011

Povezave do predstavitve stadionov:

Športni park Lendava

Bonifika Koper

Mestni stadion Ptuj

Spodnja Šiška Ljubljana

Spodnja Šiška Ljubljana

Stadion v Spodnji Šiški je nekako iz drugega plana postal osrednji ljubljanski stadion. Z obnovo bežigrajskega se bolj skorajda ne bi moglo zaplesti, z izgradnjo novega stadiona v Stožicah zavlačevati, medtem pa Bežigrad danes spominja na neurejen travnik sredi ruševin, ostalim ljubljanskim stadionom pa niti ne moremo reči stadioni. Ne po izgledu ne po obisku. Po slednjem ne zmorejo konkurirati niti vaškim klubom. Stadion v Spodnji Šiški je pred kratkim doživel nekaj lepotnih sprememb, vendar – kako ironično – tisti, ki so na njem vedno igrali (NK Ljubljana oziroma njegovi predhodniki), so bili na nek način z njega izgnani (nekoč simbolično najemnino za NK Ljubljana so dandanes zamenjali občutno višji zneski) in igrajo četrtoligaške tekme na pomožnem igrišču, tisti, ki pa danes igrajo na njem (Interblock, Olimpija), čakajo na nova stadiona in ga, tako je videti že po odnosu navijačev, ki se v nizkih številkah podajajo na tekme v Spodnjo Šiško, ne vzamejo za svojega. Prvi klub je klub brez navijačev, ki navijajo za sendvič in pijačo, drugi klub pa skorajda ne zmore napolniti tribune s povprečno kapaciteto tudi za slovenske razmere. In če imate občutek, da je nogomet na stadionu v Spodnji Šiški neke vrste vsiljivec, se verjetno ne motite. Tu domuje atletika pa tudi igrišče je zelo kratko in na njem se je lažje braniti kot napadati. Da ni navijaških tribun za goloma, pa je itak odvečno navajati.

ZGODOVINA

Železniška uprava v Ljubljani, ki je bila že po svoji naravi dolžna pomagati svojemu železničarskemu klubu, se je leta 1929 odločila prepustiti klubu prostor v najem za izgradnjo igrišča. Klub je plačeval le simbolično najemnino. Železniška direkcija je s tem ogromno prispevala k napredku kluba. Načrte je pripravil inž. Bloudek, po njegovem predlogu so zgradili okoli normalno velikega nogometnega igrišča 400 metrov dolgo tekališče. Vse delo pri gradnji so opravili člani kluba sami s prostovoljnim delom in na lastne stroške.

Igrišče so do leta 1939 dopolnili s kolesarskim in motornim dirkališčem, ga opremili z najnujnejšimi garderobami, ograjami in podobnim. Želje vodstva in članstva pa so bile večje: igrišče so želeli preurediti in dozidati v stadion. Spomladi 1940 so začeli rušiti stare naprave in graditi nove. Stadion je obdajal najprej nasip, namenjen gledalcem, nato dirkališče za motorje in kolesa ter tekališče z lahkoatletskimi napravami, na severni strani igrišča so postavili zidano garderobo in leseno tribuno. ŽSK Hermes je tako dobil največjo športno napravo v Sloveniji.

Leta 1946 so začeli na FD Železničar pripravljati načrte za nov, razširjen stadion. Gradbeni odbor je pripravil perspektivni načrt za gradnjo velikega železničarskega športnega parka in leta 1949 so začeli z deli. Glavno pozornost so namenili gradnji velike zidane tribune, ki so jo dokončali 1953. Preuredili so nogometno igrišče ter atletske naprave, odstranili pa so dirkališče. Povečali in dopolnili so nasip okoli glavnega igrišča, tako da je stadion sprejel celo do 30.000 gledalcev. Pod tribuno so pridobili dovolj prostora za garderobe, sanitarije, sejne sobe itn. Stadion so temeljito posodobili leta 1990.

Opomba: ZGODOVINA povzeta po forumu Špediterjev Šiška.

OPIS STADIONA

Stadion danes sestavljata glavna tribuna ter mala pomožna, ki je preko glavne tribune. Glavno tribuno sestavlja več sektorjev, eden izmed njih je namenjen VIP-u.

Na mali tribuni so štiri betonske stopnice, na katerih so večinoma nameščeni plastični sedeži z naslonjalom, preostali del pa so stojišča oziroma sedišča (beton). Na koncu male tribune se nahaja manjši prostor za navijače (stojišča).

Za goloma ni tribun, bi pa lahko bila za nizko ograjo vsaj stojišča po celotni dolžini polkroga (asfalt) – za atletsko stezo. Takoj za tem je še nasip, prav tako po celotni dolžini polkroga. Podobno je za drugim golom. Za golom na južni strani je ogromen semafor.

V sklopu stadiona (na koncu tribun) je lokal.

KAPACITETA IN OBISKANOST

Na glavni tribuni je nameščenih skupno 1.885 plastičnih sedežev z naslonjalom, na mali tribuni pa 423 plastičnih sedežev z naslonjalom (beri sarkastično: zelo verjetno je, da se število sedežev na mali tribuni glede na situacijo od časa do časa malenkostno spremeni). Na stadionu je tako skupno 2.308 sedišč, kar uvršča stadion v Spodnji Šiški v veliko skupino manjših slovenskih stadionov. Nekaj stojišč je še na mali tribuni, tako da lahko kapaciteto stadiona zaokrožimo pri številki 2.500. Če bi bilo potrebno, bi lahko za goloma usposobili še dodatna stojišča, za skupno kapaciteto približno 3.000 gledalcev. Vendar stojišča za goloma v Spodnji Šiški niso v uporabi.

Novinarji, ki poročajo s stadiona v Spodnji Šiški, so večinoma eni tistih, ki občutno pretiravajo s številkami. Medtem, ko slovenski novinar v povprečju pretirava s podatkom o obiskanosti tekme za 1/3, se pretiravanje s številkami s tega stadiona zna tudi približati ali celo preseči 1/2. K sreči lahko v časopisu prebiramo tudi zapise s tekem, ko se poročevalci s Spodnje Šiške celo zmorejo približati realni številki. A to so le izjeme, ki potrjujejo pretiravanje (ki sicer velja več ali manj za vse slovenske stadione).

Uradni podatki delegatov Nogometne zveze Slovenije kažejo, da si je v tekoči sezoni šest tekem Olimpije (na katerih je igrala kot domačin) ogledalo skupaj 9.500 gledalcev oziroma 1.583 na tekmo. Istočasno si je v istem obdobju pet tekem Interblocka (na katerih je igral kot domačin) ogledalo skupaj 2.850 gledalcev oziroma 570 na tekmo. Podatki delegatov so običajno bolj realni od podatkov novinarjev, verjetno tudi zaradi nepristranskosti oziroma nenavijaštva za klub, ki je v vlogi domačina. Kljub temu so tudi ti podatki krepko pretirani, kar kaže na dejstvo, da so se poleg ljubiteljev nogometa deloma tudi delegati dali zavesti pretiravanju novinarjev. Še eno dejstvo pa je, da so le redki, ki vedo vsaj približno točne kapacitete sedišč slovenskih stadionov. Če bi poskušali ugibati o realni številki obiska v letošnji sezoni stadiona v Spodnji Šiški, bi zapisali, da si je šest tekem Olimpije ogledalo med 5.000 in 6.000 gledalci oziroma v povprečju med 800 in 1000 na tekmo, o Interblocku pa raje ne bomo niti ugibali, ker ga po obiskanosti prehitevajo tudi vaški petoligaški klubi. Domnevnih 570 gledalcev na tekmo Interblocka je tako le v domeni znanstvene fantastike.

Zanimiva je razlika med ogledi tekem Olimpije in Interblocka kot domačina (vmes sta bila že namreč dva mestna derbija). Resda drugačnega razmerja nismo niti pričakovali, je pa tudi to pokazatelj, kdo je izvirni klub s tradicijo in navijači v Ljubljani.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 6 – še prebavljivo

Navijači Olimpije Green dragonsi običajno navijajo na začetku glavne tribune (poleg sektorja VIP). Na tem sektorju je nameščenih 280 plastičnih sedežev z naslonjali. Plusi sektorja: gre za pravo tribuno s streho, na sektorju ni kletke, dvignjen položaj omogoča boljše spremljanje nogometa na igrišču. Pomanjkljivosti: na sektorju so sedeži z naslonjali, tribuna ni za golom, ni navijaška tribuna, med igriščem in tribuno je atletska steza.

Drugače pa Dragonsi svoje tribune na tem stadionu v bistvu nimajo, saj je stadion v Spodnji Šiški  za njih le prehodni objekt. Na običajnih tekmah so nastanjeni na tribuni, ki jo predstavljamo v zgornjem odstavku (sektor desno od VIP-a), na večjih tekmah pa na dveh zadnjih sektorjih glavne tribune (zraven lokala, desno in levo od vhoda na tribuno – na zadnjem sektorju so pogosto nastanjeni gostujoči navijači). Na obeh zadnjih sektorjih je nameščenih skupno 737 sedežev.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 7- povprečno

Gostujočim navijačem je načeloma namenjeno stojišče na mali tribuni (letos so bili tam nameščeni npr. Celjski grofje, kakor tudi Green dragonsi na mestnem derbiju med Interblockom in Olimpijo). Gostujoče navijače so do sedaj selili po stadionu. Viole npr. desno od VIP-a, ostale ob lokalu, sedaj pa skoraj izključno na tribuni – stojišču ob progi. Stojišče na mali  tribuni ima metrsko ograjo s prednje strani, ki služi za oglaševanje. Krajša ograja je tudi z leve strani. Pomanjkljivosti stojišča na mali tribuni: ni strehe, ni za golom, atletska steza med igriščem in tribuno, je pa k sreči vsaj navijaška tribuna. Na sektorju poleg lokala na glavni tribuni je nameščenih 335 plastičnih sedežev z naslonjali. Če bi kot sektor za gostujoče navijače ocenjevali tega, bi prejel enako oceno kot sektor za domače navijače – šestico.

Zaradi prihajajočega derbija med Olimpijo in Mariborom (prvega na tem stadionu) se je upravljalec in lastnik stadiona (Zavod Tivoli) odločil gostujoče navijače namestiti na stojišču na mali tribuni, ki je temu namenu služilo že pred leti. Ko je recimo v prvi ligi igrala še NK Ljubljana, so bili Dragonsi na “gostovanju” vedno na tej tribuni. Pred derbijem z Mariborom pripravljajo celo dodatno kletko oz. visoke ograje na tem delu tribune. Upajmo, da le začasno, da nam ne bo potrebno v kratkem drastično nižati oceno stadiona.

Izgled stadiona: ocena 6 – še prebavljivo

V Sloveniji je kar nekaj stadionov, ki so kombinacija nogometnega in atletskega stadiona. Glavna, nedolgo posodobljena tribuna s streho, na drugi strani mala tribuna, seveda brez strehe, ogromen semafor, reflektorji (resda ne takšni kot na Areni Petrol ali v Ljudskem vrtu; za licenciranje za naslednjo sezono imajo premajhno moč), okrepčevalnica v sklopu stadiona – ena redkih na slovenskih stadionih, kjer obiskovalci lahko uživajo ob pogledu na – za oko privlačno igrišče. In atletska steza ter kratko igrišče. Navijaškim tribunam se lahko nadejamo šele v Stožicah. V Spodnji Šiški so sicer pred leti planirali prenovo, da bi pokrili malo tribuno in uredili tribuni za goloma v stojišča.

Skupna ocena: 6 – še prebavljivo

Povprečje vseh treh ocen da dobro šestico. Pohvale izrekamo za namestitev novih plastičnih sedežev. Ko bosta izgrajen stadion v Stožicah in obnovljen bežigrajski stadion, bomo na Spodnjo Šiško hitro pozabili. In tudi prva liga na tem stadionu bo verjetno za dolga leta nedosegljiva. Na stadionu domuje atletika. In prav je, da ji nogomet in prva liga čimprej vrneta štafetno palico.

Stadioni: pred naslednjim krogom

Trenutna lestvica po treh predstavljenih stadionih – Mestni stadion Ptuj, Bonifika Koper in Športni park Lendava – po različnih kriterijih.

SKUPNA OCENA:

1. Bonifika Koper             6

1. Mestni stadion Ptuj      6

3. Športni park Lendava   5

IZGLED STADI0NA:

1. Športni park Lendava  7

2. Bonifika Koper            6

2. Mestni stadion Ptuj     6

DOMAČA TRIBUNA:

1. Bonifika Koper           6

1. Športni park Lendava 6

1. Mestni stadion Ptuj    6

GOSTUJOČA TRIBUNA:

1. Bonifika Koper           7

2. Mestni stadion Ptuj    5

3. Športni park Lendava 3

KAPACITETA SEDEŽEV

1. Bonifika Koper             2.683

2. Mestni stadion Ptuj      2.207

3. Športni park Lendava   2.011

Povezave do predstavitve stadionov:

Športni park Lendava

Bonifika Koper

Mestni stadion Ptuj

Fotografije Viol, Dragonsov in Gringosov z zadnjih tekem

Viole s sobotne tekme proti Rudarju: povezava

Dragonsi z nedeljske tekme proti Gorici (fotografije samo prvega dela prvega polčasa): povezava

Gringosi v Šenčurju: povezava

Dodane fotografije Gorgon s tekme proti Rudarju

Dodali smo fotografije Gorgon s sredine tekme med Nafto in Rudarjem. Povezava do fotogalerije.

Mestni stadion Ptuj

Najstarejše slovensko mesto ne slovi kot nogometno mesto. Ptujski nogometni klub Drava v slovenski ligi, če govorimo o obdobju po letu 1991, nima spoštovanja vredne tradicije, saj se je le kakšno leto prej, preden so iz prve lige izginili Olimpija, Mura in Ljubljana, pričel vzpon ptujskega ligaša. NK Maribor ima zelo širok bazen potencialnih pristašev kluba in v ta bazen sodi tudi Ptuj z okolico. Poleg tega ima v Ptuju kar nekaj pristašev tudi nižjeligaš s Ptuja – NK Rogoznica in mnogi med temi hkrati tudi ne navijajo za Dravo. To so zelo pomembni dejavniki, zaradi katerih je tudi izjemno redko popolnjen edini pravi ptujski stadion, čeprav bi Ptuj s svojimi več kot 18.000 prebivalci, z okolico je ta številka še višja, v nekaterih drugih okoliščinah predstavljal nogometni klub in hkrati stadion z zvestim in številčnim občinstvom.

OPIS STADIONA

Na Ptuju so leta 1950 obnovili stadion. Takrat je bilo na pokriti tribuni 490 sedežev. Nova montažna tribuna, ki jo je postavila Mestna občina Ptuj, pa je sprejela 598 sedežev.

Danes Mestni stadion na Ptuju sestavljata glavna tribuna na zahodni strani in pomožna (montažna) tribuna na vzhodni strani stadiona. Glavna tribuna je sestavljena iz starega in novega dela tribune. Izgradnjo slednje so dokončali leta 2005, denarna sredstva pa so zagotovili na Mestni občini Ptuj. Travnato igrišče obdaja atletska steza z različnimi atletskimi pripomočki, kar omogoča poleg nogometnih tekem tudi atletske prireditve.

Preden so postavili montažno tribuno, ki je načeloma namenjena gostujočim navijačem oziroma gledalcem, so gostujoče navijače občasno nastanjevali v pravi navijaški kletki. Tako obupnega sektorja za navijače v Sloveniji doslej še nismo videli. Ob našem zadnjem obisku mestnega stadiona na Ptuju sredi poletja je bila ena stranica kletke že odstranjena, čeprav je res, da kletka že nekaj časa ne služi namenu, zaradi katerega je bila postavljena.

Za glavno tribuno je pomožno igrišče z umetno travo in razsvetljavo, kakor tudi približno 100 parkirnih mest na asfaltnem parkirišču. Za golom na južni strani stadiona najdemo manjši semafor, kjer pa stojišč za gledalce ni. Prostora za gledalce ni tudi za golom na severni strani stadiona, kjer je še eno pomožno igrišče z razsvetljavo.

V načrtu bi naj bila gradnja še ene tribune, na mestu, kjer je danes montažna tribuna. Prav tako so v načrtu gradnje reflektorji, ki bi verjetno že osvetljevali igrišče med nočnimi tekmami, če bi se investitor že takoj odločil za take, ki ne bi bili moteči za bližnjo okolico stadiona.

KAPACITETA IN OBISKANOST

Glavna pokrita tribuna sprejme 1.609 gledalcev, montažna pa 598. Skupna kapaciteta tako znaša 2.207 sedežev, po potrebi je na voljo večja kapaciteta stojišč – na levi in desni strani pomožne tribune ter tudi ob glavni tribuni. Za obema goloma prostora za gledalce ni. Skupno kapaciteto lahko zaokrožimo na 3.000.

Po uradnih podatkih Nogometne zveze Slovenije si je tekme Laboda Drave v dosednjih štirih tekmah tekoče sezone na Ptuju ogledalo skupaj približno 2.650 gledalcev. Gre za zelo skromno številko. Stadion praviloma napolnijo le derbiji z NK Maribor. V SNL reviji (2008/09) navajajo kot rekordni obisk stadiona 2.800 gledalcev. Pa vendar jemljemo tovrstne številke z rezervo.

OCENJEVANJE

Sektor za domače navijače: ocena 6 – še prebavljivo

Navijači ptujske Drave – Modri kurenti – navijajo na južnem delu glavne tribune, torej na tisti strani glavne tribune, ki je bliže semaforju. Plusi glavne tribune: gre za pravo tribuno (ne montažno ali še kaj hujšega) s streho, na sektorju ni kletke, dvignjen položaj mogoča boljše spremljanje nogometa na igrišču. Pomanjkljivosti so več ali manj identične tistim na lendavskem in koprskem stadionu. Na sektorju so sedeži z naslonjali, tribuna ni za golom, ni navijaška tribuna, gre celo za glavno tribuno, med igriščem in tribuno je atletska steza.

Sektor za gostujoče navijače: ocena 5 – navijaču neprijazna tribuna

Gostujočim navijačem je načeloma namenjena montažna tribuna. Na njej je nameščenih skupno 598 plastičnih sedežev brez naslonjal. Nekateri bi dejali: boljše to kot nič. Na montažni tribuni vsaj ni neprimernih ograj. Pomanjkljivosti: (samo) montažna tribuna, ni strehe, ni za golom, ni navijaška tribuna, atletska steza med igriščem in tribuno. Do izgradnje prave tribune bo verjetno minilo še nekaj let. Obisk tekem na Ptuju je slab, vendar je potrebno poskrbeti tudi za gostujoče navijače. Napredek je že ta, da ni v uporabi več sramotna navijaška kletka. Če bi bila, bi bil verjetno ptujski stadion že vnaprej obsojen na zadnje mesto naše lestvice slovenskih stadionov.

Izgled stadiona: ocena 6 – še prebavljivo

Ptujski stadion je še eden v nizu nenogometnih stadionov. V bistvu gre za kombinacijo nogometnega in atletskega stadiona. Na prvi pogled stadion deluje lep, moderen, tudi zato, ker so ga pred nekaj leti prenovili, dogradili glavno tribuno, pa tudi atletska steza in pripomočki  so kot novi. Vendar če za trenutek pozabimo na prvi vtis in po videnem potegnemo črto … Stadion nam na kratko nudi za nogometne navijače motečo atletsko stezo, samo eno pravo tribuno, na montažni tribuni, ki ji težko pravimo tribuna, ni strehe, manjkajo pravi navijaški sektorji za goloma. Premalo, da bi lahko bili zadovoljni.

Skupna ocena: 6 – še prebavljivo

Povprečje vseh treh ocen komaj daje slabo oceno 6. To je slovenska realnost. Šele v zadjih nekaj letih smo dobili dva stadiona, na katerih lahko brez sramu gostimo mednarodne tekme. Ocena ptujskega stadiona pade v sivo povprečje slovenskih stadionov. Majhna mesta, mala zainteresiranost za nogomet, premalo interesa pri tistih, ki lahko omogočijo gradnjo nogometne infrastrukture in omejen vir denarnih sredstev preprečujejo izgradnjo čeprav majhnih, vendar sodobnih in lepih stadionov v Sloveniji.

« Prejšnja stran — Naslednja stran »